Iz zraka je pokrajina sveta; pradomovina
med Ahilom in današnjim jutrom.
Nebo je rdeče, sveže, jasno.
V daljavi strašne ceste stoletij
butajo v oko.
Počitek na plastični
uniformi enakosti. Kot bi v
deželo prišli sami bolšjaki in se dali
na prodaj za velike igre.
Ob poti
stotine upanj, milijone delavnic in
nemi hrušč
veselih otrok na kolesih.
Sredi tega sveta je srce, pasji hotel,
zgrajen z nemškim denarjem
in s pogledom na neobdelano ravan, kjer so
doma
pijane sence,
roji rasnih kobilic,
vertikala, ki je krog, in
zaprti časi.
Globoko od nekje, izza prostora,
poje ozvočeni muezin
o bureku, pici in božanskem džinsu.
TOČKA NIČ
Za zaprtimi očmi,
ne sen ne budnost,
le stanje sonca.
HIBISKUS, BAZAR, ALAH
Najbolj tiha pesem pravi: ne razdiraj človeku ali živali doma.
Na bazarju sedijo brezdomci, mladoselci iz zaledja.
Njihove vdolbine so pohlepne,
njihov kebab je suh, kruh votel.
Kot človek z rokami v žepi jih izzoveš:
ujemite kupca, ujemite kupca!
Tatovi trgajo znamke s polic,
v očeh se iskrita marmor in izračun,
smrt in napaka,
lakota in lastnina.
Pred razdrtim domom prelepo cveti hibiskus,
sam sebi v veselje,
trgovci ga ne opazijo več,
vsiljivcem služi za kritje,
meni je razdejal misli.
Kje Si?
ODPOVED SMEHU
Otročje dračje zasuje trg.
Mali Turki delijo smeh,
zavite glave moledujejo za potovanje v raj.
Beli tenis in
pes na verigi, ki je krajša od njegovega vratu.
Tam leži podoba pekla:
smrt kar tako,
življenje kar tako.
Pogledom blaženih se uleže
temna senca čez obraz: kupujejo
kebab in ližejo lokum.
Kdor se tu smeje je moj rabelj.
Odpovedujem se smehu, za vedno.
Treznemu mi gre na samoto,
pijanemu si ne zaupam in se raje umaknem,
otročje dračje pa tli v prazno,
kot ogenj kresnic v mladem sirku, davno tega,
ko smo gnojili zemljo s spermiji in je mlada traktoristka
orala njivo za božji kruh.
NA KONCU SE ZAMERIM VSEM
Še tistim, s katerimi nimam nič.
Hitim pisati, ker kmalu bo tu roj ptic
in bom potem moral mirovati v preži.
Ptiče rad gledam. Kot leteča srca so,
nepredvidljiva ogrlica neba.
Pišem:
Tu ni ptic, niti gnezd in
košatih ovnov, zalotilo me je v beli sobi –
na eni strani napušč za v nič, na drugi okno
v dvižni sistem, ki me bo malo kasneje
spustil v salon.
Tu ni ne boga ne hudiča, tu je človek
popoln gospodar. Tak na baterije
za en evro.
Ko se mi razkrije, se osorno ozre in sikne:
Zamerim ti, da nisi z mano!
Nisem ga hotel žaliti, le da bi rože vedele,
da bi zrak razumel, zakaj ga vdihavam,
le da bi prostor bil tudi moj …
Naenkrat jih ima vse na svoji strani.
In vsi v en glas rukajo novo mantro: Zamerimo ti!
Zamerimo ti!
Zamerimo ti!
Teh glasov se ustrašim
in ponižno poizkusim: Dam se v ogenj, na tnalo, v olje …
rad bi umrl v vašo korist.
POJAV
Nenadoma so tu tudi
žlobudrava usta, ki prosjačijo za cunjice,
svilene trakce, pisane vrvice, zlate zapestnice …
Pojav je hipen;
od blage lahkosti do steklene verižice
je samo obrat telesa,
tik po bajramu, ko je v tla vkopanih
na stotine dilerjev,
ko luna sveti zaman, ker je svet odet v zlato.
Vsi so pristni in množični,
vsi so naraven pojav,
vsi so del galaksije.
DEDIČI
Na sveti zemlji sedaj taborijo
majhni, črnikavi, čokati.
Niso brez lepote. Dva, tri smehljaje
sem prestregel kot dar anonimnega srca …
Razkopavajo Ahilovo obalo,
marmorne kamne zlagajo v
nove palače, in trepetajo
v žalostnih trenutkih, ko sumijo v svoja dejanja,
ko v minutah, ki so jim na voljo,
opazijo minljivost in
zamenljivost.
IZPLAČAL SEM SANJE
Presenetil sem njeno
skrbno zlaganje tujih rjuh.
Nekaj je bilo v gestah,
osebno zavzetega, mehkega,
kot bi postiljala možu,
ki ga še nima,
kot bi sanjala o družini,
ki je še nima,
kot bi z ljubeznijo varovala dom,
ki ga še nima.
V dlan sem ji
usul bakšiša za tri evre.
PERGE
S kakšno lahkoto stotine nožic
preskakuje te kamne.
Vsi so označeni s časom in
večnostjo. Vzorci so tako jasni,
vijuge tako sveže, še v torzu
so skrite lepe okončine.
Steber brez dna in vrha –
ena sama sredica v mirujočem stanju.
Kako so nedotakljivi!
Ne pustijo v svojo dušo, sploh
se ne menijo za bliskavice, ki jih bičajo,
za začudene oči,
ki jih na novo gradijo.
Nekatera mesta nikoli ne umrejo.
Ostanejo mlada in živa, četudi se
kopljejo v jezeru ruševin in so ljudje že zdavnaj odšli.
ASPENDOS
Za hip se mi je zazdelo, da
na sceno stopa Sofokles, potem
sem se hitro streznil, saj v tako
odročnem kraju niso igrali niti bakanalij.
Sploh so bučen teater le kopirali
in je original bog ve kje.
Kasneje so ga predelali v
karavansaraj.
Potem je v njegovem trupu
žvenketal denar in čas brez vrednosti
se je točil kot albansko vino.
Goli trenutki v Platonovi špilji
so bili na ogled za osem evrov.
V zemlji se je ohranilo veliko neoskrunjenih stopinj;
čisto slučajno so preživele tudi
erogene cone.
Zgodilo se je tako, da že od Ata Turka naprej
po njih rijejo samo leteči stroji,
evrazijci s peacemakerji in Avstrijci z umetnimi ledvicami,
pravih ljubimcev pa manjka.
ANTALYA
Brez odtisa, dveurni postanek:
v WC-ju pol evra, na sprotnem bazaru tri evre za kartice
in pisano vrečico iz blaga,
nato v Kodak po film za tri evre in petdeset centov,
na klopci prizor z mačkom, ki brska po smeteh,
free,
v nadaljevanju smeh šolark na poti domov …
… živžav kot na Luni,
skok v kočijo in panoramska vožnja v hotel.
Antalya, Antalya tako sama in pusta …
Pesmi so iz zbirke »Antalya«
PLASTIKA IN BOLŠJAK
Eno bitje zajema svet.
Iz zraka je pokrajina sveta; pradomovina
med Ahilom in današnjim jutrom.
Nebo je rdeče, sveže, jasno.
V daljavi strašne ceste stoletij
butajo v oko.
Počitek na plastični
uniformi enakosti. Kot bi v
deželo prišli sami bolšjaki in se dali
na prodaj za velike igre.
Ob poti
stotine upanj, milijone delavnic in
nemi hrušč
veselih otrok na kolesih.
Sredi tega sveta je srce, pasji hotel,
zgrajen z nemškim denarjem
in s pogledom na neobdelano ravan, kjer so
doma
pijane sence,
roji rasnih kobilic,
vertikala, ki je krog, in
zaprti časi.
Globoko od nekje, izza prostora,
poje ozvočeni muezin
o bureku, pici in božanskem džinsu.
TOČKA NIČ
Za zaprtimi očmi,
ne sen ne budnost,
le stanje sonca.
HIBISKUS, BAZAR, ALAH
Najbolj tiha pesem pravi: ne razdiraj človeku ali živali doma.
Na bazarju sedijo brezdomci, mladoselci iz zaledja.
Njihove vdolbine so pohlepne,
njihov kebab je suh, kruh votel.
Kot človek z rokami v žepi jih izzoveš:
ujemite kupca, ujemite kupca!
Tatovi trgajo znamke s polic,
v očeh se iskrita marmor in izračun,
smrt in napaka,
lakota in lastnina.
Pred razdrtim domom prelepo cveti hibiskus,
sam sebi v veselje,
trgovci ga ne opazijo več,
vsiljivcem služi za kritje,
meni je razdejal misli.
Kje Si?
ODPOVED SMEHU
Otročje dračje zasuje trg.
Mali Turki delijo smeh,
zavite glave moledujejo za potovanje v raj.
Beli tenis in
pes na verigi, ki je krajša od njegovega vratu.
Tam leži podoba pekla:
smrt kar tako,
življenje kar tako.
Pogledom blaženih se uleže
temna senca čez obraz: kupujejo
kebab in ližejo lokum.
Kdor se tu smeje je moj rabelj.
Odpovedujem se smehu, za vedno.
Treznemu mi gre na samoto,
pijanemu si ne zaupam in se raje umaknem,
otročje dračje pa tli v prazno,
kot ogenj kresnic v mladem sirku, davno tega,
ko smo gnojili zemljo s spermiji in je mlada traktoristka
orala njivo za božji kruh.
NA KONCU SE ZAMERIM VSEM
Še tistim, s katerimi nimam nič.
Hitim pisati, ker kmalu bo tu roj ptic
in bom potem moral mirovati v preži.
Ptiče rad gledam. Kot leteča srca so,
nepredvidljiva ogrlica neba.
Pišem:
Tu ni ptic, niti gnezd in
košatih ovnov, zalotilo me je v beli sobi –
na eni strani napušč za v nič, na drugi okno
v dvižni sistem, ki me bo malo kasneje
spustil v salon.
Tu ni ne boga ne hudiča, tu je človek
popoln gospodar. Tak na baterije
za en evro.
Ko se mi razkrije, se osorno ozre in sikne:
Zamerim ti, da nisi z mano!
Nisem ga hotel žaliti, le da bi rože vedele,
da bi zrak razumel, zakaj ga vdihavam,
le da bi prostor bil tudi moj …
Naenkrat jih ima vse na svoji strani.
In vsi v en glas rukajo novo mantro: Zamerimo ti!
Zamerimo ti!
Zamerimo ti!
Teh glasov se ustrašim
in ponižno poizkusim: Dam se v ogenj, na tnalo, v olje …
rad bi umrl v vašo korist.
POJAV
Nenadoma so tu tudi
žlobudrava usta, ki prosjačijo za cunjice,
svilene trakce, pisane vrvice, zlate zapestnice …
Pojav je hipen;
od blage lahkosti do steklene verižice
je samo obrat telesa,
tik po bajramu, ko je v tla vkopanih
na stotine dilerjev,
ko luna sveti zaman, ker je svet odet v zlato.
Vsi so pristni in množični,
vsi so naraven pojav,
vsi so del galaksije.
DEDIČI
Na sveti zemlji sedaj taborijo
majhni, črnikavi, čokati.
Niso brez lepote. Dva, tri smehljaje
sem prestregel kot dar anonimnega srca …
Razkopavajo Ahilovo obalo,
marmorne kamne zlagajo v
nove palače, in trepetajo
v žalostnih trenutkih, ko sumijo v svoja dejanja,
ko v minutah, ki so jim na voljo,
opazijo minljivost in
zamenljivost.
IZPLAČAL SEM SANJE
Presenetil sem njeno
skrbno zlaganje tujih rjuh.
Nekaj je bilo v gestah,
osebno zavzetega, mehkega,
kot bi postiljala možu,
ki ga še nima,
kot bi sanjala o družini,
ki je še nima,
kot bi z ljubeznijo varovala dom,
ki ga še nima.
V dlan sem ji
usul bakšiša za tri evre.
PERGE
S kakšno lahkoto stotine nožic
preskakuje te kamne.
Vsi so označeni s časom in
večnostjo. Vzorci so tako jasni,
vijuge tako sveže, še v torzu
so skrite lepe okončine.
Steber brez dna in vrha –
ena sama sredica v mirujočem stanju.
Kako so nedotakljivi!
Ne pustijo v svojo dušo, sploh
se ne menijo za bliskavice, ki jih bičajo,
za začudene oči,
ki jih na novo gradijo.
Nekatera mesta nikoli ne umrejo.
Ostanejo mlada in živa, četudi se
kopljejo v jezeru ruševin in so ljudje že zdavnaj odšli.
ASPENDOS
Za hip se mi je zazdelo, da
na sceno stopa Sofokles, potem
sem se hitro streznil, saj v tako
odročnem kraju niso igrali niti bakanalij.
Sploh so bučen teater le kopirali
in je original bog ve kje.
Kasneje so ga predelali v
karavansaraj.
Potem je v njegovem trupu
žvenketal denar in čas brez vrednosti
se je točil kot albansko vino.
Goli trenutki v Platonovi špilji
so bili na ogled za osem evrov.
V zemlji se je ohranilo veliko neoskrunjenih stopinj;
čisto slučajno so preživele tudi
erogene cone.
Zgodilo se je tako, da že od Ata Turka naprej
po njih rijejo samo leteči stroji,
evrazijci s peacemakerji in Avstrijci z umetnimi ledvicami,
pravih ljubimcev pa manjka.
ANTALYA
Brez odtisa, dveurni postanek:
v WC-ju pol evra, na sprotnem bazaru tri evre za kartice
in pisano vrečico iz blaga,
nato v Kodak po film za tri evre in petdeset centov,
na klopci prizor z mačkom, ki brska po smeteh,
free,
v nadaljevanju smeh šolark na poti domov …
… živžav kot na Luni,
skok v kočijo in panoramska vožnja v hotel.
