Stopinje pustijo sled v pesku, potovanja pustijo sled v duši. Svet človeku ni le nekaj danega, ampak tudi nekaj zadanega. Človeški duh je že po naravi nagnjen k urejevanju, k opredeljevanju, k ravnotežju in skladanju fragmentov v neko novo začasno celoto. Preverjanje všečnosti lastnega načina življenja temelji na prijetnosti in takojšnosti. Vse, kar izbiramo, izbiramo z bolj ali manj določenim pomenom, ki je lahko za druge drugačen, drugačen pa tudi za nas v kakšnem drugem časovnem obdobju. Izbira je torej neločljivo povezana z našo družbeno in socialno situacijo, položajem, časom, prostorom, celo naključjem.
Večkrat smo že prebrali, da sodobni človek pogreša pristno radost in srečo, ker se peha za vsem drugim – za denarjem, imetjem, ugledom – služi torej vsemu drugemu. Zanj je pomembno vse, razen življenja in njega samega. Govorimo torej posplošeno o naših potrebah in na drugi strani o našem značaju, motivih in vrednotah. Gre za izbiro posameznika pri samoodgovornem ravnanju, čutenju in seveda mišljenju. Ob tem se nam je v razmišljanje prikradla neka misel Hermana Hesseja, po kateri se človek nič na svetu ne upira bolj, kot iti po poti, ki ga pelje k njemu samemu. Ha, zdaj si bomo za premor privoščili skico. Če nam nekdo s kazalcem pokaže na bežečo miš, bomo najprej seveda pogledali miš, potem morda še prst, kaj več pa ne. Ob tem se lahko vprašamo: ali ne prepogosto izgubljamo celoto iz vida in se tolažimo s trenutno domiselnostjo? Pri tem tudi podpisani ni nikakršna izjema.
Eno je biti gost, drugo pa gostovati svoje življenje. Saj veste, kako je z gosti. Zdaj bo kdo od bralk oziroma bralcev zagotovo pomislil, da se nam je pripeljalo, kar seveda ni izključeno. Ob tem pa kaže spomniti da se skupaj, če je to komu všeč ali ne, gostimo v duhovnem smislu ob mizi 20. stoletja. Ne z žličko ali kvečjemu žlico, ampak kar z zajemalko.Dejstva so podoba zgodovine. Zgodovina pa je smetišče lusk, ki nam padajo iz oči. Parafraza tega, ob katerem se človeku nehote prikrade nasmešek na lica, je tisti znameniti Hemigwajev rek, po čemer se je razumem človek prisiljen sem ter tja napiti, da bi preživel z norci. Omenjeni rek boste našli, natisnjen z debelimi črnimi črkami, na formatih raznih velikosti, na stenah zdravniških čakalnic, šolskih hodnikih in še kje, včasih z navedbo avtorja, včasih pa s tremi pikami.
Užitek izbira, misel prebira. Kot sodi brez dna smo tako dolgo, dokler ne zrazumemo, da imamo dno. Ali morda drvimo po enosmerni cesti in se kvečjemu, ko nam zmanjka goriva, ustavimo na bencinski črpalki ter hiteč zapravimo svoje življenje za staranje. Pazite na finto, če bi namreč na koncu povedi postavili vprašaj, bi to bilo retorično vprašanje. Komu ali čemu le- ta služijo, pa ne kaže objaviti, ker si jih ljudje, kdo bi vedel iz kakšnih pobud, kar naprej sami zastavljamo, dokler se ne prelevijo v šablono, shemo ali frazo in vzhičeni nad polno košarico iluzij pozabljamo živeti. Največ rje boste našli v ustih, če le znate prisluhniti.
Zdaj ko smo že opravili nedeljski nakup, pa se po Enosmerni ulici Walterja Benjamina odpravimo na kratek izlet v 19.stoletje. Čeprav smo knjigo Enosmerna ulica (W. Benjamin: Študentska založba, Ljubljana 2002), poslovenjeno v prevodu Slavka Šerca, pospremljeno s kar ekstatičnim premišljevanjem Dušana Šarotarja, nam je že prislovična zamuda kar prav prišla. Ob njej smo lahko dodobra ponovno emotivno ovrednotiti nekoč že prebrano. Brez dvoma ima ta specifična »arheologija,« kot jo je avtor sam poimenoval, svojo metodo preučevanja sveta, svoj začetek v njegovem romantično, marksističnem, ezoteričnem videnju zgodovine. Istočasno pa njegova kritična misel sozveni z marksistično teorijo popredmetenja, po kateri denar spira s psihe vse kar pri človeku ni ravno zvezano z imetjem in uživanjem. Naravnost paradoksno pa je to, da pri pretehtavanjih sploh ne gre za egoizem, ljudi v njihovem delovanju še najbolj natančno zaznamuje instinkt mas. Za ilustracijo si preberimo njegovo kratko refleksijo Bencinska črpalka. Takole nam govori: »Konstrukcija življenja je ta čas veliko bolj v oblasti dejstev kot pa prepričanj. In sicer takšnih dejstev, ki še skorajda nikdar in nikjer niso postala temelj prepričanj. Pod takimi pogoji prava literarna aktivnost zase ne more zahtevati, da bi se odigravala v literarnem okviru – veliko bolj je to običajen izraz njene jalovosti. Pomembna literarna učinkovitost lahko nastane le v strogem izmenjavanju delovanja in pisanja; izoblikovati mora neopazne oblike, ki bolj kot univerzalna gesta knjige ustrezajo njihovemu vplivu v dejavnih skupnostih, in sicer na letakih, v brošurah, časopisnih člankih in na plakatih. Samo tak jezik trenutka je učinkovit v današnjem času.Mnenja so za velikanski aparat družbenega življenja to, kar je olje za stroje; pri tem se ne postavimo pred turbino in je ne polijemo s strojnim oljem. Manjšo količino vbrizgamo v kovice in špranje, ki jih je treba poznati.«
Je beg, ki ga označuješ, in je beg, ki te označuje. Zaradi porušene notranje harmonije postanemo odvisni od zunanjih akterjev moči in zunanjih virov energije, znanja in čustev. Zunanja odvisnost pa je najmočnejši dejavnik vsake manipulacije. Ne moremo vedno dobiti tistega, kar si želimo, toda če se potrudimo in poskusimo, včasih odkrijemo, da smo dobili tisto, kar potrebujemo.
Stopnja svobode pa je vedno odvisna od sposobnosti za sprejemanje odgovornosti. Naša osebna izkušnja nam govori, da nikakor ne kaže odstopati od tega, kar smo se namenili uresničiti. O tem nam govori korejska bajka. Pripoveduje nam o dveh nepazljivih in lakomnih miškah.Takole nam govori:« V luknji pod podom sta mirno živeli miški, po videzu sta si bili zelo podobni, toda po značaju različni. To je prišlo na dan, ko sta nekega dne, tekajoč po kuhinji, padli v visoko leseno posodo. Pljusk! Razšli sta se, iščoč izhod. Ni ga bilo moč najti, stanje je bilo videti katastrofalno; rob posode previsoko. V trenutku, ko je dojela nastalo situacijo, je miška šibkega duha izgubila vsakršno upanje: mislila je logično in prišla do sklepa, da nima česa pričakovati, ker jo nič ne more rešiti iz tega položaja. Tako misleč je hitro izgubila moč in potonila na dno. Kaj je v tem času počela druga miška? Druga miška tudi logično misli, toda v svoje razumevanje všteje to, česar ni bilo mogoče predvidevati. Nemalokrat je bila priča temu, kako so se motili tisti, ki so mislili, da imajo prav! Četudi ne vidi rešitve zase, ne dam se, si reče miška. In ponovila je še en brezuspešen poskus pri iskanju rešitve. Giblje se v krogu, išče izhod, ne odstopa, kroži, kroži. Rob se zdi čedalje višje, rešitev se nekam odmika, moči usihajo. Tako dolgo je krožila in krožila, da se je iz smetane naredilo maslo. Potem je brez težav preskočila rob posode.«
Je vračanje k sebi, ki te obleče, in je vračanje, ki te sezuje. Ha, zdaj si vzamimo pet minut časa za meditacijo. Prav je, da se imamo radi. Ne pričakujmo, da nas bodo imeli drugi radi – morda tega ne znajo. Drugi nas lahko imajo radi, le če znajo imeti radi sebe.Na voljo imamo le sedanji čas, kdor pa nima časa za svoj sedanji čas, je za vse, razen zase. Pomembno je torej, da si svoj najboljši prijatelj. Sam s seboj moraš živeti ves čas. Zakaj si ne bil všeč? So pravila, za katerimi se skrivamo, in so pravila, ki nas razkrivajo.Brez pripravljenosti za spreminjanje postanemo namreč kaj kmalu žalostni in potrti. Paralele, s stanjem nelagodja, ki ga doživljamo v sebi ali okrog sebe, ni potrebno iskati z lučjo pri belem dnevu.Za ilustracijo navedimo pismo mladostnice iz nekega šolskega glasila. Takole piše: »Sm lih prišla domov,
pa sm se odločila, da tudi jaz kaj napišem in delim dobro voljo z ljudmi. No, razlog moje dobre volje je, da sta se dve moji najboljši prijateljici spomnili name. Ena s pismom in ena z mejlom. No in mejl me je še posebej razveselil, ker je prijateljica ugotovila, da bo njeno življenje grdo, dokler se ne bo odločila, da nekaj spremeni.Zdaj je mela ene probleme in je povsod pisala in govorila, da njen lajf sucks. Zdaj je pa ugotovila, da je ona na svetu zato, da naredi svoje življenje lepo in to…In zato se je odločila, da bo delala na tem, da bo njen lajf spet fajn…in sem ful dobre volje zaradi tega, ker je po dolgem času hepi in polna življenja…no, zdej pa že malo nakladam, sam bistvo tega nakladanja je, da ne smete nikoli obupat, če se vam zdi, da je vaš lajf sucks! Vaša naloga na tem svetu je, da ste srečni in da osrečujete druge.To je največ, kar lahko naredite zase in za druge.«
O ZBRANOSTI
Razmišljanje o zbranosti nam na eni strani narekuje premislek o lastnem izkustvu, na drugi strani o vlogi slednje pri ustvarjanju. V nekem širšem kontekstu govorimo pravzaprav o našem osebnostnem in duhovnem zorenju, katerega gonilo je hrepenenje. Pri iskanju ravnovesja se stalno soočamo z razmerjem med mislijo, čustvom in telesom. Zato je zavedanje tega, kdo smo, kar počnemo, kako delujemo, tako pomembno.
Za nadaljevanje si bomo tokrat sposodili neki rek po katerem je duša ladja, razum je krmilo, resnica je pristanišče. Pri pisanju, ki ga tukaj štejemo za samoprivez, nam je dana svoboda lastnega videnje situacije in naše vloge v njej. Je proces ozaveščanja sebe samega preko asociacij, ki se pojavljajo, ob katerem nujno prihajamo do lastnih omejitev in tudi modrosti, ki so spoznanja h katerim stremimo. Znotraj tega teče tok misli in čustev. Na eni strani nam obuja spomine- pri čemer ne kaže spregledati, da spomin na bol vedno boli, tisti od radosti pa ni več radost-, na drugi strani odpira vrata želji, ki stoji za voljo, da izrazi svoje notranje duhovno stanje, oziroma svoje občutke. Slednji so namreč izvori sporočilnih vrednosti, ki jih mora naš um najprej ozavestiti in potem še oblikovati v nam razumljiv pomen ali predstavo. Če to, kar občutimo in mislimo, ni brezpogojno odprto za vso dejansko stvarnost, potem to ni reflektiran tok- pač pa vzorec.
Eno je biti gost, samoumevno pritrjevati življenju, dokler je vse lepo in prav, drugo je gostovati svoje življenje. Je čas, ko imaš srečo sam s seboj, in je čas, ko si sam s seboj. V svojem delovanju smo mnogo bolj usmerjeni navzven kot navznoter. Miti, ideologije, religije, konvencije, in še kaj bi se lahko znašlo tukaj, so nam že zdavnaj »vzeli mero.« Vedno znova stojimo pred izbiro, ali želimo živeti na svoj način ali po meri drugega. Če se tega zavemo, potem ne bomo več venomer iskali potrditve od zunaj. Poimenovanje daje človeku oblast nad predmetom, besede in jezik pa dajeta človeku identiteto. Skozi vsako umetniško besedilo tečeta dve sekajoči krivulji. Ena je krivulja slepil, med katere štejemo kot vse ostale misli tudi izmišljije, mnenja, poglede, prepričanja, druga je krivulja besed. A vse, kar lahko ostane izpovedano, zrazumljeno in prebrano, je vmes.
Ob čustvih nam mobilizacijska energija razuma govori o potrebi po metamorfozi. Človekovo identiteto ne določa to, kar je v njem odločeno, ker bi to bilo potem eno samo trajanje in posledično samopreganjanje, temveč to, kar odloči sam.Nedvoumno sta pri tem potrebna spomin in dar razločevanja. V mišljenju in hotenju opravlja zbranost instrumentalno funkcijo. Vodi in usmerja iz spoznavnega kaosa in vrveža čustev.Vse, kar je in kar se dogaja, je energija. Misel in hotenje prehajajo z zbranostjo iz teme na svetlo. Na tem mestu se samo po sebi odpira vprašanje ezoteričnih praks samospoznavanja.Pravzaprav je za nas relevanten le uvid v njihovo prakso. Brez večjih zadržkov lahko zapišemo, da v okviru seminarjev in delavnic, z vadbo zbranosti kot predstopnje meditacije, slednja pa predpostavlja nepretrgano naravnanost uma na neko stanje, ki ga želimo osvetliti, predvsem spodbujajo ustvarjalne sposobnosti in zmožnosti samouresničenja. Tovrstna naravnanost pa prinaša vztrajnost,
samoobvladovanje in vedrino pri delu.Največja možna ovira pri tem je predvsem hitenje; kdor hodi po bližnjicah; se bo mnogokrat vračal, ki pelje kvečjemu še v večjo zmedo, kajti vsakdo ima drugačno notranje ravnotežje.
Človekovo hrepenenje po tistem, kar je prikrito, kar se nahaja za jezikom, za besedami, usmeri misel na določen predmet, hotenje k izbranemu čustvu, sanje v neskončnost. spoznavni, čustveni in umišljeni cilj imamo pred seboj.Toda, kdor išče cilj, ta nikoli ne bo srečen, kajti cilji so vrednosti zunaj procesov uresničevanja. Bolj ko se jim bomo poizkušali približati, bolj se bodo oddaljevali. Kdor pa najde pot bo cilj vedno nosil v sebi.Vse to se človeku razkriva bolj ali manj intuitivno. Končal se raj neopredeljenega, še nesmisel mora imeti kakšen smisel. Toda vse smeri so prave, samo ena je tvoja.
Tako samo spoznanje kot doživetje sta odvisni od zbranosti, v skladu s predmetom in našo sposobnostjo vživljanja. Vloge zbranosti ni mogoče ločiti od njene snovi: preje misli, čustev domišljije, ki so v delu artikulirani v izbranih jezikovnih oblikah, saj le-te niso elementi, temveč energija, kot napetost v električnem tokokrogu. Zbranost kot gotovost doživetja, kot stanje aktivnega pričakovanja pri nastajanju umetniškega besedila ima moč osrečitve, lahko pa nas tudi uroči. Ko ustvarjamo smo kot piščal, skozi katero se naš notranji glas v intimnem dotiku z dušo preliva v glasbo. Pri prebiranju besedila pa v doživljanju nastopi obratna zveza. Zbranost shranjena v besedilu stopnjuje njeno odprtost, gotovost spoznanja, in nenazadnje večpomenskost sporočila.
Zbranost, ki se kaže skozi samoobvladovanje in vedrino duha, je torej v tem, da ohraniš neopazno razdaljo do sebe. Človek namreč mnogo manj razpolaga s samim seboj kot si ponavadi mislimo.
O IZBIRI
Stopinje pustijo sled v pesku, potovanja pustijo sled v duši. Svet človeku ni le nekaj danega, ampak tudi nekaj zadanega. Človeški duh je že po naravi nagnjen k urejevanju, k opredeljevanju, k ravnotežju in skladanju fragmentov v neko novo začasno celoto. Preverjanje všečnosti lastnega načina življenja temelji na prijetnosti in takojšnosti. Vse, kar izbiramo, izbiramo z bolj ali manj določenim pomenom, ki je lahko za druge drugačen, drugačen pa tudi za nas v kakšnem drugem časovnem obdobju. Izbira je torej neločljivo povezana z našo družbeno in socialno situacijo, položajem, časom, prostorom, celo naključjem.
Večkrat smo že prebrali, da sodobni človek pogreša pristno radost in srečo, ker se peha za vsem drugim – za denarjem, imetjem, ugledom – služi torej vsemu drugemu. Zanj je pomembno vse, razen življenja in njega samega. Govorimo torej posplošeno o naših potrebah in na drugi strani o našem značaju, motivih in vrednotah. Gre za izbiro posameznika pri samoodgovornem ravnanju, čutenju in seveda mišljenju. Ob tem se nam je v razmišljanje prikradla neka misel Hermana Hesseja, po kateri se človek nič na svetu ne upira bolj, kot iti po poti, ki ga pelje k njemu samemu. Ha, zdaj si bomo za premor privoščili skico. Če nam nekdo s kazalcem pokaže na bežečo miš, bomo najprej seveda pogledali miš, potem morda še prst, kaj več pa ne. Ob tem se lahko vprašamo: ali ne prepogosto izgubljamo celoto iz vida in se tolažimo s trenutno domiselnostjo? Pri tem tudi podpisani ni nikakršna izjema.
Eno je biti gost, drugo pa gostovati svoje življenje. Saj veste, kako je z gosti. Zdaj bo kdo od bralk oziroma bralcev zagotovo pomislil, da se nam je pripeljalo, kar seveda ni izključeno. Ob tem pa kaže spomniti da se skupaj, če je to komu všeč ali ne, gostimo v duhovnem smislu ob mizi 20. stoletja. Ne z žličko ali kvečjemu žlico, ampak kar z zajemalko.Dejstva so podoba zgodovine. Zgodovina pa je smetišče lusk, ki nam padajo iz oči. Parafraza tega, ob katerem se človeku nehote prikrade nasmešek na lica, je tisti znameniti Hemigwajev rek, po čemer se je razumem človek prisiljen sem ter tja napiti, da bi preživel z norci. Omenjeni rek boste našli, natisnjen z debelimi črnimi črkami, na formatih raznih velikosti, na stenah zdravniških čakalnic, šolskih hodnikih in še kje, včasih z navedbo avtorja, včasih pa s tremi pikami.
Užitek izbira, misel prebira. Kot sodi brez dna smo tako dolgo, dokler ne zrazumemo, da imamo dno. Ali morda drvimo po enosmerni cesti in se kvečjemu, ko nam zmanjka goriva, ustavimo na bencinski črpalki ter hiteč zapravimo svoje življenje za staranje. Pazite na finto, če bi namreč na koncu povedi postavili vprašaj, bi to bilo retorično vprašanje. Komu ali čemu le- ta služijo, pa ne kaže objaviti, ker si jih ljudje, kdo bi vedel iz kakšnih pobud, kar naprej sami zastavljamo, dokler se ne prelevijo v šablono, shemo ali frazo in vzhičeni nad polno košarico iluzij pozabljamo živeti. Največ rje boste našli v ustih, če le znate prisluhniti.
Zdaj ko smo že opravili nedeljski nakup, pa se po Enosmerni ulici Walterja Benjamina odpravimo na kratek izlet v 19.stoletje. Čeprav smo knjigo Enosmerna ulica (W. Benjamin: Študentska založba, Ljubljana 2002), poslovenjeno v prevodu Slavka Šerca, pospremljeno s kar ekstatičnim premišljevanjem Dušana Šarotarja, nam je že prislovična zamuda kar prav prišla. Ob njej smo lahko dodobra ponovno emotivno ovrednotiti nekoč že prebrano. Brez dvoma ima ta specifična »arheologija,« kot jo je avtor sam poimenoval, svojo metodo preučevanja sveta, svoj začetek v njegovem romantično, marksističnem, ezoteričnem videnju zgodovine. Istočasno pa njegova kritična misel sozveni z marksistično teorijo popredmetenja, po kateri denar spira s psihe vse kar pri človeku ni ravno zvezano z imetjem in uživanjem. Naravnost paradoksno pa je to, da pri pretehtavanjih sploh ne gre za egoizem, ljudi v njihovem delovanju še najbolj natančno zaznamuje instinkt mas. Za ilustracijo si preberimo njegovo kratko refleksijo Bencinska črpalka. Takole nam govori: »Konstrukcija življenja je ta čas veliko bolj v oblasti dejstev kot pa prepričanj. In sicer takšnih dejstev, ki še skorajda nikdar in nikjer niso postala temelj prepričanj. Pod takimi pogoji prava literarna aktivnost zase ne more zahtevati, da bi se odigravala v literarnem okviru – veliko bolj je to običajen izraz njene jalovosti. Pomembna literarna učinkovitost lahko nastane le v strogem izmenjavanju delovanja in pisanja; izoblikovati mora neopazne oblike, ki bolj kot univerzalna gesta knjige ustrezajo njihovemu vplivu v dejavnih skupnostih, in sicer na letakih, v brošurah, časopisnih člankih in na plakatih. Samo tak jezik trenutka je učinkovit v današnjem času.Mnenja so za velikanski aparat družbenega življenja to, kar je olje za stroje; pri tem se ne postavimo pred turbino in je ne polijemo s strojnim oljem. Manjšo količino vbrizgamo v kovice in špranje, ki jih je treba poznati.«
Je beg, ki ga označuješ, in je beg, ki te označuje. Zaradi porušene notranje harmonije postanemo odvisni od zunanjih akterjev moči in zunanjih virov energije, znanja in čustev. Zunanja odvisnost pa je najmočnejši dejavnik vsake manipulacije. Ne moremo vedno dobiti tistega, kar si želimo, toda če se potrudimo in poskusimo, včasih odkrijemo, da smo dobili tisto, kar potrebujemo.
Stopnja svobode pa je vedno odvisna od sposobnosti za sprejemanje odgovornosti. Naša osebna izkušnja nam govori, da nikakor ne kaže odstopati od tega, kar smo se namenili uresničiti. O tem nam govori korejska bajka. Pripoveduje nam o dveh nepazljivih in lakomnih miškah.Takole nam govori:« V luknji pod podom sta mirno živeli miški, po videzu sta si bili zelo podobni, toda po značaju različni. To je prišlo na dan, ko sta nekega dne, tekajoč po kuhinji, padli v visoko leseno posodo. Pljusk! Razšli sta se, iščoč izhod. Ni ga bilo moč najti, stanje je bilo videti katastrofalno; rob posode previsoko. V trenutku, ko je dojela nastalo situacijo, je miška šibkega duha izgubila vsakršno upanje: mislila je logično in prišla do sklepa, da nima česa pričakovati, ker jo nič ne more rešiti iz tega položaja. Tako misleč je hitro izgubila moč in potonila na dno. Kaj je v tem času počela druga miška? Druga miška tudi logično misli, toda v svoje razumevanje všteje to, česar ni bilo mogoče predvidevati. Nemalokrat je bila priča temu, kako so se motili tisti, ki so mislili, da imajo prav! Četudi ne vidi rešitve zase, ne dam se, si reče miška. In ponovila je še en brezuspešen poskus pri iskanju rešitve. Giblje se v krogu, išče izhod, ne odstopa, kroži, kroži. Rob se zdi čedalje višje, rešitev se nekam odmika, moči usihajo. Tako dolgo je krožila in krožila, da se je iz smetane naredilo maslo. Potem je brez težav preskočila rob posode.«
Je vračanje k sebi, ki te obleče, in je vračanje, ki te sezuje. Ha, zdaj si vzamimo pet minut časa za meditacijo. Prav je, da se imamo radi. Ne pričakujmo, da nas bodo imeli drugi radi – morda tega ne znajo. Drugi nas lahko imajo radi, le če znajo imeti radi sebe.Na voljo imamo le sedanji čas, kdor pa nima časa za svoj sedanji čas, je za vse, razen zase. Pomembno je torej, da si svoj najboljši prijatelj. Sam s seboj moraš živeti ves čas. Zakaj si ne bil všeč? So pravila, za katerimi se skrivamo, in so pravila, ki nas razkrivajo.Brez pripravljenosti za spreminjanje postanemo namreč kaj kmalu žalostni in potrti. Paralele, s stanjem nelagodja, ki ga doživljamo v sebi ali okrog sebe, ni potrebno iskati z lučjo pri belem dnevu.Za ilustracijo navedimo pismo mladostnice iz nekega šolskega glasila. Takole piše: »Sm lih prišla domov,
pa sm se odločila, da tudi jaz kaj napišem in delim dobro voljo z ljudmi. No, razlog moje dobre volje je, da sta se dve moji najboljši prijateljici spomnili name. Ena s pismom in ena z mejlom. No in mejl me je še posebej razveselil, ker je prijateljica ugotovila, da bo njeno življenje grdo, dokler se ne bo odločila, da nekaj spremeni.Zdaj je mela ene probleme in je povsod pisala in govorila, da njen lajf sucks. Zdaj je pa ugotovila, da je ona na svetu zato, da naredi svoje življenje lepo in to…In zato se je odločila, da bo delala na tem, da bo njen lajf spet fajn…in sem ful dobre volje zaradi tega, ker je po dolgem času hepi in polna življenja…no, zdej pa že malo nakladam, sam bistvo tega nakladanja je, da ne smete nikoli obupat, če se vam zdi, da je vaš lajf sucks! Vaša naloga na tem svetu je, da ste srečni in da osrečujete druge.To je največ, kar lahko naredite zase in za druge.«
O ZBRANOSTI
Razmišljanje o zbranosti nam na eni strani narekuje premislek o lastnem izkustvu, na drugi strani o vlogi slednje pri ustvarjanju. V nekem širšem kontekstu govorimo pravzaprav o našem osebnostnem in duhovnem zorenju, katerega gonilo je hrepenenje. Pri iskanju ravnovesja se stalno soočamo z razmerjem med mislijo, čustvom in telesom. Zato je zavedanje tega, kdo smo, kar počnemo, kako delujemo, tako pomembno.
Za nadaljevanje si bomo tokrat sposodili neki rek po katerem je duša ladja, razum je krmilo, resnica je pristanišče. Pri pisanju, ki ga tukaj štejemo za samoprivez, nam je dana svoboda lastnega videnje situacije in naše vloge v njej. Je proces ozaveščanja sebe samega preko asociacij, ki se pojavljajo, ob katerem nujno prihajamo do lastnih omejitev in tudi modrosti, ki so spoznanja h katerim stremimo. Znotraj tega teče tok misli in čustev. Na eni strani nam obuja spomine- pri čemer ne kaže spregledati, da spomin na bol vedno boli, tisti od radosti pa ni več radost-, na drugi strani odpira vrata želji, ki stoji za voljo, da izrazi svoje notranje duhovno stanje, oziroma svoje občutke. Slednji so namreč izvori sporočilnih vrednosti, ki jih mora naš um najprej ozavestiti in potem še oblikovati v nam razumljiv pomen ali predstavo. Če to, kar občutimo in mislimo, ni brezpogojno odprto za vso dejansko stvarnost, potem to ni reflektiran tok- pač pa vzorec.
Eno je biti gost, samoumevno pritrjevati življenju, dokler je vse lepo in prav, drugo je gostovati svoje življenje. Je čas, ko imaš srečo sam s seboj, in je čas, ko si sam s seboj. V svojem delovanju smo mnogo bolj usmerjeni navzven kot navznoter. Miti, ideologije, religije, konvencije, in še kaj bi se lahko znašlo tukaj, so nam že zdavnaj »vzeli mero.« Vedno znova stojimo pred izbiro, ali želimo živeti na svoj način ali po meri drugega. Če se tega zavemo, potem ne bomo več venomer iskali potrditve od zunaj. Poimenovanje daje človeku oblast nad predmetom, besede in jezik pa dajeta človeku identiteto. Skozi vsako umetniško besedilo tečeta dve sekajoči krivulji. Ena je krivulja slepil, med katere štejemo kot vse ostale misli tudi izmišljije, mnenja, poglede, prepričanja, druga je krivulja besed. A vse, kar lahko ostane izpovedano, zrazumljeno in prebrano, je vmes.
Ob čustvih nam mobilizacijska energija razuma govori o potrebi po metamorfozi. Človekovo identiteto ne določa to, kar je v njem odločeno, ker bi to bilo potem eno samo trajanje in posledično samopreganjanje, temveč to, kar odloči sam.Nedvoumno sta pri tem potrebna spomin in dar razločevanja. V mišljenju in hotenju opravlja zbranost instrumentalno funkcijo. Vodi in usmerja iz spoznavnega kaosa in vrveža čustev.Vse, kar je in kar se dogaja, je energija. Misel in hotenje prehajajo z zbranostjo iz teme na svetlo. Na tem mestu se samo po sebi odpira vprašanje ezoteričnih praks samospoznavanja.Pravzaprav je za nas relevanten le uvid v njihovo prakso. Brez večjih zadržkov lahko zapišemo, da v okviru seminarjev in delavnic, z vadbo zbranosti kot predstopnje meditacije, slednja pa predpostavlja nepretrgano naravnanost uma na neko stanje, ki ga želimo osvetliti, predvsem spodbujajo ustvarjalne sposobnosti in zmožnosti samouresničenja. Tovrstna naravnanost pa prinaša vztrajnost,
samoobvladovanje in vedrino pri delu.Največja možna ovira pri tem je predvsem hitenje; kdor hodi po bližnjicah; se bo mnogokrat vračal, ki pelje kvečjemu še v večjo zmedo, kajti vsakdo ima drugačno notranje ravnotežje.
Človekovo hrepenenje po tistem, kar je prikrito, kar se nahaja za jezikom, za besedami, usmeri misel na določen predmet, hotenje k izbranemu čustvu, sanje v neskončnost. spoznavni, čustveni in umišljeni cilj imamo pred seboj.Toda, kdor išče cilj, ta nikoli ne bo srečen, kajti cilji so vrednosti zunaj procesov uresničevanja. Bolj ko se jim bomo poizkušali približati, bolj se bodo oddaljevali. Kdor pa najde pot bo cilj vedno nosil v sebi.Vse to se človeku razkriva bolj ali manj intuitivno. Končal se raj neopredeljenega, še nesmisel mora imeti kakšen smisel. Toda vse smeri so prave, samo ena je tvoja.
Tako samo spoznanje kot doživetje sta odvisni od zbranosti, v skladu s predmetom in našo sposobnostjo vživljanja. Vloge zbranosti ni mogoče ločiti od njene snovi: preje misli, čustev domišljije, ki so v delu artikulirani v izbranih jezikovnih oblikah, saj le-te niso elementi, temveč energija, kot napetost v električnem tokokrogu. Zbranost kot gotovost doživetja, kot stanje aktivnega pričakovanja pri nastajanju umetniškega besedila ima moč osrečitve, lahko pa nas tudi uroči. Ko ustvarjamo smo kot piščal, skozi katero se naš notranji glas v intimnem dotiku z dušo preliva v glasbo. Pri prebiranju besedila pa v doživljanju nastopi obratna zveza. Zbranost shranjena v besedilu stopnjuje njeno odprtost, gotovost spoznanja, in nenazadnje večpomenskost sporočila.
Zbranost, ki se kaže skozi samoobvladovanje in vedrino duha, je torej v tem, da ohraniš neopazno razdaljo do sebe. Človek namreč mnogo manj razpolaga s samim seboj kot si ponavadi mislimo.
