v hrib
kjer se spomladanske
trave sanjavo
z rokami v nebo
dotikajo čarnega sonca
sva položila
najino mlado ljubezen.
* * *
pod iglasto streho gozda
me golo oblačiš
v bojne barve ljubezni
* * *
lepa sem
ko se dotikajo
najina ušesa
* * *
v temi
čez krila naslade
roso vabiva v dan
* * *
pet dni
sem vrba žalujka
dva znanilka pomladi
2.
POLNOČNE
* * *
Maslena jabolka iz sanj
mi polagaš na oči
in platnene kite noči
vežeš čez rame.
Da kakor včasih,
da kakor zmeraj,
da čisto potiho
stopim na umito nebo.
S koprenastimi oblaki
oblečem jutra v pesem,
sonce podtaknem med drevesa
in zaokrožim dan.
* * *
Zavesa vrbe
ti pada na lica
in ptice ne letajo visoko,
ko črni veter
podi viharje čez njive.
Ti pa pristaviš za kavo
in prebiraš ljubezen.
V okna se zaletava dež
in mokre zemljevide
riše vse do puhteče prsti
na kateri si pustil rahle odtise,
ko si se zgodaj,
že drugič,
vračal iz gozda.
Z napušča kapljajo obljube
in v hišo zanese prvi jesenski list.
Oblečeš toplejše hlače
in me pokličeš h kosilu.
* * *
Čisto kratki vdihi
so takrat,
ko dotike vpletaš v moje lase.
Čisto kratke sekunde
so takrat,
ko lepiš poljube
na pregrinjalo telesa.
Čisto kratke sanje
so takrat,
ko prepletava želje
za sadike juter.
Čisto predolge ure
so takrat,
ko sama sediva
vsak zase.
Čisto prehitro odhajaš…
3.
POBRANKE
* * *
Malo
in še malo
bolj
sva sama.
Malo ti
in malo jaz.
* * *
Kri-s-tal
zime
tisto mrzlo
zver v meni
potiska
v silno hrepenenje,
ko mi počasi
padaš čisto
dol na obraz.
* * *
Pogrneš me.
Nasmejano
še od prejšnje noči
in v tišini prve
jutranje kave
oblačiš časopis
in slačiš hlače.
Da še enkrat
stopiš čezme
na pravo stran
začetka dneva.
Utripam.
* * *
Na obronkih
rdečega mesta
je moja senca počasna.
V mislih še zmeraj
s tabo
mečka mlado travo.
* * *
Večer drhti v
hladu,
ko vročično
lepiva poljube...
* * *
Ko se oblaki
ob takšnih popoldnevih
spustijo med mlado travo
in dregnejo
v trenutne minute sveta,
(se dvigne srce
in naredi nebo žareče)
zaustavijo čas.
* * *
Čez zgodnja spomladanska jutra
raztegujem sence,
da hladna srebrna zima,
z rožami z ledenih oken,
boža neprespane sanje.
1.
LJUBEZEN NA (O)BALI
* * *
plašno in
brez dotika
si ježil kožo srca.
* * *
izpod vek
čez nasmeh
sta se srečali roki
* * *
šla sva po bližnjici
čez razdaljo
do naju
* * *
vonj po ljubezni
zatikava
v reže hrepenenja
* * *
občasno pobegneva
mlade trave
barvat v dvojino
* * *
na mozaik
srčne kože
mi pišeš pesem
* * *
v polnočnih labirintih
preganjava
goreče samoroge
* * *
s soljo telesa
orjeva njive
v prebujeno zemljo
* * *
v hrib
kjer se spomladanske
trave sanjavo
z rokami v nebo
dotikajo čarnega sonca
sva položila
najino mlado ljubezen.
* * *
pod iglasto streho gozda
me golo oblačiš
v bojne barve ljubezni
* * *
lepa sem
ko se dotikajo
najina ušesa
* * *
v temi
čez krila naslade
roso vabiva v dan
* * *
pet dni
sem vrba žalujka
dva znanilka pomladi
2.
POLNOČNE
* * *
Maslena jabolka iz sanj
mi polagaš na oči
in platnene kite noči
vežeš čez rame.
Da kakor včasih,
da kakor zmeraj,
da čisto potiho
stopim na umito nebo.
S koprenastimi oblaki
oblečem jutra v pesem,
sonce podtaknem med drevesa
in zaokrožim dan.
* * *
Zavesa vrbe
ti pada na lica
in ptice ne letajo visoko,
ko črni veter
podi viharje čez njive.
Ti pa pristaviš za kavo
in prebiraš ljubezen.
V okna se zaletava dež
in mokre zemljevide
riše vse do puhteče prsti
na kateri si pustil rahle odtise,
ko si se zgodaj,
že drugič,
vračal iz gozda.
Z napušča kapljajo obljube
in v hišo zanese prvi jesenski list.
Oblečeš toplejše hlače
in me pokličeš h kosilu.
* * *
Čisto kratki vdihi
so takrat,
ko dotike vpletaš v moje lase.
Čisto kratke sekunde
so takrat,
ko lepiš poljube
na pregrinjalo telesa.
Čisto kratke sanje
so takrat,
ko prepletava želje
za sadike juter.
Čisto predolge ure
so takrat,
ko sama sediva
vsak zase.
Čisto prehitro odhajaš…
3.
POBRANKE
* * *
Malo
in še malo
bolj
sva sama.
Malo ti
in malo jaz.
* * *
Kri-s-tal
zime
tisto mrzlo
zver v meni
potiska
v silno hrepenenje,
ko mi počasi
padaš čisto
dol na obraz.
* * *
Pogrneš me.
Nasmejano
še od prejšnje noči
in v tišini prve
jutranje kave
oblačiš časopis
in slačiš hlače.
Da še enkrat
stopiš čezme
na pravo stran
začetka dneva.
Utripam.
* * *
Na obronkih
rdečega mesta
je moja senca počasna.
V mislih še zmeraj
s tabo
mečka mlado travo.
* * *
Večer drhti v
hladu,
ko vročično
lepiva poljube...
* * *
Ko se oblaki
ob takšnih popoldnevih
spustijo med mlado travo
in dregnejo
v trenutne minute sveta,
(se dvigne srce
in naredi nebo žareče)
zaustavijo čas.
* * *
Čez zgodnja spomladanska jutra
raztegujem sence,
da hladna srebrna zima,
z rožami z ledenih oken,
boža neprespane sanje.
