Tiha pot je skozi park.
Nikogar ni,
ki motil mir bi
sred noči.
Le suho listje v vetru
kdaj čez pot šušti.
Glej, tam v megli,
tam med topoli,
skrita v noč slonita dava,
telo k telesu
sklanja se objemajoč.
Zgubljen korak.
Kot listje tam
čez cesto gnano
tavam skozi noč.
In dan je že za mano.
2
Si res prišla
le mimo mojega srca?
Za hip samo?
Kot sonce v januarski čas.
Prišla le kot privid
popotniku, ki hira
sredi Sahare,
in umira od vročine.
Kot sanje si prišla
in boš kot sen odšla.
Kot sonce v januarju
se boš skrila,
in kot privid
popotniku samotnemu
se boš zgubila.
3.
Nebo je načela gniloba.
Barve se trgajo in se topijo,
za horizont temoten
drsijo.
Veter je pesem pozabil
Brez mesečine živijo noči.
Od rož sem prihaja zadah.
Vse misli in čustva in želje
že vodenijo in
z odplako
v podtalje
drsijo.
4.
Pridi pomlad,
četudi me boš žalostila
pridi cvetoča pomlad.
Mnogi že čakajo tvojega cvetja,
trat zelenečih, mehkih steza
in razigranega petja.
Čakajo na senčna ležišča
pod košatimi kostanji,
čakajo temnih noči.
Pridi, razgrni svoj kras.
četudi me boš žalostila,
četudi mi boš še bolj osamila
samotno srce.
Ti le pridi,
saj mnogi že čakajo te.
5.
Kot kamen
Bel in gol
Krotak
Ležim na produ
Ki morje več ga ne preganja
Noge so pognale korenine vse do bisernih kristalov
Roke v svetlem loku čez gladino
So se zlile s soncem
Utihnilo srce je
In čez hrbet
Sivi žajbelj je pognal.
SREBRNE MREŽE
(1970)
Škržati so godala odložili
in bržkone utrujeni zaspali
v zeleni senci hrastov.
Boči se morje svetleče
tam na obzorju,
kamor se bo, po dolgi vožnji,
ujelo sonce.
In misli čakajo večer.
V njegovi posrebreni mreži
ljubezen, kot na preži,
budno dremlje.
VELETOKI
Moja hrepenenja so veletoki,
izgubljene reke so v širinah puščav.
V pekočem soncu izhlapevajo,
v pesku in zemlji ne-rodni izginjajo,
ne da bi kdaj dosegle
šumenja modrih valov.
Ta hrepenenja, besneči nalivi,
se podijo v dolino,
slepe za rožne planjave,
jezera, osamljene vode,
samotne ob vrbah žalujkah.
Do njih ne zaidejo čolni,
da z vesli in boki
bi rezali tihe gladine.
VEČER
Nocoj boš legla poleg mene,
z bokom se na bok boš naslonila,
z nogama nog se mojih dotaknila,
razvejale se bodo roke moje,
čez ramena tvoja in čez gladke boke,
dlani drseče po planjavah snežnih,
po vzpetinah in globelih nežnih,
ustne bodo govorile,
napojene z nektarjem
bogov z Olimpa v Heladi,
šepetaje o ljubezni.
Dve duši zliti v eno bova,
telesi v ljubezni umiti.
Iz kota, tam, zavistno bo motril,
z rdečo rožo v dlani, Eros.
ZAPRTE MISLI
Noč temni se.
Z njo prihajaš,
tiho kot nekdaj,
z nasmehom ljubkim,
s pogledom mehkega večera,
v rožnato odeta
in razpeta.
Ustne te ljubkujejo
vse tja do časa,
ko se noč v rumeno zarjo jutra
potopi.
UTRINEK
V nedrih modrine
žari
zvezda večerna.
Utrinek
iz nje porojen,
modrino bleščečo
preseka
in zapelje oko,
da mu sledi do ugasnitve.
Nato spet,
daleč tam,
v nedrih modrine,
kot prej,
zvezda večerna
žari.
KO NATE POMISLIM
Ko nate pomislim,
se lava v jedru zemlje
prebuja
in ptice letijo na jug.
Njih krila režejo,
smelo, uporno,
v kristalno nebo.
Iz žrela srca
bruha lava,
ki žari in peče.
Nepovratno
letijo ptice na jug,
ko nate pomislim.
O NJEJ
1.
Prišla je
ter obsijala
moje samotne prostore
s toploto svojega duha,
z lepoto telesa svojega.
Odmaknjen
od sveta,
pozabljen
v sivinah dni,
se v meni,
zdaj,
ob njej,
skrivnosten cvet
budi.
2.
Ljubim rumeno,
(prišla je z ruto
kot zarja rumeno).
Ljubim nalive
jesenske,
(v jesenskem dežju
bila je prišla).
Ljubim vse dneve
zaznamovane
z njenim prihodom.
Resnično jo ljubim.
3.
Veter je odprl okna
skoraj na stežaj.
Kakor da cvetel bi maj
je zadišalo v svet.
Tam sredi vrtnih trat
roža, rdeči cvet, žari.
Nemiren sem, prevzet,
kakor mladi svat.
Stopil bom do nje
in vzel jo med dlani,
da mi svetila
bo v srce.
OSAMLJENO UPANJE
Kaj ni tam veja škrtnila
pod koraki prihajajočega?
Kaj ni bil glas tam
name čakajočega?
Le veter je potegnil
čez gmajno sem.
Le upanje samotno
škrtnilo je,
s hrepenenjem
se oglašalo.
NEZNANKA
1.
Ob meni vsak dan hodiš,
ob meni vsako uro dneva,
ob mojih tihi tvoj korak odmeva.
Si mar le mojih sanj jetnica
in le privid utrujenih želja?
Si želja le samotnega srca?
2.
Ti zlobno nevoščljivi čas,
kako hitiš in brišeš jasne rise
vtisov v meni naložene.
Ko iščem njen obraz
na platnih notranjih oči,
podoba v meglo mi drsi.
Le včasih se igrivo
mi prikaže, zažari
nasmeh njen, lesk oči.
O, zakaj le včasih!
3.
Kdo si,
ki z zvonkimi nasmehi,
s pogledi bežnimi
naznanjaš nove bolečine?
Kako ti je ime, ki sekala boš
nove rane,
ko stare
še niso zacelile se?
Kdo si, s skrivnostna,
ki upanjem odpiraš pot
z močjo duha
in z zvoki umirjenih besed,
s ponosno hojo,
ti breza vitka.
Kdo si,
da te kličem te
z glasovi obstreljenega jelena.
4.
Pogledala me je,
srca se dotaknila,
kot da plamenica
zanetila bi ga.
Samoten zdaj gorim,
v trepetu čakam tu
na robu upanja.
Že dan je osivel
in v čakanju že ostarel.
Morda … morda ….
NOČNE SANJE
Spet prišla boš s tihimi koraki,
da slišalo te bo srce
v prisluškovanju
stopinjam nočnim.
Kot plaha ptica
sedla boš na rob,
se dotaknila me ramen,
molče sklonila,
z molkom poljubila,
ob jutru tiho
spet odšla.
ŠOPEK
Najlepše,
Kar jih vem, besede,
Bom nabral,
Kot so:
Trepet,
Nasmeh,
Šepet …
In druge.
V žarečem soncu
Jih opral
Bom,
V polnočnem
Soju lune
Poravnal
In drugo k drugi
Zložil,
Z modrim trakom
In rdečim
Jih povezal
V dar …
Če le pustila bi
Da stopim
Na njen vrt
Cvetoči,
Da nadiham
Mladih trav se,
Z roso hladno
Orosim obraz, oči
In v rožah vrta
Njenega se kot
Metulj omamljen
V nektarju,
Pijan,
Ves izgubim.
PRIŠEL JE GLAS
(1985)
1.
Prišel je glas do mojega srca
da si odšla.
Da za vedno si odšla
mi vse je govorilo,
da le spomin te bo še videl,
le srce čutilo.
In res. Tako dogaja se:
vsak dan se v sanjah srečava.
Vsak dan kapljajo
solze mi v srce.
Rešitve ni,
in je ne bo
do konca dni.
2.
Če moglo bi, jokalo bi srce, jokalo bi.
Osamljenost ga vsega izsušila je,
da ne premore več solza.
V temi čemi in čaka,
čaka sreče čas.
A je odšel.
In nazaj
ga več
ne bo.
Iz zbirke Nokturno, pred izidom
IZ MINULIH DNI
(1960)
1.
Tiha pot je skozi park.
Nikogar ni,
ki motil mir bi
sred noči.
Le suho listje v vetru
kdaj čez pot šušti.
Glej, tam v megli,
tam med topoli,
skrita v noč slonita dava,
telo k telesu
sklanja se objemajoč.
Zgubljen korak.
Kot listje tam
čez cesto gnano
tavam skozi noč.
In dan je že za mano.
2
Si res prišla
le mimo mojega srca?
Za hip samo?
Kot sonce v januarski čas.
Prišla le kot privid
popotniku, ki hira
sredi Sahare,
in umira od vročine.
Kot sanje si prišla
in boš kot sen odšla.
Kot sonce v januarju
se boš skrila,
in kot privid
popotniku samotnemu
se boš zgubila.
3.
Nebo je načela gniloba.
Barve se trgajo in se topijo,
za horizont temoten
drsijo.
Veter je pesem pozabil
Brez mesečine živijo noči.
Od rož sem prihaja zadah.
Vse misli in čustva in želje
že vodenijo in
z odplako
v podtalje
drsijo.
4.
Pridi pomlad,
četudi me boš žalostila
pridi cvetoča pomlad.
Mnogi že čakajo tvojega cvetja,
trat zelenečih, mehkih steza
in razigranega petja.
Čakajo na senčna ležišča
pod košatimi kostanji,
čakajo temnih noči.
Pridi, razgrni svoj kras.
četudi me boš žalostila,
četudi mi boš še bolj osamila
samotno srce.
Ti le pridi,
saj mnogi že čakajo te.
5.
Kot kamen
Bel in gol
Krotak
Ležim na produ
Ki morje več ga ne preganja
Noge so pognale korenine vse do bisernih kristalov
Roke v svetlem loku čez gladino
So se zlile s soncem
Utihnilo srce je
In čez hrbet
Sivi žajbelj je pognal.
SREBRNE MREŽE
(1970)
Škržati so godala odložili
in bržkone utrujeni zaspali
v zeleni senci hrastov.
Boči se morje svetleče
tam na obzorju,
kamor se bo, po dolgi vožnji,
ujelo sonce.
In misli čakajo večer.
V njegovi posrebreni mreži
ljubezen, kot na preži,
budno dremlje.
VELETOKI
Moja hrepenenja so veletoki,
izgubljene reke so v širinah puščav.
V pekočem soncu izhlapevajo,
v pesku in zemlji ne-rodni izginjajo,
ne da bi kdaj dosegle
šumenja modrih valov.
Ta hrepenenja, besneči nalivi,
se podijo v dolino,
slepe za rožne planjave,
jezera, osamljene vode,
samotne ob vrbah žalujkah.
Do njih ne zaidejo čolni,
da z vesli in boki
bi rezali tihe gladine.
VEČER
Nocoj boš legla poleg mene,
z bokom se na bok boš naslonila,
z nogama nog se mojih dotaknila,
razvejale se bodo roke moje,
čez ramena tvoja in čez gladke boke,
dlani drseče po planjavah snežnih,
po vzpetinah in globelih nežnih,
ustne bodo govorile,
napojene z nektarjem
bogov z Olimpa v Heladi,
šepetaje o ljubezni.
Dve duši zliti v eno bova,
telesi v ljubezni umiti.
Iz kota, tam, zavistno bo motril,
z rdečo rožo v dlani, Eros.
ZAPRTE MISLI
Noč temni se.
Z njo prihajaš,
tiho kot nekdaj,
z nasmehom ljubkim,
s pogledom mehkega večera,
v rožnato odeta
in razpeta.
Ustne te ljubkujejo
vse tja do časa,
ko se noč v rumeno zarjo jutra
potopi.
UTRINEK
V nedrih modrine
žari
zvezda večerna.
Utrinek
iz nje porojen,
modrino bleščečo
preseka
in zapelje oko,
da mu sledi do ugasnitve.
Nato spet,
daleč tam,
v nedrih modrine,
kot prej,
zvezda večerna
žari.
KO NATE POMISLIM
Ko nate pomislim,
se lava v jedru zemlje
prebuja
in ptice letijo na jug.
Njih krila režejo,
smelo, uporno,
v kristalno nebo.
Iz žrela srca
bruha lava,
ki žari in peče.
Nepovratno
letijo ptice na jug,
ko nate pomislim.
O NJEJ
1.
Prišla je
ter obsijala
moje samotne prostore
s toploto svojega duha,
z lepoto telesa svojega.
Odmaknjen
od sveta,
pozabljen
v sivinah dni,
se v meni,
zdaj,
ob njej,
skrivnosten cvet
budi.
2.
Ljubim rumeno,
(prišla je z ruto
kot zarja rumeno).
Ljubim nalive
jesenske,
(v jesenskem dežju
bila je prišla).
Ljubim vse dneve
zaznamovane
z njenim prihodom.
Resnično jo ljubim.
3.
Veter je odprl okna
skoraj na stežaj.
Kakor da cvetel bi maj
je zadišalo v svet.
Tam sredi vrtnih trat
roža, rdeči cvet, žari.
Nemiren sem, prevzet,
kakor mladi svat.
Stopil bom do nje
in vzel jo med dlani,
da mi svetila
bo v srce.
OSAMLJENO UPANJE
Kaj ni tam veja škrtnila
pod koraki prihajajočega?
Kaj ni bil glas tam
name čakajočega?
Le veter je potegnil
čez gmajno sem.
Le upanje samotno
škrtnilo je,
s hrepenenjem
se oglašalo.
NEZNANKA
1.
Ob meni vsak dan hodiš,
ob meni vsako uro dneva,
ob mojih tihi tvoj korak odmeva.
Si mar le mojih sanj jetnica
in le privid utrujenih želja?
Si želja le samotnega srca?
2.
Ti zlobno nevoščljivi čas,
kako hitiš in brišeš jasne rise
vtisov v meni naložene.
Ko iščem njen obraz
na platnih notranjih oči,
podoba v meglo mi drsi.
Le včasih se igrivo
mi prikaže, zažari
nasmeh njen, lesk oči.
O, zakaj le včasih!
3.
Kdo si,
ki z zvonkimi nasmehi,
s pogledi bežnimi
naznanjaš nove bolečine?
Kako ti je ime, ki sekala boš
nove rane,
ko stare
še niso zacelile se?
Kdo si, s skrivnostna,
ki upanjem odpiraš pot
z močjo duha
in z zvoki umirjenih besed,
s ponosno hojo,
ti breza vitka.
Kdo si,
da te kličem te
z glasovi obstreljenega jelena.
4.
Pogledala me je,
srca se dotaknila,
kot da plamenica
zanetila bi ga.
Samoten zdaj gorim,
v trepetu čakam tu
na robu upanja.
Že dan je osivel
in v čakanju že ostarel.
Morda … morda ….
NOČNE SANJE
Spet prišla boš s tihimi koraki,
da slišalo te bo srce
v prisluškovanju
stopinjam nočnim.
Kot plaha ptica
sedla boš na rob,
se dotaknila me ramen,
molče sklonila,
z molkom poljubila,
ob jutru tiho
spet odšla.
ŠOPEK
Najlepše,
Kar jih vem, besede,
Bom nabral,
Kot so:
Trepet,
Nasmeh,
Šepet …
In druge.
V žarečem soncu
Jih opral
Bom,
V polnočnem
Soju lune
Poravnal
In drugo k drugi
Zložil,
Z modrim trakom
In rdečim
Jih povezal
V dar …
Če le pustila bi
Da stopim
Na njen vrt
Cvetoči,
Da nadiham
Mladih trav se,
Z roso hladno
Orosim obraz, oči
In v rožah vrta
Njenega se kot
Metulj omamljen
V nektarju,
Pijan,
Ves izgubim.
PRIŠEL JE GLAS
(1985)
1.
Prišel je glas do mojega srca
da si odšla.
Da za vedno si odšla
mi vse je govorilo,
da le spomin te bo še videl,
le srce čutilo.
In res. Tako dogaja se:
vsak dan se v sanjah srečava.
Vsak dan kapljajo
solze mi v srce.
Rešitve ni,
in je ne bo
do konca dni.
2.
Če moglo bi, jokalo bi srce, jokalo bi.
Osamljenost ga vsega izsušila je,
da ne premore več solza.
V temi čemi in čaka,
čaka sreče čas.
A je odšel.
In nazaj
ga več
ne bo.
