zvok motorne kosilnice,
slikarjeva poteza čopiča,
duh razkužila,
velike oči sedemletnika,
dolgi lasje brez razloga,
prepih v razredu,
čaj s priokusom plesni,
fotografija za igro,
mrtvi prijatelji v mislih,
strah pred praznim ogledalom,
žive besede v grobu,
nalepke za gibanje,
zdrs telesa v dušo,
hlastanje po stikih,
živčni plin v srcu,
dišave z vrta,
pirit v spominski bazi,
čas, ki se časovno ne izide,
nestabilne besede,
poezija brez razloga,
pesem brez pike
3. 6. 2020
šarkelj samote
nikoli nisem vedel,
zakaj se mi senca vleče
po jeziku,
po besedi,
po tleh,
senca osebe, ki jo nosim,
človek z bradico
in hudomušnostjo po potrebi.
prsti so del procesa:
ko tipkajo,
sem fizikalen,
ko mirujejo,
sem duhoven.
mogoče obratno.
dopuščam variante.
nikoli nisem vedel,
kje se začne moja svobodna volja
po tipkanju
in kje se konča mora samopodobe –
tista stvar na robu zavesti,
na katero se naslonim,
ko mi zmanjka
besed.
ta splošnost,
ta občost,
ta samoumevnost,
ta šarkelj nehotenih ur.
13. 6. 2021
po telesu gor in dol
okrancljana desna roka,
sto barv na reverz,
tudi zlata in srebrna,
bolj aktivna leva roka,
s prstanom in dušo,
vse se veže s ključnico,
lomljivo in bolečo,
od tu pa gre telo po svoje:
nekaj gor v teme in v glavo,
nekaj dol v trebuh in stojišče,
sicer pa razpršeno biva
po občutku.
po občutkih,
ki so zjutraj sitni,
kasneje tudi lepi,
vsekakor pa
ob-čutni.
to telo je moj telos,
te poti so moje vse.
Tolmin, 22. 7. 2020
novo vesolje
nisi sam v vesolju,
to je kot riba v vodi,
voda je pesem,
čebula je na vrtu okrogla.
samote ni zaradi prividov:
vidi se hrib,
vidi se mesto,
vidi se kruh,
vidi se ogenj.
nisi sam,
vesolje je mit,
delirij svetlobe,
ena sama snov,
ena sama materija,
samo en atom vsega.
samota je mit:
v atomu, kjer ni lukenj,
je pesnik valenca,
človek je njegov dom,
vesolje agregatno stanje.
pesem je brez začetka in konca,
vmes pa je tri in sedemdeset let
rogovilil
Tomaž Šalamun.
Tolmin, na rumenem kavču, 27. 7. 2020
za vogalom
tiho je za vogalom,
pretiho,
in sem pomislil,
da ni ničesar tam,
da je kar nič,
odsotnost vsega,
tam.
10. 11. 2020
napotki za sedenje*
prvič,
sedeti je potrebno v sedečem položaju,
drugič,
ko se usedem, lahko tudi vstanem,
tretjič,
s sedenjem na sedeč način lahko dolgo sedim.
*Iz (bi)cikla Feta Feota, 10. 11. 2020
na vdih
sem prebral nekaj pesmi iz
Aleševe Zapuščine.
vdih je kar trajal,
kot pri prijatelju, ki je pisal verze,
in so potem tistemu rekli –
postumna zbirka.
če je že vdihnil, prijatelj,
ni videl smisla izdihniti.
sapo je negoval v pljučih,
brez pardona,
kisik je imel zase.
mogoče malo predolgo,
ker izdiha ni dočakal
tako kot jaz,
ki sem mirno izdihnil.
10. 11. 2020
soba brez sobe
zaprt sem v sobi,
ki nima prostornine.
na videz sem utesnjen,
brezprostoren človek
prilepljen ob zid.
skozi mojo sobo ne more nič pronicati,
ni prostora za mrčes,
še zvok se ustavi pred vrati.
10. 11. 2020
aleš
aleš je bil,
aleš je bil moj učenec,
aleš je bil moj učenec in prijatelj,
aleš je bil moj učenec, prijatelj in pesnik,
aleš je bil moj učenec, prijatelj in pesnik trenutka,
aleš je bil moj učenec, prijatelj in pesnik trenutka, ki ga ni več.
13. 11. 2020
prežvekovalci
vsakič, ko grem okrog,
se srečam s prežvekovalci.
okolje je bolj ali manj zeleno,
prežvekovalci pa lepo ukročeni.
nekateri imajo požagano rogovje,
drugi pa požgano izrazoslovje.
ko prvi butajo v drevo, ni učinka,
ko drugi kričijo v nebo, ni učinka.
26. 12. 2020
nebesna pesem
nebo se rado kaže ponoči,
nastlano z zvezdami
se samemu sebi iskri.
pikčasta podoba,
lučke in oči,
prižgani čiki v daljavi,
ki zastrupljajo kri.
noč ima svoj sijaj
za nespečne in lačne gledanja.
vesoljski kupleraj,
opevan kot pesniški raj.
26. 12. 2020
kunstwerk (vaja hitrega branja)*
mojster je sam prevajal v vse jezike,
vse besede je prevedel v jezike.
povedek, prilastek, samostalnik, glagolnik,
prislov in medmet
so se kitili v prevodih.
mojster za jezike je bil brez zadržka
prevajalec v vse jezike,
karkoli je zapesnil, se je takoj prepesnilo,
nikoli ni bil enoznačen,
vedno le mnogoznačen.
sčasoma se je izkazalo,
da je bil poliglot po naravi,
rojen vsejezikač,
po rodu iz kraja,
kjer so sužidali vsi jeziki.
njegov kunsthaus je bil sredi koruzne njive,
tam pa je rasla tudi jezična zel.
v hiši je živel in ustvarjal
mojster za vse jezike,
koruzar in zeliščar.
*Iz (bi)cikla Feta Feota, 26. 12. 2020
lahka noga*
pri petinšestdesetih sem poskočil.
noga je bila lahka.
poskočil sem iz trenutnega navdiha
in želje po skakanju.
z ene noge na drugo
in nazaj
z druge na eno.
Iz (bi)cikla Feta Feota, 26. 12. 2020
enormne količine pesmi pišem te dni*
dnevi so za pisanje,
enormne količine pesmi pišem te dni.
ti dnevi bodo zapisani.
*Iz (bi)cikla Feta Feota, 26. 12. 2020
kopanje*
včasih je bilo več časa
za kopanje po spominih.
vse se je kopalo,
marsikaj izkopalo,
nekaj tudi iz krize,
večinoma pa je bilo kopanje odprti kop
na belem papirju.
bi se reklo, da se je rudarilo po belini,
tam nekje, kjer so feologi našli
Ivana Volariča Fea,
ki je bil predkopač.
*Iz (bi)cikla Feta Feota, 26. 12. 2020
nova sedežna*
prej je bila rumena,
sedaj je rumena.
garnitura
je montirana in
spet bom lahko vadil sedenje
po Napotkih za sedenje.
*Iz (bi)cikla) Feta Feota, 27. 12. 2020
preveč hrane
ni dobro preveč jesti,
ker telo ni obrat
za predelavo hranil.
preveč hrane naredi telo
sito,
sito, ki seje
blato.
politična
polit z bencinom
se je zažgal
na kongresnem trgu pred banko.
upornik brez odloga
plačila dolga.
iskro je ukresal
z bencinskim
vžigalnikom.
iz vseh oken so gledali kres,
nekdo se je približal
in si pogrel roke.
v steklenih oknih parlamenta se je videl
odsev ognja,
zato so gorečega poimenovali iskra upora.
2. 1. 2021
na dah
do pet metrov grem na dah
po navdih.
navpično dol,
do dol,
kjer je sapa več vredna.
do dna, če je,
če ga ni,
si pa rečem:
dna se ne vidi,
treba bo skočiti še enkrat.
2. 1. 2021
teorija zarote
pomlad pred pomladjo,
bled sij sonca in lune,
napad oblakov,
strele z jasnega,
suhe struge,
spačeni obrazi divjadi.
mlade rože cvetijo
brez razloga
pred svojim biološkim časom.
zarota teorije:
ni zarje,
ni zore,
je le teror vesolja,
ki nas pita z voljo do resnice.
prekinjam stike
steklo v oknu
je vedno bolj mlečno,
mogoče od umazanije,
lahko tudi da zaradi starosti.
ni, da bi človek zrl skozi okno:
popačeni kontrasti, zabrisani motivi,
megleni in oddaljeni vzorci.
prekinjam stike z zunanjostjo.
pogled doziram
nekako v smislu: poglej na hitro in prezri,
potem zapusti šipo
in se preseli v svoj prostor.
tu so konture še vidne:
omara ima knjige,
klavir je poln tipk,
na tleh je bosanska preproga,
stol ponuja udobje,
računalnik vabi k pisanju,
v zraku so zvoki, jazzovski in deviantni,
na stenah visijo fotografiti iz časov,
ko je bil pogled skozi okno še oster,
ko se je oko še veselilo
počečkanih pročelij.
12. 1. 2021
sem sen
sem sentiment,
sentimentalen sen,
mentalen in sanjav.
ti šment!
Feta Feota, 20. 1. 2021
v vesolju dežuje
padajo kaplje svetlobe
in teme,
utrinki časa
in prostora.
dežujejo zvezde
in sonca,
meglice
in lune.
megleno je vse,
vedno bolj je
sivo
in deževno.
zdaj zdaj se bo trenutek
zlil z večnostjo,
kot jesenska
ploha tišine,
in bo spet
sijalo …
22. 1. 2021
maziljenje z muzami
zvok motorne kosilnice,
slikarjeva poteza čopiča,
duh razkužila,
velike oči sedemletnika,
dolgi lasje brez razloga,
prepih v razredu,
čaj s priokusom plesni,
fotografija za igro,
mrtvi prijatelji v mislih,
strah pred praznim ogledalom,
žive besede v grobu,
nalepke za gibanje,
zdrs telesa v dušo,
hlastanje po stikih,
živčni plin v srcu,
dišave z vrta,
pirit v spominski bazi,
čas, ki se časovno ne izide,
nestabilne besede,
poezija brez razloga,
pesem brez pike
3. 6. 2020
šarkelj samote
nikoli nisem vedel,
zakaj se mi senca vleče
po jeziku,
po besedi,
po tleh,
senca osebe, ki jo nosim,
človek z bradico
in hudomušnostjo po potrebi.
prsti so del procesa:
ko tipkajo,
sem fizikalen,
ko mirujejo,
sem duhoven.
mogoče obratno.
dopuščam variante.
nikoli nisem vedel,
kje se začne moja svobodna volja
po tipkanju
in kje se konča mora samopodobe –
tista stvar na robu zavesti,
na katero se naslonim,
ko mi zmanjka
besed.
ta splošnost,
ta občost,
ta samoumevnost,
ta šarkelj nehotenih ur.
13. 6. 2021
po telesu gor in dol
okrancljana desna roka,
sto barv na reverz,
tudi zlata in srebrna,
bolj aktivna leva roka,
s prstanom in dušo,
vse se veže s ključnico,
lomljivo in bolečo,
od tu pa gre telo po svoje:
nekaj gor v teme in v glavo,
nekaj dol v trebuh in stojišče,
sicer pa razpršeno biva
po občutku.
po občutkih,
ki so zjutraj sitni,
kasneje tudi lepi,
vsekakor pa
ob-čutni.
to telo je moj telos,
te poti so moje vse.
Tolmin, 22. 7. 2020
novo vesolje
nisi sam v vesolju,
to je kot riba v vodi,
voda je pesem,
čebula je na vrtu okrogla.
samote ni zaradi prividov:
vidi se hrib,
vidi se mesto,
vidi se kruh,
vidi se ogenj.
nisi sam,
vesolje je mit,
delirij svetlobe,
ena sama snov,
ena sama materija,
samo en atom vsega.
samota je mit:
v atomu, kjer ni lukenj,
je pesnik valenca,
človek je njegov dom,
vesolje agregatno stanje.
pesem je brez začetka in konca,
vmes pa je tri in sedemdeset let
rogovilil
Tomaž Šalamun.
Tolmin, na rumenem kavču, 27. 7. 2020
za vogalom
tiho je za vogalom,
pretiho,
in sem pomislil,
da ni ničesar tam,
da je kar nič,
odsotnost vsega,
tam.
10. 11. 2020
napotki za sedenje*
prvič,
sedeti je potrebno v sedečem položaju,
drugič,
ko se usedem, lahko tudi vstanem,
tretjič,
s sedenjem na sedeč način lahko dolgo sedim.
*Iz (bi)cikla Feta Feota, 10. 11. 2020
na vdih
sem prebral nekaj pesmi iz
Aleševe Zapuščine.
vdih je kar trajal,
kot pri prijatelju, ki je pisal verze,
in so potem tistemu rekli –
postumna zbirka.
če je že vdihnil, prijatelj,
ni videl smisla izdihniti.
sapo je negoval v pljučih,
brez pardona,
kisik je imel zase.
mogoče malo predolgo,
ker izdiha ni dočakal
tako kot jaz,
ki sem mirno izdihnil.
10. 11. 2020
soba brez sobe
zaprt sem v sobi,
ki nima prostornine.
na videz sem utesnjen,
brezprostoren človek
prilepljen ob zid.
skozi mojo sobo ne more nič pronicati,
ni prostora za mrčes,
še zvok se ustavi pred vrati.
10. 11. 2020
aleš
aleš je bil,
aleš je bil moj učenec,
aleš je bil moj učenec in prijatelj,
aleš je bil moj učenec, prijatelj in pesnik,
aleš je bil moj učenec, prijatelj in pesnik trenutka,
aleš je bil moj učenec, prijatelj in pesnik trenutka, ki ga ni več.
13. 11. 2020
prežvekovalci
vsakič, ko grem okrog,
se srečam s prežvekovalci.
okolje je bolj ali manj zeleno,
prežvekovalci pa lepo ukročeni.
nekateri imajo požagano rogovje,
drugi pa požgano izrazoslovje.
ko prvi butajo v drevo, ni učinka,
ko drugi kričijo v nebo, ni učinka.
26. 12. 2020
nebesna pesem
nebo se rado kaže ponoči,
nastlano z zvezdami
se samemu sebi iskri.
pikčasta podoba,
lučke in oči,
prižgani čiki v daljavi,
ki zastrupljajo kri.
noč ima svoj sijaj
za nespečne in lačne gledanja.
vesoljski kupleraj,
opevan kot pesniški raj.
26. 12. 2020
kunstwerk (vaja hitrega branja)*
mojster je sam prevajal v vse jezike,
vse besede je prevedel v jezike.
povedek, prilastek, samostalnik, glagolnik,
prislov in medmet
so se kitili v prevodih.
mojster za jezike je bil brez zadržka
prevajalec v vse jezike,
karkoli je zapesnil, se je takoj prepesnilo,
nikoli ni bil enoznačen,
vedno le mnogoznačen.
sčasoma se je izkazalo,
da je bil poliglot po naravi,
rojen vsejezikač,
po rodu iz kraja,
kjer so sužidali vsi jeziki.
njegov kunsthaus je bil sredi koruzne njive,
tam pa je rasla tudi jezična zel.
v hiši je živel in ustvarjal
mojster za vse jezike,
koruzar in zeliščar.
*Iz (bi)cikla Feta Feota, 26. 12. 2020
lahka noga*
pri petinšestdesetih sem poskočil.
noga je bila lahka.
poskočil sem iz trenutnega navdiha
in želje po skakanju.
z ene noge na drugo
in nazaj
z druge na eno.
Iz (bi)cikla Feta Feota, 26. 12. 2020
enormne količine pesmi pišem te dni*
dnevi so za pisanje,
enormne količine pesmi pišem te dni.
ti dnevi bodo zapisani.
*Iz (bi)cikla Feta Feota, 26. 12. 2020
kopanje*
včasih je bilo več časa
za kopanje po spominih.
vse se je kopalo,
marsikaj izkopalo,
nekaj tudi iz krize,
večinoma pa je bilo kopanje odprti kop
na belem papirju.
bi se reklo, da se je rudarilo po belini,
tam nekje, kjer so feologi našli
Ivana Volariča Fea,
ki je bil predkopač.
*Iz (bi)cikla Feta Feota, 26. 12. 2020
nova sedežna*
prej je bila rumena,
sedaj je rumena.
garnitura
je montirana in
spet bom lahko vadil sedenje
po Napotkih za sedenje.
*Iz (bi)cikla) Feta Feota, 27. 12. 2020
preveč hrane
ni dobro preveč jesti,
ker telo ni obrat
za predelavo hranil.
preveč hrane naredi telo
sito,
sito, ki seje
blato.
politična
polit z bencinom
se je zažgal
na kongresnem trgu pred banko.
upornik brez odloga
plačila dolga.
iskro je ukresal
z bencinskim
vžigalnikom.
iz vseh oken so gledali kres,
nekdo se je približal
in si pogrel roke.
v steklenih oknih parlamenta se je videl
odsev ognja,
zato so gorečega poimenovali iskra upora.
2. 1. 2021
na dah
do pet metrov grem na dah
po navdih.
navpično dol,
do dol,
kjer je sapa več vredna.
do dna, če je,
če ga ni,
si pa rečem:
dna se ne vidi,
treba bo skočiti še enkrat.
2. 1. 2021
teorija zarote
pomlad pred pomladjo,
bled sij sonca in lune,
napad oblakov,
strele z jasnega,
suhe struge,
spačeni obrazi divjadi.
mlade rože cvetijo
brez razloga
pred svojim biološkim časom.
zarota teorije:
ni zarje,
ni zore,
je le teror vesolja,
ki nas pita z voljo do resnice.
prekinjam stike
steklo v oknu
je vedno bolj mlečno,
mogoče od umazanije,
lahko tudi da zaradi starosti.
ni, da bi človek zrl skozi okno:
popačeni kontrasti, zabrisani motivi,
megleni in oddaljeni vzorci.
prekinjam stike z zunanjostjo.
pogled doziram
nekako v smislu: poglej na hitro in prezri,
potem zapusti šipo
in se preseli v svoj prostor.
tu so konture še vidne:
omara ima knjige,
klavir je poln tipk,
na tleh je bosanska preproga,
stol ponuja udobje,
računalnik vabi k pisanju,
v zraku so zvoki, jazzovski in deviantni,
na stenah visijo fotografiti iz časov,
ko je bil pogled skozi okno še oster,
ko se je oko še veselilo
počečkanih pročelij.
12. 1. 2021
sem sen
sem sentiment,
sentimentalen sen,
mentalen in sanjav.
ti šment!
Feta Feota, 20. 1. 2021
v vesolju dežuje
padajo kaplje svetlobe
in teme,
utrinki časa
in prostora.
dežujejo zvezde
in sonca,
meglice
in lune.
megleno je vse,
vedno bolj je
sivo
in deževno.
zdaj zdaj se bo trenutek
zlil z večnostjo,
kot jesenska
ploha tišine,
in bo spet
sijalo …
