Dotikam se misli, ki polzijo skozi mene. Na trenutke jih ujamem med palec in kazalec, da otipam njihovo pristnost, na trenutke pa jih spustim skozi, kot testo v strojčku za rezance. Tanjšajo se in tanjšajo, dokler niso le še prosojno sijoča utvara. Ali pa se ovijejo v tanke zlato rumene rezance, za mamino govejo juho.
»Goveja juha je zdrava,« slišim glas svojih misli.
Ne posvečam jim pozornosti. So le moje misli, ki se ujete na obešalnike potopijo med mojo garderobo in se ugnezdijo v desni žep zimskega plašča. Spomladi sem ga zamenjala za jopico in kasneje za nič. Kako za nič so zamenljivi zimski plašči in spomini na hladne dni! Pozabljeni še preden je skopnel sneg na cesti mojih otroških poti, ki so se vedno končale na isti točki. V mali zeleni hišici na bregu, do katere je bilo treba skozi gozd. Poleti ves pregret od bujnosti življenja, pozimi ves samoten in molčeč. Grejem prezeble roke nad starim štedilnikom. V loncu brbota. V večjem za svinje, v manjšem za ljudi. Tudi za svinje diši. Čisto zares prihaja iz starega emajliranega lonca, modro obarvanega, a na mestih hudo obtolčenega in popackanega, omamen vonj kuhanega krompirja pomešanega z zmletimi žitaricami. Hrana za svinje, hrana za bogove! V kurišču poleg štedilnika prasketa. Tam so vrata mogočne lončene peči, ki dominira v »hiši«. Peči se ne vidi in vrat si upam odpreti, da bi se zazrla v razbeljeno notranjost. To dejanje je posvečeno, prepovedano. To dejanje je prepuščeno le eni osebi. Zaupano za vse dni toplih kurišč.
V kurišču poleg štedilnika prasketa in v loncih na štedilniku brbota. Vse je zvok domačnosti in vonj kurišča, je vonj topline, ki je ne dajejo le polena. Sedeča na zaboju za drva si grejem roke in čakam staro mamo. Slišala jo bom, preden jo bom zagledala. Vem. Zvok njenih čevljev je sicer tih, drsajoč zvok, a v zimskem času se ji na njenem pohodu od »štale« do češnje tik pred hišo pridružijo kokoši, ki silijo za njo, v z deskami obloženo vežo. Lesen pod, lesen strop. Tudi domači pes Čarli se ji mota med nogami, tako da je zvok hoje podrejen spremljajočim glasovom. Zapletajoč in prekinjen, na mestih kjer stara mama postoji in odžene kokoši. A vseeno prijazen, tako domač, tako vsakdanji, da je jasno, da se ne more zgoditi nobena huda stvar na tem svetu, razen če bo Čarli začutil, da so kokoši preveč vsiljive in jih bo s prijaznim laježem opomnil, kje je njihovo mesto.
Grejem dlani in si želim, da bi vseeno pokukala v peč. Le za centimeter, ali dva, da bi toplota zarežala vame skozi prepuščajočo odprtino. Prijeten vonj, razžarjene opeke in goreče »hoste«. Vezane v »pušle«, ki jih stara mama čez poletje pridno zbira in zlaga za skedenj. Pod streho sicer, a na prosto hkrati, da jih oplazi dež, osuši veter in pogreje sonce. Za zimo. Za kurišče velike lončene peči. Želim si odpreti vratca in povonjati razbeljeno ognjišče. A vem, da ne smem. Ne smem. Lahko da je stara mama vstala zgodaj in se v njej že peče kruh. Ne potica, za potico mi je vseeno, a kruh! Dober, dišeč, še topel, pokrižan, preden razrezan na pol. Zakaj najprej na pol? Zakaj vedno najprej na pol? In če odprem vrata peči se bo kruh sesedel. Nič ne bo s hrustljavo skorjo, nič s penasto sredico. Zato tega ne storim. Zato in ker bi stara mama mislila, da njena peč ni bila dovolj topla.
Slišim jo, kako si na pragu otresa čevlje in podi kokoši pod češnjo. Zahrope, kot da bi hotela zakašljati, pa nima dovolj za kašelj. Nato prime za kljuko. Na podu pred kuriščem štedilnika, so tleče iskrice, ki so pobegnile iz štedilnika, narisale čuden vzorec. Črne pike večje ali manjše so edina preproga, ki jo je kdaj poznala ta kuhinja. Pustim jih črneti. Grejem dlani.
Napraskani spomini deževne jeseni
Dežne kaplje me priganjajo da spešim hojo. Navzgor, vedno navzgor. Najprej čez travnik do ceste, ki vijugasto reže strmino. Mimo hiše, kjer je upanje, da me ne opazijo. Če ga ni, spregovorim besede, dve ali tri, nato pobegnem pred radovednostjo v gozd. Nadležno sikajočo radovednostjo.
»Kam? Zakaj? Kaj je v torbi? Kje je volk in kam greš Rdeča kapica?«
»K babici, k babici... « ja, tja grem. K stari mami z ruto poveznjeno čez gladke sive lase, spete s špangami v pegasto kožo.
Kratek vzpon do razkošja sklanjajočih bukev, ki me ovijejo v svoje temno zavetje. Nekaj smrek vmes in grmovje. Prijazno grmovje, ki me zakrije, kadar se moram izogniti srečanju v tej pustoti. Tako mi je naročila mama. Da se naj skrijem na tej samotni poti, če vidim prihajati človeka, ki ga ne poznam.
»Pazi se ljudi z visokimi gumijastimi škornji in rjavim suknjičem!«
Nikoli nikogar ne srečam, a si velikokrat v živo narišem, kam bi pobegnila. Za vsakim ovinkom pričakujem, ne vem kaj pričakujem, a me pričakovanje vedno pusti samo. Pot je posuta z uhojenim laporjem. Siva drča mi kaže pravo smer. Ko prideš do korenin, potem na desno.
»Ko prideš do korenin…,« si ponavljam. Strah me je. Kljub vsemu me je nekoliko strah hoditi po tej poti. Na levi je drča. Če bi pri koreninah zavila na levo?
»Ne nikakor ne bom zavila na levo. Mami brez skrbi!«
Seveda sem zavila na levo. Najlepše so prepovedane poti in najslajše prepovedane stvari. Nisem prišla daleč. Če zaviješ na levo, se znajdeš na robu brezna. Na dnu je potok. Daleč na dnu. Ostarela bukev, ki je padla čezenj, je od zgoraj videti malo večja kot poleno. Samo enkrat sem zavila v levo in stala na robu prepada. Tako zares. Potem sem še velikokrat stala tam. V mislih. Bila na dnu. Ob padli bukvi. Zakaj ne, bukev je kljub izruvanim koreninam zelenela. Še je bil v njej sok, življenje, ki je hotelo živeti. Zakaj ne. Tudi na dnu.
Pot me vodi mimo korenin do čistine, posejane z razpadajočimi štori in odmrlim dračjem, kjer so v poletju in jeseni rasle gobe. Pravljične podobe palčkov in rdečih nogavičk. Gobe. Take z rjavimi klobuki, ki jih ne utrgaš takoj. Najprej jih samo od daleč zagledaš. Potem se pretvarjaš, da jih ne vidiš, ko stopaš proti njim Upajoč, da zagledaš še kakšno.
»Kjer je en jurček, je gotovo še kakšen,« mi je vedno govorila mama. Kjer je en, sta dva. Kjer je roža, tam je travnik, kjer je drevo, tam je gozd, kjer je dim tam je ogenj. Ogenj pričakujoče poti.
Zato sem rada hodila po njej. Po tej poti. Kljub začetnemu nelagodju. Čistino je zaključevala gozdna cesta. Najbrž za spravilo lesa. Videti je bila neuporabna, le ob zimskih pohodih je bila steptana od vlečenja hlodov in posejana z ostanki lubja, ki so ga puščala drseča drevesa. Treba jo je bilo prečkati, in nato premagati še zadnji vzpon. Cesta je bila blatna, vedno razorana, nikoli čisto suha. Ob deževnih dneh, je po njej tekel pravi potoček ali pa se je voda zbirala v lužah, zato jo je bilo potrebno vedno preiti na drugem mestu. Zato sem si velikokrat umazala čevlje, ki sem jih nato obrisala v travo pod hišo. Že skoraj čisto pred pragom, pred ovinkom, kjer sem ponavadi zagledala zeleno hišo, ogromno češnjo pred njo in pod njo staro mamo. Vedno me je čakala, kakor da bi vedela da pridem. Če je ni bilo pod češnjo sem bila zaskrbljena. Zakaj tako, ne vem. To so bile posebne stvari.
Čas posebna pogrešanj
Kar pomnim je bil najlepši čas, čas zorečih češenj. Prebrani cvetovi pomladi so obetali rdečih plodov, ki so se pohotno smehljali. Spomini in okus po češnjah. Ena in ista stvar. Vonj in okus po zeleni travi, poležani od kariraste »deke«, položene v zeleno zgodnje poletje. Za sedenje in počitek pod češnjo. Vonj čebel in drgetanje bilk, ki jokajo pod težo ležečega telesa. Prijeten hlad skorje in mravlja, ki je zašla po strmini hrapavega debla. Veliko mravelj. Gugalnica. Poletna ploha, ki jo je osušilo sonce. Sledi kapljic in za hišo klopca. Zeleno pobarvana iz lesa, ki kaže razpokane reže. Od sonca in poletnih ploh. Zemlja pod gugalnico je bila poteptana od čevljev številka dvaintrideset. Mojih čevljev, ki sem jih natikala, da sem smela pobegniti iz kamre. Bosih nog nisem smela na dež, pravzaprav sploh nisem smela ven. Kaj šele pod češnjo! In niti ne na gugalnico. Včasih sem pobegnila, ko je stara mama po poletni plohi zakrinkala z očali na nosu. Očala so imela samo eno držalo, drugo se je že kdaj zlomilo. Ampak stare mame to ni pretirano motilo. Očala je imela le za branje. Veliko je brala. Sedela na vrhu peči, čisto na robu, hropla v prsi in brala. Zunaj pa je dehtela češnja in jaz sem pobegnila k njej. Stara deska je bila vsa mokra, a to me ni motilo, da ne bi sedla nanjo. Le malo hladno je bilo, čez tanke spodnje hlačke, ki so mi zakrivale zadnjico. Krilce je bilo položeno čez kolena, a ga je upor zraka med guganjem nagajivo dvigoval. Bilo mi je vseeno, čisto vseeno. Bila sem še otrok in edina stvar, ki me je zanimala je bila gugalnica, ki jo bom pognala visoko v mokro krošnjo. Ta se je zaradi sunka vrvi privezane na veji zamajala in zatresla, tako,da se je name vsula sveža, hladna rosa. Milijon kapljic, ki je poljubljalo zrele češnje, drselo po listih in se lesketalo v odsevu svetlobe poletja, me je božajoče hladilo. Pognala sem se više in nastavila obraz pod pršečo milino. Noben dotik ne prej ne kasneje, ni bil tako čudovit in naraven, kot dotik kapljic, dišečih in razblinjajočih se ob toploti moje kože. Ne prej ne zdaj. Vonj po rosni češnji ni nikoli povsem izginil.
Čas minljivosti
Tudi tisto zgodnje poletje ne, ko so češnje že obetale sočen sadež, in je dež prejšnji dan izpral ves prah pomladi in pošteno namočil tla. Stali smo na mokrih tleh in teptali nežne zelene bilke. Kako nejevoljna bi bila stara mama, sem premišljevala, kako nejevoljna bi podila ljudi z zelene preproge! Pa ni bilo njenega hropenja in vsi smo lahko stali na mokri travi, poleg mirujoče gugalnice, pod češnjo, od katere je zlagoma kapljalo. Ko je zavel veter, se je krošnja sunkoviteje zamajala, veje so se otresle mokrega bremena in zavesa drobnih kapljic se je vsula proti tlom. Veliko jih ni doseglo tal. Ustavile so se na polakiranih deskah, med križem, omokrile dva ročaja in satenast črn rob, ki je enakomerno obkrožal pokrov. Šele ko so pogrebci dvignili krsto, so se zakotrljale po gladki površini, se združile v potočke in v posameznih neenakomernih presledkih kapnile na tla.
Odnesli so jo izpod njene češnje. Čutila sem jo, kako se skozi les poslavlja od nje. Strogo in ljubeče hkrati. Da bo na njej zadosti plodov za vse, ki smo hodili k njej po češnje. Najbrž ji je naročila naj bo še naprej polna sladkih rdečih poljubov! Odnesli so jo izpod njene češnje in veje so majale njen spomin.
Najbrž pa je bila češnja že stara. Ne spomnim se, da bi še kdaj jedla njenih sadov. Pravzaprav so jo leto ali dve zatem posekali. Ko sem naslednjič prečkala zadnjo strmino pod zeleno hišico, je ni bilo več. Obeh ni bilo nikoli več.
Čas zimskih pričakovanj
Dotikam se misli, ki polzijo skozi mene. Na trenutke jih ujamem med palec in kazalec, da otipam njihovo pristnost, na trenutke pa jih spustim skozi, kot testo v strojčku za rezance. Tanjšajo se in tanjšajo, dokler niso le še prosojno sijoča utvara. Ali pa se ovijejo v tanke zlato rumene rezance, za mamino govejo juho.
»Goveja juha je zdrava,« slišim glas svojih misli.
Ne posvečam jim pozornosti. So le moje misli, ki se ujete na obešalnike potopijo med mojo garderobo in se ugnezdijo v desni žep zimskega plašča. Spomladi sem ga zamenjala za jopico in kasneje za nič. Kako za nič so zamenljivi zimski plašči in spomini na hladne dni! Pozabljeni še preden je skopnel sneg na cesti mojih otroških poti, ki so se vedno končale na isti točki. V mali zeleni hišici na bregu, do katere je bilo treba skozi gozd. Poleti ves pregret od bujnosti življenja, pozimi ves samoten in molčeč. Grejem prezeble roke nad starim štedilnikom. V loncu brbota. V večjem za svinje, v manjšem za ljudi. Tudi za svinje diši. Čisto zares prihaja iz starega emajliranega lonca, modro obarvanega, a na mestih hudo obtolčenega in popackanega, omamen vonj kuhanega krompirja pomešanega z zmletimi žitaricami. Hrana za svinje, hrana za bogove! V kurišču poleg štedilnika prasketa. Tam so vrata mogočne lončene peči, ki dominira v »hiši«. Peči se ne vidi in vrat si upam odpreti, da bi se zazrla v razbeljeno notranjost. To dejanje je posvečeno, prepovedano. To dejanje je prepuščeno le eni osebi. Zaupano za vse dni toplih kurišč.
V kurišču poleg štedilnika prasketa in v loncih na štedilniku brbota. Vse je zvok domačnosti in vonj kurišča, je vonj topline, ki je ne dajejo le polena. Sedeča na zaboju za drva si grejem roke in čakam staro mamo. Slišala jo bom, preden jo bom zagledala. Vem. Zvok njenih čevljev je sicer tih, drsajoč zvok, a v zimskem času se ji na njenem pohodu od »štale« do češnje tik pred hišo pridružijo kokoši, ki silijo za njo, v z deskami obloženo vežo. Lesen pod, lesen strop. Tudi domači pes Čarli se ji mota med nogami, tako da je zvok hoje podrejen spremljajočim glasovom. Zapletajoč in prekinjen, na mestih kjer stara mama postoji in odžene kokoši. A vseeno prijazen, tako domač, tako vsakdanji, da je jasno, da se ne more zgoditi nobena huda stvar na tem svetu, razen če bo Čarli začutil, da so kokoši preveč vsiljive in jih bo s prijaznim laježem opomnil, kje je njihovo mesto.
Grejem dlani in si želim, da bi vseeno pokukala v peč. Le za centimeter, ali dva, da bi toplota zarežala vame skozi prepuščajočo odprtino. Prijeten vonj, razžarjene opeke in goreče »hoste«. Vezane v »pušle«, ki jih stara mama čez poletje pridno zbira in zlaga za skedenj. Pod streho sicer, a na prosto hkrati, da jih oplazi dež, osuši veter in pogreje sonce. Za zimo. Za kurišče velike lončene peči. Želim si odpreti vratca in povonjati razbeljeno ognjišče. A vem, da ne smem. Ne smem. Lahko da je stara mama vstala zgodaj in se v njej že peče kruh. Ne potica, za potico mi je vseeno, a kruh! Dober, dišeč, še topel, pokrižan, preden razrezan na pol. Zakaj najprej na pol? Zakaj vedno najprej na pol? In če odprem vrata peči se bo kruh sesedel. Nič ne bo s hrustljavo skorjo, nič s penasto sredico. Zato tega ne storim. Zato in ker bi stara mama mislila, da njena peč ni bila dovolj topla.
Slišim jo, kako si na pragu otresa čevlje in podi kokoši pod češnjo. Zahrope, kot da bi hotela zakašljati, pa nima dovolj za kašelj. Nato prime za kljuko. Na podu pred kuriščem štedilnika, so tleče iskrice, ki so pobegnile iz štedilnika, narisale čuden vzorec. Črne pike večje ali manjše so edina preproga, ki jo je kdaj poznala ta kuhinja. Pustim jih črneti. Grejem dlani.
Napraskani spomini deževne jeseni
Dežne kaplje me priganjajo da spešim hojo. Navzgor, vedno navzgor. Najprej čez travnik do ceste, ki vijugasto reže strmino. Mimo hiše, kjer je upanje, da me ne opazijo. Če ga ni, spregovorim besede, dve ali tri, nato pobegnem pred radovednostjo v gozd. Nadležno sikajočo radovednostjo.
»Kam? Zakaj? Kaj je v torbi? Kje je volk in kam greš Rdeča kapica?«
»K babici, k babici... « ja, tja grem. K stari mami z ruto poveznjeno čez gladke sive lase, spete s špangami v pegasto kožo.
Kratek vzpon do razkošja sklanjajočih bukev, ki me ovijejo v svoje temno zavetje. Nekaj smrek vmes in grmovje. Prijazno grmovje, ki me zakrije, kadar se moram izogniti srečanju v tej pustoti. Tako mi je naročila mama. Da se naj skrijem na tej samotni poti, če vidim prihajati človeka, ki ga ne poznam.
»Pazi se ljudi z visokimi gumijastimi škornji in rjavim suknjičem!«
Nikoli nikogar ne srečam, a si velikokrat v živo narišem, kam bi pobegnila. Za vsakim ovinkom pričakujem, ne vem kaj pričakujem, a me pričakovanje vedno pusti samo. Pot je posuta z uhojenim laporjem. Siva drča mi kaže pravo smer. Ko prideš do korenin, potem na desno.
»Ko prideš do korenin…,« si ponavljam. Strah me je. Kljub vsemu me je nekoliko strah hoditi po tej poti. Na levi je drča. Če bi pri koreninah zavila na levo?
»Ne nikakor ne bom zavila na levo. Mami brez skrbi!«
Seveda sem zavila na levo. Najlepše so prepovedane poti in najslajše prepovedane stvari. Nisem prišla daleč. Če zaviješ na levo, se znajdeš na robu brezna. Na dnu je potok. Daleč na dnu. Ostarela bukev, ki je padla čezenj, je od zgoraj videti malo večja kot poleno. Samo enkrat sem zavila v levo in stala na robu prepada. Tako zares. Potem sem še velikokrat stala tam. V mislih. Bila na dnu. Ob padli bukvi. Zakaj ne, bukev je kljub izruvanim koreninam zelenela. Še je bil v njej sok, življenje, ki je hotelo živeti. Zakaj ne. Tudi na dnu.
Pot me vodi mimo korenin do čistine, posejane z razpadajočimi štori in odmrlim dračjem, kjer so v poletju in jeseni rasle gobe. Pravljične podobe palčkov in rdečih nogavičk. Gobe. Take z rjavimi klobuki, ki jih ne utrgaš takoj. Najprej jih samo od daleč zagledaš. Potem se pretvarjaš, da jih ne vidiš, ko stopaš proti njim Upajoč, da zagledaš še kakšno.
»Kjer je en jurček, je gotovo še kakšen,« mi je vedno govorila mama. Kjer je en, sta dva. Kjer je roža, tam je travnik, kjer je drevo, tam je gozd, kjer je dim tam je ogenj. Ogenj pričakujoče poti.
Zato sem rada hodila po njej. Po tej poti. Kljub začetnemu nelagodju. Čistino je zaključevala gozdna cesta. Najbrž za spravilo lesa. Videti je bila neuporabna, le ob zimskih pohodih je bila steptana od vlečenja hlodov in posejana z ostanki lubja, ki so ga puščala drseča drevesa. Treba jo je bilo prečkati, in nato premagati še zadnji vzpon. Cesta je bila blatna, vedno razorana, nikoli čisto suha. Ob deževnih dneh, je po njej tekel pravi potoček ali pa se je voda zbirala v lužah, zato jo je bilo potrebno vedno preiti na drugem mestu. Zato sem si velikokrat umazala čevlje, ki sem jih nato obrisala v travo pod hišo. Že skoraj čisto pred pragom, pred ovinkom, kjer sem ponavadi zagledala zeleno hišo, ogromno češnjo pred njo in pod njo staro mamo. Vedno me je čakala, kakor da bi vedela da pridem. Če je ni bilo pod češnjo sem bila zaskrbljena. Zakaj tako, ne vem. To so bile posebne stvari.
Čas posebna pogrešanj
Kar pomnim je bil najlepši čas, čas zorečih češenj. Prebrani cvetovi pomladi so obetali rdečih plodov, ki so se pohotno smehljali. Spomini in okus po češnjah. Ena in ista stvar. Vonj in okus po zeleni travi, poležani od kariraste »deke«, položene v zeleno zgodnje poletje. Za sedenje in počitek pod češnjo. Vonj čebel in drgetanje bilk, ki jokajo pod težo ležečega telesa. Prijeten hlad skorje in mravlja, ki je zašla po strmini hrapavega debla. Veliko mravelj. Gugalnica. Poletna ploha, ki jo je osušilo sonce. Sledi kapljic in za hišo klopca. Zeleno pobarvana iz lesa, ki kaže razpokane reže. Od sonca in poletnih ploh. Zemlja pod gugalnico je bila poteptana od čevljev številka dvaintrideset. Mojih čevljev, ki sem jih natikala, da sem smela pobegniti iz kamre. Bosih nog nisem smela na dež, pravzaprav sploh nisem smela ven. Kaj šele pod češnjo! In niti ne na gugalnico. Včasih sem pobegnila, ko je stara mama po poletni plohi zakrinkala z očali na nosu. Očala so imela samo eno držalo, drugo se je že kdaj zlomilo. Ampak stare mame to ni pretirano motilo. Očala je imela le za branje. Veliko je brala. Sedela na vrhu peči, čisto na robu, hropla v prsi in brala. Zunaj pa je dehtela češnja in jaz sem pobegnila k njej. Stara deska je bila vsa mokra, a to me ni motilo, da ne bi sedla nanjo. Le malo hladno je bilo, čez tanke spodnje hlačke, ki so mi zakrivale zadnjico. Krilce je bilo položeno čez kolena, a ga je upor zraka med guganjem nagajivo dvigoval. Bilo mi je vseeno, čisto vseeno. Bila sem še otrok in edina stvar, ki me je zanimala je bila gugalnica, ki jo bom pognala visoko v mokro krošnjo. Ta se je zaradi sunka vrvi privezane na veji zamajala in zatresla, tako,da se je name vsula sveža, hladna rosa. Milijon kapljic, ki je poljubljalo zrele češnje, drselo po listih in se lesketalo v odsevu svetlobe poletja, me je božajoče hladilo. Pognala sem se više in nastavila obraz pod pršečo milino. Noben dotik ne prej ne kasneje, ni bil tako čudovit in naraven, kot dotik kapljic, dišečih in razblinjajočih se ob toploti moje kože. Ne prej ne zdaj. Vonj po rosni češnji ni nikoli povsem izginil.
Čas minljivosti
Tudi tisto zgodnje poletje ne, ko so češnje že obetale sočen sadež, in je dež prejšnji dan izpral ves prah pomladi in pošteno namočil tla. Stali smo na mokrih tleh in teptali nežne zelene bilke. Kako nejevoljna bi bila stara mama, sem premišljevala, kako nejevoljna bi podila ljudi z zelene preproge! Pa ni bilo njenega hropenja in vsi smo lahko stali na mokri travi, poleg mirujoče gugalnice, pod češnjo, od katere je zlagoma kapljalo. Ko je zavel veter, se je krošnja sunkoviteje zamajala, veje so se otresle mokrega bremena in zavesa drobnih kapljic se je vsula proti tlom. Veliko jih ni doseglo tal. Ustavile so se na polakiranih deskah, med križem, omokrile dva ročaja in satenast črn rob, ki je enakomerno obkrožal pokrov. Šele ko so pogrebci dvignili krsto, so se zakotrljale po gladki površini, se združile v potočke in v posameznih neenakomernih presledkih kapnile na tla.
Odnesli so jo izpod njene češnje. Čutila sem jo, kako se skozi les poslavlja od nje. Strogo in ljubeče hkrati. Da bo na njej zadosti plodov za vse, ki smo hodili k njej po češnje. Najbrž ji je naročila naj bo še naprej polna sladkih rdečih poljubov! Odnesli so jo izpod njene češnje in veje so majale njen spomin.
Najbrž pa je bila češnja že stara. Ne spomnim se, da bi še kdaj jedla njenih sadov. Pravzaprav so jo leto ali dve zatem posekali. Ko sem naslednjič prečkala zadnjo strmino pod zeleno hišico, je ni bilo več. Obeh ni bilo nikoli več.
