Vrata so se s treskom odprla in vstopil je Jože, ves zasopel in vesel. Zmagoslavno je pogleda Rozi in sedel k mizi.
Takoj je zbudil pri njej začudenje.
Obrisal si je potno čelo, spet pogledal naravnost v ženine modre oči in zinil:
»Zate, Rozi, imam prelepo presenečenje!« Prav nesramno in glasno se je zasmejal.
Rozi je prešinila misel:
»Česa se je le domislil, to teslo?«
Jože se je zmagoslavno nasmihal, obraz mu je žarel v pričakovanju, da je zadel glavni dobitek.
Končno je le vstal in rekel:
»Stopi z menoj, ti bom pokazal presenečenje … Rozi!«
Z dolgimi koraki se je namenil proti gospodarskemu poslopju. Rozi je stopicala daleč za njim.
Ponosno je obstal pred odprtimi vrati in zmagoslavno pokazal v notranjost:
»Tole sem kupil, pri kmetu Rokavcu!«
Rozi je pogledala v notranjost in skoraj jo je kap.
Obrnila se proti Jožetu, vsa zaripla v obraz, in razdraženo vprašala:
»Ja kaj ti pa bo za božjo voljo ta telica?«
Mož se ni dal in prav veselo je nadaljeval.
»Imeli bomo vsak dan sveže mleko, pa tudi, ko bo povrgla telička, bo mesa v izobilju pri hiši.«
Vsa razočarana se je Rozi držala za glavo in bolj sama zase reče:
»Ne rabimo telička, zadosti je veliko tele pri hiši!«
Jože preslišal ženino pripombo, božal je telico in nadaljeval:
»Poglej jo, kako je lepa naša krava!«
Rozi je zmajevala z glavo in že kar besno vprašala:
»Poslušaj, kdo bo pa molzel to kravo, jo hranil in kidal gnoj vsak dan? Saj ti vendar hodiš v službo!«
Jože jo je začudeno pogledal in odvrnil z nasmehom:
»Ti seveda, draga!«
»Jaz,« je rekla začudeno Rozi! »A se ti je popolnoma skisalo, tele zabito?«
»No, no, saj pa ni tako težko, ena majhna krava!«
Rozi je imela vsega dovolj. Skozi zobe je rekla:
»Sam imej to kravo! Pa tudi skrbi vsak dan za njo! Ta tvoja krava, me čisto nič ne briga!«
Jezno se je zasukala in odkorakala v hišo.
Jože je stoji brez besed in sam pri sebi mrmral:
»Pa tako sem se potrudil, da bi jo razveselil!«
Od veselega dogodka je minil dober teden. Jože je pri kosilu ves vesel razložil:
»Dobil sem veliko trave. Lahko kosim do šintarja. Potem pa bomo posušili in imeli veliko sena za našo kravico! No, kaj praviš, mami?«
Ves navdušen je vprašujoče pogledal ženo.
Rozi ga je samo ošvrknila s pogledom in molčala. Seveda mu temni pogledi žene niso prav nič ne povedali. Jože je gonil svoje, kot stara lajna.
Bila je sobota. Jože je vstal zgodaj zjutraj. Ob deseti uri je nakosil za dober voz trave, ki jo je moral še posušiti. Ves prepoten je prišel domov. Zaudarjal je po znoju. Rozi se je umikala. Vsa je bila na trnih.
Sonce je pripekalo kot za stavo. Še kokoši so se pametno umaknile v senco.
Jože je sede k mizi, s staro cunjo si je obrisal potno čelo in cunjo obesil preko naslonjala stola.
Rozi je s konico prstov prijela cunjo in jo odnesla med umazano perilo.
Postregla je s hrano. Jože je veselo planil po njej, cmokal in se mastil.
Žena ga je gledala in si mislila:
»Ješ kot pujs, kar zraven svoje krave bodi!«
Kar s polnimi usti je pričel Jože glasno razmišljati:
»Sedaj bomo šli obrniti travo in če bo posreči, bomo jutri zvečer že imeli seno!«
Obrnil se je proti oknu in veselo nadaljeval:
»Krasno se bo posušilo. Saj vendar vidiš, kak je lepo vreme!«
Rozi je onemela in otopela od njegovih čudovitih domislic. Odsotno je le prikimala.
Ko se je Jože nasitil, je stopil po orodje in zaklical na vratih:
»No, gremo obračat travo, da se bo posušila!«
Vsa nejevoljna je rekla Rozi bolj sama zase:
»Ja ja, saj že grem hudiča!«
Ves dan do poznega večera je družina Fišer obračala travo.
Svitalo se je in Rozi je prebudilo ropotanje pred hišo. Vstala je, odstre zaveso in pogledala, kaj se dogaja. Sosed je pripeljal voz za seno. Pomislila je, da bo verjetno kmet odpeljal seno.
Vstala je, se oblekla in zakurila v štedilniku.
Pristavila je kavo.
Vstopil je Jože.
Pogledal je odsotno ženo in ustrelil:
»Popoldan bomo pograbili seno in ga prepeljali domov!«
»Prav,« je odvrnila tiho Rozi.
Dan se je prevesil v pozno popoldan. Jože je stal pred vhodnimi vrati in kričal:
»Rozi pridi, bomo šli po seno!«
Nejevoljno je snela predpasnik in se odpravila na dvorišče. Jože je pripravil leseni voz. Otroka, Milan in Fanika sta se lovila okoli njega.
Jože je pripeljal telico iz hleva.
Žena je debelo pogledala in začudeno vprašala:
»Kaj pa delaš za božjo voljo Jože?«
»Ja, vpregel bom kravico, pa bomo pripeljali seno.«
Čeprav se Rozi ni prav veliko spoznala na kmetovanje, je vendarle vedela, da mlada telica pač ni vprežna živina.
Prijela je Jožeta za roko:
»Čuj, to vendar ne bo šlo!«
»Eh, kaj ne bi šlo, boš videla kako bo šlo!«
Peljal je telico k vozu in jo nameraval vpreči:
»Milan pridi, mi boš držal kravico, da jo bom vpregel!«
»Ampak dobro jo drži, fant!« je rekel veselo Jože.
Milan je prijel za vrv, ki je bila zavezana okoli vratu telice, in jo malce s strahom držal. Žival je strigla z ušesi in bila nemirna.
Fantič si je navil okoli desne roke in previdno povlekel mlado telico.
Jože je želel vpreči žival. Ko se je dotaknil njenega trebuha, je ta podivjala in zbezljala.
Tekla je kot neumna in za sabo vlekla Milana, ki ni mogel spustiti vrvi.
Jože je poskoči in kričal:
»Drži jo, drži jo, Milan!«
Rozi ga je odrinila, stekla za kravo in vpila:
»Spusti jo, Milan, spusti jo!«
Podivjana krava je vlekla fantiča kakih sto metrov, k sreči po travi, nato se je fant osvobodil, krava pa je tekla še nekaj časa naprej. Potem se je ustavila in prav neumno gledala, kot bi želela vprašati, kaj pa sploh hočejo od nje?
Rozi je stekla po Milana in ga stisnila k sebi. Fantič je bil čil in zdrav, le malce strahu je prestal. Ko se je prepričala, da je vse v redu, se je namerila proti Jožetu, ki je ravno ujel in pripeljal kravo nazaj.
Vsa divja je žugala z roko žugati in kričala:
»Poslušaj, ti teslo zabito, odpelji tega rogatega hudiča, da ga ne vidim več pri hiši, si razumel!«
Jože je čutil, da ga je res malce polomil, zato je bil tiho, le prikimal in si mislil:
»Z jezno medvedko, ki ščiti mladiča, se ni dobro bosti!«
Krava je zamenjala lastnika, družina Fišer pa je mleko kupovala pri bližnjem kmetu …
Vrata so se s treskom odprla in vstopil je Jože, ves zasopel in vesel. Zmagoslavno je pogleda Rozi in sedel k mizi.
Takoj je zbudil pri njej začudenje.
Obrisal si je potno čelo, spet pogledal naravnost v ženine modre oči in zinil:
»Zate, Rozi, imam prelepo presenečenje!« Prav nesramno in glasno se je zasmejal.
Rozi je prešinila misel:
»Česa se je le domislil, to teslo?«
Jože se je zmagoslavno nasmihal, obraz mu je žarel v pričakovanju, da je zadel glavni dobitek.
Končno je le vstal in rekel:
»Stopi z menoj, ti bom pokazal presenečenje … Rozi!«
Z dolgimi koraki se je namenil proti gospodarskemu poslopju. Rozi je stopicala daleč za njim.
Ponosno je obstal pred odprtimi vrati in zmagoslavno pokazal v notranjost:
»Tole sem kupil, pri kmetu Rokavcu!«
Rozi je pogledala v notranjost in skoraj jo je kap.
Obrnila se proti Jožetu, vsa zaripla v obraz, in razdraženo vprašala:
»Ja kaj ti pa bo za božjo voljo ta telica?«
Mož se ni dal in prav veselo je nadaljeval.
»Imeli bomo vsak dan sveže mleko, pa tudi, ko bo povrgla telička, bo mesa v izobilju pri hiši.«
Vsa razočarana se je Rozi držala za glavo in bolj sama zase reče:
»Ne rabimo telička, zadosti je veliko tele pri hiši!«
Jože preslišal ženino pripombo, božal je telico in nadaljeval:
»Poglej jo, kako je lepa naša krava!«
Rozi je zmajevala z glavo in že kar besno vprašala:
»Poslušaj, kdo bo pa molzel to kravo, jo hranil in kidal gnoj vsak dan? Saj ti vendar hodiš v službo!«
Jože jo je začudeno pogledal in odvrnil z nasmehom:
»Ti seveda, draga!«
»Jaz,« je rekla začudeno Rozi! »A se ti je popolnoma skisalo, tele zabito?«
»No, no, saj pa ni tako težko, ena majhna krava!«
Rozi je imela vsega dovolj. Skozi zobe je rekla:
»Sam imej to kravo! Pa tudi skrbi vsak dan za njo! Ta tvoja krava, me čisto nič ne briga!«
Jezno se je zasukala in odkorakala v hišo.
Jože je stoji brez besed in sam pri sebi mrmral:
»Pa tako sem se potrudil, da bi jo razveselil!«
Od veselega dogodka je minil dober teden. Jože je pri kosilu ves vesel razložil:
»Dobil sem veliko trave. Lahko kosim do šintarja. Potem pa bomo posušili in imeli veliko sena za našo kravico! No, kaj praviš, mami?«
Ves navdušen je vprašujoče pogledal ženo.
Rozi ga je samo ošvrknila s pogledom in molčala. Seveda mu temni pogledi žene niso prav nič ne povedali. Jože je gonil svoje, kot stara lajna.
Bila je sobota. Jože je vstal zgodaj zjutraj. Ob deseti uri je nakosil za dober voz trave, ki jo je moral še posušiti. Ves prepoten je prišel domov. Zaudarjal je po znoju. Rozi se je umikala. Vsa je bila na trnih.
Sonce je pripekalo kot za stavo. Še kokoši so se pametno umaknile v senco.
Jože je sede k mizi, s staro cunjo si je obrisal potno čelo in cunjo obesil preko naslonjala stola.
Rozi je s konico prstov prijela cunjo in jo odnesla med umazano perilo.
Postregla je s hrano. Jože je veselo planil po njej, cmokal in se mastil.
Žena ga je gledala in si mislila:
»Ješ kot pujs, kar zraven svoje krave bodi!«
Kar s polnimi usti je pričel Jože glasno razmišljati:
»Sedaj bomo šli obrniti travo in če bo posreči, bomo jutri zvečer že imeli seno!«
Obrnil se je proti oknu in veselo nadaljeval:
»Krasno se bo posušilo. Saj vendar vidiš, kak je lepo vreme!«
Rozi je onemela in otopela od njegovih čudovitih domislic. Odsotno je le prikimala.
Ko se je Jože nasitil, je stopil po orodje in zaklical na vratih:
»No, gremo obračat travo, da se bo posušila!«
Vsa nejevoljna je rekla Rozi bolj sama zase:
»Ja ja, saj že grem hudiča!«
Ves dan do poznega večera je družina Fišer obračala travo.
Svitalo se je in Rozi je prebudilo ropotanje pred hišo. Vstala je, odstre zaveso in pogledala, kaj se dogaja. Sosed je pripeljal voz za seno. Pomislila je, da bo verjetno kmet odpeljal seno.
Vstala je, se oblekla in zakurila v štedilniku.
Pristavila je kavo.
Vstopil je Jože.
Pogledal je odsotno ženo in ustrelil:
»Popoldan bomo pograbili seno in ga prepeljali domov!«
»Prav,« je odvrnila tiho Rozi.
Dan se je prevesil v pozno popoldan. Jože je stal pred vhodnimi vrati in kričal:
»Rozi pridi, bomo šli po seno!«
Nejevoljno je snela predpasnik in se odpravila na dvorišče. Jože je pripravil leseni voz. Otroka, Milan in Fanika sta se lovila okoli njega.
Jože je pripeljal telico iz hleva.
Žena je debelo pogledala in začudeno vprašala:
»Kaj pa delaš za božjo voljo Jože?«
»Ja, vpregel bom kravico, pa bomo pripeljali seno.«
Čeprav se Rozi ni prav veliko spoznala na kmetovanje, je vendarle vedela, da mlada telica pač ni vprežna živina.
Prijela je Jožeta za roko:
»Čuj, to vendar ne bo šlo!«
»Eh, kaj ne bi šlo, boš videla kako bo šlo!«
Peljal je telico k vozu in jo nameraval vpreči:
»Milan pridi, mi boš držal kravico, da jo bom vpregel!«
»Ampak dobro jo drži, fant!« je rekel veselo Jože.
Milan je prijel za vrv, ki je bila zavezana okoli vratu telice, in jo malce s strahom držal. Žival je strigla z ušesi in bila nemirna.
Fantič si je navil okoli desne roke in previdno povlekel mlado telico.
Jože je želel vpreči žival. Ko se je dotaknil njenega trebuha, je ta podivjala in zbezljala.
Tekla je kot neumna in za sabo vlekla Milana, ki ni mogel spustiti vrvi.
Jože je poskoči in kričal:
»Drži jo, drži jo, Milan!«
Rozi ga je odrinila, stekla za kravo in vpila:
»Spusti jo, Milan, spusti jo!«
Podivjana krava je vlekla fantiča kakih sto metrov, k sreči po travi, nato se je fant osvobodil, krava pa je tekla še nekaj časa naprej. Potem se je ustavila in prav neumno gledala, kot bi želela vprašati, kaj pa sploh hočejo od nje?
Rozi je stekla po Milana in ga stisnila k sebi. Fantič je bil čil in zdrav, le malce strahu je prestal. Ko se je prepričala, da je vse v redu, se je namerila proti Jožetu, ki je ravno ujel in pripeljal kravo nazaj.
Vsa divja je žugala z roko žugati in kričala:
»Poslušaj, ti teslo zabito, odpelji tega rogatega hudiča, da ga ne vidim več pri hiši, si razumel!«
Jože je čutil, da ga je res malce polomil, zato je bil tiho, le prikimal in si mislil:
»Z jezno medvedko, ki ščiti mladiča, se ni dobro bosti!«
Krava je zamenjala lastnika, družina Fišer pa je mleko kupovala pri bližnjem kmetu …
