Ali preneseno vesolje v vogale čisto zastonj.
Ko je znotraj prisoten še malokdo.
V dlaneh zblaznelo bela.
Ali prelomljeni žarek skozi gladino časa.
Ko si obračamo hrbet
In stopamo korak ali dva nekam za sabo.
In ne vemo, kaj bi s prostorom vmes.
V srcu kristalno črna.
Ali gmota gostih spominov,
V katerih nas še ni bilo strah objeti,
Si zaželeti dober, zares dober dan.
V duši ostanki nenavadnih modrin.
Ali oddaljevanja in bližanja.
Ali obratno.
Vse dokler ne postanemo sami sebi zatočišče.
Vsak večer.
Iz dneva v dan.
SESTAVLJANKA
Tako dolgo se že sestavljam
Vso sebe iz sebe vase zase zate.
Tako dolgo že lepim rane
Razmazujem brazgotine, da niso rdeče.
Tako dolgo si z mislimi polnim prostore.
Se obračam zdaj gor zdaj dol.
Tri minute trajem.
Kot peščena ura za kuhana jajca.
Pa me spet in spet obrača.
In se zlagam. Sestavljam. Spet in spet.
Vso sebe iz sebe vase zase zate.
Posvaljkana. Nagačena. Maoljena.
Kaktusna. Sesljava. Gomoljasta.
Preščipljena. Mrmrljava. Vohljava.
Ko sem končno cela,
Ti na vse lahko dogovorim
S pomladjo.
ALI IMA DEŽ OČETA?
In koliko so zasluzene anuitete tišine?
V rokah držiš kruh s posebno milino.
Usta ti vsrkujejo vrisk in vračanje in beg.
Telo ti vedno znova zatrepeta,
Ko si s strahom nagonsko režeš jutro.
Če bi se izvil, bi granit v tebi počil. Bi ozelenel.
Bi se dotaknil. Bi izhlapel.
Nihče ne ve, zakaj obraz obračaš stran.
Zakaj se ti trklja, zdaj sem, zdaj tja.
Medtem ko zunaj tiho stopinji ljubezen,
Spuščena – za uro ali dve – da zblazni.
Spet ti nekdo gladi mokro čelo.
PRIČAKOVANJA
Pričakujemo, da srce ne bo zgnilo med dvema šipama ob polni luni.
Da bodo obrazi zjutraj na novo prepleskani. Vsaj okoli oči.
Da se usta hitro odprejo in še hitreje zaprejo.
Potem ko tišini nadenejo svileno tančico čez telo.
Da se dlani belo razprejo,
Kot se razpeni nebo po nekajdnevni nevihti.
Da se telesa umirijo,
Ko v sebi nakopičijo strnjene besede,
ki jim ni ne konca ne kraja.
Pričakujemo.
In potem ne pričakujem več.
Slovesno si slečemo nadimke
In postanemo samo negotovo človeški.
V OČEH ZBLAZNELO MODRA
Ali preneseno vesolje v vogale čisto zastonj.
Ko je znotraj prisoten še malokdo.
V dlaneh zblaznelo bela.
Ali prelomljeni žarek skozi gladino časa.
Ko si obračamo hrbet
In stopamo korak ali dva nekam za sabo.
In ne vemo, kaj bi s prostorom vmes.
V srcu kristalno črna.
Ali gmota gostih spominov,
V katerih nas še ni bilo strah objeti,
Si zaželeti dober, zares dober dan.
V duši ostanki nenavadnih modrin.
Ali oddaljevanja in bližanja.
Ali obratno.
Vse dokler ne postanemo sami sebi zatočišče.
Vsak večer.
Iz dneva v dan.
SESTAVLJANKA
Tako dolgo se že sestavljam
Vso sebe iz sebe vase zase zate.
Tako dolgo že lepim rane
Razmazujem brazgotine, da niso rdeče.
Tako dolgo si z mislimi polnim prostore.
Se obračam zdaj gor zdaj dol.
Tri minute trajem.
Kot peščena ura za kuhana jajca.
Pa me spet in spet obrača.
In se zlagam. Sestavljam. Spet in spet.
Vso sebe iz sebe vase zase zate.
Posvaljkana. Nagačena. Maoljena.
Kaktusna. Sesljava. Gomoljasta.
Preščipljena. Mrmrljava. Vohljava.
Ko sem končno cela,
Ti na vse lahko dogovorim
S pomladjo.
ALI IMA DEŽ OČETA?
In koliko so zasluzene anuitete tišine?
V rokah držiš kruh s posebno milino.
Usta ti vsrkujejo vrisk in vračanje in beg.
Telo ti vedno znova zatrepeta,
Ko si s strahom nagonsko režeš jutro.
Če bi se izvil, bi granit v tebi počil. Bi ozelenel.
Bi se dotaknil. Bi izhlapel.
Nihče ne ve, zakaj obraz obračaš stran.
Zakaj se ti trklja, zdaj sem, zdaj tja.
Medtem ko zunaj tiho stopinji ljubezen,
Spuščena – za uro ali dve – da zblazni.
Spet ti nekdo gladi mokro čelo.
PRIČAKOVANJA
Pričakujemo, da srce ne bo zgnilo med dvema šipama ob polni luni.
Da bodo obrazi zjutraj na novo prepleskani. Vsaj okoli oči.
Da se usta hitro odprejo in še hitreje zaprejo.
Potem ko tišini nadenejo svileno tančico čez telo.
Da se dlani belo razprejo,
Kot se razpeni nebo po nekajdnevni nevihti.
Da se telesa umirijo,
Ko v sebi nakopičijo strnjene besede,
ki jim ni ne konca ne kraja.
Pričakujemo.
In potem ne pričakujem več.
Slovesno si slečemo nadimke
In postanemo samo negotovo človeški.
