Ko noč brni vse tiše,
tiše,
rastejo, rastejo hiše, vse više,
više,
tja med zvezde, ki jih srce riše,
riše.
Ulica je kulica, ki zgodbe piše,
zgodbe piše, zdaj glasno zdaj tiše,
piše, piše, ko z vetrom prebuja zasanjane hiše.
Na žogi enonogi stoji, s travo zaupljivo govori, tri li li, tri li li,
s travo zaupljivo govori, oblakom sanjačem videze deli, tri li li, tri li li,
oblakom sanjačem videze deli, oko jezera mu v naročju zaspi, tri li li, tri li li.
Megla se po kotih obira, klopotec vrabce nadira,
sonce počasi viha rokave, med holmi se širijo vonjave,
klici v daljo hitijo, odmevi si poljube delijo.
Sonce leze gor in dol, glas išče si pomol,
koraki povezujejo ceste, v izložbah se smejijo preste,
tišina barva spomine, dih noči prebuja skomine.
Miš reče: »Najboljši na svetu je sir.«
Muc reče: »Najboljše na svetu je mleko.«
Kuža reče: »Dajta vidva že enkrat mir.«
Jež ubira pot pod noge, kozel kozlu kaže roge,
golob pod streho kampira, vrana se z vrano prepira,
sova z luno modruje, miš nove finte snuje.
