»Nič nisi zamudila,« mi navržeš naslov svoje zgodbe, ki jo boš pletel med decembrom in marcem. Nato pridejo Marčeve ide in bova nazdravila s Cezarjem. V lepo trebušatem kozarcu, za prst napolnjenim s pekočo vsebino. Skrbno ga bova srkala in se delala, da je ravno pravšnje temperature. Kot vsako leto. Nič ne bova govorila. Zima te naredi svojega.
Nič ne čutim. Nič ne čutiš. Primeš me za roko in poglobljeno preučuješ členke na hrbtni strani dlani. Rekla bi ti, da se niso spremenili, le za deset let so starejši. Mogoče je guba več, ni pa nujno. S kazalcem jih božaš in paseš svoje misli drugje. Zaboli me. Skušam se rešiti tvojih potnih lovk, pa spet ne vem, kam naj odložim rokavčke. Najraje bi jih obdržala, da se ne utopim. Tako je, ja. Občutek, kot da se utapljam. Znova. Dokler še diham bi ti rada povedala, da sva že itak vse zamudila in da sem predvčerajšnjim odvrgla vstopnico za nocojšnjo predstavo. Že videno, déjà vu. A se ne lotim tvojih žepov. V njih je zagotovo kaj tujega. Preprosto pozabim da je še nekdo. Narišem nasmeh in natočim smeh v grlo. Igranje mi leži. Vstopiš v igro, a želiš le statirati. Tako si laže izbereš svojo vlogo.
Praviš mi, kako je bilo na smučanju. Vse dolge proge na Dolomitih presmučam s teboj, pa nimam pojma zakaj me sploh vlačiš po steptanih prostranstvih. Nisem del tvoje zime. Sploh mi nisi kupil vozovnice, zato ne morem slediti markacijam. Obvisim na vlečnici, kot polomljena smučka. Ti pa bi še bordal. Ti pa si še bordal! Poslušam te z napol priprtimi vekami, da ne vidiš oči, ki slabo prekrivajo begajoče misli. Ki se hočejo odtepsti stran. Ne misliti. Misliti na to... Na tisto… Zapodim jih stran in jim priporočim drugih snovi. Naj jih žvečijo, naj se ukvarjajo z vrati nad oblaki, ki ne vodijo v nekaj.
Ko si odšel v Italijo, sem v trgovini z rabljenim blagom kupila ponošeno obleko. Nekoč je bila posebej lepa, a gotovo ni iz kaj prida blaga, kajti pod pazduho je blago svetlejše. Zagotovo se je tista, ki jo je nosila, v njej zelo potila. Mogoče je tudi smrdela. Ne vem. Obleka mi je padla v oči, ker je visela bolj v kotu. Med vsemi drugimi oblekami, nošenimi samo enkrat in dišečimi po čistilnici in sredstvi za ohranjanje navideznega leska (verjetno takšna sredstva obstajajo, če pa ne, bi veljalo razmislili o njih), sem jo opazila ravno zaradi njene preprostosti. Trgovka je rekla, da mi odlično stoji. »Stoji,« je rekla, čisto zares. Jaz pa sem želela, da bi se mi prilegala. Ampak kdo ve, mogoče je trgovka mislila prav to. Njen nasmeh je že govoril tako in če bi se našminkala bi izgledala skoraj kot prijazna trgovka, ki mi bo prodala ponošeno obleko. Kljub vsemu sem jo kupila in jo doma znova pomerila. Ni mi tako pristajala kot v trgovini, a doma pač nimam takšnega ogledala, kot ga imajo v trgovskem centru.
* * *
»Nič nisi zamudila,« ti skušam popraviti občutek, da si bila nekam odrinjena in za nekaj prikrajšana. Pravzaprav sploh ne vem, zakaj to počnem! Preidem v neko bedasto opravičevanje. »Pizda zahojena!« bi najraje rekel na glas, pa resnično nimam energije, da bi močil svoj robec s tvojimi solzami. Poznam te. Le delaš se, da se držiš najinega dogovora. Le zato vztrajaš pri tej maski, da ne bi pokazala kako si prizadeta..Pa ne toliko od tega, ker sem šel, kot zaradi tega, na kakšen način. In seveda s kom! To te bo najbrž razcefralo tako te žre! Ampak ne smem pozabiti da to ne bi bilo v tvojem stilu. Odvreči masko popolne svetovljanske trape in preprosto povedati, da si ljubosumna ko pes. Ne kužiš, da bo vedno tako. Mene ne boš ujela na svoje finte, niti me prepričala, da mi nudiš popolno svobodo. Te igrice si prihrani za svoj peskovnik. Točno vem, kaj te mede in kaj hoče doseči. In me blazno zabava, kako se pri tem najbolj trudiš okoli lažnega razumevanja. Ne trudiš se razumeti, trudiš se kako kazati, kot da razumeš. Ja, pozabi, zlezla bi mi v vse čelne reže, čim bi zaprl oči. Mi predihala misli, da se v desetih letih ne bi več spoznal, če bi se pogledal v ogledalo. Bistra si punca, bistra, ampak jaz sem bolj bister od tebe in tudi to boš morala požreti, če boš hotela še naprej biti moja dama. Ne veš dekle, da te rabim za kliše, za videz, za to prekleto malomeščanstvo, ki se ga ti tako oklepaš, da sploh ne vidiš izza svojih gubic okoli oči, ki si si jih pred kratkim zgladila v Stylingu. Ti kar daj! Samo ne pričakuj, da bom pokrival tvojo igro samo zato, ker je tvoj scenarij tako priročen za vse oblike prilagajanja. Mogoče sem v njem, mogoče ne, to bova še ugotovila, punca moja in do takrat bodi vesela, da sem sploh zavil iz avtoceste.
* * *
»Na avtocesti, sem zamudil izvoz,« si še dalje neutruden popisovalec, jaz pa hočem misliti na svojo ponošeno obleki, ki sem jo nosila ves ta čas. Dan za dnem. Še danes. Šele prej sem jo obesila v omaro. K drugim ponošenim oblekam iz vseh teh let. Šele prej, ko si se vrnil.
Objameš me in mi roko položiš na dojko. Lastniško. Malo mi je neudobno, a ne toliko, da bi se odmaknila. Malo mi je lepo, a ne toliko da bi mi mokro zlezlo v hlačke. Zato jo samo ne navdušeno prenašam, kot bradavico na mezincu. Od nekdaj jo imam, a ne iz otroštva. Bradavico. Sprememba kože ali sluznice, bojda. Ali pa sem se je nalezla od koga drugega. Bradavice so prenosljive. Preprosto, kot se nalezeš prehlada. Samo da je bradavica ostala. Enkrat sem si jo dala lasersko odstraniti, v napadu popolnosti, a se je hrabro borila. Moja bradavica in se obdržala na svojem mestu. Naj ji bo, naj živi in diha z menoj. In naj posluša, kako je v carinskem pasu na mejnem prehodu Italija – Slovenija. Prav ji je.
* * *
»Na avtocesti sem zamudil izvoz« opazujem tvojo reakcijo. Bog, kako me zabava mimika tvojega obraza. Ko skušaš prikriti, kaj si v resnici misliš. Ja, skoraj bi zamudil izvoz, moje misli so bile vse prej kot v tvojem objemu. Z Zoranom sva uživala še zadnje skupne trenutke. V Val Sarentinu je bilo res fantastično. Vreme, bi kot zadnji adut odvrgla, če bi preostalo ne bilo v redu. Tako pa so bili Dolomiti kot iz kičastih turističnih razglednic, ki jih pošiljaš nevoščljivim sodelavcem, najin apartma pa hišica Janka in Metke. Samo, da je bila čarovnica doma, daleč za kilometri avtoceste. Da me je čarovnica čakala doma. Smešno je prijeti tvojo dojko. Po tem... Pravzaprav imaš lepe dojke, vedno se mi dvigne, ko so vzburjene. Čutim te, da bi se najraje izmaknila, pa se seveda ne boš. Obvladana si do popolnosti. Neprizadeto obvladana. Ja, čutim, da si že na konju, samo prvi trenutek te je vrglo iz tira. Zdaj pa si že na svojem, obvladana, odločena, skulirana. Če je kaj bilo, si že pospravila v omaro. Ja, najbrž bom tam spet našel obleko in najbrž te bom vprašal od kdaj je tam. Ampak za zdaj samo mirno prenašaš mojo roko na tvoji dojki in jaz čutim, da se mi kljub vsemu dviguje, da mi bo poželenje kmalu napihnilo gate. »Pizda zahojena,« bi spet najraje rekel, kajti res nekaj čutim do tebe, čeprav sem te že dvainpetdesetič pozabil, zapustil in najbrž tudi tolikokrat prevaral, pa se iz nekega kurčevega razloga vseeno slinim okoli tvojih jošk.
»Tako je prišlo, da nisem mogla zraven!« zaščebečeš kot slavček in obrneš razplet zgodbe v povsem nov konec.
Ne spomnim se, da bi te prosil, ali povabil, bi ji lahko iztrgal scenarij iz rok, pa nekako nimam moči. Sploh ne potem, ko zavzeto pregleduješ fotografije, za katere sem se zares potrudil. Pa ne zate, bejbi, ne zate, čeprav se greš zdaj neko igro in občuduješ kompozicijo, pa detajle, ki da sem jih ujel in dinamiko na smučišču. »A, res«? bi ti najraje iztrgal fotografije iz rok, pojma nimam o kaki dinamiki! Spomnim pa se drugih dinamik in užitkov, ki pa jih nisem fotografiral, pa ne zaradi tega, ker bi se bal, ampak zaradi tega, ker si preprosto nisem vzel časa za bedasto škljocanje. Drugače pa...ja, kar nekaj kadrov bi veljalo ovekovečiti. Me prav zanima, če bi potem še zadržano prikimavala in sukala fotografije, kot da bi še vedno upala, da boš na zadnji strani ujela svojo podobo. Ne morem si kaj. Sama si si kriva. Izzivaš s svojim sprenevedanjem zato ti ga omenim. Zaradi tega, da postavim stvari na svoje mesto, ti navržem njegovo ime. Otrpneš. Se nevede skrčiš v vratu in ramenih. Nekaj časa še zdržiš. Štejem. Stavim, da bo sledilo tvoje vprašanje, še poredno bom preštel do dvajset. Šestnajst in že je tu! Sem vedel! Škoda da nisem stavil! Čutim oblike tvojih ustnic, in predstavljam si tvojo šobo, ko mi obrnjena stran od mojih oči nasipaš svoj jok v grlo.
* * *
»Tako je prišlo, da nisem mogla zraven« se zaradi ne vem česa in v imenu koga, opravičuje moj glas, čeprav mi um tiša glasilke.
Zavzeto kimaš in mi daš vedeti, da mi odpuščaš. Najbrž mi odpuščaš vse. Lahko je odpuščati človeku, do katerega ne čutiš nič več. Veš vsaj to, da do mene ne čutiš nič več? Ali pa si se tako osredotočil drugam, da niti za čustvo naveličanosti ni prostora.. Ne trudi se, v poglavju 61. Velike knjige o ljubezni pravi, da nas sprijaznjene s spremembami osvobaja. Verjemi, velikokrat sem prebrala to poglavje in vsaj trikrat sem ga razumela. »Nehajmo zahtevati, da bi bilo naše življenje drugačno, kot ta trenutek je.«
Še sreča, da sem v knjigi prebrala tudi druga poglavja. Sploh poglavje 86, tega je bilo zares vredno prebrati, ampak ne bi zdaj o tem. Poslušam te in tvoj zavzeti glas me znova nosi po smučinah. Nekaj si pozabil tam, ali te še vedno kaj išče po mondenem Val Sarentino.
Kažeš mi fotografije. Nasmehe ovekovečene v trenutek. Trzljaje ustnic za vedno otrple v dokončnost fotografije.
Čakam, pričakujem, vem da bo prišel trenutek. Končno ga omeniš. Tako, navržeš ime. Kot da ni važno, kot da sploh ni važno. Zoran! Vedela sem da ga boš omenil! Tokrat je torej Zoran! Njegovo ime mi zareže skozi pore kože, skozi maščobo, mišice, žleze, skozi krhkost prsnega koša in se ustavi nekje na površju srčne mišica. Dalje mu ne dovolim. Nikakor. Zakaj pa sem prebirala Veliko knjigo o ljubezni in poglavje 86 v njej! Še dalje vadim obrazno mimiko, priprte oči in nasmeh v zabolelem krču razumevanja. Wikipedija, stran tri. Ubranim se misli. Napodim jih preko naslovov brošur in izrezkov iz časopisov. Ne rabijo kril, da letijo mimo zavedajočega. Porabim zadnje črnilo, da ne napišem, kar bi potem obžalovala. Moj nasmeh je nenadkriljiv in moja čustva so severno od srca. Bolj severno ne bi mogla biti, ko ledenijo skozi prazno prizmo. Prevračam miselne vzorce in zibljem zibelko nekega otroka. Pomirim ga z znano uspavanko. Zapojem jo še sebi, tako potiho da ne me ne bi slišal, ko mi praviš, da si naredil v enem dnevu 79 km prog, Zoran pa še nekaj kilometrov več. Ne misliti na Zorana! Ne misliti na Zorana! Ne misliti… si ponavljam in si pojem uspavanko.
* * *
»Je šel Zoran v Val Sarentino skupaj s teboj?«
Ha, pa si le! Nisi več vzdržala, kaj! Sem vedel, da se boš zlomila. Seveda me ne boš vprašala, če sem bil z Zoranom v postelji. Tako daleč se ne boš spustila iz preprostega razloga ker nočeš resnice. Zato takšno ohlapno, mahedravo vprašanje, da bi se še čevelj razjokal. Če je šel Zoran z menoj? Saj ni važno če je šel z menoj, važno je, da je z menoj bil! Podnevi in ponoči. Še zlasti ponoči, punčka moja. Je neprijetno? Nočeš podrobnosti? Seveda ne, raje cefraš cofke na copatkih in ravnaš pentljico. Tudi prav! Ne mislim ti praviti kako je z Zoranom fantastično v postelji. Najbrž nočeš slišati kako mi z vsakim moškim bolj pride kot s teboj. Kako se mi ni treba dokazovati koliko in kako in kako dolgo bom imel trdega, ker je trd do kraja in kolikor hočem. Kapiraš? Do kraja in kolikor hočem. Ja, tudi s teboj hočem pa ne zato ker bi moral. Včasih niti ni potrebe da bi igral, to ti priznam. Ampak drugače...meni je prav! Lahko tudi po tvoje!
* * *
Je šel Zoran v Val Sarentino s teboj?« mi kljub avtosugestijam moj lastni glas prevpije misli. Slišim ga, preden ga lahko utišam. Uspavanka ne pomaga mojemu umu. Noče slediti vabilu noči. Noče zaspati, grebe v čudne nivoje, skuša odgnati Rimljane in Grke in sodomizem. Naredim kratek prelet zgodovine Grkov iz vadnice. Tako v glavi, zaradi treninga.
* * *
»In če bi šel?«
* * *
Tvoj glas preide iz igranja čarobne piščali, na zvok marimbe. Še vedno nežno, a za odtenek previsoko. Vprašujoče? Bolj kot barva krivde! Veliko preveč barve krivde.
Nočem vedeti. Ne zanima me. Spet mislim na svojo ponošeno obleko, ki zdaj visi v omari. Kako sem jo nosila ves ta čas, ko te ni bilo. Obremenjena sem s ponošenimi oblekami. Nosila sem jih v otroštvu. Soseda je bila starejša in bogatejša od mene. Predvsem me je bolelo tisto, da so sosedovi bogati, (za moja merila, ki pa so bila takrat merila mojih staršev). Sosedova se je hodila igrati k nam in jaz sem hodila k sosedom, kadar je dovolila mama. »Da ne bodo rekli, da se vsiljujemo,« je skušala biti ponosna v nepravem trenutku. A krati je od sosedovih prejemala obleke zame in za mojo sestro. Bile so lepe obleke. Take, ki jih ni bilo mogoče kupiti v bližnjem mestu. Ponje si moral drugam in sosedovi so hodili po obleke drugam. Res so bile lepe obleke. Ampak nekaj jim je manjkalo. Takrat tega nisem vedela, samo občutila sem nelagodje. In imela občutek, da vsi vedo, da nosim obleke, ki mi jih je podarila sosedova deklica. Pravzaprav niti ni bilo tako pomembno. Takrat so vsi nosili obleke drug za drugim in kasneje sem si dala predelati eno od maminih oblek. Takšno iz mehke volne. V tisti sem se počutila dobro. Ni me bilo strah, da bi sošolci rekli, da nosim ponošene obleke zato, ker sem revna. Takrat nisem vedela, danes pa vem. To, zakaj so mi bile sosedine obleke tako tuje. Hladne in nelagodne. Četudi so mi bile prav, se mi niso prilegale. In tudi mi ni nihče rekel, da sem lepa v njih. Zdaj vem zakaj! V sosedinih oblekah nisem bila jaz. V njih je bil drug človek. Druga jaz.
Ampak moja ponošena obleka v omari mi pristaja. Trgovka je rekla tako (rekla je, da mi stoji) in tudi meni se zdi tako. Četudi ni bila narejena zame, sem se v njej počutila dobro. Nisem bila jaz, ampak počutila sem se dobro. Je bila ženska, ki jo je nosila pred menoj lepa? Je bila srečna v njej?
Sosedovo dekle ni bilo srečno. Ko je dopolnila šestnajst let, je pobegnila s šoferjem kamiona, ki je mimo njihove hiše vsak dan vozil pesek. Zgubila se je. Najbrž je bilo okoli nje preveč navadnih stvari. Nič novih oblek. Šofer ni imel drugega kot polne kamione peska. Ne vem kje je zdaj sosedovo dekle. Obe sva se izgubili. Ona v svojih, jaz pa v oblekah drugega človeka.
Nekaj mi govoriš. O Zoranu. Da je tvoj najboljši prijatelj. Da vaju veže skupno delo. Menda tudi skupni interesi. Več kot to. Več kot skupaj popito pivo. Tvoj glas ostaja zunaj mojega uma. Nočem vedeti!
Počakala bom marec. In da mi naliješ Cezarja iz trebušaste steklenice v trebušast kozarec. Upam, da ga boš spil z menoj. Kljub vsemu upam, da ga boš spil z menoj. Saj bo že marec. Zima te naredi drugačnega. Vsako leto te pobere sneg. In Zoran, ali Peter, ali Ivan, ali Marko, ali Bojan! Sami najboljši prijatelji. Vsako zimo drug najboljši prijatelj! Prijatelj? Ne zanima me!
* * *
»In če bi šel?« se mi glas kljub vsemu obarva na krivdo. Prekleti stereotipi, krščanstvo ali kdor že, ki je stigmatiziral homoseksualnost. Da ne govorim o Hitlerju. Ker je bil sam peder, je skril svojo usmerjenost z žrtvami. Svojimi bivšimi ljubčki. In prekleti vsi, ki se skrivamo za babami. Da si lahko utrgamo izlet stran. Da si jaz lahko utrgam izlet. K sebi. K tistemu kar sem v resnici. Še slabše kot peder. En preklet biseksualec! Raje nočem vedeti, kaj zdajle misliš, gotovo slaviš svojo zmago. Saj sem tu pri tebi in če si kolikor toliko tisto, za kar te imam, potem čutiš mojo trdoto. Ja, res si lahko vesela!
»Na kaj misliš?«
* * *
»Na obleko v omari.«
* * *
Torej res!
»Si si spet kupila obleko?«
* * *
»Ja!«
* * *
Vprašanje je res čisto retorično in boga molim, da sploh ne boš odgovorila nanj. Res nočem slišati tvojih misli!«
»Novo?«
To sem pravzaprav vprašal popolnoma brez veze. In predvsem nočem niti slišati pravega odgovora.
* * *
»Ne, ni nova, a mi pristoji?« rečeš po žensko.
* * *
Seveda po žensko! Preklete ženske! Vaša nadutost in nečimrnost, s katero bi še v trenutku Apokalipse razorožile vse štiri jezdece. In poleg tega si kupuješ še ponošene obleke. Da mi ja na vsak način daš vedeti. Na ves tvoj prekleti, ženski način, ki me spravi ob vsako dostojanstvo. Hijenovsko se smejiš, ko trgaš mojo skrivnost pred temno luknjo dvoličnosti. Seveda, druga obleka! Kako simbolično. Kako do kraja pronicljivo in podlo.
»Zakaj si kupuješ ponošene obleke?« se zjezim in razpnem objem. »Vedno, ko grem na smučanje s prijatelji, si kupiš rabljeno obleko!«
Seveda vem, ni mi treba, da kaj rečeš in res nič ne rečeš. Na nek način sem ti hvaležen. Do druge zime.
* * *
»Zakaj si kupuješ ponošene obleke?« se zjeziš in razpneš objem. »Vedno, ko grem na smučanje s prijatelji si kupiš rabljeno obleko!«
Ne bi razumel. Zakaj tudi. Še jaz komaj razumem. Da le tako lahko sprejmem. Tebe in sebe. Najino igro življenja. V obleki drugega človeka.
Zgodba se je med 125 uvrstila med osem nominiranih na natečaju DSP in revije Sodobnost v letu 2008, dlje pa ni šlo…
»Nič nisi zamudila,« mi navržeš naslov svoje zgodbe, ki jo boš pletel med decembrom in marcem. Nato pridejo Marčeve ide in bova nazdravila s Cezarjem. V lepo trebušatem kozarcu, za prst napolnjenim s pekočo vsebino. Skrbno ga bova srkala in se delala, da je ravno pravšnje temperature. Kot vsako leto. Nič ne bova govorila. Zima te naredi svojega.
Nič ne čutim. Nič ne čutiš. Primeš me za roko in poglobljeno preučuješ členke na hrbtni strani dlani. Rekla bi ti, da se niso spremenili, le za deset let so starejši. Mogoče je guba več, ni pa nujno. S kazalcem jih božaš in paseš svoje misli drugje. Zaboli me. Skušam se rešiti tvojih potnih lovk, pa spet ne vem, kam naj odložim rokavčke. Najraje bi jih obdržala, da se ne utopim. Tako je, ja. Občutek, kot da se utapljam. Znova. Dokler še diham bi ti rada povedala, da sva že itak vse zamudila in da sem predvčerajšnjim odvrgla vstopnico za nocojšnjo predstavo. Že videno, déjà vu. A se ne lotim tvojih žepov. V njih je zagotovo kaj tujega. Preprosto pozabim da je še nekdo. Narišem nasmeh in natočim smeh v grlo. Igranje mi leži. Vstopiš v igro, a želiš le statirati. Tako si laže izbereš svojo vlogo.
Praviš mi, kako je bilo na smučanju. Vse dolge proge na Dolomitih presmučam s teboj, pa nimam pojma zakaj me sploh vlačiš po steptanih prostranstvih. Nisem del tvoje zime. Sploh mi nisi kupil vozovnice, zato ne morem slediti markacijam. Obvisim na vlečnici, kot polomljena smučka. Ti pa bi še bordal. Ti pa si še bordal! Poslušam te z napol priprtimi vekami, da ne vidiš oči, ki slabo prekrivajo begajoče misli. Ki se hočejo odtepsti stran. Ne misliti. Misliti na to... Na tisto… Zapodim jih stran in jim priporočim drugih snovi. Naj jih žvečijo, naj se ukvarjajo z vrati nad oblaki, ki ne vodijo v nekaj.
Ko si odšel v Italijo, sem v trgovini z rabljenim blagom kupila ponošeno obleko. Nekoč je bila posebej lepa, a gotovo ni iz kaj prida blaga, kajti pod pazduho je blago svetlejše. Zagotovo se je tista, ki jo je nosila, v njej zelo potila. Mogoče je tudi smrdela. Ne vem. Obleka mi je padla v oči, ker je visela bolj v kotu. Med vsemi drugimi oblekami, nošenimi samo enkrat in dišečimi po čistilnici in sredstvi za ohranjanje navideznega leska (verjetno takšna sredstva obstajajo, če pa ne, bi veljalo razmislili o njih), sem jo opazila ravno zaradi njene preprostosti. Trgovka je rekla, da mi odlično stoji. »Stoji,« je rekla, čisto zares. Jaz pa sem želela, da bi se mi prilegala. Ampak kdo ve, mogoče je trgovka mislila prav to. Njen nasmeh je že govoril tako in če bi se našminkala bi izgledala skoraj kot prijazna trgovka, ki mi bo prodala ponošeno obleko. Kljub vsemu sem jo kupila in jo doma znova pomerila. Ni mi tako pristajala kot v trgovini, a doma pač nimam takšnega ogledala, kot ga imajo v trgovskem centru.
* * *
»Nič nisi zamudila,« ti skušam popraviti občutek, da si bila nekam odrinjena in za nekaj prikrajšana. Pravzaprav sploh ne vem, zakaj to počnem! Preidem v neko bedasto opravičevanje. »Pizda zahojena!« bi najraje rekel na glas, pa resnično nimam energije, da bi močil svoj robec s tvojimi solzami. Poznam te. Le delaš se, da se držiš najinega dogovora. Le zato vztrajaš pri tej maski, da ne bi pokazala kako si prizadeta..Pa ne toliko od tega, ker sem šel, kot zaradi tega, na kakšen način. In seveda s kom! To te bo najbrž razcefralo tako te žre! Ampak ne smem pozabiti da to ne bi bilo v tvojem stilu. Odvreči masko popolne svetovljanske trape in preprosto povedati, da si ljubosumna ko pes. Ne kužiš, da bo vedno tako. Mene ne boš ujela na svoje finte, niti me prepričala, da mi nudiš popolno svobodo. Te igrice si prihrani za svoj peskovnik. Točno vem, kaj te mede in kaj hoče doseči. In me blazno zabava, kako se pri tem najbolj trudiš okoli lažnega razumevanja. Ne trudiš se razumeti, trudiš se kako kazati, kot da razumeš. Ja, pozabi, zlezla bi mi v vse čelne reže, čim bi zaprl oči. Mi predihala misli, da se v desetih letih ne bi več spoznal, če bi se pogledal v ogledalo. Bistra si punca, bistra, ampak jaz sem bolj bister od tebe in tudi to boš morala požreti, če boš hotela še naprej biti moja dama. Ne veš dekle, da te rabim za kliše, za videz, za to prekleto malomeščanstvo, ki se ga ti tako oklepaš, da sploh ne vidiš izza svojih gubic okoli oči, ki si si jih pred kratkim zgladila v Stylingu. Ti kar daj! Samo ne pričakuj, da bom pokrival tvojo igro samo zato, ker je tvoj scenarij tako priročen za vse oblike prilagajanja. Mogoče sem v njem, mogoče ne, to bova še ugotovila, punca moja in do takrat bodi vesela, da sem sploh zavil iz avtoceste.
* * *
»Na avtocesti, sem zamudil izvoz,« si še dalje neutruden popisovalec, jaz pa hočem misliti na svojo ponošeno obleki, ki sem jo nosila ves ta čas. Dan za dnem. Še danes. Šele prej sem jo obesila v omaro. K drugim ponošenim oblekam iz vseh teh let. Šele prej, ko si se vrnil.
Objameš me in mi roko položiš na dojko. Lastniško. Malo mi je neudobno, a ne toliko, da bi se odmaknila. Malo mi je lepo, a ne toliko da bi mi mokro zlezlo v hlačke. Zato jo samo ne navdušeno prenašam, kot bradavico na mezincu. Od nekdaj jo imam, a ne iz otroštva. Bradavico. Sprememba kože ali sluznice, bojda. Ali pa sem se je nalezla od koga drugega. Bradavice so prenosljive. Preprosto, kot se nalezeš prehlada. Samo da je bradavica ostala. Enkrat sem si jo dala lasersko odstraniti, v napadu popolnosti, a se je hrabro borila. Moja bradavica in se obdržala na svojem mestu. Naj ji bo, naj živi in diha z menoj. In naj posluša, kako je v carinskem pasu na mejnem prehodu Italija – Slovenija. Prav ji je.
* * *
»Na avtocesti sem zamudil izvoz« opazujem tvojo reakcijo. Bog, kako me zabava mimika tvojega obraza. Ko skušaš prikriti, kaj si v resnici misliš. Ja, skoraj bi zamudil izvoz, moje misli so bile vse prej kot v tvojem objemu. Z Zoranom sva uživala še zadnje skupne trenutke. V Val Sarentinu je bilo res fantastično. Vreme, bi kot zadnji adut odvrgla, če bi preostalo ne bilo v redu. Tako pa so bili Dolomiti kot iz kičastih turističnih razglednic, ki jih pošiljaš nevoščljivim sodelavcem, najin apartma pa hišica Janka in Metke. Samo, da je bila čarovnica doma, daleč za kilometri avtoceste. Da me je čarovnica čakala doma. Smešno je prijeti tvojo dojko. Po tem... Pravzaprav imaš lepe dojke, vedno se mi dvigne, ko so vzburjene. Čutim te, da bi se najraje izmaknila, pa se seveda ne boš. Obvladana si do popolnosti. Neprizadeto obvladana. Ja, čutim, da si že na konju, samo prvi trenutek te je vrglo iz tira. Zdaj pa si že na svojem, obvladana, odločena, skulirana. Če je kaj bilo, si že pospravila v omaro. Ja, najbrž bom tam spet našel obleko in najbrž te bom vprašal od kdaj je tam. Ampak za zdaj samo mirno prenašaš mojo roko na tvoji dojki in jaz čutim, da se mi kljub vsemu dviguje, da mi bo poželenje kmalu napihnilo gate. »Pizda zahojena,« bi spet najraje rekel, kajti res nekaj čutim do tebe, čeprav sem te že dvainpetdesetič pozabil, zapustil in najbrž tudi tolikokrat prevaral, pa se iz nekega kurčevega razloga vseeno slinim okoli tvojih jošk.
»Tako je prišlo, da nisem mogla zraven!« zaščebečeš kot slavček in obrneš razplet zgodbe v povsem nov konec.
Ne spomnim se, da bi te prosil, ali povabil, bi ji lahko iztrgal scenarij iz rok, pa nekako nimam moči. Sploh ne potem, ko zavzeto pregleduješ fotografije, za katere sem se zares potrudil. Pa ne zate, bejbi, ne zate, čeprav se greš zdaj neko igro in občuduješ kompozicijo, pa detajle, ki da sem jih ujel in dinamiko na smučišču. »A, res«? bi ti najraje iztrgal fotografije iz rok, pojma nimam o kaki dinamiki! Spomnim pa se drugih dinamik in užitkov, ki pa jih nisem fotografiral, pa ne zaradi tega, ker bi se bal, ampak zaradi tega, ker si preprosto nisem vzel časa za bedasto škljocanje. Drugače pa...ja, kar nekaj kadrov bi veljalo ovekovečiti. Me prav zanima, če bi potem še zadržano prikimavala in sukala fotografije, kot da bi še vedno upala, da boš na zadnji strani ujela svojo podobo. Ne morem si kaj. Sama si si kriva. Izzivaš s svojim sprenevedanjem zato ti ga omenim. Zaradi tega, da postavim stvari na svoje mesto, ti navržem njegovo ime. Otrpneš. Se nevede skrčiš v vratu in ramenih. Nekaj časa še zdržiš. Štejem. Stavim, da bo sledilo tvoje vprašanje, še poredno bom preštel do dvajset. Šestnajst in že je tu! Sem vedel! Škoda da nisem stavil! Čutim oblike tvojih ustnic, in predstavljam si tvojo šobo, ko mi obrnjena stran od mojih oči nasipaš svoj jok v grlo.
* * *
»Tako je prišlo, da nisem mogla zraven« se zaradi ne vem česa in v imenu koga, opravičuje moj glas, čeprav mi um tiša glasilke.
Zavzeto kimaš in mi daš vedeti, da mi odpuščaš. Najbrž mi odpuščaš vse. Lahko je odpuščati človeku, do katerega ne čutiš nič več. Veš vsaj to, da do mene ne čutiš nič več? Ali pa si se tako osredotočil drugam, da niti za čustvo naveličanosti ni prostora.. Ne trudi se, v poglavju 61. Velike knjige o ljubezni pravi, da nas sprijaznjene s spremembami osvobaja. Verjemi, velikokrat sem prebrala to poglavje in vsaj trikrat sem ga razumela. »Nehajmo zahtevati, da bi bilo naše življenje drugačno, kot ta trenutek je.«
Še sreča, da sem v knjigi prebrala tudi druga poglavja. Sploh poglavje 86, tega je bilo zares vredno prebrati, ampak ne bi zdaj o tem. Poslušam te in tvoj zavzeti glas me znova nosi po smučinah. Nekaj si pozabil tam, ali te še vedno kaj išče po mondenem Val Sarentino.
Kažeš mi fotografije. Nasmehe ovekovečene v trenutek. Trzljaje ustnic za vedno otrple v dokončnost fotografije.
Čakam, pričakujem, vem da bo prišel trenutek. Končno ga omeniš. Tako, navržeš ime. Kot da ni važno, kot da sploh ni važno. Zoran! Vedela sem da ga boš omenil! Tokrat je torej Zoran! Njegovo ime mi zareže skozi pore kože, skozi maščobo, mišice, žleze, skozi krhkost prsnega koša in se ustavi nekje na površju srčne mišica. Dalje mu ne dovolim. Nikakor. Zakaj pa sem prebirala Veliko knjigo o ljubezni in poglavje 86 v njej! Še dalje vadim obrazno mimiko, priprte oči in nasmeh v zabolelem krču razumevanja. Wikipedija, stran tri. Ubranim se misli. Napodim jih preko naslovov brošur in izrezkov iz časopisov. Ne rabijo kril, da letijo mimo zavedajočega. Porabim zadnje črnilo, da ne napišem, kar bi potem obžalovala. Moj nasmeh je nenadkriljiv in moja čustva so severno od srca. Bolj severno ne bi mogla biti, ko ledenijo skozi prazno prizmo. Prevračam miselne vzorce in zibljem zibelko nekega otroka. Pomirim ga z znano uspavanko. Zapojem jo še sebi, tako potiho da ne me ne bi slišal, ko mi praviš, da si naredil v enem dnevu 79 km prog, Zoran pa še nekaj kilometrov več. Ne misliti na Zorana! Ne misliti na Zorana! Ne misliti… si ponavljam in si pojem uspavanko.
* * *
»Je šel Zoran v Val Sarentino skupaj s teboj?«
Ha, pa si le! Nisi več vzdržala, kaj! Sem vedel, da se boš zlomila. Seveda me ne boš vprašala, če sem bil z Zoranom v postelji. Tako daleč se ne boš spustila iz preprostega razloga ker nočeš resnice. Zato takšno ohlapno, mahedravo vprašanje, da bi se še čevelj razjokal. Če je šel Zoran z menoj? Saj ni važno če je šel z menoj, važno je, da je z menoj bil! Podnevi in ponoči. Še zlasti ponoči, punčka moja. Je neprijetno? Nočeš podrobnosti? Seveda ne, raje cefraš cofke na copatkih in ravnaš pentljico. Tudi prav! Ne mislim ti praviti kako je z Zoranom fantastično v postelji. Najbrž nočeš slišati kako mi z vsakim moškim bolj pride kot s teboj. Kako se mi ni treba dokazovati koliko in kako in kako dolgo bom imel trdega, ker je trd do kraja in kolikor hočem. Kapiraš? Do kraja in kolikor hočem. Ja, tudi s teboj hočem pa ne zato ker bi moral. Včasih niti ni potrebe da bi igral, to ti priznam. Ampak drugače...meni je prav! Lahko tudi po tvoje!
* * *
Je šel Zoran v Val Sarentino s teboj?« mi kljub avtosugestijam moj lastni glas prevpije misli. Slišim ga, preden ga lahko utišam. Uspavanka ne pomaga mojemu umu. Noče slediti vabilu noči. Noče zaspati, grebe v čudne nivoje, skuša odgnati Rimljane in Grke in sodomizem. Naredim kratek prelet zgodovine Grkov iz vadnice. Tako v glavi, zaradi treninga.
* * *
»In če bi šel?«
* * *
Tvoj glas preide iz igranja čarobne piščali, na zvok marimbe. Še vedno nežno, a za odtenek previsoko. Vprašujoče? Bolj kot barva krivde! Veliko preveč barve krivde.
Nočem vedeti. Ne zanima me. Spet mislim na svojo ponošeno obleko, ki zdaj visi v omari. Kako sem jo nosila ves ta čas, ko te ni bilo. Obremenjena sem s ponošenimi oblekami. Nosila sem jih v otroštvu. Soseda je bila starejša in bogatejša od mene. Predvsem me je bolelo tisto, da so sosedovi bogati, (za moja merila, ki pa so bila takrat merila mojih staršev). Sosedova se je hodila igrati k nam in jaz sem hodila k sosedom, kadar je dovolila mama. »Da ne bodo rekli, da se vsiljujemo,« je skušala biti ponosna v nepravem trenutku. A krati je od sosedovih prejemala obleke zame in za mojo sestro. Bile so lepe obleke. Take, ki jih ni bilo mogoče kupiti v bližnjem mestu. Ponje si moral drugam in sosedovi so hodili po obleke drugam. Res so bile lepe obleke. Ampak nekaj jim je manjkalo. Takrat tega nisem vedela, samo občutila sem nelagodje. In imela občutek, da vsi vedo, da nosim obleke, ki mi jih je podarila sosedova deklica. Pravzaprav niti ni bilo tako pomembno. Takrat so vsi nosili obleke drug za drugim in kasneje sem si dala predelati eno od maminih oblek. Takšno iz mehke volne. V tisti sem se počutila dobro. Ni me bilo strah, da bi sošolci rekli, da nosim ponošene obleke zato, ker sem revna. Takrat nisem vedela, danes pa vem. To, zakaj so mi bile sosedine obleke tako tuje. Hladne in nelagodne. Četudi so mi bile prav, se mi niso prilegale. In tudi mi ni nihče rekel, da sem lepa v njih. Zdaj vem zakaj! V sosedinih oblekah nisem bila jaz. V njih je bil drug človek. Druga jaz.
Ampak moja ponošena obleka v omari mi pristaja. Trgovka je rekla tako (rekla je, da mi stoji) in tudi meni se zdi tako. Četudi ni bila narejena zame, sem se v njej počutila dobro. Nisem bila jaz, ampak počutila sem se dobro. Je bila ženska, ki jo je nosila pred menoj lepa? Je bila srečna v njej?
Sosedovo dekle ni bilo srečno. Ko je dopolnila šestnajst let, je pobegnila s šoferjem kamiona, ki je mimo njihove hiše vsak dan vozil pesek. Zgubila se je. Najbrž je bilo okoli nje preveč navadnih stvari. Nič novih oblek. Šofer ni imel drugega kot polne kamione peska. Ne vem kje je zdaj sosedovo dekle. Obe sva se izgubili. Ona v svojih, jaz pa v oblekah drugega človeka.
Nekaj mi govoriš. O Zoranu. Da je tvoj najboljši prijatelj. Da vaju veže skupno delo. Menda tudi skupni interesi. Več kot to. Več kot skupaj popito pivo. Tvoj glas ostaja zunaj mojega uma. Nočem vedeti!
Počakala bom marec. In da mi naliješ Cezarja iz trebušaste steklenice v trebušast kozarec. Upam, da ga boš spil z menoj. Kljub vsemu upam, da ga boš spil z menoj. Saj bo že marec. Zima te naredi drugačnega. Vsako leto te pobere sneg. In Zoran, ali Peter, ali Ivan, ali Marko, ali Bojan! Sami najboljši prijatelji. Vsako zimo drug najboljši prijatelj! Prijatelj? Ne zanima me!
* * *
»In če bi šel?« se mi glas kljub vsemu obarva na krivdo. Prekleti stereotipi, krščanstvo ali kdor že, ki je stigmatiziral homoseksualnost. Da ne govorim o Hitlerju. Ker je bil sam peder, je skril svojo usmerjenost z žrtvami. Svojimi bivšimi ljubčki. In prekleti vsi, ki se skrivamo za babami. Da si lahko utrgamo izlet stran. Da si jaz lahko utrgam izlet. K sebi. K tistemu kar sem v resnici. Še slabše kot peder. En preklet biseksualec! Raje nočem vedeti, kaj zdajle misliš, gotovo slaviš svojo zmago. Saj sem tu pri tebi in če si kolikor toliko tisto, za kar te imam, potem čutiš mojo trdoto. Ja, res si lahko vesela!
»Na kaj misliš?«
* * *
»Na obleko v omari.«
* * *
Torej res!
»Si si spet kupila obleko?«
* * *
»Ja!«
* * *
Vprašanje je res čisto retorično in boga molim, da sploh ne boš odgovorila nanj. Res nočem slišati tvojih misli!«
»Novo?«
To sem pravzaprav vprašal popolnoma brez veze. In predvsem nočem niti slišati pravega odgovora.
* * *
»Ne, ni nova, a mi pristoji?« rečeš po žensko.
* * *
Seveda po žensko! Preklete ženske! Vaša nadutost in nečimrnost, s katero bi še v trenutku Apokalipse razorožile vse štiri jezdece. In poleg tega si kupuješ še ponošene obleke. Da mi ja na vsak način daš vedeti. Na ves tvoj prekleti, ženski način, ki me spravi ob vsako dostojanstvo. Hijenovsko se smejiš, ko trgaš mojo skrivnost pred temno luknjo dvoličnosti. Seveda, druga obleka! Kako simbolično. Kako do kraja pronicljivo in podlo.
»Zakaj si kupuješ ponošene obleke?« se zjezim in razpnem objem. »Vedno, ko grem na smučanje s prijatelji, si kupiš rabljeno obleko!«
Seveda vem, ni mi treba, da kaj rečeš in res nič ne rečeš. Na nek način sem ti hvaležen. Do druge zime.
* * *
»Zakaj si kupuješ ponošene obleke?« se zjeziš in razpneš objem. »Vedno, ko grem na smučanje s prijatelji si kupiš rabljeno obleko!«
Ne bi razumel. Zakaj tudi. Še jaz komaj razumem. Da le tako lahko sprejmem. Tebe in sebe. Najino igro življenja. V obleki drugega človeka.
Zgodba se je med 125 uvrstila med osem nominiranih na natečaju DSP in revije Sodobnost v letu 2008, dlje pa ni šlo…
