V ŽIVLJENJU SEM RES VELIKO LJUBIL Intervju z Vesom Pirnatom Brolskim
Patricija Dodič: Rojen v Beogradu, preseljen v Ljubljano v drugi polovici 60-ih prejšnjega stoletja oz. tisočletja, nato Koper. Eden izmed novodobnih duhovnih vplivnežev trdi, da s tem, ko zasedemo drugačen fizični prostor, s tem prav tako zasedemo drugačen čustveni prostor. Kaj misliš – je to fizično preseljevanje vplivalo na kakršen koli način na tvoj čustveni prostor, v pisanju in izven?
Veso Pirnat Brolski: Na začetku malo zgodovine. Glede mojega rojstva je vse skupaj skupek okoliščin. Res sem prijokal na svet v Beogradu leta 1941, vendar smo se takoj po izbruhu vojne, aprila meseca, preselili v matično domovino. Morda se bo komu zdelo posrečeno, da sem po narodnosti Slovenec in obenem ‘baštard’ z lepim srbskim imenom. Živim pa res skoraj 60 let na ‘mojem’ Brolu in sem se dodobra zarasel in prirasel v to okolje, čeprav mi še vedno govorijo, da sem Ljubljančan. Toliko o moji bibliografski zgodovini. Če pa direktno odgovorim na vprašanje, je res, da različna bivalna okolja različno vplivajo na človeka. Tako da sem do svojega 16 leta živel na kontinentu (v Ljubljani), nato pa vse do danes na Obali. Dejstvo, da sem večino počitnic preživel v Dalmaciji pri starih starših, je tudi pomembno vplivalo na ves duhovni bioritem mojega življenja - kar pa se je kasneje odrazilo tudi v pisanju. Obenem so tu še mnoga potovanja. Odhajanja in prihajanja. Mediteran, kras, sonce, morje, burja in vedno znova rečem, da je morje moj bog.
Patricija Dodič: Začel si v mladosti – s pesmimi in kratko prozo, grafiko, s športnimi prispevki (Slovenski Jadran). Ali te poezija asociira na osnovne interakcije v duši? Meta Kušar pravi, da je poezija iskanje zvezdnega prahu v človekovih molekulah. Kaj je zate poezija, poetično?
Veso Pirnat Brolski: Vsekakor me. Poezija je zame nekaj zelo pomembnega. Če takoj omenim, da sem začel s prvim pisanjem poezije v stilu rim: jamb-trohej, sem kasneje zaradi različnih vplivov spremenil svojo metriko, ki pa sem jo sčasoma zavrgel. Mnenja sem, da tako imenovana prozna poezija, v kateri se zadnje čase najdejo mnogi naši veleumni stihoklepci, ni tisto, kar bi me navdušilo, ker gre pri tem zgolj za navadno premetavanje besedišča in pesnik ob tem ne vnaša v poezijo svojih notranjih občutij. Zato sem po kasnejšem študiju Borisa A. Novaka, ki mi je dal osnove, začel povsem po svoje z aleksandrincem, ki sem ga kasneje opustil. Je pa poezija seveda tudi stvar trenutnega razpoloženja in emocij. Trenutkov, ko postaneš ves sentimentalen znotraj sebe, ves pričakujoč in se potem trudiš tudi to podati. Je pa zame poezija osebna čustvena izpoved in taka mora tudi ostati. Tisto obrtniško ni zame.
Patricija Dodič:Izdal si čisto novo pesniško zbirko v tvojem stilu, Ko odprem oči, ljubezensko, brezločilno, breznaslovno. Zakaj tako, brez ločil, naslovov?
Veso Pirnat Brolski: Da ne bo pomote, naslovi v tej moji zbirki so prisotni. Izjema je samo »Poljub črne vdove«, ki je nastala v enem samem zagonu ob počastitvi moje 60-letnice. Kakor so bralci najbrž zaznali, v tej zbirki ne gre za nekaj poetsko nadgrajenega, temveč se po malem zafrkavam. Je moja šesta zbirka, ki pa je nekaj časa imela drugačen naslov, potem pa sem se spričo dogajanj zadnjih let odločil za naslov »Ko odprem oči«. Izbor zbirke je v večjem delu res ljubezenski, deloma erotičen in tu in tam obarvan z domorodsko vsebino. Strokovno bi se reklo, da je zbirka lirična, pa vendar za moje pesmi sam uporabljam staroslovanski izraz ‘ljubávne’. Sprašuješ me, zakaj so vse pesmi brez interpunkcij. Tako pišem že vseskozi, že od začetka ukvarjanja s poezijo. Mogoče je za bralca malce moteče, ga pa vseeno prisili, da poskuša pesem prebrati še enkrat. Pomembno dejstvo je tudi, da sva tako skupaj začela pisati s pokojnim pesnikom Nikom Županom. Pokojni Tone Pavček je rekel, da sem kasneje jaz v nadaljevanju stopil v Nikove čevlje. S tem je mislil, da sam nadaljujem nekaj, kar sva takrat skupaj počela.
Patricija Dodič: Kdaj je nastajala, kdo ti je navdihnil dušo, je morda komu posebej posvečena?
Veso Pirnat Brolski: No, tega vprašanja nisem pričakoval. Kar naenkrat se počutim, kot bi me nekdo slačil - tu gre bolj za mojo skrivnost. Seveda je plod razpoloženja, ki se je v meni dogajalo nekaj zadnjih let. Temu vprašaju bi se najraje izognil, pa vendar ‘temu’ rečemo muza – in lahko bi bil precej širok pojem. Muza je lahko ženska, ki so jo videl samo enkrat, ali pa se občasno z njo družiš na tak ali drugačen način. Seveda sem že prej omenil, da pesmi niso samo ljubávne in se morda ne vežejo samo na eno osebo. Hja, vseeno sem dolžan odgovor: Ona je tista čudovita, meni nedosegljiva ženska, s katero sem nekoč imel res pravo romanco. ‘Zaštrigala’ me je za večne čase, prava femme fatale.
Patricija Dodič:»… malo cukneva malo seksava pravzaprav bi lahko še bolj« … Mirela, Adriana, Marija itd. Ali pa še »… poanta je v poljubu v popolni združitvi«, »… mogoče bi se le malo navlažil/v njeni večni vlažnosti/na razmajani postelji/v temini razbeljenih škur«, »… on gruli ona črva muli« in še in še … Tudi tvoja pretekla poezija je predvsem erotična, ljubezenska. Si ljubil veliko žensk, ali bolje, kaj na ženskah najbolj ljubiš? Zaupaj nam kaj več o tej zanimivi, življenjski temi, erosu, erotiki …
Veso Pirnat Brolski: Naj mi ne bo nerodno - v življenju sem res veliko ljubil. No, ko me že prosiš, naj zaupam, mi je pri ženskah všeč njihova privlačnost, simpatičnost, seveda tudi telesnost. Nikoli pa nisem zanemarjal tiste posebne duhovne vezi, ki se je spletla med mano in žensko. In če nadaljujem - tudi razgledanost me je pri ženskah vedno privlačila. Sicer si pa že v tvojem vprašanju marsikaj povedala. Ko sem bil včasih sam in zaradi tega postokal enemu izmed mojih dobrih prijateljev, je rekel: »Poznam te, ti bi najrajši kakšno urednico, ali pisateljico v rdečih hlačkah.« Ampak ljubezen ni šala, je najmočnejše čustvo, ki obstaja. In ni samo trenutek občasne slučajne telesne združitve. Ljubezen je mnogo več. V neki pesmi sem napisal »… živeti za sladkost poljuba«. Od pijač imam rad muškat. In če sva skupaj z muzo pila muškat, je bilo nekaj čudovitega.
Patricija Dodič:»Črnina je samo fasada, za njo se skriva poželenje, edini fragment telesa je samoten bel popek, tam ima hudič mladičke.« Tvoja najljubša? In zakaj?
Veso Pirnat Brolski: Ko citiraš moj verz o črnini, čutim to črnino pri sebi kot čisto poseben pojem. Da, resnično se skoraj vse dogaja tam nekje nižje od popka. Pa ne bi preveč o tem. Ljubil sem, tako črne kot plavolase ženske, pa ne ugotavljam nobene posebne razlike. Sicer je to precej provokativno vprašanje in če malo parafriziram, res se dogaja vse v temi in nič ne moti, če je ta tema še bolj črna. Važni so dotiki in vonji. Odzivi. Ob vsej črnini se mi porajajo mnogi lepi spomini.
Patricija Dodič: »Časi so vedno časi/za njih in lepo/da jih na novo preoblačiš/vedno dišijo po naftalinu (…) Za čase je najbolje/da v miru naprej/svoje čase meljejo.« Marjetka Krapež v Sledeh bližine pravi, da je svet velik do desnega ramena, Tone Škerjanc pa: » … zaspali bomo le za trenutek ob prvih jutrih v dlaneh drugih in pozabili vse dneve, ki so kadarkoli bili …« Bomo pesniki res prej obupali, ali? Kakšen se ti zdi položaj pesnika, pesništva v današnjem času, družbi? Velja tista, da: »… ni lahko biti/don kihot s peresom/še najlažje je sam svoj/inkvizitor postati«?
Veso Pirnat Brolski: Res je,časi za poezijo so težki. Mnogi založniki se izogibajo pesniškim zbirkam. Z njihovega stališča je razumljivo, da jim ne prinašajo nikakršnega profita. To posebno velja za mlade, neuveljavljene avtorje. Seveda pa bomo še vedno pesnili, poetoklepali, pa če je to komu všeč, ali ne. Saj s tem veliko naredimo tudi za svojo dušo. Nekoč sem na nekem snidenju rekel, da je vsako knjigo treba pobožati in še vedno mislim tako. Ob rojstvu vsake moje pesniške zbirke sem še vedno zelo dolgo srečen. Časi bodo pa še vedno mleli naprej.
Patricija Dodič: Robert Mckee pravi, da arhetipska zgodba odkriva univerzalno človeško izkušnjo, ustvarja prizorišča, značaje in če ima arhetipske značilnosti, sproži globalno in večno verižno reakcijo ugodja. Kako torej napisati dobro kratko zgodbo in kaj te pravzaprav nažene na to, da pišeš ali pesem ali zgodbo?
Veso Pirnat Brolski: Če ostanem samo pri kratkih zgodbah …Od začetkov naprej sem marsikaj določil in doumel. Posebej, kar se tiče zgradbe zgodbe. Zgodba mora bralca takoj zagrabiti, da z vso nestrpnostjo čaka naslednjih vrstic dogajanja. Navadno v svoje zgodbe vnašam precej črnega humorja in duhovitosti in kar se da satire. Predvsem pa gradim na vsebinah, ki niso običajne in pišem tisto, kar morda mnogi še niso brali nikoli. Navadil sem se, da zgodbo zaključim z nečim, kar bo pri bralcu pustilo dober občutek in ga na koncu presenetilo s kakšnim spoznanjem. Skratka, zgodba mora biti tista, ki bralca na koncu položi, ali pa, če rečem športno, nokavtira.
Patricija Dodič: Starši so bitja občutljive vrste: postreči jim moraš z velikimi klasiki, ki jim vlijejo občutek, da so pomembni, sem nekje prebrala. Tudi v tvojem življenju ima predvsem oče pomembno vlogo, kar si opisal v nagrajeni »To je moja stvar«. Poimenuješ ga »človek od teatra«, »človek, ki čaka samega sebe«, »… z očetom, ja, z njim je hudič, zgodba čisto druga, vsaj za mene, moral sem se potuhniti, zatreti upornika« ipd. Bi nam povedal, kakšen odnos sta imela?
Veso Pirnat Brolski: Da, najin odnos z očetom je bil nekaj posebnega. Ne vem, če si prebrala pesem »Vonj po očetu«. Ne morem vsega citirati. Moj oče je imel zelo trdo roko. Lahko bi rekel, da sem bil deležen špartanske vzgoje. Obenem pa mi je dal v življenju toliko in tisto, s čimer zdaj živim naprej, še posebej odnos do literature. Vcepil mi je posebne bralne navade, ker je tudi sam neizmerno veliko bral. Čeprav je v kasnejših letih posegal po novitetah, mi je v mladosti dopovedoval, kako moram obdelati enega samega avtorja v celoti. Seveda je v mnogih primerih najin odnos zelo osciliral - skratka, imel nihanja. Dejstvo je, da je bil zelo emocionalen in da je težko prenašal moje napake, ki mi jih je leta in leta ponavljajoče imputiral. Sam je bil gledališčnik, kateremu pa v mladosti njegov oče ni nudil nobene podpore. Tako da je brez vsakih finančnih sredstev, z borno štipendijo, doštudiral igralstvo na Dunaju. Kasneje sem prav zaradi mojega očeta tudi sam začel ovohavati igralske deske. Nekaj tega je opisanega tudi v knjigi »To je moja stvar«. Je pa bila klima v hiši vedno nekaj posebnega. Nama z materjo je pogosto recitiral Prešerna, ki ga je v celoti znal na pamet. Moram se dotakniti tudi moje dobre čuteče matere, ki je vedno stala med nama in reševala mnoge teme in dileme. Očetov konec sem na poseben specifičen način opisal v romanu »Izbrisanci«.
Patricija Dodič: Kakšen je danes v Kopru odnos prišleki/domorodci? Kar nekaj vas poznam takih, ki ste prišli »ud zgora« in se tu ustavili …
Veso Pirnat Brolski: Tudi tu moram iti malo v zgodovino. Ob mojem prihodu se je veliko govorilo italijansko in to me je včasih motilo, ker nisem vedel, kaj govorijo, ali pa, če imajo kajpovedati o meni. Z mnogimi sem se spoprijateljil. V našem bendu, ki smo ga v tistih letih ustanovili, pa ni bilo nobenega domorodca. Kasneje se je vse zelo spremenilo. Tudi sam sem se navadil nekaj italijanščine - najbolj tiste, ki sem jo potreboval za nakupe v Trstu. Moji znanci-domorodci se niti ne čudijo, da v svoje zgodbe vnašam precej domačinskega narečja. Pravijo, da jaz »ud zgora« bolj lucidno zaznavam, kakor pa oni, ki z vsem tem živijo. Poseben primer pa so domorodke, ki so se rade vezale s prišleki, ampak to le takrat, ko je šlo za kaj resnega, kar bi dalo končni rezultat - poroko. Seveda pa je medtem Obala postala še konglomerat mnogih drugih narodov.
Patricija Dodič: »Stavci smo posebna sorta. Smo izumrli fosili. Smo romantična zgodba, pianisti opuščenih klavirjev, izrabljena zajebancija faktorjev, presušena grla vodnjakov …«Tvoja druga ljubezen je slikarstvo, grafika. Barve v tvoji poeziji in prozi valovijo med črno in belo, morda še v odtenkih srebrne in zlate in to je to (crknjeno siv dan, siv kup kamenja, svinčeno siv). Je na tvojih slikah kaj drugače, bi kakšno rekel o tem?
Veso Pirnat Brolski: Da, že v otroštvu sem po malem slikal, da bi kasneje ob prihodu začel še bolj intenzivno. V začetni fazi sem naslikal mnoge vedute starega Kopra in okolice: stare hiše iz kamna, oljčnike, poseben način gradnje z baladurji (zelo dobra tematika za slikanje). Kasneje, če te malo popravim, sem začel s posebno freska tehniko, s samimi toplimi barvami. Amfore, mozaiki, školjke, kakor v zraku lebdeče ribe, fragmenti, kipov in stebrov so postali moj zelo priljubljen motiv. Pisatelj Tomšič je v neki moji publikaciji zapisal, da iz mojih slik veje duh Mediterana. Omenjena tehnika je bila zelo uspešna; nekaj slik sem prodal, mnoge pa poklonil svojim prijateljem. Poleg tega sem se ukvarjal še z rezbarjenjem, ki pa žal v tem času …
Patricija Dodič: V To je moja stvar praviš v epilogu, da se na Brolu v nekaterih trenutkih kljub ‘konfužjonu’ zazdi, da se nič ne zgodi, niti v demokraciji, niti za časa revolucije. Začel si svojo literarno pot s pesniško zbirko Brolo - hot dog, tvoj nadimek je Brolski (»važno da sem tu na Brolu«, »še klošarji so isti, z enakimi fintami«, »Brolo je spet Brolo in ne Trg revolucije, le moj cucek je drug«). Od kod tolikšna navezanost na ta prostor, ki je pravzaprav »posvojen«?
Veso Pirnat Brolski: Brolo je res nekaj posebnega. Prej se je resnično imenoval Trg revolucije, vendar so domorodci vedno rekli, da je to ‘zgoraj na placu’. Končno pa revolucije tudi nikoli ni bilo. Verjetno zaradi tega, ker je na tem mestu najvišja točka nekdanjega kozjega otoka. Res je, tukaj na Brolu se skoraj vsi poznamo, le redko kdo pride na novo, mnogi pa za večno odidejo. Pa če se malo pošalim, tudi randije sem imel tu, ob teh vodnjakih. Na Brolo se pride in odide z več strani in je zato morda nekakšen unikum. Da, moja prva pesniška zbirka se je imenovala »Brolo hot-dog« in že takrat sem se označil z dodatkom »Brolski«. Zame je dragocena oznaka, ker je trasirala pot celotnemu mojemu nadaljnjemu ustvarjanju. In v zvezi s tem je pripravljen roman »Konec nekega poletja«, ki je nadaljevanje tistega, kar sem zapisal v romanu »To je moja stvar«.
Patricija Dodič: Istra, kamen, Istrijani. Všeč mi je, ko v svojem pisanju uporabljaš pogovorni jezik Brola, skoraj narečni, bi lahko rekli (jaz straniero, dio kan, kažeta, štrige, bitega, škrilje, porca miseria, orkodindio, briškola, roba za krepat, šinjorina, brageše itd.) Ga zapišeš, ker je del tvoje zgodovine, pretekle in sedanje, ali zato, da se ne izgubi?
Veso Pirnat Brolski: Verjetno nisem edini, ki na ta način piše. Seveda pa je vse povezano z mojimi druženji in tem mikrokozmosom. Čeprav mnogi prišleki odklanjajo narečni sleng, je meni osebno zelo ljub. Sicer sem pa za vse dobil nekaj osnove v Dalmaciji, kjer so bile in so še vedno mnoge besede romanskega izvora in sem se že takrat soočil z mnogimi izrazi. Pa ne bom trdil, da je Dalmacija isto kot Istra – med njima obstaja kar precejšnja ločnica. Si pa domorodci tako tam kot tu noge v morju zgolj namakajo in se večina njih ne kopa. Vsaj starejši. Verjetno pa se ‘brolski govor’ ne bo nikoli izgubil, ker se mnogi, ki so nekoč odšli ponovno vračajo nazaj.
Veso Pirnat Brolski: Na Premu sem doživel mnoge srečne trenutke, saj je moja knjiga »To je moja stvar« nekakšen debí in prestižno priznanje mojih kolegov. Nekaj nas je, ki se družimo, so pa tudi mnogi, ki se držijo bolj zase. Navade so se nekoliko spremenile. Je pa tudi veliko nevoščljivosti in nagajanja. Vsak od nas bije boj z založniki in poskušamo se znajti na razne načine. In če se je klima poslabšala, so za to krivi predvsem založniki. Veliko dam na pošteno, iskreno prijateljstvo. Seveda pa tu ni vzorcev. Vsak od nas naj bi pisal drugače in zato se tudi zgodijo mnoga odmikanja. Sem pa pripravljen z vsakim spiti ‘glaž’ dobrega domačega vina.
Patricija Dodič: Poznan si po svoji drugi polovici tandema, psu. »Tudi on se rad vozi. Leže na moj ‘kušin’. Z vonjem po meni. In jaz? Sem tisti, ki si g a ne upa prepoditi …« Kam daleč seže tvoje prvo srečanje s psom?
Veso Pirnat Brolski: Pred selitvijo iz Ljubljane na Primorsko sem se moral odpovedati svoji angleški jazbečarki, kar je bilo zelo boleče. Kasneje sem bil lastnik mnogih kužkov različnih pasem. V zadnjem času smo imeli pri hiši tri kodre. In če kdo verjame ali ne, so ta bitja zelo duhovna. Včasih postanejo res tisti pravi prijatelji. Mnogokrat sem rekel, da imam od vseh ljudi najraje svojega cucka. Nikoli ne bom pozabil zgodnjega vstajanja, ko sem se s svojim štirinožnim prijateljem sprehajal ob obali in včasih zaokrožil preko »Kanala grande« pod Semedelo. Obstaja mnogo lepih zgodb, ki označujejo sobivanje med človekom in živaljo. Za mojega zadnjega Lumpija, se mi dozdeva, kot bi imel v glavi računalnik in da je v teh nekaj letih že doktoriral.
Patricija Dodič: V neki raziskavi dveh nemških študentov sem prebrala, da je sedanja generacija, generacija trapastih oz. generacija neodločnih večnih mladostnikov, ki ne želijo nikoli odrasti, ki hočejo imeti vse takoj in ne sprejeti nobene odločitve. Kakšna se ti je zdela/se ti zdi tvoja generacija za razliko od današnje, kakšna prihodnost slednje?
Veso Pirnat Brolski: Vsekakor je razlika. Naša generacija je imela zelo malo, tako da sem prvi del svojih počitnic preživel z delom na progi in si tako prislužil nekaj cekinov, s katerimi sem potem odšel v Dalmacijo. S strpnostjo in začudenjem sprejemam, ko danes mnogi govorijo samo o žuriranju, pa joint sem in tja, ful in kul, tako da se nehote zgrozim, ko pomislim, da nam bodo prav taisti dajali pokojnino. Seveda ni vse tako črno-belo, poznam mnogo mladih ljudi, ki so duhovno bogati, pridno študirajo, ljubijo kulturo in umetnost. Če pa naredim primerjavo za nazaj, je pa današnji svet precej drugačen. Boleče je, da se mnogi mladi ne najdejo in da je klima v državi takšna, da ne vedo, kaj bodo počeli v prihodnje. Žalostno je tudi, da takrat, ko doštudirajo, odhajajo v tujino. Zame šteje samo domovina. In to je ljubezen, globoko čustvo, ki ga ne bom nikoli zanemaril. Tako kot druge me pa vznemirja, da Slovenec-brat tako rafinirano egoistično okrade Slovenca-brata.
Patricija Dodič:»Tipom se niti sanja ne, kako imam rad svojo domovino. Kako rad se vračam, čeprav ljubim potovanja in nova spoznanja.« Kuba, potovanje. V biografskem zapisu pravijo, da se je resnejše literarno žitje pri tebi začelo po Kubi. Kaj ti je Kuba posebnega dala, da je v tebi vzbudila tolikšen navdih?
Veso Pirnat Brolski: Opravil sem mnoga potovanja tudi po drugih kontinentih, kar se pa Kube tiče, je res nekaj posebnega. Na Karibih se čas nikoli ne ustavi. Že v ozračju je čutiti poseben naboj, ki z vso toplino zažari ponoči, ob specifični domorodski glasbi. Vsi so srečni, pa čeprav imajo v primerjavi z nami zelo malo materialnega. Razen Havane sem obiskal še nekatera druga mesta in čeprav se občuti še vedno kolonialne ostanke, je tam življenje polno radosti, ljubezni in veselja. Name je Kuba naredila tak vtis, da razmišljam samo o tem, kdaj bi se spet vrnil. Še vedno imam tam nekaj prijateljev, in zaradi nje sem se začel ob povratku resno ukvarjati z literaturo.
Patricija Dodič:»… naj mi pri vratih nekdo z občutkom ‘sentimenthal mood’ čisto po tihem na orglice zašpila …« Se bojiš staranja, popolne izgube vida, smrti? Ne nazadnje vse to velikokrat omenjaš v svojih delih (»da se zadnji hip zdrzneš in nemo v sebe zakričiš«, »odhajajoč sem s seboj odnesel cel kup življenja«, »s težavo si še pimpeka ogledam ali še poskočen kakor Elger al v žalosti popolnoma je ovenel«, »lahko bi grizel mlade punce in mislil da si spet mlad«).
Veso Pirnat Brolski: Že 40 let vem, da bom nekoč oslepel, čeprav so mi zdravniki že dolgo tega rekli, da sem po svetovni definiciji že zdavnaj slep. Pa kakor vidiš, s tem mojim ‘bogim’ ostankom še vedno ‘klofam’ po škatli in tudi brajlice sem se že naučil. Sem pa v teh zadnjih letih resnično doživel poleg vsega tega nekaj zelo slabih stvari. Mnogo čemu sem se moral odreči. In če se malo zafrkavam, si tistega mojega prijateljčka res s težavo še ogledam. Kar se pa staranja tiče, nič od tega - srce je mlado in še vedno polno poželenja. Ne bom stokal, saj veš, kako rečejo: vsak je svoje sreče Mišo Kovač. Ak pa naklonijo mi smrt bogovi, bom pač odšel na perutih plavolasih angelov nekam navzgor. Če ne čisto navzgor, upam vsaj nekam vmes. Ničesar ne obžalujem, pa čeprav so se mi izmuznile mnoge mlade deklice in prelestne fine dame. Muze pa vseeno ostanejo. Poleg vsega bom pa še naprej zmerno in počasi srkal škota, nažigal cigarillose in ‘pišal’ v lavabo.
Patricija Dodič:»… in vendar nisem jezen ker moramo vsi skupaj v ‘kompaniji’ proti celemu svetu veselo proti burji scati«. Bi še kakšno rekel o tem, kaj Veso ljubi, kaj ne mara, kaj si želi? (»… ljubim te sprehode ob morju prihajajoče pomladi … ob gledanju deklice mlade …).
Veso Pirnat Brolski: Kaj ljubim? Deloma sem na to vprašanje že odgovoril. Želel bi si še kam na pot, spiti s prijatelji kozarec vina, užiti dober zrak. Rad imam glasbo, posebno klasiko. Mnogo tega moram nadoknaditi. Kot fant sem več obiskoval gledališče, opero in druge predstave, potem pa se je ob prihodu na Obalo ta nit precej pretrgala. Obenem bi tudi rad, da bi se prekinila ta slaba klima glede naše majhnosti, našega jalovega založništva, ko gre vse na nivo prijatelji-prijateljem. Rad bi doživel še ta prodor, ko bom izdal še kakšno zbirko, ali kakšnega od mojih romanov, ki še čakajo.
Patricija Dodič: »Smeh je samo za izbrance, drugim ostane da kolnejo«. Je temu res tako?
Veso Pirnat Brolski: Priznam, da mnogokrat izrečem kakšno sočno na račun sedanje družbene klime in tistim nekaterim izbrancem, ki se samo trepljajo, se delajo fine in nikoli ne zakolnejo, ne zavidam. Vsi ‘ušterkani’, z belimi ovratnik,i pa na žalost niso prebrali nobene knjige, bili v operi in ne znajo držati noža in vilic v rokah. Pa kaj hočemo, svet je že tako narejen. Seveda tistega, ki me tepe, ne bom božal. Hec pa je, da sem se vedno spraševal, zakaj je moj oče, ki skoraj nikoli ni preklinjal, včasih z vso sočnostjo rekel »jebemti na levo«. Kot otrok takrat tega nisem razumel, danes pa je na levo ali desno, prebarvano, ali nekje brezbrižno na sredi, vsekakor družbeni trenutek, trenutek ki ga živimo. Bog pomagaj tistim, ki so vse odnesli iz naše domovine, mi pa ostajamo, da držimo to državo nad gladino.
Patricija Dodič: Vem, da pripravljaš novo knjigo, »Bogomoljka«? Nam zaupaš kaj več?
Veso Pirnat Brolski: Da, ne pripravljam samo »Bogomoljke«. Kot sem že omenil je na lagerju še nekaj romanov (»Novinarka«, »Imate kaj drobiža«, »Konec nekega poletja«). Močno upam, da bo šlo z njimi lažje, ker jih že dolgo ‘glancam’. Mislim pa, da bodo z »Bogomoljko« težave. Ena založba jo je že odklonila. Razumem jih. V knjigi gre za tisto resnično močno erotiko (‘roba za ne vervat’), ki bo težko našla založnika, pa čeprav sem jo poskušal narediti čim bolj stilsko, z mnogo fikcije, in je morda v njej nekaj tistega, kar se je nekoč meni samemu zgodilo. Pa nasvidenje v naslednji vojni (prosto po Vitomilu Zupanu).
Patricija Dodič: Veso, hvala za pogovor in srečno pri vsem.
Koper – april – 2014
Patricija Dodič: Rojen v Beogradu, preseljen v Ljubljano v drugi polovici 60-ih prejšnjega stoletja oz. tisočletja, nato Koper. Eden izmed novodobnih duhovnih vplivnežev trdi, da s tem, ko zasedemo drugačen fizični prostor, s tem prav tako zasedemo drugačen čustveni prostor. Kaj misliš – je to fizično preseljevanje vplivalo na kakršen koli način na tvoj čustveni prostor, v pisanju in izven?
Veso Pirnat Brolski: Na začetku malo zgodovine. Glede mojega rojstva je vse skupaj skupek okoliščin. Res sem prijokal na svet v Beogradu leta 1941, vendar smo se takoj po izbruhu vojne, aprila meseca, preselili v matično domovino. Morda se bo komu zdelo posrečeno, da sem po narodnosti Slovenec in obenem ‘baštard’ z lepim srbskim imenom. Živim pa res skoraj 60 let na ‘mojem’ Brolu in sem se dodobra zarasel in prirasel v to okolje, čeprav mi še vedno govorijo, da sem Ljubljančan. Toliko o moji bibliografski zgodovini. Če pa direktno odgovorim na vprašanje, je res, da različna bivalna okolja različno vplivajo na človeka. Tako da sem do svojega 16 leta živel na kontinentu (v Ljubljani), nato pa vse do danes na Obali. Dejstvo, da sem večino počitnic preživel v Dalmaciji pri starih starših, je tudi pomembno vplivalo na ves duhovni bioritem mojega življenja - kar pa se je kasneje odrazilo tudi v pisanju. Obenem so tu še mnoga potovanja. Odhajanja in prihajanja. Mediteran, kras, sonce, morje, burja in vedno znova rečem, da je morje moj bog.
Patricija Dodič: Začel si v mladosti – s pesmimi in kratko prozo, grafiko, s športnimi prispevki (Slovenski Jadran). Ali te poezija asociira na osnovne interakcije v duši? Meta Kušar pravi, da je poezija iskanje zvezdnega prahu v človekovih molekulah. Kaj je zate poezija, poetično?
Veso Pirnat Brolski: Vsekakor me. Poezija je zame nekaj zelo pomembnega. Če takoj omenim, da sem začel s prvim pisanjem poezije v stilu rim: jamb-trohej, sem kasneje zaradi različnih vplivov spremenil svojo metriko, ki pa sem jo sčasoma zavrgel. Mnenja sem, da tako imenovana prozna poezija, v kateri se zadnje čase najdejo mnogi naši veleumni stihoklepci, ni tisto, kar bi me navdušilo, ker gre pri tem zgolj za navadno premetavanje besedišča in pesnik ob tem ne vnaša v poezijo svojih notranjih občutij. Zato sem po kasnejšem študiju Borisa A. Novaka, ki mi je dal osnove, začel povsem po svoje z aleksandrincem, ki sem ga kasneje opustil. Je pa poezija seveda tudi stvar trenutnega razpoloženja in emocij. Trenutkov, ko postaneš ves sentimentalen znotraj sebe, ves pričakujoč in se potem trudiš tudi to podati. Je pa zame poezija osebna čustvena izpoved in taka mora tudi ostati. Tisto obrtniško ni zame.
Patricija Dodič:Izdal si čisto novo pesniško zbirko v tvojem stilu, Ko odprem oči, ljubezensko, brezločilno, breznaslovno. Zakaj tako, brez ločil, naslovov?
Veso Pirnat Brolski: Da ne bo pomote, naslovi v tej moji zbirki so prisotni. Izjema je samo »Poljub črne vdove«, ki je nastala v enem samem zagonu ob počastitvi moje 60-letnice. Kakor so bralci najbrž zaznali, v tej zbirki ne gre za nekaj poetsko nadgrajenega, temveč se po malem zafrkavam. Je moja šesta zbirka, ki pa je nekaj časa imela drugačen naslov, potem pa sem se spričo dogajanj zadnjih let odločil za naslov »Ko odprem oči«. Izbor zbirke je v večjem delu res ljubezenski, deloma erotičen in tu in tam obarvan z domorodsko vsebino. Strokovno bi se reklo, da je zbirka lirična, pa vendar za moje pesmi sam uporabljam staroslovanski izraz ‘ljubávne’. Sprašuješ me, zakaj so vse pesmi brez interpunkcij. Tako pišem že vseskozi, že od začetka ukvarjanja s poezijo. Mogoče je za bralca malce moteče, ga pa vseeno prisili, da poskuša pesem prebrati še enkrat. Pomembno dejstvo je tudi, da sva tako skupaj začela pisati s pokojnim pesnikom Nikom Županom. Pokojni Tone Pavček je rekel, da sem kasneje jaz v nadaljevanju stopil v Nikove čevlje. S tem je mislil, da sam nadaljujem nekaj, kar sva takrat skupaj počela.
Patricija Dodič: Kdaj je nastajala, kdo ti je navdihnil dušo, je morda komu posebej posvečena?
Veso Pirnat Brolski: No, tega vprašanja nisem pričakoval. Kar naenkrat se počutim, kot bi me nekdo slačil - tu gre bolj za mojo skrivnost. Seveda je plod razpoloženja, ki se je v meni dogajalo nekaj zadnjih let. Temu vprašaju bi se najraje izognil, pa vendar ‘temu’ rečemo muza – in lahko bi bil precej širok pojem. Muza je lahko ženska, ki so jo videl samo enkrat, ali pa se občasno z njo družiš na tak ali drugačen način. Seveda sem že prej omenil, da pesmi niso samo ljubávne in se morda ne vežejo samo na eno osebo. Hja, vseeno sem dolžan odgovor: Ona je tista čudovita, meni nedosegljiva ženska, s katero sem nekoč imel res pravo romanco. ‘Zaštrigala’ me je za večne čase, prava femme fatale.
Patricija Dodič:»… malo cukneva malo seksava pravzaprav bi lahko še bolj« … Mirela, Adriana, Marija itd. Ali pa še »… poanta je v poljubu v popolni združitvi«, »… mogoče bi se le malo navlažil/v njeni večni vlažnosti/na razmajani postelji/v temini razbeljenih škur«, »… on gruli ona črva muli« in še in še … Tudi tvoja pretekla poezija je predvsem erotična, ljubezenska. Si ljubil veliko žensk, ali bolje, kaj na ženskah najbolj ljubiš? Zaupaj nam kaj več o tej zanimivi, življenjski temi, erosu, erotiki …
Veso Pirnat Brolski: Naj mi ne bo nerodno - v življenju sem res veliko ljubil. No, ko me že prosiš, naj zaupam, mi je pri ženskah všeč njihova privlačnost, simpatičnost, seveda tudi telesnost. Nikoli pa nisem zanemarjal tiste posebne duhovne vezi, ki se je spletla med mano in žensko. In če nadaljujem - tudi razgledanost me je pri ženskah vedno privlačila. Sicer si pa že v tvojem vprašanju marsikaj povedala. Ko sem bil včasih sam in zaradi tega postokal enemu izmed mojih dobrih prijateljev, je rekel: »Poznam te, ti bi najrajši kakšno urednico, ali pisateljico v rdečih hlačkah.« Ampak ljubezen ni šala, je najmočnejše čustvo, ki obstaja. In ni samo trenutek občasne slučajne telesne združitve. Ljubezen je mnogo več. V neki pesmi sem napisal »… živeti za sladkost poljuba«. Od pijač imam rad muškat. In če sva skupaj z muzo pila muškat, je bilo nekaj čudovitega.
Patricija Dodič:»Črnina je samo fasada, za njo se skriva poželenje, edini fragment telesa je samoten bel popek, tam ima hudič mladičke.« Tvoja najljubša? In zakaj?
Veso Pirnat Brolski: Ko citiraš moj verz o črnini, čutim to črnino pri sebi kot čisto poseben pojem. Da, resnično se skoraj vse dogaja tam nekje nižje od popka. Pa ne bi preveč o tem. Ljubil sem, tako črne kot plavolase ženske, pa ne ugotavljam nobene posebne razlike. Sicer je to precej provokativno vprašanje in če malo parafriziram, res se dogaja vse v temi in nič ne moti, če je ta tema še bolj črna. Važni so dotiki in vonji. Odzivi. Ob vsej črnini se mi porajajo mnogi lepi spomini.
Patricija Dodič: »Časi so vedno časi/za njih in lepo/da jih na novo preoblačiš/vedno dišijo po naftalinu (…) Za čase je najbolje/da v miru naprej/svoje čase meljejo.« Marjetka Krapež v Sledeh bližine pravi, da je svet velik do desnega ramena, Tone Škerjanc pa: » … zaspali bomo le za trenutek ob prvih jutrih v dlaneh drugih in pozabili vse dneve, ki so kadarkoli bili …« Bomo pesniki res prej obupali, ali? Kakšen se ti zdi položaj pesnika, pesništva v današnjem času, družbi? Velja tista, da: »… ni lahko biti/don kihot s peresom/še najlažje je sam svoj/inkvizitor postati«?
Veso Pirnat Brolski: Res je,časi za poezijo so težki. Mnogi založniki se izogibajo pesniškim zbirkam. Z njihovega stališča je razumljivo, da jim ne prinašajo nikakršnega profita. To posebno velja za mlade, neuveljavljene avtorje. Seveda pa bomo še vedno pesnili, poetoklepali, pa če je to komu všeč, ali ne. Saj s tem veliko naredimo tudi za svojo dušo. Nekoč sem na nekem snidenju rekel, da je vsako knjigo treba pobožati in še vedno mislim tako. Ob rojstvu vsake moje pesniške zbirke sem še vedno zelo dolgo srečen. Časi bodo pa še vedno mleli naprej.
Patricija Dodič: Robert Mckee pravi, da arhetipska zgodba odkriva univerzalno človeško izkušnjo, ustvarja prizorišča, značaje in če ima arhetipske značilnosti, sproži globalno in večno verižno reakcijo ugodja. Kako torej napisati dobro kratko zgodbo in kaj te pravzaprav nažene na to, da pišeš ali pesem ali zgodbo?
Veso Pirnat Brolski: Če ostanem samo pri kratkih zgodbah …Od začetkov naprej sem marsikaj določil in doumel. Posebej, kar se tiče zgradbe zgodbe. Zgodba mora bralca takoj zagrabiti, da z vso nestrpnostjo čaka naslednjih vrstic dogajanja. Navadno v svoje zgodbe vnašam precej črnega humorja in duhovitosti in kar se da satire. Predvsem pa gradim na vsebinah, ki niso običajne in pišem tisto, kar morda mnogi še niso brali nikoli. Navadil sem se, da zgodbo zaključim z nečim, kar bo pri bralcu pustilo dober občutek in ga na koncu presenetilo s kakšnim spoznanjem. Skratka, zgodba mora biti tista, ki bralca na koncu položi, ali pa, če rečem športno, nokavtira.
Patricija Dodič: Starši so bitja občutljive vrste: postreči jim moraš z velikimi klasiki, ki jim vlijejo občutek, da so pomembni, sem nekje prebrala. Tudi v tvojem življenju ima predvsem oče pomembno vlogo, kar si opisal v nagrajeni »To je moja stvar«. Poimenuješ ga »človek od teatra«, »človek, ki čaka samega sebe«, »… z očetom, ja, z njim je hudič, zgodba čisto druga, vsaj za mene, moral sem se potuhniti, zatreti upornika« ipd. Bi nam povedal, kakšen odnos sta imela?
Veso Pirnat Brolski: Da, najin odnos z očetom je bil nekaj posebnega. Ne vem, če si prebrala pesem »Vonj po očetu«. Ne morem vsega citirati. Moj oče je imel zelo trdo roko. Lahko bi rekel, da sem bil deležen špartanske vzgoje. Obenem pa mi je dal v življenju toliko in tisto, s čimer zdaj živim naprej, še posebej odnos do literature. Vcepil mi je posebne bralne navade, ker je tudi sam neizmerno veliko bral. Čeprav je v kasnejših letih posegal po novitetah, mi je v mladosti dopovedoval, kako moram obdelati enega samega avtorja v celoti. Seveda je v mnogih primerih najin odnos zelo osciliral - skratka, imel nihanja. Dejstvo je, da je bil zelo emocionalen in da je težko prenašal moje napake, ki mi jih je leta in leta ponavljajoče imputiral. Sam je bil gledališčnik, kateremu pa v mladosti njegov oče ni nudil nobene podpore. Tako da je brez vsakih finančnih sredstev, z borno štipendijo, doštudiral igralstvo na Dunaju. Kasneje sem prav zaradi mojega očeta tudi sam začel ovohavati igralske deske. Nekaj tega je opisanega tudi v knjigi »To je moja stvar«. Je pa bila klima v hiši vedno nekaj posebnega. Nama z materjo je pogosto recitiral Prešerna, ki ga je v celoti znal na pamet. Moram se dotakniti tudi moje dobre čuteče matere, ki je vedno stala med nama in reševala mnoge teme in dileme. Očetov konec sem na poseben specifičen način opisal v romanu »Izbrisanci«.
Patricija Dodič: Kakšen je danes v Kopru odnos prišleki/domorodci? Kar nekaj vas poznam takih, ki ste prišli »ud zgora« in se tu ustavili …
Veso Pirnat Brolski: Tudi tu moram iti malo v zgodovino. Ob mojem prihodu se je veliko govorilo italijansko in to me je včasih motilo, ker nisem vedel, kaj govorijo, ali pa, če imajo kajpovedati o meni. Z mnogimi sem se spoprijateljil. V našem bendu, ki smo ga v tistih letih ustanovili, pa ni bilo nobenega domorodca. Kasneje se je vse zelo spremenilo. Tudi sam sem se navadil nekaj italijanščine - najbolj tiste, ki sem jo potreboval za nakupe v Trstu. Moji znanci-domorodci se niti ne čudijo, da v svoje zgodbe vnašam precej domačinskega narečja. Pravijo, da jaz »ud zgora« bolj lucidno zaznavam, kakor pa oni, ki z vsem tem živijo. Poseben primer pa so domorodke, ki so se rade vezale s prišleki, ampak to le takrat, ko je šlo za kaj resnega, kar bi dalo končni rezultat - poroko. Seveda pa je medtem Obala postala še konglomerat mnogih drugih narodov.
Patricija Dodič: »Stavci smo posebna sorta. Smo izumrli fosili. Smo romantična zgodba, pianisti opuščenih klavirjev, izrabljena zajebancija faktorjev, presušena grla vodnjakov …«Tvoja druga ljubezen je slikarstvo, grafika. Barve v tvoji poeziji in prozi valovijo med črno in belo, morda še v odtenkih srebrne in zlate in to je to (crknjeno siv dan, siv kup kamenja, svinčeno siv). Je na tvojih slikah kaj drugače, bi kakšno rekel o tem?
Veso Pirnat Brolski: Da, že v otroštvu sem po malem slikal, da bi kasneje ob prihodu začel še bolj intenzivno. V začetni fazi sem naslikal mnoge vedute starega Kopra in okolice: stare hiše iz kamna, oljčnike, poseben način gradnje z baladurji (zelo dobra tematika za slikanje). Kasneje, če te malo popravim, sem začel s posebno freska tehniko, s samimi toplimi barvami. Amfore, mozaiki, školjke, kakor v zraku lebdeče ribe, fragmenti, kipov in stebrov so postali moj zelo priljubljen motiv. Pisatelj Tomšič je v neki moji publikaciji zapisal, da iz mojih slik veje duh Mediterana. Omenjena tehnika je bila zelo uspešna; nekaj slik sem prodal, mnoge pa poklonil svojim prijateljem. Poleg tega sem se ukvarjal še z rezbarjenjem, ki pa žal v tem času …
Patricija Dodič: V To je moja stvar praviš v epilogu, da se na Brolu v nekaterih trenutkih kljub ‘konfužjonu’ zazdi, da se nič ne zgodi, niti v demokraciji, niti za časa revolucije. Začel si svojo literarno pot s pesniško zbirko Brolo - hot dog, tvoj nadimek je Brolski (»važno da sem tu na Brolu«, »še klošarji so isti, z enakimi fintami«, »Brolo je spet Brolo in ne Trg revolucije, le moj cucek je drug«). Od kod tolikšna navezanost na ta prostor, ki je pravzaprav »posvojen«?
Veso Pirnat Brolski: Brolo je res nekaj posebnega. Prej se je resnično imenoval Trg revolucije, vendar so domorodci vedno rekli, da je to ‘zgoraj na placu’. Končno pa revolucije tudi nikoli ni bilo. Verjetno zaradi tega, ker je na tem mestu najvišja točka nekdanjega kozjega otoka. Res je, tukaj na Brolu se skoraj vsi poznamo, le redko kdo pride na novo, mnogi pa za večno odidejo. Pa če se malo pošalim, tudi randije sem imel tu, ob teh vodnjakih. Na Brolo se pride in odide z več strani in je zato morda nekakšen unikum. Da, moja prva pesniška zbirka se je imenovala »Brolo hot-dog« in že takrat sem se označil z dodatkom »Brolski«. Zame je dragocena oznaka, ker je trasirala pot celotnemu mojemu nadaljnjemu ustvarjanju. In v zvezi s tem je pripravljen roman »Konec nekega poletja«, ki je nadaljevanje tistega, kar sem zapisal v romanu »To je moja stvar«.
Patricija Dodič: Istra, kamen, Istrijani. Všeč mi je, ko v svojem pisanju uporabljaš pogovorni jezik Brola, skoraj narečni, bi lahko rekli (jaz straniero, dio kan, kažeta, štrige, bitega, škrilje, porca miseria, orkodindio, briškola, roba za krepat, šinjorina, brageše itd.) Ga zapišeš, ker je del tvoje zgodovine, pretekle in sedanje, ali zato, da se ne izgubi?
Veso Pirnat Brolski: Verjetno nisem edini, ki na ta način piše. Seveda pa je vse povezano z mojimi druženji in tem mikrokozmosom. Čeprav mnogi prišleki odklanjajo narečni sleng, je meni osebno zelo ljub. Sicer sem pa za vse dobil nekaj osnove v Dalmaciji, kjer so bile in so še vedno mnoge besede romanskega izvora in sem se že takrat soočil z mnogimi izrazi. Pa ne bom trdil, da je Dalmacija isto kot Istra – med njima obstaja kar precejšnja ločnica. Si pa domorodci tako tam kot tu noge v morju zgolj namakajo in se večina njih ne kopa. Vsaj starejši. Verjetno pa se ‘brolski govor’ ne bo nikoli izgubil, ker se mnogi, ki so nekoč odšli ponovno vračajo nazaj.
Veso Pirnat Brolski: Na Premu sem doživel mnoge srečne trenutke, saj je moja knjiga »To je moja stvar« nekakšen debí in prestižno priznanje mojih kolegov. Nekaj nas je, ki se družimo, so pa tudi mnogi, ki se držijo bolj zase. Navade so se nekoliko spremenile. Je pa tudi veliko nevoščljivosti in nagajanja. Vsak od nas bije boj z založniki in poskušamo se znajti na razne načine. In če se je klima poslabšala, so za to krivi predvsem založniki. Veliko dam na pošteno, iskreno prijateljstvo. Seveda pa tu ni vzorcev. Vsak od nas naj bi pisal drugače in zato se tudi zgodijo mnoga odmikanja. Sem pa pripravljen z vsakim spiti ‘glaž’ dobrega domačega vina.
Patricija Dodič: Poznan si po svoji drugi polovici tandema, psu. »Tudi on se rad vozi. Leže na moj ‘kušin’. Z vonjem po meni. In jaz? Sem tisti, ki si g a ne upa prepoditi …« Kam daleč seže tvoje prvo srečanje s psom?
Veso Pirnat Brolski: Pred selitvijo iz Ljubljane na Primorsko sem se moral odpovedati svoji angleški jazbečarki, kar je bilo zelo boleče. Kasneje sem bil lastnik mnogih kužkov različnih pasem. V zadnjem času smo imeli pri hiši tri kodre. In če kdo verjame ali ne, so ta bitja zelo duhovna. Včasih postanejo res tisti pravi prijatelji. Mnogokrat sem rekel, da imam od vseh ljudi najraje svojega cucka. Nikoli ne bom pozabil zgodnjega vstajanja, ko sem se s svojim štirinožnim prijateljem sprehajal ob obali in včasih zaokrožil preko »Kanala grande« pod Semedelo. Obstaja mnogo lepih zgodb, ki označujejo sobivanje med človekom in živaljo. Za mojega zadnjega Lumpija, se mi dozdeva, kot bi imel v glavi računalnik in da je v teh nekaj letih že doktoriral.
Patricija Dodič: V neki raziskavi dveh nemških študentov sem prebrala, da je sedanja generacija, generacija trapastih oz. generacija neodločnih večnih mladostnikov, ki ne želijo nikoli odrasti, ki hočejo imeti vse takoj in ne sprejeti nobene odločitve. Kakšna se ti je zdela/se ti zdi tvoja generacija za razliko od današnje, kakšna prihodnost slednje?
Veso Pirnat Brolski: Vsekakor je razlika. Naša generacija je imela zelo malo, tako da sem prvi del svojih počitnic preživel z delom na progi in si tako prislužil nekaj cekinov, s katerimi sem potem odšel v Dalmacijo. S strpnostjo in začudenjem sprejemam, ko danes mnogi govorijo samo o žuriranju, pa joint sem in tja, ful in kul, tako da se nehote zgrozim, ko pomislim, da nam bodo prav taisti dajali pokojnino. Seveda ni vse tako črno-belo, poznam mnogo mladih ljudi, ki so duhovno bogati, pridno študirajo, ljubijo kulturo in umetnost. Če pa naredim primerjavo za nazaj, je pa današnji svet precej drugačen. Boleče je, da se mnogi mladi ne najdejo in da je klima v državi takšna, da ne vedo, kaj bodo počeli v prihodnje. Žalostno je tudi, da takrat, ko doštudirajo, odhajajo v tujino. Zame šteje samo domovina. In to je ljubezen, globoko čustvo, ki ga ne bom nikoli zanemaril. Tako kot druge me pa vznemirja, da Slovenec-brat tako rafinirano egoistično okrade Slovenca-brata.
Patricija Dodič:»Tipom se niti sanja ne, kako imam rad svojo domovino. Kako rad se vračam, čeprav ljubim potovanja in nova spoznanja.« Kuba, potovanje. V biografskem zapisu pravijo, da se je resnejše literarno žitje pri tebi začelo po Kubi. Kaj ti je Kuba posebnega dala, da je v tebi vzbudila tolikšen navdih?
Veso Pirnat Brolski: Opravil sem mnoga potovanja tudi po drugih kontinentih, kar se pa Kube tiče, je res nekaj posebnega. Na Karibih se čas nikoli ne ustavi. Že v ozračju je čutiti poseben naboj, ki z vso toplino zažari ponoči, ob specifični domorodski glasbi. Vsi so srečni, pa čeprav imajo v primerjavi z nami zelo malo materialnega. Razen Havane sem obiskal še nekatera druga mesta in čeprav se občuti še vedno kolonialne ostanke, je tam življenje polno radosti, ljubezni in veselja. Name je Kuba naredila tak vtis, da razmišljam samo o tem, kdaj bi se spet vrnil. Še vedno imam tam nekaj prijateljev, in zaradi nje sem se začel ob povratku resno ukvarjati z literaturo.
Patricija Dodič:»… naj mi pri vratih nekdo z občutkom ‘sentimenthal mood’ čisto po tihem na orglice zašpila …« Se bojiš staranja, popolne izgube vida, smrti? Ne nazadnje vse to velikokrat omenjaš v svojih delih (»da se zadnji hip zdrzneš in nemo v sebe zakričiš«, »odhajajoč sem s seboj odnesel cel kup življenja«, »s težavo si še pimpeka ogledam ali še poskočen kakor Elger al v žalosti popolnoma je ovenel«, »lahko bi grizel mlade punce in mislil da si spet mlad«).
Veso Pirnat Brolski: Že 40 let vem, da bom nekoč oslepel, čeprav so mi zdravniki že dolgo tega rekli, da sem po svetovni definiciji že zdavnaj slep. Pa kakor vidiš, s tem mojim ‘bogim’ ostankom še vedno ‘klofam’ po škatli in tudi brajlice sem se že naučil. Sem pa v teh zadnjih letih resnično doživel poleg vsega tega nekaj zelo slabih stvari. Mnogo čemu sem se moral odreči. In če se malo zafrkavam, si tistega mojega prijateljčka res s težavo še ogledam. Kar se pa staranja tiče, nič od tega - srce je mlado in še vedno polno poželenja. Ne bom stokal, saj veš, kako rečejo: vsak je svoje sreče Mišo Kovač. Ak pa naklonijo mi smrt bogovi, bom pač odšel na perutih plavolasih angelov nekam navzgor. Če ne čisto navzgor, upam vsaj nekam vmes. Ničesar ne obžalujem, pa čeprav so se mi izmuznile mnoge mlade deklice in prelestne fine dame. Muze pa vseeno ostanejo. Poleg vsega bom pa še naprej zmerno in počasi srkal škota, nažigal cigarillose in ‘pišal’ v lavabo.
Patricija Dodič:»… in vendar nisem jezen ker moramo vsi skupaj v ‘kompaniji’ proti celemu svetu veselo proti burji scati«. Bi še kakšno rekel o tem, kaj Veso ljubi, kaj ne mara, kaj si želi? (»… ljubim te sprehode ob morju prihajajoče pomladi … ob gledanju deklice mlade …).
Veso Pirnat Brolski: Kaj ljubim? Deloma sem na to vprašanje že odgovoril. Želel bi si še kam na pot, spiti s prijatelji kozarec vina, užiti dober zrak. Rad imam glasbo, posebno klasiko. Mnogo tega moram nadoknaditi. Kot fant sem več obiskoval gledališče, opero in druge predstave, potem pa se je ob prihodu na Obalo ta nit precej pretrgala. Obenem bi tudi rad, da bi se prekinila ta slaba klima glede naše majhnosti, našega jalovega založništva, ko gre vse na nivo prijatelji-prijateljem. Rad bi doživel še ta prodor, ko bom izdal še kakšno zbirko, ali kakšnega od mojih romanov, ki še čakajo.
Patricija Dodič: »Smeh je samo za izbrance, drugim ostane da kolnejo«. Je temu res tako?
Veso Pirnat Brolski: Priznam, da mnogokrat izrečem kakšno sočno na račun sedanje družbene klime in tistim nekaterim izbrancem, ki se samo trepljajo, se delajo fine in nikoli ne zakolnejo, ne zavidam. Vsi ‘ušterkani’, z belimi ovratnik,i pa na žalost niso prebrali nobene knjige, bili v operi in ne znajo držati noža in vilic v rokah. Pa kaj hočemo, svet je že tako narejen. Seveda tistega, ki me tepe, ne bom božal. Hec pa je, da sem se vedno spraševal, zakaj je moj oče, ki skoraj nikoli ni preklinjal, včasih z vso sočnostjo rekel »jebemti na levo«. Kot otrok takrat tega nisem razumel, danes pa je na levo ali desno, prebarvano, ali nekje brezbrižno na sredi, vsekakor družbeni trenutek, trenutek ki ga živimo. Bog pomagaj tistim, ki so vse odnesli iz naše domovine, mi pa ostajamo, da držimo to državo nad gladino.
Patricija Dodič: Vem, da pripravljaš novo knjigo, »Bogomoljka«? Nam zaupaš kaj več?
Veso Pirnat Brolski: Da, ne pripravljam samo »Bogomoljke«. Kot sem že omenil je na lagerju še nekaj romanov (»Novinarka«, »Imate kaj drobiža«, »Konec nekega poletja«). Močno upam, da bo šlo z njimi lažje, ker jih že dolgo ‘glancam’. Mislim pa, da bodo z »Bogomoljko« težave. Ena založba jo je že odklonila. Razumem jih. V knjigi gre za tisto resnično močno erotiko (‘roba za ne vervat’), ki bo težko našla založnika, pa čeprav sem jo poskušal narediti čim bolj stilsko, z mnogo fikcije, in je morda v njej nekaj tistega, kar se je nekoč meni samemu zgodilo. Pa nasvidenje v naslednji vojni (prosto po Vitomilu Zupanu).
Patricija Dodič: Veso, hvala za pogovor in srečno pri vsem.
