Z utrujenih dreves
žametno pobiram
poletne škržate.
Naseljujem
jih v ušesa
in ponoči vetrovno
mrmram njihove napeve.
V spreminjajoče se trave
polagam nove prizore
za zgodnje jesenske
pravljične osnutke.
MARMORNI ODTISI
Brezbrižno mi
polagajo sence na
hrastovo kožo dlani.
Obrnjene v
sever jug
vzhod zahod
jih kuštrave pošiljam,
da se zarežejo
v debla prvih krtin.
Ne spim na hrbtu.
Tako ne puščam
marmornih odtisov
na puhteči zemlji.
ZALJUBLJENA
Topla siva megla
se je zdolgočaseno
vlekla mimo
visečih sledi
nedokončanih
ljubezenskih ugrizov.
In žabe v ribniku so,
poleg napisov v
koži dreves,
najglasneje regljale.
O sključeni ženski
in prijetnem gospodu,
ki jo je peljal pod roko,
ko sta na prvi
novembrski dan
preizkušala pohodniške čevlje.
NA ROBU VHODA
Midva nisva takšna.
Še posebej v mrazu ne.
Takrat oddava eno srce
prezeblim hrastom na robu
vhoda v srebrno zimo.
Midva znava preživeti.
Z enim srcem.
Se ogreti.
KO
Ko se oblaki
ob takšnih popoldnevih
spustijo med mlado travo
in dregnejo
v trenutne minute sveta,
se dvigne srce
in naredi nebo žareče.
Zaustavi se čas.
ZAROD
Na jesen pobiram
borove iglice
po tleh zaraščenih gozdov
V šopkih si jih vpletam
v lase,
da do pomladi
dozorijo nove,
ki jih podtikam
med mlado podrast.
LJUDJE ODHAJAJO
Ljudje odhajajo
(kot besede)
in ni sile
da zaustavi njihov korak.
Za sabo puščajo
prah na spominih,
ne pometejo zgodb
čez prag gnezda.
Ostanejo samo
madeži na srčni koži.
TIŠINA
Tišina je
zamrznjen čas
ki se odtaja ravno prav
za iskano besedo.
UTIRANJE POTI
Nekateri se rodijo pod skalo.
Z močno hrbtenico
in smislom za kamne.
Za njih mi ni težko,
imajo zagorelo polt
in bele bele zobe.
Svoje vegetarijanske duše
tiščijo v brezčasne razpoke.
Z rdečo prstjo
mažejo ceste.
ZAJTRK
Prve rezine
kruha
zjutraj
režejo v dlani,
ko te
drobim
v kavo,
čaj.
POLETNI ŠKRŽATI
Z utrujenih dreves
žametno pobiram
poletne škržate.
Naseljujem
jih v ušesa
in ponoči vetrovno
mrmram njihove napeve.
V spreminjajoče se trave
polagam nove prizore
za zgodnje jesenske
pravljične osnutke.
MARMORNI ODTISI
Brezbrižno mi
polagajo sence na
hrastovo kožo dlani.
Obrnjene v
sever jug
vzhod zahod
jih kuštrave pošiljam,
da se zarežejo
v debla prvih krtin.
Ne spim na hrbtu.
Tako ne puščam
marmornih odtisov
na puhteči zemlji.
ZALJUBLJENA
Topla siva megla
se je zdolgočaseno
vlekla mimo
visečih sledi
nedokončanih
ljubezenskih ugrizov.
In žabe v ribniku so,
poleg napisov v
koži dreves,
najglasneje regljale.
O sključeni ženski
in prijetnem gospodu,
ki jo je peljal pod roko,
ko sta na prvi
novembrski dan
preizkušala pohodniške čevlje.
NA ROBU VHODA
Midva nisva takšna.
Še posebej v mrazu ne.
Takrat oddava eno srce
prezeblim hrastom na robu
vhoda v srebrno zimo.
Midva znava preživeti.
Z enim srcem.
Se ogreti.
KO
Ko se oblaki
ob takšnih popoldnevih
spustijo med mlado travo
in dregnejo
v trenutne minute sveta,
se dvigne srce
in naredi nebo žareče.
Zaustavi se čas.
ZAROD
Na jesen pobiram
borove iglice
po tleh zaraščenih gozdov
V šopkih si jih vpletam
v lase,
da do pomladi
dozorijo nove,
ki jih podtikam
med mlado podrast.
LJUDJE ODHAJAJO
Ljudje odhajajo
(kot besede)
in ni sile
da zaustavi njihov korak.
Za sabo puščajo
prah na spominih,
ne pometejo zgodb
čez prag gnezda.
Ostanejo samo
madeži na srčni koži.
TIŠINA
Tišina je
zamrznjen čas
ki se odtaja ravno prav
za iskano besedo.
UTIRANJE POTI
Nekateri se rodijo pod skalo.
Z močno hrbtenico
in smislom za kamne.
Za njih mi ni težko,
imajo zagorelo polt
in bele bele zobe.
Svoje vegetarijanske duše
tiščijo v brezčasne razpoke.
Z rdečo prstjo
mažejo ceste.
ZAJTRK
Prve rezine
kruha
zjutraj
režejo v dlani,
ko te
drobim
v kavo,
čaj.
