Bomo počakali, da bodo otroci
nehali kričati, saj bodo utrujeni zaspali,
ali bomo poredne končno udarili po prstih?
To vprašanje se je kot napol mrtva kača vleklo skozi
sobe poslancev, ko so se / se niso odločali,
kako bodo ravnali v primeru žalitve ljudi pomenljivo
poimenovanih »izbrisani«.
V organih že dolgo časa smrdi.
Ali se gredo otroci gnilo jajce?
In čigavo jajce je najbolj gnilo?
Tisto, ki glasneje poči,
ali tisto, ki dlje časa po tihem smrdi?
To ni pesem o rožah, pač
pa o rožah prav posebnih vrst.
Rastejo ob vznožju osončenega dela Alp
in se širijo še daleč naokoli.
Naberite šope teh rož, otroci in
jih položite v skrito skrinjo,
iz katere se ne širi smrad.
Le dajmo, urno poteptajmo
ta strah pred drugačnimi,
pred lačnimi,
pred našimi sosedi,
pred usmerjenimi k istemu spolu,
ta strah pred ženskami,
pred materami brez otrok,
strah pred očeti ki se želijo posvetiti svojim potomcem,
pred drugimi verami,
pred zanamci,
pred zamejci,
pred Hrvati,
strah pred muslimani,
pred Italijani,
pred avstrijskimi deželnimi glavarji,
strah pred lastnim jezikom,
pred Romi in njihovimi skupnostmi,
pred džamijo se poklonimo,
pred cerkvijo iskreno vzdihnimo,
se poklonimo,
pred mestno hišo
iskreno vdihnimo,
se poklonimo,
pred našimi željami
se poklonimo,
pred kupom dobrih knjig,
se poklonimo,
odprimo,
preberimo.
Odprimo,
preberimo
10. marec 2005
DEDKU, KI JE TIPKAL MOJE ZGODBE IN ZGODBE DRUGIH LJUDI
Ta vlak se je tukaj ustavil.
Čaka na drugega, da bo
ponovno zvezan. Pripeljal je iz prijetnega
potovanja, na katerem je bil nedavno tega.
Na eni strani je mesto
luči zlepljene skupaj z elektrarnami,
na drugi so spomini na ptice v letu,
spomini nekega skrivnostnega sebe, vizionarja,
tega vidim v ogledalu, moja zgornja ustnica
enaka njegovi, domala,
je kot bi videl milijone zvezd, kjer se potovanje
ne konča, pač pa teče skozi kot reka.
Zadnje čase so bile poplave, kar pomeni, da
so tokovi močnejši, in hitrejši.
Njegovo življenje je življenje viharja.
Vem, mnogi so v njem videli očeta, ki sem ga
Jaz videl, vsakič ko sem ga pogledal, mnogi so bili
njegovi tovariši,
dragi prijatelji…
Ko pogledam skozi okno, vidim
drugo svetlobno liso, saj je
skoraj zora, in vlaki, pravijo da gredo,
ko je še zgodnja zora.
Kam, ne vedo, je
še prezgodaj, da bi vedeli… zgodba je bila
živeta, deljena, zapomnjena in ukoreninjena
globoko v naša srca,
o pogumnem borcu, o boljšem
življenju, ki čaka…
26. avgust 2005
DVE MINUTI V ŽIVLJENJU KOBILICE
Naenkrat se je vse poslabšalo.
Rdeče krvničke so se izrodile.
Težko dihanje odpadajočega listja
je navdihnilo pasivno telo da zapoje.
Nemirni so oblaki med astronomi.
Njihove žile neutrudno odvračajo
določene molekularne strukture.
Postajajo obrabljene.
Glasno klicanje gasilcev demonizira
dragoceno, surovo, satenasto, krilo – uniformo.
Dajte nam čas, to je vse kar potrebujemo!
Ta oseba je zares bila temnejša,
visokih ličnic, lepo zagorela,
temnejša, rjavkasta polt kože.
Koža olepšuje svet
vsepovsod,
vendar je ni reči kot je koža
najti na pokopališču.
In ptice odletijo,
težke kot kamni grobov.
GOVORI MI O BOŽANSTVIH POŠASTIH
Govori mi o božanstvih pošastih,
kako izgledajo, kaj pričakujejo od tebe,
kaj je tvoja žrtev zanje?
Ali zahtevajo vojno in privilegij?
imam toliko vprašanj.
Govori mi o božanstvu pošasti:
ali je eden ali sta dva?
Ali naj ne govorim o njih kot o pošastih?
Ali naj ploskam v ekstazi, ali sklopim roke k molitvi h gospodu?
Moj ljubi gospod, aleluja, poj aleluja z menoj…
Poj aleluja,
Aleluja.
Kaj porečeš o moji molitvi?
Kakšna je tvoja pozicija v zvezi s tem, povej mi.
Želim vedeti.
Beri mi iz ustnic, beri mojo zgodbo, zgodbo o božanstvih pošastih,
o šegah in obredih, za gospoda bi storili vse,
zares karkoli za gospoda, reci in bo storjeno.
Govori mi o božanstvih pošastih,
o modi enaindvajsetih stoletij in o zgodovini in vsem:
kako so bili morilci živahna živina in o njihovem klanju,
in o njihovem klanju…
16.-17. februar 2006
PREDSTAVLJAJ SI
Kakor velika morska goba po dežju
ki se je rahlo širila
na dveh koncih
predstavljaj si
kako dež rahlo polzi po stopniščih
in potem
kako se kapljice zbirajo na belih polknih
vrane se posedajo po njih
nebo nenadoma postane ogleno črno
veliki črni pajek nastavlja past
ki se bo že v naslednjem trenutku razblinila
kot izpuhtela koža
vse to
bliskovito se zavihtijo zoglenele ženske
kakor črne pajčolanske neveste nad nami
vse je dež
šepetajoče tiho tiho ob borovem gozdu
nato glasneje prodiraš
in pri tem mižim
da ne vidim skrivnih ulic
ne enosmernih cest ki me vodijo do prepada
ženska ki je bila blazna
in moški
obseden z njo kakor z dnom oceana
potem si mi rekel naj grem k svojemu mesarju
da ga bova povabila
in zares
povabila sva se na mesarsko klanje z znojem
sama sebe sva do potankosti prepotila z napetostjo
se vstala
šla…
26. april 2005
BOMO POČAKALI?
Bomo počakali, da bodo otroci
nehali kričati, saj bodo utrujeni zaspali,
ali bomo poredne končno udarili po prstih?
To vprašanje se je kot napol mrtva kača vleklo skozi
sobe poslancev, ko so se / se niso odločali,
kako bodo ravnali v primeru žalitve ljudi pomenljivo
poimenovanih »izbrisani«.
V organih že dolgo časa smrdi.
Ali se gredo otroci gnilo jajce?
In čigavo jajce je najbolj gnilo?
Tisto, ki glasneje poči,
ali tisto, ki dlje časa po tihem smrdi?
To ni pesem o rožah, pač
pa o rožah prav posebnih vrst.
Rastejo ob vznožju osončenega dela Alp
in se širijo še daleč naokoli.
Naberite šope teh rož, otroci in
jih položite v skrito skrinjo,
iz katere se ne širi smrad.
Le dajmo, urno poteptajmo
ta strah pred drugačnimi,
pred lačnimi,
pred našimi sosedi,
pred usmerjenimi k istemu spolu,
ta strah pred ženskami,
pred materami brez otrok,
strah pred očeti ki se želijo posvetiti svojim potomcem,
pred drugimi verami,
pred zanamci,
pred zamejci,
pred Hrvati,
strah pred muslimani,
pred Italijani,
pred avstrijskimi deželnimi glavarji,
strah pred lastnim jezikom,
pred Romi in njihovimi skupnostmi,
pred džamijo se poklonimo,
pred cerkvijo iskreno vzdihnimo,
se poklonimo,
pred mestno hišo
iskreno vdihnimo,
se poklonimo,
pred našimi željami
se poklonimo,
pred kupom dobrih knjig,
se poklonimo,
odprimo,
preberimo.
Odprimo,
preberimo
10. marec 2005
DEDKU, KI JE TIPKAL MOJE ZGODBE IN ZGODBE DRUGIH LJUDI
Ta vlak se je tukaj ustavil.
Čaka na drugega, da bo
ponovno zvezan. Pripeljal je iz prijetnega
potovanja, na katerem je bil nedavno tega.
Na eni strani je mesto
luči zlepljene skupaj z elektrarnami,
na drugi so spomini na ptice v letu,
spomini nekega skrivnostnega sebe, vizionarja,
tega vidim v ogledalu, moja zgornja ustnica
enaka njegovi, domala,
je kot bi videl milijone zvezd, kjer se potovanje
ne konča, pač pa teče skozi kot reka.
Zadnje čase so bile poplave, kar pomeni, da
so tokovi močnejši, in hitrejši.
Njegovo življenje je življenje viharja.
Vem, mnogi so v njem videli očeta, ki sem ga
Jaz videl, vsakič ko sem ga pogledal, mnogi so bili
njegovi tovariši,
dragi prijatelji…
Ko pogledam skozi okno, vidim
drugo svetlobno liso, saj je
skoraj zora, in vlaki, pravijo da gredo,
ko je še zgodnja zora.
Kam, ne vedo, je
še prezgodaj, da bi vedeli… zgodba je bila
živeta, deljena, zapomnjena in ukoreninjena
globoko v naša srca,
o pogumnem borcu, o boljšem
življenju, ki čaka…
26. avgust 2005
DVE MINUTI V ŽIVLJENJU KOBILICE
Naenkrat se je vse poslabšalo.
Rdeče krvničke so se izrodile.
Težko dihanje odpadajočega listja
je navdihnilo pasivno telo da zapoje.
Nemirni so oblaki med astronomi.
Njihove žile neutrudno odvračajo
določene molekularne strukture.
Postajajo obrabljene.
Glasno klicanje gasilcev demonizira
dragoceno, surovo, satenasto, krilo – uniformo.
Dajte nam čas, to je vse kar potrebujemo!
Ta oseba je zares bila temnejša,
visokih ličnic, lepo zagorela,
temnejša, rjavkasta polt kože.
Koža olepšuje svet
vsepovsod,
vendar je ni reči kot je koža
najti na pokopališču.
In ptice odletijo,
težke kot kamni grobov.
GOVORI MI O BOŽANSTVIH POŠASTIH
Govori mi o božanstvih pošastih,
kako izgledajo, kaj pričakujejo od tebe,
kaj je tvoja žrtev zanje?
Ali zahtevajo vojno in privilegij?
imam toliko vprašanj.
Govori mi o božanstvu pošasti:
ali je eden ali sta dva?
Ali naj ne govorim o njih kot o pošastih?
Ali naj ploskam v ekstazi, ali sklopim roke k molitvi h gospodu?
Moj ljubi gospod, aleluja, poj aleluja z menoj…
Poj aleluja,
Aleluja.
Kaj porečeš o moji molitvi?
Kakšna je tvoja pozicija v zvezi s tem, povej mi.
Želim vedeti.
Beri mi iz ustnic, beri mojo zgodbo, zgodbo o božanstvih pošastih,
o šegah in obredih, za gospoda bi storili vse,
zares karkoli za gospoda, reci in bo storjeno.
Govori mi o božanstvih pošastih,
o modi enaindvajsetih stoletij in o zgodovini in vsem:
kako so bili morilci živahna živina in o njihovem klanju,
in o njihovem klanju…
16.-17. februar 2006
PREDSTAVLJAJ SI
Kakor velika morska goba po dežju
ki se je rahlo širila
na dveh koncih
predstavljaj si
kako dež rahlo polzi po stopniščih
in potem
kako se kapljice zbirajo na belih polknih
vrane se posedajo po njih
nebo nenadoma postane ogleno črno
veliki črni pajek nastavlja past
ki se bo že v naslednjem trenutku razblinila
kot izpuhtela koža
vse to
bliskovito se zavihtijo zoglenele ženske
kakor črne pajčolanske neveste nad nami
vse je dež
šepetajoče tiho tiho ob borovem gozdu
nato glasneje prodiraš
in pri tem mižim
da ne vidim skrivnih ulic
ne enosmernih cest ki me vodijo do prepada
ženska ki je bila blazna
in moški
obseden z njo kakor z dnom oceana
potem si mi rekel naj grem k svojemu mesarju
da ga bova povabila
in zares
povabila sva se na mesarsko klanje z znojem
sama sebe sva do potankosti prepotila z napetostjo
se vstala
šla…
