tišam besede
mrzle jih sadim
na horizonte
viham robove neba
da ne zdrsnejo čeznje
2.
JUG
čez neskončne njive rim
si spustil svoje pse
razgnali so besede
prestrašili mlade
korenine poezije
na rane si polagam
rdečebele raztrganine
3.
VZHOD
prve rezine
kruha
zgodaj zjutraj
režejo v dlani
drobim
te v vročo kavo
4.
ZAHOD
čez polkna
se plazi še zadnji
ljubezenski eksperiment
siva megla mu
prekriva spolzke sledi
na sladkem dimu
smrečja vre voda
vanjo stresem posušene
poljube
DANES SE JE JUTRO
z mrzlimi prsti pretihotapilo skozi okna potiskana s prvimi ledenimi rožami. Naravnost pod odejo, še toplo, a nekako samotno, prežeto z včerajšnjimi ostanki skrivnostnega večera. Z ostrimi dotiki prebujeno telo, koža odišavljena z nemirno pregnanimi sanjami in misli, črne misli, roke vihrave v nebo, so zacoprali začetek novega tihotapljenja v dan. Stopajoč čezse, na drugo stran začetka, v cimetasti sobi, je tiho, brez diha, iskala nasmeh, ki bi pristajal zamrznjenemu času, v katerega je trdo priletela. Zamrznjenemu času, ki je odkruške biti odnesel na vse strani, je želela nadeti najtoplejše rokavice. Iz babičine volne. Pa se je nit izgubila nedavno tega, ko je v novembrsko-ponedeljkovem hitenju mraka v noč na pogorišču jesenskih svetlikanj dvojine čas prestavil svojo dimenzijo v oddaljene svetove. Tako so ostali tankI črtasto-pisani ostanki besed. Visokoleteči so v glasni samoti vabili v novo zgodbo. Kjer se pravljica lahko zgodi vsak dan, vendar jo neizrečene obljube vlečejo v slepo ulico hotenj. Par drobnih trenutkov stoječa na strani srca, kjer najbolj boli, je ugasnila tišino in prižgala ljubezen. V puloverju njegovih dotikov je zaklenila vrata za sabo.
POETIKA DVOJINE
*
poetika majhnega
medprostorja
dívja
divja!
v poetiki vožnje
kroge zvočnih zapisov
mimogrede
odtisne na kožo
pričakovanja nemo
obvisijo
in tople roke
čisto čiste
hranijo nevidne poljube
dolgega večera
v kratke besedne zveze
izogibajoč se besedam
na tiste črke
samo zate bi
(tudi z mrzlimi rokami)
pisala ljubezen
na vetrobranska stekla
jeseni
PREROKBI
*
temne oblike
svetlobe
s stenji rdečine
rišejo kažipote
čez naslonjala bližine
in roke
nemirne počasi plešoče
ježijo kožo
čez razdalje
še bolj z dotiki
prerokujejo dvojino
*
Skrbno izbrane besede,
ki sem jih ogrete na sobno temperaturo
pustila na mansardnih oknih,
če bi slučajno letel kaj tod mimo,
je odplaknil zimski dež tistega dne.
Strmoglavljeni samoglasniki
so se zataknili za rob pločnika.
Pred trgovino z avto deli
zdaj mokri štejejo sestre luže
in barantajo za objeme.
S soglasniki so celo stavili,
da te ne bo na Miklavžev večer.
Medla svetloba uličnih svetilk
je bila priča
kolosalnemu padcu ljubezni s strehe
(ostali so samo leseni cokli
in razbrazdane njive srca
s katerih bom na spomlad
naganjala kose).
Odkruške je razneslo daleč po cesti,
par se jih je zataknilo
med verige rebrastih kolesa priklopnika,
in jih danes nekje na severu,
ob večerih kot je ta,
mlad arhitekt zida v stene
svojega počitniškega stanovanja.
Jaz pa ne dajem več ljubezni.
Komajda je imam še zase!
Barbara Žvirc
SEVER, JUG, VZHOD, ZAHOD
1.
SEVER
tišam besede
mrzle jih sadim
na horizonte
viham robove neba
da ne zdrsnejo čeznje
2.
JUG
čez neskončne njive rim
si spustil svoje pse
razgnali so besede
prestrašili mlade
korenine poezije
na rane si polagam
rdečebele raztrganine
3.
VZHOD
prve rezine
kruha
zgodaj zjutraj
režejo v dlani
drobim
te v vročo kavo
4.
ZAHOD
čez polkna
se plazi še zadnji
ljubezenski eksperiment
siva megla mu
prekriva spolzke sledi
na sladkem dimu
smrečja vre voda
vanjo stresem posušene
poljube
DANES SE JE JUTRO
z mrzlimi prsti pretihotapilo skozi okna potiskana s prvimi ledenimi rožami. Naravnost pod odejo, še toplo, a nekako samotno, prežeto z včerajšnjimi ostanki skrivnostnega večera. Z ostrimi dotiki prebujeno telo, koža odišavljena z nemirno pregnanimi sanjami in misli, črne misli, roke vihrave v nebo, so zacoprali začetek novega tihotapljenja v dan. Stopajoč čezse, na drugo stran začetka, v cimetasti sobi, je tiho, brez diha, iskala nasmeh, ki bi pristajal zamrznjenemu času, v katerega je trdo priletela. Zamrznjenemu času, ki je odkruške biti odnesel na vse strani, je želela nadeti najtoplejše rokavice. Iz babičine volne. Pa se je nit izgubila nedavno tega, ko je v novembrsko-ponedeljkovem hitenju mraka v noč na pogorišču jesenskih svetlikanj dvojine čas prestavil svojo dimenzijo v oddaljene svetove. Tako so ostali tankI črtasto-pisani ostanki besed. Visokoleteči so v glasni samoti vabili v novo zgodbo. Kjer se pravljica lahko zgodi vsak dan, vendar jo neizrečene obljube vlečejo v slepo ulico hotenj. Par drobnih trenutkov stoječa na strani srca, kjer najbolj boli, je ugasnila tišino in prižgala ljubezen. V puloverju njegovih dotikov je zaklenila vrata za sabo.
POETIKA DVOJINE
*
poetika majhnega
medprostorja
dívja
divja!
v poetiki vožnje
kroge zvočnih zapisov
mimogrede
odtisne na kožo
pričakovanja nemo
obvisijo
in tople roke
čisto čiste
hranijo nevidne poljube
dolgega večera
v kratke besedne zveze
izogibajoč se besedam
na tiste črke
samo zate bi
(tudi z mrzlimi rokami)
pisala ljubezen
na vetrobranska stekla
jeseni
PREROKBI
*
temne oblike
svetlobe
s stenji rdečine
rišejo kažipote
čez naslonjala bližine
in roke
nemirne počasi plešoče
ježijo kožo
čez razdalje
še bolj z dotiki
prerokujejo dvojino
*
Skrbno izbrane besede,
ki sem jih ogrete na sobno temperaturo
pustila na mansardnih oknih,
če bi slučajno letel kaj tod mimo,
je odplaknil zimski dež tistega dne.
Strmoglavljeni samoglasniki
so se zataknili za rob pločnika.
Pred trgovino z avto deli
zdaj mokri štejejo sestre luže
in barantajo za objeme.
S soglasniki so celo stavili,
da te ne bo na Miklavžev večer.
Medla svetloba uličnih svetilk
je bila priča
kolosalnemu padcu ljubezni s strehe
(ostali so samo leseni cokli
in razbrazdane njive srca
s katerih bom na spomlad
naganjala kose).
Odkruške je razneslo daleč po cesti,
par se jih je zataknilo
med verige rebrastih kolesa priklopnika,
in jih danes nekje na severu,
ob večerih kot je ta,
mlad arhitekt zida v stene
svojega počitniškega stanovanja.
Jaz pa ne dajem več ljubezni.
Komajda je imam še zase!
