Utrujeno se je spraševala:
Kako in kdaj se bo zgodilo?
Ali bo to zvečer, tik pred spanjem,
Ali pred rano zoro, ko se bodo zbujali ptiči?
Vsi so ji govorili, da nekoč sreča bo prišla,
pa ni in ni verjela.
Hotela je le leteti. Pa kaj je to kaj takega?
Ali je slon? Ali je morski volk? Ne eno, ne drugo ni.
Ugotovila je že, da se s sanjami ne bo dalo poleteti
In zato je jokala. Neizmerno.
Niti Klobučar, ki je prišel zanjo direktno iz Aličine dežele
ji ni bil v uteho. Hotel je namreč, da bi skupaj popila prav poseben
Čaj. Takšen Čaj, ki ga je bila vajena Alica. Vendar ni hotela.
Ni verjela v čarobne napitke, niti v zvarke iz poprovega listja.
Jokala je in z jokom je napolnila vesolje.
Prihajali so in prihajali k njej, po vodi in vsi po vrsti: kralj Matjaž in kralj Bosoped,
sosed Rogljič in svizec Miklavž, sestra Nina in Marjetka s cvetjem,
mali Jan in veliki dolgorepi volk, prijateljica Moira in učiteljica Lidija Petkovič plemenita,
sanjavko Zdravko in Martinček Cekinček ter še mnogi drugi...
Ona pa jih je samo pozdravila in odzdravila: Tiho, tiho, pravljica nastaja!! Šššš...
Zatem so eden za drugim odhajali kot iz velike gostilne.
Ni ji bilo prav ne da je sonce posiljalo in tudi ne, da so zanjo
prižgali na tisoče luči v mestu.
Ko je bil praznik in se je zunaj veliko ljudi veselilo
je ona ostala doma in se zakopala med rjuhe in puhaste medvedje tace.
Imela je veliko plišastih živali, vendar se je še vedno spraševala:
Kako in kdaj se bo zgodilo? Bom kdaj zmogla leteti?
Dan za dnem si je pela različne pesmi,
včasih tudi vesele, velikokrat pa otožne,
samo da bi ji minil čas.
In čas je res mineval kot so letele velike ptice na jug.
Kresnica Kristina pa je ostala doma. Na severni strani sonca.
Sosedje so ji nosili rože in banane.
Ni se zmenila za njih.
Ko pa je minil tretji dan od pusta nekega leta,
se je kresnica končno zganila.
začutila je mravljince v rokah svojih kril,
zaščemele so jo noge in začela je poplesavati.
Ni vedela kaj se je z njo godilo, niti kaj se bo
zgodilo z njo potem. In potem,
res je veselje prineslo življenje v hišo,
pesmi ki jih je poprej pela so sedaj zvenele veselo,
ona je še naprej pela, toda tokrat veselo in prijazno.
bila je rešena velikega kamna pod katerim je leta in leta sedela.
Zato se je zganila, saj je ugotovila, da se lahko celo vstane, če se hoče.
In to je storila.
Ko je stala in tako poplesavala je razprla svoja krila na široko in odletela kdove kam. Morda jo še jutri srečate.
* * *
Starejša ženska, ki čaka v preddverju velikih soban za zaklenjenimi vrati in gleda v strop,
Pri tem se prsi širijo navzgor v opazovanju okroglega neba nad njo,
Širna prostranstva se odprejo tudi takrat, ko nihče ne kliče »vstopite«.
Pod njenimi nogami se širijo marmorna tla, ki oddajajo hlad.
Zjutraj se zdani, potem ne veš več koliko je ura, čakaš.
Zvečer spet veš, da ležeš spat šele takrat ko vstopiš.
Stopicanje po temno modrem parketu, modra okna, beli svod nad njo.
Starka ima črn obraz. Njegove poteze so gladke in mehke, njene oči iskrive.
Še opazuje ali se bo kaj premaknilo. Je kot v preddverju iz sanj.
Svet je postal ena sama velika sobana za zaprtimi vrati. Ko se vrata odprejo, se odprejo
vsa naenkrat. V trenutku si mora izbrati vhod, kamor želi oditi.
Med nami ni razlik, se zaslišijo naenkrat glasovi ljudi, ki jih je nekoč poznala.
Prepozna prav vsakega izmed glasov, čeprav govorijo v en sam vzdihljaj.
Zbegano se opoteka po hodniku enega izmed vhodov, kjer išče svoj izhod.
Tja jo peljejo slike senc na oknih, prekritih s srebrnimi rožami, ki odsevajo glasove in slike iz daljave.
Ko pride do konca hodnika, zagleda na vratih šest enakih kljuk. Izbere si tisto, ki ji je
najbliže njeni levi, srčni strani. Vrata se odprejo in starka zagleda belega kopajočega se
laboda.
PLESALCI
Oni so zares plesalci Tanga
nekateri moški plešejo z ženskami, nekateri z moškimi,
nekatere ženske plešejo z ženskami, nekatere z moškimi.
ko me odloži mu preprosto rečem dajmo jim ples, lepe
ženske, potem se vse spremeni, v strah ki ga nihče
se ne igra z menoj, z režiserjem
mešanica nekih nesmiselnih občutkov prevlada
umazani moški si jemljejo umazane ženske za ples,
umazane ženske sprejemajo umazane moške da plešejo z njimi, tako umazani
predsedniki so samo obiskovalci njihovih prestižnih, njihovih nespokojnih
od poplav do udorov, v prihodnjih dveh mesecih napovedujejo
živimo na presenetljivem planetu, to je svet čudežev
in ga uničujemo.
VRATA
Oklep, vrata Elizeja so težka.
Tu trhla rosa,
tam kamen.
Biser v snegu govori.
Ti v snegu snuješ,
snuješ.
Tam čez nevidno zarisano mejo so gradovi na mahu.
CONS ŠTEV. 10
V reki najdeš čarobno sulico, črn kos srca.
Ko snemaš belo bolečino s sebe, ne veš, da te opazuje.
V tem se ti svet razodeva z goloto.
* * *
Ta svet je čudovit, poglej
narisan Х na cesti,
poglej vrata, ki se odpirajo in zapirajo, poglej
meglice nad rečnim koritom in prisluhni
jim, prisluhni
glasovom ljudi
ki klepetajo, poslušaj
glasove, ki jih imajo
ljudje, ki se ljubijo, vidiš
kako lepo je vse to?
Vidiš kako prelepo se lahko počutiš ko poslušaš
glas Di Brandt na svojem računalniku, avtomobili
natlačijo mestne ulice, avtomobili polnijo
mesto, počutijo se tako kot ti
ko čutiš avtobusno vožnjo pri obratu
na čudovitem
rožnatem rondoju...
Istočasno bivajo, ljudje, peresa
ptice na cesti in
otroški smeh.
POVZROČENO Z 11.
Kaj so počeli?
Povzročali so zapletene rože,
Papirje na zidu.
Izgledali kot tisto mistično dvigalo talisman žvrgolenja.
Ne mi kupiti rože, mati,
Pojdi in se potopi v to. Pozneje lahko
Pobiramo kokos.
Nasvidenje Ameriški sen, ljubimo vas!
Ali je še vedno 10.30? Sem še tu? Ali gremo kamorkoli?
* * *
Kaj si mislila,
ko si rekla,
da je mrzel dan in da ti
nimaš psa?
Da zjutraj hodiš po prstih
in da se v travniku izgubiš...
Izpusti svoje hudomušno,
vso svojo živino popelji
na pašo.
Gledam in vem,
da tudi kadar ga nimaš, imaš še zmeraj željo,
in da rada paseš pse.
KREMENOV KAMEN S SONCA
Svoja zrnca nedonošenega peska pošiljam tebi,
ti name polagaš kamne, kot da bi vedel,
da so tukaj nekoč tekle cvetoče reke,
kmalu to ni igra sreče
to ni biser, ne kamen s sonca.
Padam in ti veš,
da tako padajo lastovičji mladiči.
UMIVAM ŠE ZADNJI DIH MOLČEČNOSTI
Ko sem mrak
se sprehajam globoko.
Postavam-postavljam
nasproti obešam perilo bodečega vrta.
Poslušam utrinek ovsene tišine
nato
se ovijem s praprotnim perjem, zaspim.
O KRESNICI KRISTINI, KI SPRVA NI ZNALA LETETI
Utrujeno se je spraševala:
Kako in kdaj se bo zgodilo?
Ali bo to zvečer, tik pred spanjem,
Ali pred rano zoro, ko se bodo zbujali ptiči?
Vsi so ji govorili, da nekoč sreča bo prišla,
pa ni in ni verjela.
Hotela je le leteti. Pa kaj je to kaj takega?
Ali je slon? Ali je morski volk? Ne eno, ne drugo ni.
Ugotovila je že, da se s sanjami ne bo dalo poleteti
In zato je jokala. Neizmerno.
Niti Klobučar, ki je prišel zanjo direktno iz Aličine dežele
ji ni bil v uteho. Hotel je namreč, da bi skupaj popila prav poseben
Čaj. Takšen Čaj, ki ga je bila vajena Alica. Vendar ni hotela.
Ni verjela v čarobne napitke, niti v zvarke iz poprovega listja.
Jokala je in z jokom je napolnila vesolje.
Prihajali so in prihajali k njej, po vodi in vsi po vrsti: kralj Matjaž in kralj Bosoped,
sosed Rogljič in svizec Miklavž, sestra Nina in Marjetka s cvetjem,
mali Jan in veliki dolgorepi volk, prijateljica Moira in učiteljica Lidija Petkovič plemenita,
sanjavko Zdravko in Martinček Cekinček ter še mnogi drugi...
Ona pa jih je samo pozdravila in odzdravila: Tiho, tiho, pravljica nastaja!! Šššš...
Zatem so eden za drugim odhajali kot iz velike gostilne.
Ni ji bilo prav ne da je sonce posiljalo in tudi ne, da so zanjo
prižgali na tisoče luči v mestu.
Ko je bil praznik in se je zunaj veliko ljudi veselilo
je ona ostala doma in se zakopala med rjuhe in puhaste medvedje tace.
Imela je veliko plišastih živali, vendar se je še vedno spraševala:
Kako in kdaj se bo zgodilo? Bom kdaj zmogla leteti?
Dan za dnem si je pela različne pesmi,
včasih tudi vesele, velikokrat pa otožne,
samo da bi ji minil čas.
In čas je res mineval kot so letele velike ptice na jug.
Kresnica Kristina pa je ostala doma. Na severni strani sonca.
Sosedje so ji nosili rože in banane.
Ni se zmenila za njih.
Ko pa je minil tretji dan od pusta nekega leta,
se je kresnica končno zganila.
začutila je mravljince v rokah svojih kril,
zaščemele so jo noge in začela je poplesavati.
Ni vedela kaj se je z njo godilo, niti kaj se bo
zgodilo z njo potem. In potem,
res je veselje prineslo življenje v hišo,
pesmi ki jih je poprej pela so sedaj zvenele veselo,
ona je še naprej pela, toda tokrat veselo in prijazno.
bila je rešena velikega kamna pod katerim je leta in leta sedela.
Zato se je zganila, saj je ugotovila, da se lahko celo vstane, če se hoče.
In to je storila.
Ko je stala in tako poplesavala je razprla svoja krila na široko in odletela kdove kam. Morda jo še jutri srečate.
* * *
Starejša ženska, ki čaka v preddverju velikih soban za zaklenjenimi vrati in gleda v strop,
Pri tem se prsi širijo navzgor v opazovanju okroglega neba nad njo,
Širna prostranstva se odprejo tudi takrat, ko nihče ne kliče »vstopite«.
Pod njenimi nogami se širijo marmorna tla, ki oddajajo hlad.
Zjutraj se zdani, potem ne veš več koliko je ura, čakaš.
Zvečer spet veš, da ležeš spat šele takrat ko vstopiš.
Stopicanje po temno modrem parketu, modra okna, beli svod nad njo.
Starka ima črn obraz. Njegove poteze so gladke in mehke, njene oči iskrive.
Še opazuje ali se bo kaj premaknilo. Je kot v preddverju iz sanj.
Svet je postal ena sama velika sobana za zaprtimi vrati. Ko se vrata odprejo, se odprejo
vsa naenkrat. V trenutku si mora izbrati vhod, kamor želi oditi.
Med nami ni razlik, se zaslišijo naenkrat glasovi ljudi, ki jih je nekoč poznala.
Prepozna prav vsakega izmed glasov, čeprav govorijo v en sam vzdihljaj.
Zbegano se opoteka po hodniku enega izmed vhodov, kjer išče svoj izhod.
Tja jo peljejo slike senc na oknih, prekritih s srebrnimi rožami, ki odsevajo glasove in slike iz daljave.
Ko pride do konca hodnika, zagleda na vratih šest enakih kljuk. Izbere si tisto, ki ji je
najbliže njeni levi, srčni strani. Vrata se odprejo in starka zagleda belega kopajočega se
laboda.
PLESALCI
Oni so zares plesalci Tanga
nekateri moški plešejo z ženskami, nekateri z moškimi,
nekatere ženske plešejo z ženskami, nekatere z moškimi.
ko me odloži mu preprosto rečem dajmo jim ples, lepe
ženske, potem se vse spremeni, v strah ki ga nihče
se ne igra z menoj, z režiserjem
mešanica nekih nesmiselnih občutkov prevlada
umazani moški si jemljejo umazane ženske za ples,
umazane ženske sprejemajo umazane moške da plešejo z njimi, tako umazani
predsedniki so samo obiskovalci njihovih prestižnih, njihovih nespokojnih
od poplav do udorov, v prihodnjih dveh mesecih napovedujejo
živimo na presenetljivem planetu, to je svet čudežev
in ga uničujemo.
VRATA
Oklep, vrata Elizeja so težka.
Tu trhla rosa,
tam kamen.
Biser v snegu govori.
Ti v snegu snuješ,
snuješ.
Tam čez nevidno zarisano mejo so gradovi na mahu.
CONS ŠTEV. 10
V reki najdeš čarobno sulico, črn kos srca.
Ko snemaš belo bolečino s sebe, ne veš, da te opazuje.
V tem se ti svet razodeva z goloto.
* * *
Ta svet je čudovit, poglej
narisan Х na cesti,
poglej vrata, ki se odpirajo in zapirajo, poglej
meglice nad rečnim koritom in prisluhni
jim, prisluhni
glasovom ljudi
ki klepetajo, poslušaj
glasove, ki jih imajo
ljudje, ki se ljubijo, vidiš
kako lepo je vse to?
Vidiš kako prelepo se lahko počutiš ko poslušaš
glas Di Brandt na svojem računalniku, avtomobili
natlačijo mestne ulice, avtomobili polnijo
mesto, počutijo se tako kot ti
ko čutiš avtobusno vožnjo pri obratu
na čudovitem
rožnatem rondoju...
Istočasno bivajo, ljudje, peresa
ptice na cesti in
otroški smeh.
POVZROČENO Z 11.
Kaj so počeli?
Povzročali so zapletene rože,
Papirje na zidu.
Izgledali kot tisto mistično dvigalo talisman žvrgolenja.
Ne mi kupiti rože, mati,
Pojdi in se potopi v to. Pozneje lahko
Pobiramo kokos.
Nasvidenje Ameriški sen, ljubimo vas!
Ali je še vedno 10.30? Sem še tu? Ali gremo kamorkoli?
* * *
Kaj si mislila,
ko si rekla,
da je mrzel dan in da ti
nimaš psa?
Da zjutraj hodiš po prstih
in da se v travniku izgubiš...
Izpusti svoje hudomušno,
vso svojo živino popelji
na pašo.
Gledam in vem,
da tudi kadar ga nimaš, imaš še zmeraj željo,
in da rada paseš pse.
KREMENOV KAMEN S SONCA
Svoja zrnca nedonošenega peska pošiljam tebi,
ti name polagaš kamne, kot da bi vedel,
da so tukaj nekoč tekle cvetoče reke,
kmalu to ni igra sreče
to ni biser, ne kamen s sonca.
Padam in ti veš,
da tako padajo lastovičji mladiči.
UMIVAM ŠE ZADNJI DIH MOLČEČNOSTI
Ko sem mrak
se sprehajam globoko.
Postavam-postavljam
nasproti obešam perilo bodečega vrta.
Poslušam utrinek ovsene tišine
nato
se ovijem s praprotnim perjem, zaspim.
