Vedno bolj tih je večer,
vse bolj je teman
in vedno bolj je hladan.
Blizu je mirna polnoč
in sen počasi prihaja.
Poglej! Postlala sva
ležišče najino
in mirno bova tu
zaspala.
Neizpolnjeno
Kako jo pričakujem,
o, kako,
to opojno dišečo
pomlad.
Zavit v meglo.
Potujem iz mraza v mraz
in v nemiru sanjam njen obraz,
cvetoč sred cvetnih trat,
v igri sonca.
In kako bi rad čez polje spet bežal,
od konca vse do konca,
tja v gaj čarobni, tja med petje ptic
in med slapove šumne
v molku vetrov.
Jutro
Svinčeno težko jutro.
V njem se bo odprla pot
na drugi breg.
Glej tam nihče me ne pozna
in jaz nikogar ne.
Tam v miru se izpelo
moje bo srce.
Pridi
Nemir,
izvora mu ne vem,
je v meni našel domovanje.
Bol,
ki izvora ji ne vem,
mi rane seka.
Otožnost,
spet oglaša se.
Če temu si izvor,
o, pridi, pridi in
izžgi samoto,
ubij nemir.
Kako obžalujem
Kako obžalujem, da nisem bil muzik!
Bi vedno molčal, govoril le z očmi
in moja beseda, ta zvok trepetajoči,
bi redko razumljena bila med ljudmi.
Kako obžalujem, da nisem bil muzik.
Vse, kar bi besnelo tu notri v meni,
bi pikčasto stresel med notno črtovje
in mirno polegal bi v travi zeleni.
Kako obžalujem, da nisem bil muzik:
v zvoke bi risal obraze, osebe in njih značaj,
nesnago in hipokrizijo, grdoto, laži
ter mirno in varno s prijatelji srkal bi čaj.
V ulici
V slepo ulico zašel
med tuje sem ljudi,
utrujen od poti,
samoto prehitel.
Pod latnikom diši
duh kave. Posedim.
Tegobo prepodim
z opojem, ki miri.
Prijazna me gospa
gosti in godba tam igra,
igra lepo, igra sladko.
Oh, vem, ko ta konča,
iz sanj se prebudim.
Kakšen bo dan?
Večerno nebo žari.
Tam čez polje vleče piš.
Noč, zibelka sanj,
v senčino odpira oči.
Le kakšno bo jutro
ko noč oglušelo zaspi?
In kakšen bo dan
ko se iz sna prebudi
in stopi na zdrsno
premraženo pot,
pot jesensko?
Skrivnost
Ko ugasne sonce,
na zemljo padajo skrivnosti.
Ko pride mrak,
temine govorijo.
Ko zvezde sevajo z neba,
nam želje zažarijo.
O, kako vse vznemirljivo,
bolj, kot sleherna skrivnost.
Najprej
Najprej
je v rahli sapi
veter vel
skoz žarke tihe
in blažil
nemirni vzduh,
dokler ni
zemljo in nebo
zamajal
razigrani maestral
in poigraval
z nami se, s seboj
tja do noči
nad burnimi valovi.
Prikrito
V lepoti žarel je njen miren obraz
in njune oči so se v trkih iskrile,
v sijaju luči blestela nežna je polt
njenih rok in vratu in zalega lica.
Pomladno cvetela je njena mladost,
ko dvignila čašo naznanjajoč
vsem srečo, njemu pa s kratkim
pogledom vso nežno predanost,
kar sem zaznal in drug nihče,
in tudi ne njen soprog.
Praznine
Komedija. Žalostna in prazna,
suha, groba, brez radosti in smeha,
pljuskala čez rampo odra
med klopi, med noge in oči.
Tam sedela si, ob tebi suh soprog
ves siv od dolgočasja golega.
Osamljena, kot jaz za tabo bil
osamljen in oropan prav vsega,
kar veljavnega je kdaj bilo.
In tam čez rampo kar naprej
besede, vse brez sončnih žarkov,
prazne kot midva sva, Berinada.
»Kdo zna?«
V temnem kotu,
ob kapljici (seve!),
srce mi bridko bije:
(ah …) kdo zna
noč temno
razjasnit?...(nihče! Nihče?),
(pa sploh) … kdo ve kako
odgnal bi kragulja,
ki kljuje srce mi (ve kdo?!),
pa kdo, kdo uči kako
praznoti ubežati?
Kaj res nihče? (Nihče!).
Potem le poduk še velja:
če zares težko ti živeti
je, vzemi vse to
kar nudi življenje
in ne vzdihuj
»kaj pekel, nebo«
in ne sprašuj ne zakaj, ne čemu!
Pa vztrajaj in pij
tja do resničnega miru!
Zaprtost
Za rešetkami
nevidnimi,
v prostoru brez oken,
v vročinskem soncu,
v ledenem mrazu,
v nočeh brez zvezd,
brez stalne zvezde
severnice,
tu ležim.
V daljavi slišim glas
drobne ptice grlice,
tanke ptice z vratom nežnim,
s tihimi očmi.
In v duši spet mi valovi
obris, podoba znana.
Prividi? Upanja?
Znanilo novega?
Morda,
morda …
Odhod
Odmikajo se
kot igraje,
mestne luči.
Odhajam.
Za hrbtom
bežijo poti in
zgubljajo se,
tam, v temini,
ne vemo kje …
Čez temno nebo,
zgoraj,
visoko,
sled bela.
Zamudno za njo
zvok oster hiti …
spomini za njim
in moje utrujene misli,
raztrgane,
med nje se love.
Vedno bolj daleč je,
daleč je vse.
Za mano ni mesta več
in ne luči.
Tam
med brezami,
belimi,
plašne gazele
v temne globeli
beže.
Trenutek
Le kratek čas
so rože mi cvetele
dišeče in omamno blago
in kmalu že za vedno so ovenele.
O, glej, če bo za tem ostala
kakšna vredna sled,
morda samo odtis,
obris,
sluten le naris,
zapis besed,
ki vredne so spomina,
potem pa prav,
seve, potem ostane naj!
Sicer naj veter z vseh strani neba
razpiha sivi
nekoristni ta pepel.
Ptice
Preplašeno ste se razbežale,
ptice, ob korakih mojih trdih
skozi vaša polja. Razbežale ste se
in na vaših krilih ni bilo več sonca,
pesmi ne iz vaših nežnih ust.
O, kako zgrešeno sodimo,
da naše so poti pomembnejše
od svobode vaše, ptice moje
V tem hladu časa
V tem hladu časa
mora goreti ljubezni ogenj,
da ne otrpnemo.
Kje bi sicer ogrevali dlani,
da bi se drugih dotaknile.
V tej mračni izgubljenosti
mora svetiti ljubezni luč,
da ne zaidemo,
da se ne izgubimo.
V nemoči tej temotni
mora bivati ljubezni moč,
da ne omagamo
v nesmisel tavanja,
da ne izničimo vsega,
kar dobrega spočeto
je kdaj bilo.
OBNOVLJENI UPI
Dovolj je že
Dovolj je že,
če lep je dan
ves v soncu obsijan.
Dovolj je že, da grem
k ljudem bogatih z mirom.
Dovolj so že
bližine do intime,
dovolj, da je nasmeh,
da so besede tople
To je dovolj …
Pesem slepega
Slišim sapo vetra, čutim sonca žar
In plaho plahutanje ptic
Poslušam mir in čutim lune soj
Barve vidim rož in polj
Vrhov višin belino snežno
Vidim zarjo jutra in večera
Vidim dan in vidim noč
In tebe vidim, pa čeprav si daleč proč.
Slepota več me ne ovira.
Zdravica
Rešimo se teh spon steklenih,
te ječe tesne iluzije.
Odstranimo
lažne in varljive upe.
Izstrelimo
čepe,
z ostrim pokom
izstrelimo
in v kozarce
natočimo, pa na srečo,
nas in vseh,
izpijmo vino rujno
in opojno,
do dna izpijmo
in
zapojmo!
O, da mi je srečati
Da mi je srečati
vihar mogočnega
neba, ki seka,
lomi v besu,
ruši gore,
dviga vale
silnega morja.
To silnost srečati želim.
Za tem naj pride
blagodejni mir,
ki naj za vedno
vse besnenje
preseli v spokoj,
v spokoj do konca dni.
NAROČILA
Ostanite v molku
Besede ostanite v molku.
Ne odpirajte se
in ne predajajte se zvokom,
rušiteljev skrivnosti.
Besede ostanite v molku,
da se ne bi
zgrudil grad stkan
iz gradiva sanj,
prediva krhkega,
s skrivnostmi prepletenega.
Besede
ostanite v molku.
Ne!
Ne daj se zapeljati
iluzijam praznim!
Bodi trden!
Ne spuščaj se
v zakleti vrt cvetoči,
s parfumom lažnim
odišavljenim.
Ne hodi.
Tam čaka nate
zvita kača
potuhnjenka
z nasmehom lažnim,
tvoje sreče
smrt.
Jaz pa pojdem
Jaz pa pojdem prek poljan!
četudi tam je črni vran,
ki vsako noč, vsak dan krakajoč
ždi s temno votlimi očmi
in čaka name.
»Če je tako, pa bodi!
Zasadi ostri vbod
in naj ti moja kri bo v slast
in to telo si vzemi v last.«
Ne točite solza
Ko bom odšel,
ne točite solza.
K soncu zapojte
in k oblakom sanjavim
vrh bližnjih gora,
tam, kjer je zapisano vse
kar mojega kdaj je bilo,
kot tudi moje ime
in z njim
tavajoči moj spomin.
RAZLIČNE PESMI
Predanost
Vedno bolj tih je večer,
vse bolj je teman
in vedno bolj je hladan.
Blizu je mirna polnoč
in sen počasi prihaja.
Poglej! Postlala sva
ležišče najino
in mirno bova tu
zaspala.
Neizpolnjeno
Kako jo pričakujem,
o, kako,
to opojno dišečo
pomlad.
Zavit v meglo.
Potujem iz mraza v mraz
in v nemiru sanjam njen obraz,
cvetoč sred cvetnih trat,
v igri sonca.
In kako bi rad čez polje spet bežal,
od konca vse do konca,
tja v gaj čarobni, tja med petje ptic
in med slapove šumne
v molku vetrov.
Jutro
Svinčeno težko jutro.
V njem se bo odprla pot
na drugi breg.
Glej tam nihče me ne pozna
in jaz nikogar ne.
Tam v miru se izpelo
moje bo srce.
Pridi
Nemir,
izvora mu ne vem,
je v meni našel domovanje.
Bol,
ki izvora ji ne vem,
mi rane seka.
Otožnost,
spet oglaša se.
Če temu si izvor,
o, pridi, pridi in
izžgi samoto,
ubij nemir.
Kako obžalujem
Kako obžalujem, da nisem bil muzik!
Bi vedno molčal, govoril le z očmi
in moja beseda, ta zvok trepetajoči,
bi redko razumljena bila med ljudmi.
Kako obžalujem, da nisem bil muzik.
Vse, kar bi besnelo tu notri v meni,
bi pikčasto stresel med notno črtovje
in mirno polegal bi v travi zeleni.
Kako obžalujem, da nisem bil muzik:
v zvoke bi risal obraze, osebe in njih značaj,
nesnago in hipokrizijo, grdoto, laži
ter mirno in varno s prijatelji srkal bi čaj.
V ulici
V slepo ulico zašel
med tuje sem ljudi,
utrujen od poti,
samoto prehitel.
Pod latnikom diši
duh kave. Posedim.
Tegobo prepodim
z opojem, ki miri.
Prijazna me gospa
gosti in godba tam igra,
igra lepo, igra sladko.
Oh, vem, ko ta konča,
iz sanj se prebudim.
Kakšen bo dan?
Večerno nebo žari.
Tam čez polje vleče piš.
Noč, zibelka sanj,
v senčino odpira oči.
Le kakšno bo jutro
ko noč oglušelo zaspi?
In kakšen bo dan
ko se iz sna prebudi
in stopi na zdrsno
premraženo pot,
pot jesensko?
Skrivnost
Ko ugasne sonce,
na zemljo padajo skrivnosti.
Ko pride mrak,
temine govorijo.
Ko zvezde sevajo z neba,
nam želje zažarijo.
O, kako vse vznemirljivo,
bolj, kot sleherna skrivnost.
Najprej
Najprej
je v rahli sapi
veter vel
skoz žarke tihe
in blažil
nemirni vzduh,
dokler ni
zemljo in nebo
zamajal
razigrani maestral
in poigraval
z nami se, s seboj
tja do noči
nad burnimi valovi.
Prikrito
V lepoti žarel je njen miren obraz
in njune oči so se v trkih iskrile,
v sijaju luči blestela nežna je polt
njenih rok in vratu in zalega lica.
Pomladno cvetela je njena mladost,
ko dvignila čašo naznanjajoč
vsem srečo, njemu pa s kratkim
pogledom vso nežno predanost,
kar sem zaznal in drug nihče,
in tudi ne njen soprog.
Praznine
Komedija. Žalostna in prazna,
suha, groba, brez radosti in smeha,
pljuskala čez rampo odra
med klopi, med noge in oči.
Tam sedela si, ob tebi suh soprog
ves siv od dolgočasja golega.
Osamljena, kot jaz za tabo bil
osamljen in oropan prav vsega,
kar veljavnega je kdaj bilo.
In tam čez rampo kar naprej
besede, vse brez sončnih žarkov,
prazne kot midva sva, Berinada.
»Kdo zna?«
V temnem kotu,
ob kapljici (seve!),
srce mi bridko bije:
(ah …) kdo zna
noč temno
razjasnit?...(nihče! Nihče?),
(pa sploh) … kdo ve kako
odgnal bi kragulja,
ki kljuje srce mi (ve kdo?!),
pa kdo, kdo uči kako
praznoti ubežati?
Kaj res nihče? (Nihče!).
Potem le poduk še velja:
če zares težko ti živeti
je, vzemi vse to
kar nudi življenje
in ne vzdihuj
»kaj pekel, nebo«
in ne sprašuj ne zakaj, ne čemu!
Pa vztrajaj in pij
tja do resničnega miru!
Zaprtost
Za rešetkami
nevidnimi,
v prostoru brez oken,
v vročinskem soncu,
v ledenem mrazu,
v nočeh brez zvezd,
brez stalne zvezde
severnice,
tu ležim.
V daljavi slišim glas
drobne ptice grlice,
tanke ptice z vratom nežnim,
s tihimi očmi.
In v duši spet mi valovi
obris, podoba znana.
Prividi? Upanja?
Znanilo novega?
Morda,
morda …
Odhod
Odmikajo se
kot igraje,
mestne luči.
Odhajam.
Za hrbtom
bežijo poti in
zgubljajo se,
tam, v temini,
ne vemo kje …
Čez temno nebo,
zgoraj,
visoko,
sled bela.
Zamudno za njo
zvok oster hiti …
spomini za njim
in moje utrujene misli,
raztrgane,
med nje se love.
Vedno bolj daleč je,
daleč je vse.
Za mano ni mesta več
in ne luči.
Tam
med brezami,
belimi,
plašne gazele
v temne globeli
beže.
Trenutek
Le kratek čas
so rože mi cvetele
dišeče in omamno blago
in kmalu že za vedno so ovenele.
O, glej, če bo za tem ostala
kakšna vredna sled,
morda samo odtis,
obris,
sluten le naris,
zapis besed,
ki vredne so spomina,
potem pa prav,
seve, potem ostane naj!
Sicer naj veter z vseh strani neba
razpiha sivi
nekoristni ta pepel.
Ptice
Preplašeno ste se razbežale,
ptice, ob korakih mojih trdih
skozi vaša polja. Razbežale ste se
in na vaših krilih ni bilo več sonca,
pesmi ne iz vaših nežnih ust.
O, kako zgrešeno sodimo,
da naše so poti pomembnejše
od svobode vaše, ptice moje
V tem hladu časa
V tem hladu časa
mora goreti ljubezni ogenj,
da ne otrpnemo.
Kje bi sicer ogrevali dlani,
da bi se drugih dotaknile.
V tej mračni izgubljenosti
mora svetiti ljubezni luč,
da ne zaidemo,
da se ne izgubimo.
V nemoči tej temotni
mora bivati ljubezni moč,
da ne omagamo
v nesmisel tavanja,
da ne izničimo vsega,
kar dobrega spočeto
je kdaj bilo.
OBNOVLJENI UPI
Dovolj je že
Dovolj je že,
če lep je dan
ves v soncu obsijan.
Dovolj je že, da grem
k ljudem bogatih z mirom.
Dovolj so že
bližine do intime,
dovolj, da je nasmeh,
da so besede tople
To je dovolj …
Pesem slepega
Slišim sapo vetra, čutim sonca žar
In plaho plahutanje ptic
Poslušam mir in čutim lune soj
Barve vidim rož in polj
Vrhov višin belino snežno
Vidim zarjo jutra in večera
Vidim dan in vidim noč
In tebe vidim, pa čeprav si daleč proč.
Slepota več me ne ovira.
Zdravica
Rešimo se teh spon steklenih,
te ječe tesne iluzije.
Odstranimo
lažne in varljive upe.
Izstrelimo
čepe,
z ostrim pokom
izstrelimo
in v kozarce
natočimo, pa na srečo,
nas in vseh,
izpijmo vino rujno
in opojno,
do dna izpijmo
in
zapojmo!
O, da mi je srečati
Da mi je srečati
vihar mogočnega
neba, ki seka,
lomi v besu,
ruši gore,
dviga vale
silnega morja.
To silnost srečati želim.
Za tem naj pride
blagodejni mir,
ki naj za vedno
vse besnenje
preseli v spokoj,
v spokoj do konca dni.
NAROČILA
Ostanite v molku
Besede ostanite v molku.
Ne odpirajte se
in ne predajajte se zvokom,
rušiteljev skrivnosti.
Besede ostanite v molku,
da se ne bi
zgrudil grad stkan
iz gradiva sanj,
prediva krhkega,
s skrivnostmi prepletenega.
Besede
ostanite v molku.
Ne!
Ne daj se zapeljati
iluzijam praznim!
Bodi trden!
Ne spuščaj se
v zakleti vrt cvetoči,
s parfumom lažnim
odišavljenim.
Ne hodi.
Tam čaka nate
zvita kača
potuhnjenka
z nasmehom lažnim,
tvoje sreče
smrt.
Jaz pa pojdem
Jaz pa pojdem prek poljan!
četudi tam je črni vran,
ki vsako noč, vsak dan krakajoč
ždi s temno votlimi očmi
in čaka name.
»Če je tako, pa bodi!
Zasadi ostri vbod
in naj ti moja kri bo v slast
in to telo si vzemi v last.«
Ne točite solza
Ko bom odšel,
ne točite solza.
K soncu zapojte
in k oblakom sanjavim
vrh bližnjih gora,
tam, kjer je zapisano vse
kar mojega kdaj je bilo,
kot tudi moje ime
in z njim
tavajoči moj spomin.
