Utihnila je, kot preneha žuboreti potok, kadar mu voda usahne. Utihnila je, kot da nima kaj več povedati. Utihnila je, ker je vedela, da če bo še kaj rekla, ne bo mogla zadržati novega silnega joka, ki jo bo spet premagal.
Tudi Simon je molčal. Sedaj se je zavedal, da je to srečanje njuno poslednje in da je bilo zadnje še zaznamovano z upanjem.
Zdelo se mu je, da bi moral še kaj reči. Celo se mu je zdelo, da ve, kaj naj reče, a ni vedel kako naj to pove. Beseda, ki jo je zastavil v mislih in je prišla skoraj do zvoka, je postala bleda, prazna, suha in je izpuhtela v nič še prej, ko ji je uspelo, da bi zaživela. Nobenega dvoma ni bilo več v njem, zavedal se je, da je Sara vse natanko premislila, da je temeljito premislila in da se je dokončno odločila, da od tod dalje ne bo več nobenih dilem, nobenih vprašanj in da je vsak korak v to smer že je vnaprej obsojen na tavanje.
»Ostali bodo samo spomini,« je na koncu svojih misli želel še povedati, a je grenko misel zamolčal, ker jo je v sebi slišal kot banalno blebetanje. Skozi misel so mu zdrsnili Puškinovi verzi, ki jih je večkrat ponavljal:
»Preživel želje sem in sanje, samotno, prazno je srce …«
Še nekaj korakov sta napravila po parku, brez besed, potem sta se vrnila do gostišča in se poslovila. Tesno se je prislonila k njemu, ga objela z rokama in z vsem telesom ter z ustnicami objela njegove, jezik je prepletla z njegovim, da se nista mogla ločiti in ko sta se le, je odhitela k svojemu avtu. Hitela je, kot da je napravila greh, ter odšla, ne da bi se še ozrla. Samo jokala je še.
»Vse je izgubljeno,« je rekel Simon polglasno in tudi on sedel v avto, da bi odšel. A se je v veliki zmedi premislil in stopil še v gostišče. Na hitro je zvrnil oster sadjevec in ker je ugotovil, da je resnično odličen, je naročil še enega. Nato je sklenil, da bo šel domov. A je tudi to odločitev opustil in se odpeljal proti mestu.
Po mestu je taval od izložbe do izložbe in ni vedel, kam naj umesti sebe in svojo bolečino. Ustavil se je ob priložnostnem bifeju ob cesti in stoje spil vrček točenega piva in zraven še "bičerin" viljamovke. Ker je bila pijača dobra in ker je bil še vedno žejen, je rundo ponovil. Od tam je odkorakal po ulici, da bi poiskal primeren lokal, v katerem bi ob jedi v miru premislil svojo zgodbo in njen zaključek. Prišel je do bifeja Dober dan in ne da bi kaj razmišljal, je vstopil ter sedel za mizo v oddaljenem kotu. Morda je bil prav zato nezapažen in se ni nihče obregnil obenj. Glede lakote se je premislil in tudi drugače mu postrežba ni bila po volji, zato je vstal in šel spet na cesto ter jo ubral po pločniku v drugo smer. Med počasno hojo je že od daleč videl na drugi strani ulice veliko tablo nad vrati. Ker je razbral, da sta na njej narisani vilica in žlica, se ji je približal, da bi prebral ime gostišča. Toda črke so bile čudno postavljene, kot da bi jih veter razmetal. Nekaj časa se je trudil, da mu je uspelo prebrati Kol-o-vrat. Gledal je v tablo in komentiral: »Zanimivo ime in modro zapisano. Vsak, ki gre mimo, se potrudi razbrati to pisarijo in medtem časom ga trebuh spomni, da je lačen, pa vstopi!« In tako je napravil tudi sam. V prostoru je bilo veliko gostov. Spet je izbral mizo v kotu. Očitno se je umikal ljudem. Vzel je jedilnik ter ga nekajkrat preletel od vrha do konca, a ni bil zadovoljen s ponudbo. Ko je pristopila natakarica, je naročil steklenico piva in sadjevec.
S police, ki je bila pritrjena na zid na dosegu roke, je vzel s kupa časopisov prvega na vrhu ter ga razgrnil. Ugotovil je, da je to športni časopis Ekipa, ki ga dotlej še nikoli ni imel v rokah. In tudi tokrat bi ga najraje položil nazaj na zdolgočaseni kup, a ker ga ob tej uri in v tem razpoloženju ni zanimal prav nobeden izmed časopisov, je vztrajal pri obračanju strani Ekipe. Rezultati, lestvice, zmage, porazi. Kmalu je prišel do konca in naročil še eno rundo in ob tem pomislil na Saro. V blodnih mislih jo je iskal. Spraševal se je, kje naj bi bila ta trenutek. Videl jo je v obraz in se spraševal, ali so morda njene oči mokre, ali morda njene ustne trepetajo v bolesti. Kaj pa, če se je, kot on, vrnila v mesto in ga išče po ulicah? »Fatamorgana,« je rekel in spil še zadnji požirek piva. Pogledal je, ali je še kaj ostalo od sadjevca, ki sicer ni bil tako dober, kot oni prejšnji, a tudi tega ni bilo več. Stopil je k natakarici, da bi plačal. Iz denarnice je potegnil dvajset evrov.
»Nimate drobiža?« ga je prijazno vprašala. Njene oči so bile modre in zapeljive. In brskala je za drobižem po svojem "portafolju" ter ga z nasmeškom pogledovala, kot da se opravičuje, ker ji ne gre od rok. Ko je nabrala potrebno razliko, mu je položila kovance na dlan, ga še enkrat zapeljivo pogledala, se še enkrat nasmehnila in se zahvalila. Želel ji je kaj reči, zato se je stegnil proti njej, a nič pametnega mu ni prišlo na misel, in ko se je hotel opravičiti, ker ni imel drobiža, da bi ji z njim prihranil sitnarijo, je poskočna točajka že hitela k sosednji mizi.
»Lahko bi ji kaj rekel, ker je bila tako prijazna,« si je mislil, ko je odhajal in pogledoval za njo, ko je gostom predstavljala ponudbo gostilne. Pričakoval je tudi, da se bo morda obrnila za njim, zato je pri vratih postal. A se ni obrnila. Svojo prijaznost je sedaj že delila drugim. On ni bil več v njeni igri.
»Vsaj napitnino bi ji lahko dal in jo povprašal po imenu,« se je jezil nase in na svojo izgubljenost in ob vsem tem mislil na Saro. V resnici je mislil samo nanjo.
Spet je bil na cesti in hodil brez cilja po trdem pločniku. Ljudje so ga prehitevali, on ni prehitel nikogar in tako mu je bilo tudi prav, kajti v njem je utripalo varljivo upanje, da bo na teh poteh morda naletel na Saro. S temi mislimi je nadaljeval pot skozi mestni park. Počasi je hodil in se ogledoval po njem. Ob poti so bile postavljene lepo izdelane lesene klopi. Nekatere med njimi so bile prazne. Odločil se je, da se bo na najprimernejšem kraju ustavil in sedel. A ta najprimernejši kraj mu ni bilo lahko izbrati. Vsaka, ki ni bila zasedena, je mejila na klop s posamezniki ali skupinami, v bližini katerih se ne bi počutil svobodnega.
In tako je šel do konca parka, od koder je videl na drugi strani krožišča gručo ljudi. Ustavil se je in ugotavljal, kaj tam počno in kdo naj bi bili. »Seveda,« je rekel nekoliko jezno, ker mu to ni takoj padlo na pamet. »Tam je vendar galerija Pajčevina!« je na glas zagodrnjal. »Umni se spet zbirajo!«
Prihajali so še drugi in vsi so brez naglice vstopali v razstavni prostor, eni z resnimi obrazi, kot da gredo v cerkev k maši, drugi v pogovorih nasmejani, kot da bi se odpravljali na zabavo. Usmeril se je proti njim, da bi jih pobližje pogledal in mogoče koga prepoznal.
Sicer pa je Simon galerijo dobro poznal. Včasih se je odzval vabilom k otvoritvam, ki so prihajala na firmo. Zadnjikrat je bil tu pred več kot mesecem dni. Tudi takrat, kot še kdaj prej, ni bil povsem zadovoljen z razstavljenimi deli. Abstraktno slikarstvo! Vedno se je s težavo spoprijemal z njim in se trudil dokopati do sporočilnosti, ki jo razstava razgrinja očem in duši. Že samo ime Pajčevina ga je dolgo časa motilo, dokler mu ni bilo pojasnjeno, da se z imenom poudarja težnja galerije, da želi govoriti o krhkosti vsake umetnine ter opozoriti na varljivost resničnega in na iluzornost vidnega. Izpostavljeno je bilo vprašanje, ali tke pajek tkivo snovnega sveta ali tkivo iluzij, ki prikrivajo snovni svet. To poimenovanje so ustanovitelji galerije povzemali po indijskih vedskih tekstih in želeli z njim poudariti usmeritev svojega programa.
Simon je pristopil k oknu ter skozi šipo skušal ugotoviti, kakšna naj bi bila razstavljena dela, a tega ni mogel ugotoviti. Ker je tehtal, ali naj še naprej išče kakšno pravo gostilno ali naj se odloči za galerijo, se je pred vrati dlje zadržal, potem pa je le vstopil.
Kustos galerije je že predstavljal avtorja: »Lahko bi rekli,« je govoril z visokim baritonom, »da gre za svojevrsten realizem, ki ni materialen, ampak je le naivna odslikava stvari, je sublimiran realizem splošne objektivitete, je zrcaljenje stvari v psihi. Slika pušča v gledalcu nostalgične reminiscence in občutje odsotne fiktivnosti, ki osvoji oko, ki nas omamlja in razširja brezčasnost in neko, bom rekel, pasivno zavetje. Torej, resnice ni. Tudi stila ni, ampak je le pisava, je le vpisovanje. Je snovna tišina, ki ničesar ne sporoča. Resnica je izbrisana. Realnost, snovni svet, ki nas obdaja in ga želimo upodobiti, tega ni. Slika je le vložek in prispevek hkrati, je le iluzija, na katero umetnik stavi svoj ego …«
Simon ni razumel ničesar od povedanega, zato je vrgel pogled po razstavljenih platnih s krogi in črtami, tankimi in širokimi, ki so ustvarjale praznine in temne gmote, ter je v njih iskal tisto, o čemer je govoril kustos. Namršil se je in si rekel: »Enkrat so umetnine samo razstavljali, danes jih morajo razlagati!« ter se spet obrnil k razlagalcu umetnin. Takrat ga je prešinilo, da je te iste besede in stavke že poslušal prav v tej galeriji ob neki drugi razstavi.
»Štanca, štanca,« je mrmral Simon, kustos pa je govoril, kot da se ne more ustaviti: »A to je le ena izmed tez, je le ena od trditev, ena od postavk, da je umetnost le produkcija dejavnosti in prizadevanja okrog praznine, ki jo umetnina vpleta v svojo stvaritev. V upodobitvi je ujeta vsa resničnost in vsa resnica, zunaj te umetniške stvaritve resnice ni, ta je mogoča le v umetnini. Seveda, teh ugotovitev ni dano razumeti vsem, to resnico je sposoben dojeti le likovno izobražen intelektualec …«
Simon je spet mrmral: »Nekje sem prebral, naj ne verjamemo preveč besedam razlagalca slik, ker ta ne razlaga umetnika in njegove umetnine, ampak razlaga sebe in svojo zgodbo. Torej svoje videnje!«
Medtem je neslišno prišel do vrat in poskušal ugotoviti, ali je kdo med temi prisotnimi, napeto poslušajočimi, ki razume te razlage in te umetnine. Videl jih je, kako strogo na mestu, z odprtimi pogledi, sledijo poudarkom glasu, rok in glave razlagalca, »pozorno, da jih ne bi kdo zasačil v praznini ter odkril, da ne razumejo modrosti govorca,« si je misli Simon. »Verjetno se tolažijo s tem, da je ta njihova potrpežljivost vredna cene za bogato pogostitev, ki bo sledila tem besedam.« Počasi je pritiskal kljuko izhodnih vrat, da ne bi kaj škrtnilo in ga razkrilo pri nekulturni nameri, da sredi posvečenega dogodka zapušča kulturni hram.
Ko je bil spet zunaj, se je spomnil zapisa pisatelja Kundere: »Večina slabih slik izvira prav iz zagledanosti posameznikov v svetost njihove sle po umetnosti!«
Napotil se je proti avtu. Med potjo je zavil še v mali bistro, kjer se je postavil ob šank in se zadržal dlje, kot da bi prav tam našel svoje zavetje. Pil je zlagoma. V duši mu je bilo prijetno in žalost ga je tolažila z otožno mehkobo. Ko pa se je odpravil, se ni mogel spomniti, kje je pustil avto, kar ga je stalo kar nekaj truda in poti, da ga je slednjič le odkril.
Pot ob Soči proti Kanalu se je počasi vlekla. »O ta dolgčas, ta žalost,« je mrmral v volan. »In ni ga človeka, ki segel bi v dlan, ko dušo potrtost spreleta …« Zrl je na cesto ter mislil na Saro in spraševal: »Kaj si tudi ti potrta in izgubljena? Morda že obžaluješ, da si se tako odločila?« Pritisnil je na plin in v rahlem ovinku nekoliko zaplesal po cesti in odnehal s tem. »Ne!« je dvignil glas. »Ona ne obžaluje! Vem! Ona ne obžaluje! Tako se je odločila!« nakar se je umiril in v nadaljevanju mrmral: »In prav se je odločila! Ne zamerim ji ….Vem da zdaj trpi, tako kot jaz.«
Da bi pregnal moro, ki ga je začela zastrupljati, je obujal spomine na modrooko natakarico v bifeju Dober dan. V mislih je videl njeno gibkost med gosti in mizami, videl jo je nasmejano in prijazno kot kakšno balerino ter lovil njene zvočne besede in njene zapeljive oči. To spominjanje v hlapih omame je obnavljal v slikah, ki so se mu neurejeno prikazovale, zraven pa dodajal še vse druge možne situacije, tiste, ki bi lahko nastale, če bi drugače ravnal. »Bolj kavalirsko bi moral z njo,« je prhnil sapo proti volanu. »Moral bi jo duhovito ogovoriti, tako kot včasih znam. In tudi bolj možato bi moral …« je trdo stisnil volan, da je avto spet zaplesal z grožnjo, da bo končal v obcestnem jarku. Spustil je nekaj kletvic, upočasnil vožnjo ter povečal zbranost. V mislih pa je nadaljeval: »Da bi jo vsaj povprašal, do katere ure bo delala in potem bi jo še vprašal, ali ji lahko plačam kavico, ker je tako brhka in poskočna in prijazna. Ne!« je spet dvignil glas. »Povabil bi jo na kupo sladoleda. Morda pa bi privolila celo na večerjo …« Ob tem je nasproti pripeljal avtobus in na vso moč zatrobil, da je Simona streslo do kosti. Ustavil je ob robu ceste in se miril. Dogodek ga je streznil, tako da je nadaljeval pot bolj počasi in premišljeno.
Prišel je do Kanala. Na trgu se je ustavil, ne da bi prej to nameraval.
Tretji del, 3..poglavje
In tako se je v dobrem razpoloženju začelo njihovo popotovanje z Rudnega polja proti očaku Triglavu. Pot se je začela položno, zato so vsi odločno potegnili korak. Maje se je oprijel občutek lahkotnosti in je bila prepričana, da ji vzpon ne bo delal težav. Vendar drobne težave niso dolgo odlašale. Po kakšni uri hoje, zdaj že tudi kdaj v pravo strmino, so se oglašale prve rahle bolečine, zdaj v nogah, zdaj v pljučih, pa v hrbtu, tako da po dveh urah hoje ni bilo več lahkotnosti, a tudi prave utrujenosti še ne.
Polde, ki je bil vedno prvi, kot kakšen zastavonoša, je naznanil pohod na Studorski preval. To je bila prva zelo resna preizkušnja, ki na začetku, v podnožju vzpona, ko so jo ocenjevali, ni kazala posebne zahtevnosti. Ploska strmina se je zdela lahko premagljiva in ne pretirano razsežna. A med potjo je zasopel občutek razkrival, da se strmina pod nogami razteguje in da je ni in ni konca. Steza, vdelana med kamenje in grušč, je trmasto cik-cakasto vodila navzgor v zdaj že utrudljivo strmino, ki se ni hotela končati. Včasih je kdo kar naravnost potegnil in presekal serpentino, a je spoznal, da ni nič pridobil, le več utrujenosti si je naložil, kot če bi šel zlagoma po smotrno utečeni poti, kot so šli drugi.
Trudoma so drug za drugim dosegli sedlo Studorski preval, preko katerega je pasje vlekel oster veter. Poiskali so si zavetno stran ter z vzdihi in oddihi posedli.
»Studor« je rekel Polde, »se imenuje po istoimenski vasi v Bohinju. Pred tisoč tristo leti je bil tam tako močan potres, da je premaknil goro in močan podor skalovja v dolino je porušil vas pod seboj, ki so jo potem obnovili in imenovali Studor, po neki logiki izpeljano besedo iz podora. Prav po tisti vasici je danes imenovan ta preval.«
»Še dobro, da se je gora stresla takrat pred tisoč leti, da smo danes lahko mirni,« je rekla Helena in odprla nahrbtnik. Tudi drugi so ji sledili in si postregli s prvim obrokom. Maja je občutila utrujenost in ni ji bilo do hrane. Vzela je limono, jo prerezala in izžemala njen sok, ter ga z vodo splakovala vase. Ploska strmolina je bila za njimi in razpoloženje se je kmalu popravilo. Vzeli so si čas počitka in priložnost umirjenega ogledovanja po alpskih vršacih ter navzdol v Bohinjsko kotlino, kjer se je iskrilo jezero, do polovice prekrito z bližnjo goro. Polde in Simon sta kazala po najvišjih vrhovih in razlagala, kar sta vedela o njih, o Ablanci, o Malem in Velikem Draškem vrhu, o Viševniku in o drugih, ki so še izstopali.
»Vsi ti so čez dva tisoč metrov visoki,« je rekel Simon z zavzetim pogledom nanje. »Tisti tam, nam najbližji debeluh, je Tosc. Ime mu je dano najbrž po tem, ker je kot kakšna tolsta masa.«
»Okrog njega bomo šli,« je razložil Polde. »Do Vodnikove koče imamo dobro uro hoje. Takrat bomo nekje sredi poti.«
Maji je huda utrujenost že popustila. Umirjena je bila, kot da bi se predala usodi preizkušnje. Ni hotela misliti o tem, kako jo kje lovi stiska in sklenila je, da bo čim manj spraševala, koliko je še do kam, do tega ali onega cilja.
»Zdaj se bomo dvignili,« je poveljujoče rekel Polde. »Do Vodnikove koče je razmeroma položna pot. Najprej se bomo spustili nekoliko navzdol, potem pa okoli tolste gore.«
»Ta pot je res večji del položna,« je potrdil Simon, »a je zato tudi najbrž najbolj dolgočasno razvlečena pohodna pot v Alpah. Težavna je predvsem zato, ker je noče biti konec.«
»Ampak za takšne junake, kot smo mi,« se je oglasila Helena, »ni nobena pot pretežka, tudi takšna ne, ki je brez konca.« Pogledala je k Maji, ki ji je junaško pritrjevala.
Res se je vlekla, kot da pelje okoli Alp, tako da je Helena postala že bolj kritična do svojega junaštva. »Ma, kot da gremo okoli sveta?« se je utrujeno smejala.
»Lažje okoli sveta, kot na Triglav,« ji je s smehom odgovorila Maja, bolj pomirjena, ker je pomislila na strmino pod Studorskim prevalom, ki ji je dala prvo gorniško lekcijo.
Vso pot okrog Tosca so imeli pod seboj lep pogled na široko in dolgo dolino, imenovano Velo polje. Lahko bi ji rekli tudi pastirska dolina, ker je na njej vsem planincem poznana pastirska koča. Pri njej se pohodniki radi ustavljajo in se okrepčajo s kislim mlekom. Ogledovali so jo in hodili molče drug za drugim. Maja je bila na koncu vrste in najraje sama, Simon in Helena sta šla tik drug za drugim ali pa vštric, ko je bila pot dovolj široka, Polde pa vedno za deset korakov pred njimi, kot da jih vleče. Ko je pokazal na Vodnikov dom, so se oddahnili in koraki do tam so postali lahkotnejši.
Vodnikov dom je bil mravljišče planincev, tistih, ki so sestopali, in tistih, ki so se podajali navzgor proti vrhovom.
»Končno,« si mislila Maja in prisedla k drugim na klop ob domu, kjer so si spet privoščili kratek počitek. Osvežili so se z mrzlo studenčnico, ki je izvirala tam v bližini in se ogledovali priti Triglavu, ki se je razkazoval v svojem planinskem blišču. Dozdevalo se jim je, da ni hudo daleč in so se že videli na njem.
»Na sredi poti smo,« je ponovil Polde, da bi jih ohrabril. »Ostala pa nam je morda samo še tretjina moči,« je posvaril. »Če pa jo bo kaj zmanjkalo, bomo posegli po rezervi,« se je posmejal in vstal, kot da bi zaukazal napad: »V treh urah bomo na cilju!«
»Gremo na Triglav!« je skoraj vzkliknil Simon in potegnil za njim korak za spodbudo sebi in drugim.
Maja je pogledala na uro. Kazala je nekaj čez devet. Pregrešila se je proti svojemu sklepu in je štela: »Tri ure je za nami in pred nami so še tri, če sem prav slišala … Oj, Triglav moj dom, kako si krasan,« je šepetala in pogledovala na vrh gore, ki jih je čakal in ki se je zdel res tolažilno blizu. A po toliko varljivih občutjih v presoji razdalj na tej poti je Maja vedela, da je ta »dom krasan« še zelo daleč. Vendar se je njena volja že dovolj utrdila, da je z njo spodbujala korake.
Hoja se je nadaljevala z različnimi vzponi, ki pa se niso mogli primerjati s tistim studorskim.
»Zdaj smo na Konjskem prevalu,« je rekel Polde naslanjajoč se na pohodni palici, ko je čakal druge, ki so se mu z zamudo približevali. »Konjski preval je na višini dva tisoč in še nekaj metrov, to pomeni, da moramo do Kredarice premagati še slabih petsto metrov, kar je za nas mala malica.«
»Masten obrok, ne pa mala malica,« je rekla Helena Maji in se glasno zasmejala. Tudi Simon je s smehom pritrjeval njeni šali.
»Tu je križišče, ki pelje v tri smeri …« je Polde nadaljeval z razlago in kazal s palico na prehojene poti med kamenjem in gruščem. Helena in Maja sta spet šaljivo komentirali, da bi te poti najbrž tudi konji težko zmogli, na kar pa se Polde ni obregnil. »Ena smer pelje proti Domu Planika,« je nadaljeval in pokazal v smeri Planike. »Druga k Domu Valentina Staniča. Tretja pa gre naravnost navzgor proti Domu na Kredarici in mi jo bomo veselo vrezali prav po tej poti! Torej, po najkrajši navzgor! Gremo!«
»Hvala bogu,« se je zasmejala Maja, ker ni vedela, kaj bo zahtevala od nje ta najkrajša pot.
»V eni uri smo na vrhu,« jo je bodril Simon.
Stopili so v zadnji del poti, ki na pogled res ni pretila s kakšno posebno muko. Pogled se jim je sprehodil po široki, nekoliko vzbočeni ploskvi, prekriti s kamenjem vseh velikosti, kot da bi se Bogu pri stvarjenju Alp prav tu po nesreči razsuli iz velikanskega žaklja. Čez njo je bila trdo zarezana pot v ostrih serpentinah, posejana s pohodniki, ki so vsak s svojo hitrostjo merili pot, eni navzgor, drugi navzdol. Pogled proti vrhu je bil bolj romantičen kot zastrašujoč. V procesiji pohodnikov se je od tam zdelo, da se bo ploskev zlahka pustila premagati.
Toda kmalu se je pokazalo, da je to v resnici najtežji del celotne poti. Napor ni bil tolikšen samo zaradi zahtevnosti, ampak tudi zaradi utrujenosti in izčrpanosti, ko telo ni imelo od kje več nabirati moči. Na ta vzpon je mislil Polde, ko je govoril o poseganju po rezervah. Korak je postajal vedno bolj počasen. Oči so zrle v posejano kamenje vseh debelin, kot da bi štele: kamen pri kamnu, kamen na kamnu. Niti bilke med njimi. Trmasta pot navzgor in navzgor, bolj trmasta, kot je bila njihova volja, da bi jo premagali.
Majo je kdaj pa kdaj zajelo malodušje, tesnobno prepričanje, da ne bo zmogla. Z muko v duhu je premagovala željo telesa, da bi se sesedlo. V takšnih trenutkih se je obračala do Gore in jo ogovarjala: »Glej, ne prosim te usmiljenja, ampak te prosim za moč, da premagam izzive, ki mi jih nastavljaš. Ti si mogočna, ti si večna, ti veš za vse naše misli na teh poteh, veš za radosti in za trpljenja vseh, ki so hodili po teh tvojih poteh in tako poznaš sedaj tudi mojo stisko. Ne kaznuj me, ker sem te še pred nekaj urami omalovaževala, ker sem podcenjevala tvojo neizprosnost …« Tako je žebrala in žebrala to svojo molitev in resnično je začutila v nogah trenutno blagodejno lahkotnost, da je lažje nadaljevala pot.
Hoja vseh je postajala vedno počasnejša. Koraki so bili kratki, s pogostim ustavljanjem in opiranjem na pohodne palice. Z vprašujočim pogledovanjem so se obračali navzgor proti vrhu, ki se je zdel vedno na enaki razdalji. Kot da se gora šali z njimi. Tolažeč je bil le pogled navzdol proti dnu ploske strmine, pogled na že prehojeno pot in na pohodnike, ki so šele vstopili na območje tega zadnjega vzpona. Oni spodaj so bili videti majhni, kar je potrjevalo, da prehojena pot ni kratka, da ne stopicajo na mestu, kot se jim je že dozdevalo. Telesa so bila prepotena. Skromni skladi zelenega snega, naloženi po nekaterih kotanjah, so mamljivo vabili k ohladitvi. Kadar so sedli za kratek odpočitek, bi najraje obsedeli, kar tam med kamenjem. Veliko je bilo tistih, ki so jih dohitevali s svojo še neizrabljeno energijo. Nekateri od pohodnikov pa so res obsedeli z utrujenimi pogledi in dajali vtis, kot da poti ne bodo mogli nadaljevati. Na višjem kraku serpentine se je nekoliko močnejši in starejši pohodnik boril s potjo, a kljub velikim mukam vztrajno napredoval. Napravil je ducat korakov, nakar je sedel in počival. Po kratkem oddihu se je spet dvignil za naslednjih deset korakov in spet sedel. Šli so mimo njega, ko je sedel in se nasmihal, da bi pokazal, da ni tako hudo, kot morda mislijo. Ko so spet počivali, sta jih prehitela oče in sin. Sinek še ni štel deset let. Bil je privezan na vrvi in oče ga je vlekel kot mlado živinče na trg. Otrok je vzdihoval in točil solze. Gledali so in niso mogli razumeti. Oče je opazil njih široke vprašujoče poglede, zato je rekel: »Otroka moraš že zmalega učiti, da bo postal dober planinec!«
Že ves čas so se srečevali tudi z že vračajočimi. Sedaj jih je bilo več kot na začetku tega zadnjega vzpona. Ti so jih spočito in poskakujoče ogovarjali. Tega in onega so včasih vprašali, ali je še daleč do vrha in vsi so tolažilno odgovarjali, da le še nekaj korakov. Maja se je zarila vase, molčala je in očitno ji je bilo breme nahrbtnika zelo težko. Zato ji je Simon predlagal, da bi ga naložil na svojega. Toda Maja je ponosno odklonila pomoč, odločena, da bo sama premagala zadnjo preizkušnjo.
Polde se je od skupine vedno bolj oddaljeval in pospešil svoj planinski korak. Sedaj je brezskrbno potegnil naprej, ko niso imeli kam zaiti. Vse poti so vodile samo navzgor proti vrhu. »Pot je ena in cilj na dlani,« jim je rekel, ko se je oddaljeval v svojem gorniškem slogu.
Res je bilo vse na dlani in cilj pred očmi, toda napori so se še vedno povečevali. Maji je bil vsak korak ena sama muka. V njej je nastopil trenutek notranjega naloma. Noge so bile vedno težje. Kot da bi se ji z vsakim korakom naložilo na hrbet dodatno breme, tako je občutila in si govorila: »Kaj mi je bilo vse to potrebno. Kaj me je vleklo v to kamenje … v te ostrine kamna pri kamnu brez ene zelene tolažilne bilke … Slepeči beli kamen … Bog Troglav … Kot mohamedanci v Meko prihajamo k tebi … z vero … upanjem … ljubeznijo …« Toda sedaj je čutila v sebi, da že uravnava libelo notranjega razpoloženja. »Dragi očak … ne boš me premagal … ne bom se pustila,« se je njena volja začela upirati malodušju.
In končno so se približali robu vrha planote Kredarice. Na njej je stal Polde in jim spodbudo mahal.
»Zdaj je res samo še nekaj korakov,« je rekel Simon Maji, ki je kazala že bolj veder obraz. Prebudile so se nove moči, tiste skrite rezerve in napori pa so že bili skoraj za njimi.
Na planjavi Kredarice je mrgolelo planincev. Nekateri so sproščeno hodili naokrog, sami ali v družbi, kot da so tam doma. Drugi so ogledovali vrhove gora in ugotavljali njih imena, spet tretji umirjeno sedeli, oprti na kakšno skalo ali na stene planinske koče. Sedli sta tudi Maja in Helena.
»Veličastno,« je rekla Maja in se obračala na vse strani. »Ko to vidiš, pozabiš na vse napore … Ne preveva me želja, da bi vriskala, ne, v meni je tih ponos, da sem to zmogla … Še bom prišla na Triglav!« se je posmejala.
»Doživeti muko in jo premagati, to res nekaj velja. Počutiš se trdnejšo,« je pritrjevala Helena.
Maja je čutila v sebi obilo zadovoljstva in ponosa, da ni klonila, da ni popustila skušnjavi, ki jo je nagovarjala, da bi le sprejela Simonovo ponudbo in naložila svoj nahrbtnik na njegovega. »Res je dragocena izkušnja priti tako visoko,« je odgovorila Heleni in nadaljevala s čudenjem: »Kako prijetno se počutim. Nobene utrujenosti ne čutim več.«
Tretji del, osemnajsto. poglavje
Do Šmartnega je bilo le nekaj ovinkov. Simon in Maja sta se povzpela po blagi strmini do obzidja, s katerim se vas ponaša kot prava utrdba. Pri vhodu v notranjost sta na informativni tabli na steni prebrala o nekdanji pomembnosti strateškega položaja vasi na beneško-avstrijski meji. Kot utrdba je bila v sestavi obrambne verige pred nevarnostjo Benečanov, s katerimi so se Habsburžani bojevali v začetku 16. stoletja. To verigo utrdb so sestavljali Števerjan, Kojsko, Šmartno in Vipolže.
»To pa ni kar tako,« je rekla Maja. Simon pa je dodal: »Tu diši po srednjem veku.«
Stopila sta pod obok obzidja in prišla na večje vaško dvorišče, ki bi mu lahko rekli vaški trg obkrožen z hišami, ki se tesno naslanjajo druga na drugo. Pod eno od teh je bil spet velik obok pod katerim je peljala vaška pot, očitno v jedro naselja.
Stopila sta nanjo in z radovednostjo hodila po mrežasto prepletenih poteh.vasi ter si ogledovala od starosti že osivela pročelja , okna in vrata in tudi že lepo obnovljene domove.
»Vidi se, da so tukaj živeli tudi po meščansko. To obzidje, ozke ulice, trgi. Podobno kot je v Piranu,« je rekel Simon, ko sta spet prišla na odprt prostor, lepo urejen in obnovljen.
»Ja, po tem obzidju in ob njem so se bržčas postavljali vojaki kakšne gospode in tu je bila tržnica, na kateri so kmetje ponujali svoje pridelke,« je Maja v sebi pletla romantične podobe. Razpoloženo poplesujoče je dvigala glavo, kot da prisluškuje oddaljenim glasovom in govorila proti Simonu: »Mar slišiš topotanje konj in osličev, ki obloženi prinašajo na tržnico češnje, breskve, grozdje, vina? Jih slišiš?« Spraševala je teatralno, kot da bi vse to videla in kot da bi to spraševala slučajno na cesti mimoidočega.
»Če dobro napnem ušesa, jih slišim, če zamižim, jih vidim,« se je šalil tudi Simon in ji sledil.
Maja je lahkotno zapela: »Tu je kakor španski harlem …« ob čemer se je trudila posnemati Ireno Kohont. » …predmestje črncev in mulatov …« je nadaljevala v lahkotni hoji. »Poetov in kitar, deklet skrivnostni smeh … torerov brez mantilj,« je z dvignjeno roko zakrožila čez ramo navzdol, kot da bi odlagala mantiljo, in trenutek za tem svečano zaključila: »Kot srednjeveška freska …«
»Morda pa drugačen je, kot predstavljaš si ga ti …« ji je Simon odpel, jo objel čez rame, pozorno, kot da bi ji ogrinjal špansko mantiljo, nakar sta skupaj razigrano končala z vijugastimi zavoji glasov od zgoraj navzdol in spet nekoliko navzgor: »… špan-ski Ha-a-rlem…«
Maja je še nekaj korakov pozibavajoče ponavljala ta zaključni napev, potem pa se je ustavila in rekla: »Irena je ta svoj Harlem odlično zapela, se ti ne zdi?«
»Zelo dobro, kot vse, kar je kdaj zapela,« je pritrdil Simon.
»Irena poje, kot da bi se s peresi plahutajočih ptic dotikala duše …«
Simon se je sklonil do njenega ušesa in ji tiho izpel v potrditev: »Amor, mon amour, my love …«
»O, mon amour,« se je razveselila Maja in ga objela. »Ta je meni najljubša. In Irena jo je znala tako občuteno zapeti. Ko jo poslušam, se v meni vedno zganeta tako bolečina kot radost …« Zaprla je oči in pela: »… kako naj z besedami izrazim, kar čutim sedaj … da za tebe živim …« Spet se je stisnila k Simonu in ga poljubila na vrat. »To je tako popolno, čustveno bogato … najbrž ne bi mogla biti bolje zapeta.« Po nekaj korakih je še dodala: »Irena Kohont je naša Edit Piaf.«
»Slovenski slavček, kaj!« se je posmejal Simon. »Takrat, v njenem času, najbrž res ne bi zmogla katera druga bolje zapeti kot ona. In tudi kasneje ne. Še danes se mi nobena pevka ne približa tako neposredno izpovedno.«
»Upajva, da so najine sodbe tudi strokovno podprte.«
»Upajva.«
Maja ja potegnila korak, kot da želi povedati nekaj zelo resnega: »Saj je vseeno. Ko gre za umetnost, je strokovnost na drugem mestu.«
»Ko umetnik ustvarja, najbrž ne razmišlja o umetnosti. Takrat prisluhne svojemu srcu. Mislim, da je umetnina, katerakoli že, stvar ljubezni.«
»To si pa zelo lepo povedal. Tudi jaz mislim tako.«
Prišla sta do majhnega križišča z ozko slepo ulico. Simon se je ustavil, si ogledoval uličico, potem pa zapel v slogu Kohontove: »Zdaj pa slišim temni glas v trebuhu mojem …« in je pokazal na reklamno tablo, ki je visela sredi ulice nad vrati lepo obnovljene fasade. Na njej je razločno pisalo »Briška hiša«, pod tem pa so bile oznake za oddajo prenočišč.
»To iščeva,« je rekel Simon Maji, ki je strmela v reklamno tablo, kot da o nečem razmišlja.
Šla sta do vrat in z bežnim pogledom ugotovila, da je prostor po njuni meri.
Vstopila sta. Mize so bile prazne. Očitno zaradi še zgodnje ure. Natakar, ki se je mudil pri mizah, in natakarica za pultom, sta ju vljudno pozdravila.
Sedla sta in si naročila zajtrk. Radovedno sta si ogledovala okusno urejenost prostora in ugotavljala, da je odlično prenovljena stara hiša, s posrečeno ohranjenostjo bistvenih elementov starih briških hiš, kar je potrdil tudi natakar, ko jima je postregel z zajtrkom. Že zunaj sta videla, da je stavba ozka in dolga in takšna je bila tudi notranjost lokala. Očitno sta bila dva prostora združena v enega in s tem se je ustvaril vtis nekakšne pokrite ozke in dolge ulice, kar je dajalo prostoru posebno privlačnost. Pri obnovi so ohranili tudi okenske niše tam, kjer so prvotno bile. Kamen in les sta ustvarila harmonijo in intimo, tudi z nekaj elementi furlanske in kraške arhitekture, vsekakor pa z močnim pridihom nostalgije po minulih časih.
Po zajtrku sta povprašala za prenočišče in natakar jima je ponosno postregel z informacijami o njihovi ponudbi. Ker sta izrazila željo, da bi si nezasedene prostore rada ogledala, ker mislita prespati, je natakar poklical gospodarja Štefana Mavriča, ki je kmalu prišel in ju prijazno pozdravil ter razložil, da ima na razpolago še dve sobi in en apartma, ter ju, kot sta želela, odpeljal na ogled.
Po kamnitih stopnicah, ohranjenih še iz prejšnjih časov, so prišli na hodnik v nadstropju z odprto stekleno steno, čez katero je bil potegnjen podaljšan napušč. Od tam se je odpiral razgled na severno stran k osončenim Dolomitom in zahodno stran Brd, ki so se potegnila v široko furlansko raven s slutenim Čedadom. Ravnina se je končala v meglici in v fantaziji je misel šla lahko dlje vse tja do Vidma in do reke Piave.
»Zelo lep pogled imate s te galerije,« je bila Maja očarana nad prelestno veduto.
»Šmartno se nahaja v središču Brd,« je povedal gospodar Mavrič, ko je videl zanimanje za pokrajino. »Pesnik Gradnik je opeval Šmartno kot orlovsko gnezdo, ki ždi na točki, od koder se odpira pogled od Alp do Jadranskega morja.«
Medtem je s ključem v roki pokazal na vrata še prostega apartmaja, za kar pa nista bila zainteresirana.
»Potem pa,« je rekel in šel dalje, »vama preostaneta dve sobi, če vama bo katera od njih ugajala …«
Stopil je k naslednjim vratom in med odklepanjem je povedal: »Vsaka soba ima svoje ime.« In ko je odprl, jo je predstavil: »Ta soba se imenuje Izabela.«
»Izabela?« je navdušeno rekla Maja, ki je bila v hipu zadovoljna z njo že zaradi imena. Soba je bila umirjene oranžne barve, z lesenim podom, majhnim oknom, mizico s stoloma in posteljo, ki je bila očitno še nepripravljena. Vse je bilo opravljeno v prijetni domačnosti in preprostosti.
»Izabela,« je še enkrat ponovila Maja. »Kako lepo ime. Po kateri dami pa je tako poimenovana?«
»Po plemeniti dami,« se je ponosno smehljal Mavrič. Potem je nekoliko pomolčal in zatem razložil: »Po samorodni trti izabeli, ki rodi okusno dišeče jagode, iz katerih se toči omamno vino, ki spominja na okuse in duhove najstarejše trte na svetu, ki rase na mariborskem Lentu.«
Ko se nista mogla načuditi temu odkritju, je Mavrič postregel še s staro pesmijo o tej trti in njenem vinu, ki se je v teh krajih še ohranila. Zanosno je recitiral:
Izabela, izabela
je najboljša trtica.
Tu sva z deklico sedela,
sva zaljubljena bila.
Božal njene kodre črne,
gledal v črne ji oči.
Z izabelo, če se vrne,
bom nazdravil ji.
»To si bom moral zapomniti,« je rekel Simon.
Maja se je stisnila k njemu in kot da bi zaprosila, je rekla: »Jaz bi izbrala prav to sobo … Izabelo.«
Ker je Simon zadovoljno pokimal, je gospodar, ki je še vedno stal ob vratih in čakal na odločitev, rekel:
»Prav! Torej Izabela! Samo počakati je potrebno kakšno uro, da se jo z drugimi vred pripravi.«
»Zmenjeno!« je rekel Simon in šel po prtljago.
Zatem sta odšla spet po vasi križemkražem ter si ogledovala posamezne zanimive hiše, oboke, strehe in kotičke. Stopila sta v cerkev svetega Martina, po katerem je vas tudi poimenovana. Maja je razložila svojo domnevo razvojne preobrazbe tega imena: »Prvotno ime je bilo vsekakor sveti Martin,« je rekla. »Z romanizacijo se je spremenilo v santo Martino ali krajše san Martino. Santo se je spremenil v furlanski šanto, ta pa v domači šan. Torej, nastal je šan Martino. Potem se je tudi to poenostavilo in rekli so š-martino. Končno, da bi beseda bolj tekla, so črtali še -i- in ostalo je Šmartno.
V cerkvi so freske slikarja Toneta Kralja, ki jih je ustvarjal po prvi svetovni vojni, v času fašizma na Primorskem. Maja se je zadrževala ob podobah križevega pota, kjer je ugotavljala posebnost, na katero še ni naletela na podobah križevega pota, namreč, da bi Jezusa bičali, kronali in križali domači ljudje, torej Judje, ne pa rimski vojaki, ki so le stali ob strani in opazovali njihovo delo.
»O čem je razmišljal Tone Kralj, ko je to slikal?« se je na glas spraševala.
»Seveda,« je rekel Simonu, ki se je ob prvem ogledu tudi čudil: »Seveda. saj so Judje zahtevali križanje. Rimska oblast ga je, tako je v svetem pismu, želela oprostiti. Potem pa so Rimljani rekli, kot je umetnik presodil, če zahtevate, pa še opravite!«
»In so opravili bolje, kot bi opravili sami Rimljani!« je pritrdila Maja.
»Je slikar Kralj ob slikanju teh podob slutil drugo svetovno vojno, kot je slutil pesnik Gregorčič prvo pri pisanju poeme Soči?« se je spraševal Simon, ko sta izstopila in šla na daljši sprehod zunaj šmartenskega obzidja, tako da sta se vrnila v Briško hišo že pozno popoldne. Bila sta nekoliko utrujena in nekoliko lačna, a polna dobre volje. Odločila sta se, da bo njun pozni obed obenem tudi večerja.
V gostinskem prostoru je bilo precej gostov. Eni so bili pri jedači, drugi v pomenku pri pijači ali kavi. Ko sta pojedla, je pristopil gospodar Mavrič s kozarčkoma na malem pladnju. Ponudil je s prijaznimi besedami: »To je na račun naše hiše! Žganje iz luštreka.« Nato je pomežiknil in tiše nadaljeval s skrivnostnim nasmehom:
»Luštrek je priznan afrodiziak, ki spodbuja k ljubezni.«
»Pa tudi res pomaga?« ga je z enakim nasmeškom in enako skrivnostno vprašal Simon.
»Ja! Gotovo pomaga,« je odrezal gostitelj. »Samo verjeti moraš v to,« je še resno posvaril ter šel za svojim delom.
Odšla sta v sobo. Simon je vključil radio na omarici in poiskal postajo s primerno glasbo, ki je nagovarjala k plesu, tako da sta se oba vsak zase nekajkrat baletno zavrtela po podu. Maja se je ustavila ob stopnicah v kotu, ki so vodile k majhni ograjeni galeriji tik pod stropom. Radovedno se je povzpela skoraj do vrha stopnic in ugotovila, da je to mali otroški kot z dvema posteljicama. Sanjavo se je zagledala v to romantiko. V mislih je odgrinjala posteljno odejo in v duši ji je bilo toplo. Obrnila se je k Simonu in želela reči, da ko bosta prišla naslednjič sem, bosta uporabila tudi ta mansardni prostor in eno od teh dveh posteljic. Simon je stal ob oknu in očitno je bilo, da ne gleda v zunanji svet, ampak da se ozira v svojega, notranjega. Ni ga želela motiti. Ko se je obrnil, je stopila k njemu, sunkovito in močno se je stisnila in ko je objem nekoliko popustil, ga je vprašala:
»V kaj si bil tako zaverovan?«
V njej se je odprl strah, da se je bil v mislih srečal s Saro.
Nekaj časa ji ni odgovoril. Potem pa rekel s tihim, a odločnim glasom: »Maja, poročiva se … Čimprej se poročiva, Maja moja ljubljena.« Tako je rekel in jo spet objel.
Ob teh besedah se je v Maji zgodilo nekaj, kot da bi nemirno vodovje, ki se je dolgo nabiralo za neutrjenim jezom, podrlo pregrade in preplavilo dolino. Duša se ji je razprla v burnih valovih. V silnem objemu sta se drug ob drugem sesedala proti tlom, kot da bi se pogrezala. Majine oči so se spet zalile s solzami ob trepetajočem, skoraj hlipajočem radostnem smehu. Spet ga je stisnila in v otroški radosti sta se objeta povaljala po tleh ob ponavljajočih besedah, ki so se zlivale v prostor kot v začaranem transu:
» … poročiva se, ljubljeni … poročiva se, Maja … Simon, vzemi me … ljubljena moja … ljubi moj … tvoj sem … ljubljeni, tvoja sem … vzemi me … vzemi …«
Sanjavo sta oddrsela do postelje, kjer sta drug drugega vzela, kjer sta se drug drugemu dajala, drug od drugega jemala ter si med ljubljenjem, ki je bilo priseganje ljubezni, prisegla večno zvestobo. Ob tem je čas pozabil nanju. Le radio jima je pošiljal v prostor melodije počasnega, valujočega tanga ter govoril o nekem večnem, brezkončnem trajanju.
Potem sta umirjeno ležala drug ob drugem brez bremen, brez besed, brez misli, ki bi se kje in ob čem ustavljale.
Ko se je Simon le nekoliko predramil iz sanjarjenja, je rekel:
»Maja, slišiš, da nama igra tango ljubezni … danes sva se v resnici zaročila … Tukaj, v intimni Izabeli sredi Brd, se danes začenja najina nova življenjska doba.«
»Vse je tako kot v sanjah,« je rekla Maja. »Če pomislim, kako je bilo z nama še včeraj, ne morem verjeti vsemu temu. Vse je tako neverjetno lepo in zares.« Položila je svoje golo telo na njegovo goloto, kot da bi želela to dvoje spojiti v eno samo bitje, bitje z bitjem enega srca, kot je večkrat rekla.
Zvoki iz radia so neutrudno igrali. Simon je rekel: »Zaplešiva ta najin zaročni tango.«
Vstala sta in se predajala počasnim ritmom. Priplesala sta do mizice s hišnim telefonom. Simon je, pozibavajoč v objemu, dvignil slušalko in ko se je iz spodnjega prostora nekdo oglasil, je zaprosil, če bi prinesli v sobo Izabela steklenico šampanjca.
»Z veseljem,« se je slišal glas, v katerem je Simon prepoznal gospodarja Štefana Mavriča.
»In tri čaše,« je še naročil Simon.
»Tri? Kaj ste v treh?« ga je nekoliko sumljivo vprašal spodnji.
»Bomo, ko boste vi prišli,« je prejel prijazen, a dvoumen odgovor.
»Obleciva se,« je hitela Maja, navdušena nad domislekom in začela begati po sobi za primernimi oblačili. Nakar sta se odločila samo za večerno haljo.
Mavrič je potrkal ter na poziv počasi odpiral in vstopil. Nekoliko se je zmedel, ko ju je videl v haljah, a se je kot gostitelj hitro prilagodil.
»Ma,« se je obračal po prostoru. »Rekli ste, da ste v treh?«
»Smo,« se je posmejal Simon. »Zdaj smo v treh. Vi, gospod Štefan Mavrič, vi ste najin gost, če se s tem strinjate. Gost za en trk s šampanjcem, kot priča, če se strinjate.« Medtem je Mavrič vedno širše gledal, ker ni razumel, o čem je beseda.
»Midva sva tukaj pri vas, gospod Štefan, v vaši Izabeli sklenila, da se bova, kolikor se bo dalo hitro, poročila,« je povedal presenečenemu gospodarju. »Torej, zaročila sva se in vi, vljudno vas prosiva, bodite nama za pričo, ker želiva, da se ta protokol opravi!« je končal z nasmejanim obrazom.
»Veliko sem že doživel v tej hiši,« se je Mavrič sprostil. »Da bi bil priča zaroke, tega pa še ne.« Govoril je resno in ni skrival, da je s tem počaščen.
»Vsaka stvar se zgodi prvič! Potem sledi samo še ponavljanje,« je rekel Simon in se posvetil steklenici.
Zamašek je s pokom odskočil in trčili so na srečo, na ljubezen in na zdravje.
Ko je Štefan še enkrat izrekel čestitko in izrazil čast, da je bil njun gost, se je še enkrat zahvalil in še enkrat zaželel vse najboljše in vso srečo, se je vljudno poslovil ter neslišno zaprl vrata za seboj.
Ni preteklo veliko časa, ko je spet potrkal in dal Maji, ko je prišla na vrata, krožnik z dvema kosoma potice, skupaj z opravičilom, ker ju moti.
»To in šampanjec gre na račun hiše za vajino veselo zaroko,« je prijazno rekel, se še enkrat opravičil za motenje in odšel.
Usedla sta se in pokušala potico. Bila je izvrstna. Počasi je je zmanjkovala in ko je ni bilo več, sta se odpravila v posteljo. Noč ju je pregrnila s svojim mirom.
Iz romana
Prvi del, trinajsto. poglavje
Utihnila je, kot preneha žuboreti potok, kadar mu voda usahne. Utihnila je, kot da nima kaj več povedati. Utihnila je, ker je vedela, da če bo še kaj rekla, ne bo mogla zadržati novega silnega joka, ki jo bo spet premagal.
Tudi Simon je molčal. Sedaj se je zavedal, da je to srečanje njuno poslednje in da je bilo zadnje še zaznamovano z upanjem.
Zdelo se mu je, da bi moral še kaj reči. Celo se mu je zdelo, da ve, kaj naj reče, a ni vedel kako naj to pove. Beseda, ki jo je zastavil v mislih in je prišla skoraj do zvoka, je postala bleda, prazna, suha in je izpuhtela v nič še prej, ko ji je uspelo, da bi zaživela. Nobenega dvoma ni bilo več v njem, zavedal se je, da je Sara vse natanko premislila, da je temeljito premislila in da se je dokončno odločila, da od tod dalje ne bo več nobenih dilem, nobenih vprašanj in da je vsak korak v to smer že je vnaprej obsojen na tavanje.
»Ostali bodo samo spomini,« je na koncu svojih misli želel še povedati, a je grenko misel zamolčal, ker jo je v sebi slišal kot banalno blebetanje. Skozi misel so mu zdrsnili Puškinovi verzi, ki jih je večkrat ponavljal:
»Preživel želje sem in sanje, samotno, prazno je srce …«
Še nekaj korakov sta napravila po parku, brez besed, potem sta se vrnila do gostišča in se poslovila. Tesno se je prislonila k njemu, ga objela z rokama in z vsem telesom ter z ustnicami objela njegove, jezik je prepletla z njegovim, da se nista mogla ločiti in ko sta se le, je odhitela k svojemu avtu. Hitela je, kot da je napravila greh, ter odšla, ne da bi se še ozrla. Samo jokala je še.
»Vse je izgubljeno,« je rekel Simon polglasno in tudi on sedel v avto, da bi odšel. A se je v veliki zmedi premislil in stopil še v gostišče. Na hitro je zvrnil oster sadjevec in ker je ugotovil, da je resnično odličen, je naročil še enega. Nato je sklenil, da bo šel domov. A je tudi to odločitev opustil in se odpeljal proti mestu.
Po mestu je taval od izložbe do izložbe in ni vedel, kam naj umesti sebe in svojo bolečino. Ustavil se je ob priložnostnem bifeju ob cesti in stoje spil vrček točenega piva in zraven še "bičerin" viljamovke. Ker je bila pijača dobra in ker je bil še vedno žejen, je rundo ponovil. Od tam je odkorakal po ulici, da bi poiskal primeren lokal, v katerem bi ob jedi v miru premislil svojo zgodbo in njen zaključek. Prišel je do bifeja Dober dan in ne da bi kaj razmišljal, je vstopil ter sedel za mizo v oddaljenem kotu. Morda je bil prav zato nezapažen in se ni nihče obregnil obenj. Glede lakote se je premislil in tudi drugače mu postrežba ni bila po volji, zato je vstal in šel spet na cesto ter jo ubral po pločniku v drugo smer. Med počasno hojo je že od daleč videl na drugi strani ulice veliko tablo nad vrati. Ker je razbral, da sta na njej narisani vilica in žlica, se ji je približal, da bi prebral ime gostišča. Toda črke so bile čudno postavljene, kot da bi jih veter razmetal. Nekaj časa se je trudil, da mu je uspelo prebrati Kol-o-vrat. Gledal je v tablo in komentiral: »Zanimivo ime in modro zapisano. Vsak, ki gre mimo, se potrudi razbrati to pisarijo in medtem časom ga trebuh spomni, da je lačen, pa vstopi!« In tako je napravil tudi sam. V prostoru je bilo veliko gostov. Spet je izbral mizo v kotu. Očitno se je umikal ljudem. Vzel je jedilnik ter ga nekajkrat preletel od vrha do konca, a ni bil zadovoljen s ponudbo. Ko je pristopila natakarica, je naročil steklenico piva in sadjevec.
S police, ki je bila pritrjena na zid na dosegu roke, je vzel s kupa časopisov prvega na vrhu ter ga razgrnil. Ugotovil je, da je to športni časopis Ekipa, ki ga dotlej še nikoli ni imel v rokah. In tudi tokrat bi ga najraje položil nazaj na zdolgočaseni kup, a ker ga ob tej uri in v tem razpoloženju ni zanimal prav nobeden izmed časopisov, je vztrajal pri obračanju strani Ekipe. Rezultati, lestvice, zmage, porazi. Kmalu je prišel do konca in naročil še eno rundo in ob tem pomislil na Saro. V blodnih mislih jo je iskal. Spraševal se je, kje naj bi bila ta trenutek. Videl jo je v obraz in se spraševal, ali so morda njene oči mokre, ali morda njene ustne trepetajo v bolesti. Kaj pa, če se je, kot on, vrnila v mesto in ga išče po ulicah? »Fatamorgana,« je rekel in spil še zadnji požirek piva. Pogledal je, ali je še kaj ostalo od sadjevca, ki sicer ni bil tako dober, kot oni prejšnji, a tudi tega ni bilo več. Stopil je k natakarici, da bi plačal. Iz denarnice je potegnil dvajset evrov.
»Nimate drobiža?« ga je prijazno vprašala. Njene oči so bile modre in zapeljive. In brskala je za drobižem po svojem "portafolju" ter ga z nasmeškom pogledovala, kot da se opravičuje, ker ji ne gre od rok. Ko je nabrala potrebno razliko, mu je položila kovance na dlan, ga še enkrat zapeljivo pogledala, se še enkrat nasmehnila in se zahvalila. Želel ji je kaj reči, zato se je stegnil proti njej, a nič pametnega mu ni prišlo na misel, in ko se je hotel opravičiti, ker ni imel drobiža, da bi ji z njim prihranil sitnarijo, je poskočna točajka že hitela k sosednji mizi.
»Lahko bi ji kaj rekel, ker je bila tako prijazna,« si je mislil, ko je odhajal in pogledoval za njo, ko je gostom predstavljala ponudbo gostilne. Pričakoval je tudi, da se bo morda obrnila za njim, zato je pri vratih postal. A se ni obrnila. Svojo prijaznost je sedaj že delila drugim. On ni bil več v njeni igri.
»Vsaj napitnino bi ji lahko dal in jo povprašal po imenu,« se je jezil nase in na svojo izgubljenost in ob vsem tem mislil na Saro. V resnici je mislil samo nanjo.
Spet je bil na cesti in hodil brez cilja po trdem pločniku. Ljudje so ga prehitevali, on ni prehitel nikogar in tako mu je bilo tudi prav, kajti v njem je utripalo varljivo upanje, da bo na teh poteh morda naletel na Saro. S temi mislimi je nadaljeval pot skozi mestni park. Počasi je hodil in se ogledoval po njem. Ob poti so bile postavljene lepo izdelane lesene klopi. Nekatere med njimi so bile prazne. Odločil se je, da se bo na najprimernejšem kraju ustavil in sedel. A ta najprimernejši kraj mu ni bilo lahko izbrati. Vsaka, ki ni bila zasedena, je mejila na klop s posamezniki ali skupinami, v bližini katerih se ne bi počutil svobodnega.
In tako je šel do konca parka, od koder je videl na drugi strani krožišča gručo ljudi. Ustavil se je in ugotavljal, kaj tam počno in kdo naj bi bili. »Seveda,« je rekel nekoliko jezno, ker mu to ni takoj padlo na pamet. »Tam je vendar galerija Pajčevina!« je na glas zagodrnjal. »Umni se spet zbirajo!«
Prihajali so še drugi in vsi so brez naglice vstopali v razstavni prostor, eni z resnimi obrazi, kot da gredo v cerkev k maši, drugi v pogovorih nasmejani, kot da bi se odpravljali na zabavo. Usmeril se je proti njim, da bi jih pobližje pogledal in mogoče koga prepoznal.
Sicer pa je Simon galerijo dobro poznal. Včasih se je odzval vabilom k otvoritvam, ki so prihajala na firmo. Zadnjikrat je bil tu pred več kot mesecem dni. Tudi takrat, kot še kdaj prej, ni bil povsem zadovoljen z razstavljenimi deli. Abstraktno slikarstvo! Vedno se je s težavo spoprijemal z njim in se trudil dokopati do sporočilnosti, ki jo razstava razgrinja očem in duši. Že samo ime Pajčevina ga je dolgo časa motilo, dokler mu ni bilo pojasnjeno, da se z imenom poudarja težnja galerije, da želi govoriti o krhkosti vsake umetnine ter opozoriti na varljivost resničnega in na iluzornost vidnega. Izpostavljeno je bilo vprašanje, ali tke pajek tkivo snovnega sveta ali tkivo iluzij, ki prikrivajo snovni svet. To poimenovanje so ustanovitelji galerije povzemali po indijskih vedskih tekstih in želeli z njim poudariti usmeritev svojega programa.
Simon je pristopil k oknu ter skozi šipo skušal ugotoviti, kakšna naj bi bila razstavljena dela, a tega ni mogel ugotoviti. Ker je tehtal, ali naj še naprej išče kakšno pravo gostilno ali naj se odloči za galerijo, se je pred vrati dlje zadržal, potem pa je le vstopil.
Kustos galerije je že predstavljal avtorja: »Lahko bi rekli,« je govoril z visokim baritonom, »da gre za svojevrsten realizem, ki ni materialen, ampak je le naivna odslikava stvari, je sublimiran realizem splošne objektivitete, je zrcaljenje stvari v psihi. Slika pušča v gledalcu nostalgične reminiscence in občutje odsotne fiktivnosti, ki osvoji oko, ki nas omamlja in razširja brezčasnost in neko, bom rekel, pasivno zavetje. Torej, resnice ni. Tudi stila ni, ampak je le pisava, je le vpisovanje. Je snovna tišina, ki ničesar ne sporoča. Resnica je izbrisana. Realnost, snovni svet, ki nas obdaja in ga želimo upodobiti, tega ni. Slika je le vložek in prispevek hkrati, je le iluzija, na katero umetnik stavi svoj ego …«
Simon ni razumel ničesar od povedanega, zato je vrgel pogled po razstavljenih platnih s krogi in črtami, tankimi in širokimi, ki so ustvarjale praznine in temne gmote, ter je v njih iskal tisto, o čemer je govoril kustos. Namršil se je in si rekel: »Enkrat so umetnine samo razstavljali, danes jih morajo razlagati!« ter se spet obrnil k razlagalcu umetnin. Takrat ga je prešinilo, da je te iste besede in stavke že poslušal prav v tej galeriji ob neki drugi razstavi.
»Štanca, štanca,« je mrmral Simon, kustos pa je govoril, kot da se ne more ustaviti: »A to je le ena izmed tez, je le ena od trditev, ena od postavk, da je umetnost le produkcija dejavnosti in prizadevanja okrog praznine, ki jo umetnina vpleta v svojo stvaritev. V upodobitvi je ujeta vsa resničnost in vsa resnica, zunaj te umetniške stvaritve resnice ni, ta je mogoča le v umetnini. Seveda, teh ugotovitev ni dano razumeti vsem, to resnico je sposoben dojeti le likovno izobražen intelektualec …«
Simon je spet mrmral: »Nekje sem prebral, naj ne verjamemo preveč besedam razlagalca slik, ker ta ne razlaga umetnika in njegove umetnine, ampak razlaga sebe in svojo zgodbo. Torej svoje videnje!«
Medtem je neslišno prišel do vrat in poskušal ugotoviti, ali je kdo med temi prisotnimi, napeto poslušajočimi, ki razume te razlage in te umetnine. Videl jih je, kako strogo na mestu, z odprtimi pogledi, sledijo poudarkom glasu, rok in glave razlagalca, »pozorno, da jih ne bi kdo zasačil v praznini ter odkril, da ne razumejo modrosti govorca,« si je misli Simon. »Verjetno se tolažijo s tem, da je ta njihova potrpežljivost vredna cene za bogato pogostitev, ki bo sledila tem besedam.« Počasi je pritiskal kljuko izhodnih vrat, da ne bi kaj škrtnilo in ga razkrilo pri nekulturni nameri, da sredi posvečenega dogodka zapušča kulturni hram.
Ko je bil spet zunaj, se je spomnil zapisa pisatelja Kundere: »Večina slabih slik izvira prav iz zagledanosti posameznikov v svetost njihove sle po umetnosti!«
Napotil se je proti avtu. Med potjo je zavil še v mali bistro, kjer se je postavil ob šank in se zadržal dlje, kot da bi prav tam našel svoje zavetje. Pil je zlagoma. V duši mu je bilo prijetno in žalost ga je tolažila z otožno mehkobo. Ko pa se je odpravil, se ni mogel spomniti, kje je pustil avto, kar ga je stalo kar nekaj truda in poti, da ga je slednjič le odkril.
Pot ob Soči proti Kanalu se je počasi vlekla. »O ta dolgčas, ta žalost,« je mrmral v volan. »In ni ga človeka, ki segel bi v dlan, ko dušo potrtost spreleta …« Zrl je na cesto ter mislil na Saro in spraševal: »Kaj si tudi ti potrta in izgubljena? Morda že obžaluješ, da si se tako odločila?« Pritisnil je na plin in v rahlem ovinku nekoliko zaplesal po cesti in odnehal s tem. »Ne!« je dvignil glas. »Ona ne obžaluje! Vem! Ona ne obžaluje! Tako se je odločila!« nakar se je umiril in v nadaljevanju mrmral: »In prav se je odločila! Ne zamerim ji ….Vem da zdaj trpi, tako kot jaz.«
Da bi pregnal moro, ki ga je začela zastrupljati, je obujal spomine na modrooko natakarico v bifeju Dober dan. V mislih je videl njeno gibkost med gosti in mizami, videl jo je nasmejano in prijazno kot kakšno balerino ter lovil njene zvočne besede in njene zapeljive oči. To spominjanje v hlapih omame je obnavljal v slikah, ki so se mu neurejeno prikazovale, zraven pa dodajal še vse druge možne situacije, tiste, ki bi lahko nastale, če bi drugače ravnal. »Bolj kavalirsko bi moral z njo,« je prhnil sapo proti volanu. »Moral bi jo duhovito ogovoriti, tako kot včasih znam. In tudi bolj možato bi moral …« je trdo stisnil volan, da je avto spet zaplesal z grožnjo, da bo končal v obcestnem jarku. Spustil je nekaj kletvic, upočasnil vožnjo ter povečal zbranost. V mislih pa je nadaljeval: »Da bi jo vsaj povprašal, do katere ure bo delala in potem bi jo še vprašal, ali ji lahko plačam kavico, ker je tako brhka in poskočna in prijazna. Ne!« je spet dvignil glas. »Povabil bi jo na kupo sladoleda. Morda pa bi privolila celo na večerjo …« Ob tem je nasproti pripeljal avtobus in na vso moč zatrobil, da je Simona streslo do kosti. Ustavil je ob robu ceste in se miril. Dogodek ga je streznil, tako da je nadaljeval pot bolj počasi in premišljeno.
Prišel je do Kanala. Na trgu se je ustavil, ne da bi prej to nameraval.
Tretji del, 3..poglavje
In tako se je v dobrem razpoloženju začelo njihovo popotovanje z Rudnega polja proti očaku Triglavu. Pot se je začela položno, zato so vsi odločno potegnili korak. Maje se je oprijel občutek lahkotnosti in je bila prepričana, da ji vzpon ne bo delal težav. Vendar drobne težave niso dolgo odlašale. Po kakšni uri hoje, zdaj že tudi kdaj v pravo strmino, so se oglašale prve rahle bolečine, zdaj v nogah, zdaj v pljučih, pa v hrbtu, tako da po dveh urah hoje ni bilo več lahkotnosti, a tudi prave utrujenosti še ne.
Polde, ki je bil vedno prvi, kot kakšen zastavonoša, je naznanil pohod na Studorski preval. To je bila prva zelo resna preizkušnja, ki na začetku, v podnožju vzpona, ko so jo ocenjevali, ni kazala posebne zahtevnosti. Ploska strmina se je zdela lahko premagljiva in ne pretirano razsežna. A med potjo je zasopel občutek razkrival, da se strmina pod nogami razteguje in da je ni in ni konca. Steza, vdelana med kamenje in grušč, je trmasto cik-cakasto vodila navzgor v zdaj že utrudljivo strmino, ki se ni hotela končati. Včasih je kdo kar naravnost potegnil in presekal serpentino, a je spoznal, da ni nič pridobil, le več utrujenosti si je naložil, kot če bi šel zlagoma po smotrno utečeni poti, kot so šli drugi.
Trudoma so drug za drugim dosegli sedlo Studorski preval, preko katerega je pasje vlekel oster veter. Poiskali so si zavetno stran ter z vzdihi in oddihi posedli.
»Studor« je rekel Polde, »se imenuje po istoimenski vasi v Bohinju. Pred tisoč tristo leti je bil tam tako močan potres, da je premaknil goro in močan podor skalovja v dolino je porušil vas pod seboj, ki so jo potem obnovili in imenovali Studor, po neki logiki izpeljano besedo iz podora. Prav po tisti vasici je danes imenovan ta preval.«
»Še dobro, da se je gora stresla takrat pred tisoč leti, da smo danes lahko mirni,« je rekla Helena in odprla nahrbtnik. Tudi drugi so ji sledili in si postregli s prvim obrokom. Maja je občutila utrujenost in ni ji bilo do hrane. Vzela je limono, jo prerezala in izžemala njen sok, ter ga z vodo splakovala vase. Ploska strmolina je bila za njimi in razpoloženje se je kmalu popravilo. Vzeli so si čas počitka in priložnost umirjenega ogledovanja po alpskih vršacih ter navzdol v Bohinjsko kotlino, kjer se je iskrilo jezero, do polovice prekrito z bližnjo goro. Polde in Simon sta kazala po najvišjih vrhovih in razlagala, kar sta vedela o njih, o Ablanci, o Malem in Velikem Draškem vrhu, o Viševniku in o drugih, ki so še izstopali.
»Vsi ti so čez dva tisoč metrov visoki,« je rekel Simon z zavzetim pogledom nanje. »Tisti tam, nam najbližji debeluh, je Tosc. Ime mu je dano najbrž po tem, ker je kot kakšna tolsta masa.«
»Okrog njega bomo šli,« je razložil Polde. »Do Vodnikove koče imamo dobro uro hoje. Takrat bomo nekje sredi poti.«
Maji je huda utrujenost že popustila. Umirjena je bila, kot da bi se predala usodi preizkušnje. Ni hotela misliti o tem, kako jo kje lovi stiska in sklenila je, da bo čim manj spraševala, koliko je še do kam, do tega ali onega cilja.
»Zdaj se bomo dvignili,« je poveljujoče rekel Polde. »Do Vodnikove koče je razmeroma položna pot. Najprej se bomo spustili nekoliko navzdol, potem pa okoli tolste gore.«
»Ta pot je res večji del položna,« je potrdil Simon, »a je zato tudi najbrž najbolj dolgočasno razvlečena pohodna pot v Alpah. Težavna je predvsem zato, ker je noče biti konec.«
»Ampak za takšne junake, kot smo mi,« se je oglasila Helena, »ni nobena pot pretežka, tudi takšna ne, ki je brez konca.« Pogledala je k Maji, ki ji je junaško pritrjevala.
Res se je vlekla, kot da pelje okoli Alp, tako da je Helena postala že bolj kritična do svojega junaštva. »Ma, kot da gremo okoli sveta?« se je utrujeno smejala.
»Lažje okoli sveta, kot na Triglav,« ji je s smehom odgovorila Maja, bolj pomirjena, ker je pomislila na strmino pod Studorskim prevalom, ki ji je dala prvo gorniško lekcijo.
Vso pot okrog Tosca so imeli pod seboj lep pogled na široko in dolgo dolino, imenovano Velo polje. Lahko bi ji rekli tudi pastirska dolina, ker je na njej vsem planincem poznana pastirska koča. Pri njej se pohodniki radi ustavljajo in se okrepčajo s kislim mlekom. Ogledovali so jo in hodili molče drug za drugim. Maja je bila na koncu vrste in najraje sama, Simon in Helena sta šla tik drug za drugim ali pa vštric, ko je bila pot dovolj široka, Polde pa vedno za deset korakov pred njimi, kot da jih vleče. Ko je pokazal na Vodnikov dom, so se oddahnili in koraki do tam so postali lahkotnejši.
Vodnikov dom je bil mravljišče planincev, tistih, ki so sestopali, in tistih, ki so se podajali navzgor proti vrhovom.
»Končno,« si mislila Maja in prisedla k drugim na klop ob domu, kjer so si spet privoščili kratek počitek. Osvežili so se z mrzlo studenčnico, ki je izvirala tam v bližini in se ogledovali priti Triglavu, ki se je razkazoval v svojem planinskem blišču. Dozdevalo se jim je, da ni hudo daleč in so se že videli na njem.
»Na sredi poti smo,« je ponovil Polde, da bi jih ohrabril. »Ostala pa nam je morda samo še tretjina moči,« je posvaril. »Če pa jo bo kaj zmanjkalo, bomo posegli po rezervi,« se je posmejal in vstal, kot da bi zaukazal napad: »V treh urah bomo na cilju!«
»Gremo na Triglav!« je skoraj vzkliknil Simon in potegnil za njim korak za spodbudo sebi in drugim.
Maja je pogledala na uro. Kazala je nekaj čez devet. Pregrešila se je proti svojemu sklepu in je štela: »Tri ure je za nami in pred nami so še tri, če sem prav slišala … Oj, Triglav moj dom, kako si krasan,« je šepetala in pogledovala na vrh gore, ki jih je čakal in ki se je zdel res tolažilno blizu. A po toliko varljivih občutjih v presoji razdalj na tej poti je Maja vedela, da je ta »dom krasan« še zelo daleč. Vendar se je njena volja že dovolj utrdila, da je z njo spodbujala korake.
Hoja se je nadaljevala z različnimi vzponi, ki pa se niso mogli primerjati s tistim studorskim.
»Zdaj smo na Konjskem prevalu,« je rekel Polde naslanjajoč se na pohodni palici, ko je čakal druge, ki so se mu z zamudo približevali. »Konjski preval je na višini dva tisoč in še nekaj metrov, to pomeni, da moramo do Kredarice premagati še slabih petsto metrov, kar je za nas mala malica.«
»Masten obrok, ne pa mala malica,« je rekla Helena Maji in se glasno zasmejala. Tudi Simon je s smehom pritrjeval njeni šali.
»Tu je križišče, ki pelje v tri smeri …« je Polde nadaljeval z razlago in kazal s palico na prehojene poti med kamenjem in gruščem. Helena in Maja sta spet šaljivo komentirali, da bi te poti najbrž tudi konji težko zmogli, na kar pa se Polde ni obregnil. »Ena smer pelje proti Domu Planika,« je nadaljeval in pokazal v smeri Planike. »Druga k Domu Valentina Staniča. Tretja pa gre naravnost navzgor proti Domu na Kredarici in mi jo bomo veselo vrezali prav po tej poti! Torej, po najkrajši navzgor! Gremo!«
»Hvala bogu,« se je zasmejala Maja, ker ni vedela, kaj bo zahtevala od nje ta najkrajša pot.
»V eni uri smo na vrhu,« jo je bodril Simon.
Stopili so v zadnji del poti, ki na pogled res ni pretila s kakšno posebno muko. Pogled se jim je sprehodil po široki, nekoliko vzbočeni ploskvi, prekriti s kamenjem vseh velikosti, kot da bi se Bogu pri stvarjenju Alp prav tu po nesreči razsuli iz velikanskega žaklja. Čez njo je bila trdo zarezana pot v ostrih serpentinah, posejana s pohodniki, ki so vsak s svojo hitrostjo merili pot, eni navzgor, drugi navzdol. Pogled proti vrhu je bil bolj romantičen kot zastrašujoč. V procesiji pohodnikov se je od tam zdelo, da se bo ploskev zlahka pustila premagati.
Toda kmalu se je pokazalo, da je to v resnici najtežji del celotne poti. Napor ni bil tolikšen samo zaradi zahtevnosti, ampak tudi zaradi utrujenosti in izčrpanosti, ko telo ni imelo od kje več nabirati moči. Na ta vzpon je mislil Polde, ko je govoril o poseganju po rezervah. Korak je postajal vedno bolj počasen. Oči so zrle v posejano kamenje vseh debelin, kot da bi štele: kamen pri kamnu, kamen na kamnu. Niti bilke med njimi. Trmasta pot navzgor in navzgor, bolj trmasta, kot je bila njihova volja, da bi jo premagali.
Majo je kdaj pa kdaj zajelo malodušje, tesnobno prepričanje, da ne bo zmogla. Z muko v duhu je premagovala željo telesa, da bi se sesedlo. V takšnih trenutkih se je obračala do Gore in jo ogovarjala: »Glej, ne prosim te usmiljenja, ampak te prosim za moč, da premagam izzive, ki mi jih nastavljaš. Ti si mogočna, ti si večna, ti veš za vse naše misli na teh poteh, veš za radosti in za trpljenja vseh, ki so hodili po teh tvojih poteh in tako poznaš sedaj tudi mojo stisko. Ne kaznuj me, ker sem te še pred nekaj urami omalovaževala, ker sem podcenjevala tvojo neizprosnost …« Tako je žebrala in žebrala to svojo molitev in resnično je začutila v nogah trenutno blagodejno lahkotnost, da je lažje nadaljevala pot.
Hoja vseh je postajala vedno počasnejša. Koraki so bili kratki, s pogostim ustavljanjem in opiranjem na pohodne palice. Z vprašujočim pogledovanjem so se obračali navzgor proti vrhu, ki se je zdel vedno na enaki razdalji. Kot da se gora šali z njimi. Tolažeč je bil le pogled navzdol proti dnu ploske strmine, pogled na že prehojeno pot in na pohodnike, ki so šele vstopili na območje tega zadnjega vzpona. Oni spodaj so bili videti majhni, kar je potrjevalo, da prehojena pot ni kratka, da ne stopicajo na mestu, kot se jim je že dozdevalo. Telesa so bila prepotena. Skromni skladi zelenega snega, naloženi po nekaterih kotanjah, so mamljivo vabili k ohladitvi. Kadar so sedli za kratek odpočitek, bi najraje obsedeli, kar tam med kamenjem. Veliko je bilo tistih, ki so jih dohitevali s svojo še neizrabljeno energijo. Nekateri od pohodnikov pa so res obsedeli z utrujenimi pogledi in dajali vtis, kot da poti ne bodo mogli nadaljevati. Na višjem kraku serpentine se je nekoliko močnejši in starejši pohodnik boril s potjo, a kljub velikim mukam vztrajno napredoval. Napravil je ducat korakov, nakar je sedel in počival. Po kratkem oddihu se je spet dvignil za naslednjih deset korakov in spet sedel. Šli so mimo njega, ko je sedel in se nasmihal, da bi pokazal, da ni tako hudo, kot morda mislijo. Ko so spet počivali, sta jih prehitela oče in sin. Sinek še ni štel deset let. Bil je privezan na vrvi in oče ga je vlekel kot mlado živinče na trg. Otrok je vzdihoval in točil solze. Gledali so in niso mogli razumeti. Oče je opazil njih široke vprašujoče poglede, zato je rekel: »Otroka moraš že zmalega učiti, da bo postal dober planinec!«
Že ves čas so se srečevali tudi z že vračajočimi. Sedaj jih je bilo več kot na začetku tega zadnjega vzpona. Ti so jih spočito in poskakujoče ogovarjali. Tega in onega so včasih vprašali, ali je še daleč do vrha in vsi so tolažilno odgovarjali, da le še nekaj korakov. Maja se je zarila vase, molčala je in očitno ji je bilo breme nahrbtnika zelo težko. Zato ji je Simon predlagal, da bi ga naložil na svojega. Toda Maja je ponosno odklonila pomoč, odločena, da bo sama premagala zadnjo preizkušnjo.
Polde se je od skupine vedno bolj oddaljeval in pospešil svoj planinski korak. Sedaj je brezskrbno potegnil naprej, ko niso imeli kam zaiti. Vse poti so vodile samo navzgor proti vrhu. »Pot je ena in cilj na dlani,« jim je rekel, ko se je oddaljeval v svojem gorniškem slogu.
Res je bilo vse na dlani in cilj pred očmi, toda napori so se še vedno povečevali. Maji je bil vsak korak ena sama muka. V njej je nastopil trenutek notranjega naloma. Noge so bile vedno težje. Kot da bi se ji z vsakim korakom naložilo na hrbet dodatno breme, tako je občutila in si govorila: »Kaj mi je bilo vse to potrebno. Kaj me je vleklo v to kamenje … v te ostrine kamna pri kamnu brez ene zelene tolažilne bilke … Slepeči beli kamen … Bog Troglav … Kot mohamedanci v Meko prihajamo k tebi … z vero … upanjem … ljubeznijo …« Toda sedaj je čutila v sebi, da že uravnava libelo notranjega razpoloženja. »Dragi očak … ne boš me premagal … ne bom se pustila,« se je njena volja začela upirati malodušju.
In končno so se približali robu vrha planote Kredarice. Na njej je stal Polde in jim spodbudo mahal.
»Zdaj je res samo še nekaj korakov,« je rekel Simon Maji, ki je kazala že bolj veder obraz. Prebudile so se nove moči, tiste skrite rezerve in napori pa so že bili skoraj za njimi.
Na planjavi Kredarice je mrgolelo planincev. Nekateri so sproščeno hodili naokrog, sami ali v družbi, kot da so tam doma. Drugi so ogledovali vrhove gora in ugotavljali njih imena, spet tretji umirjeno sedeli, oprti na kakšno skalo ali na stene planinske koče. Sedli sta tudi Maja in Helena.
»Veličastno,« je rekla Maja in se obračala na vse strani. »Ko to vidiš, pozabiš na vse napore … Ne preveva me želja, da bi vriskala, ne, v meni je tih ponos, da sem to zmogla … Še bom prišla na Triglav!« se je posmejala.
»Doživeti muko in jo premagati, to res nekaj velja. Počutiš se trdnejšo,« je pritrjevala Helena.
Maja je čutila v sebi obilo zadovoljstva in ponosa, da ni klonila, da ni popustila skušnjavi, ki jo je nagovarjala, da bi le sprejela Simonovo ponudbo in naložila svoj nahrbtnik na njegovega. »Res je dragocena izkušnja priti tako visoko,« je odgovorila Heleni in nadaljevala s čudenjem: »Kako prijetno se počutim. Nobene utrujenosti ne čutim več.«
Tretji del, osemnajsto. poglavje
Do Šmartnega je bilo le nekaj ovinkov. Simon in Maja sta se povzpela po blagi strmini do obzidja, s katerim se vas ponaša kot prava utrdba. Pri vhodu v notranjost sta na informativni tabli na steni prebrala o nekdanji pomembnosti strateškega položaja vasi na beneško-avstrijski meji. Kot utrdba je bila v sestavi obrambne verige pred nevarnostjo Benečanov, s katerimi so se Habsburžani bojevali v začetku 16. stoletja. To verigo utrdb so sestavljali Števerjan, Kojsko, Šmartno in Vipolže.
»To pa ni kar tako,« je rekla Maja. Simon pa je dodal: »Tu diši po srednjem veku.«
Stopila sta pod obok obzidja in prišla na večje vaško dvorišče, ki bi mu lahko rekli vaški trg obkrožen z hišami, ki se tesno naslanjajo druga na drugo. Pod eno od teh je bil spet velik obok pod katerim je peljala vaška pot, očitno v jedro naselja.
Stopila sta nanjo in z radovednostjo hodila po mrežasto prepletenih poteh.vasi ter si ogledovala od starosti že osivela pročelja , okna in vrata in tudi že lepo obnovljene domove.
»Vidi se, da so tukaj živeli tudi po meščansko. To obzidje, ozke ulice, trgi. Podobno kot je v Piranu,« je rekel Simon, ko sta spet prišla na odprt prostor, lepo urejen in obnovljen.
»Ja, po tem obzidju in ob njem so se bržčas postavljali vojaki kakšne gospode in tu je bila tržnica, na kateri so kmetje ponujali svoje pridelke,« je Maja v sebi pletla romantične podobe. Razpoloženo poplesujoče je dvigala glavo, kot da prisluškuje oddaljenim glasovom in govorila proti Simonu: »Mar slišiš topotanje konj in osličev, ki obloženi prinašajo na tržnico češnje, breskve, grozdje, vina? Jih slišiš?« Spraševala je teatralno, kot da bi vse to videla in kot da bi to spraševala slučajno na cesti mimoidočega.
»Če dobro napnem ušesa, jih slišim, če zamižim, jih vidim,« se je šalil tudi Simon in ji sledil.
Maja je lahkotno zapela: »Tu je kakor španski harlem …« ob čemer se je trudila posnemati Ireno Kohont. » …predmestje črncev in mulatov …« je nadaljevala v lahkotni hoji. »Poetov in kitar, deklet skrivnostni smeh … torerov brez mantilj,« je z dvignjeno roko zakrožila čez ramo navzdol, kot da bi odlagala mantiljo, in trenutek za tem svečano zaključila: »Kot srednjeveška freska …«
»Morda pa drugačen je, kot predstavljaš si ga ti …« ji je Simon odpel, jo objel čez rame, pozorno, kot da bi ji ogrinjal špansko mantiljo, nakar sta skupaj razigrano končala z vijugastimi zavoji glasov od zgoraj navzdol in spet nekoliko navzgor: »… špan-ski Ha-a-rlem…«
Maja je še nekaj korakov pozibavajoče ponavljala ta zaključni napev, potem pa se je ustavila in rekla: »Irena je ta svoj Harlem odlično zapela, se ti ne zdi?«
»Zelo dobro, kot vse, kar je kdaj zapela,« je pritrdil Simon.
»Irena poje, kot da bi se s peresi plahutajočih ptic dotikala duše …«
Simon se je sklonil do njenega ušesa in ji tiho izpel v potrditev: »Amor, mon amour, my love …«
»O, mon amour,« se je razveselila Maja in ga objela. »Ta je meni najljubša. In Irena jo je znala tako občuteno zapeti. Ko jo poslušam, se v meni vedno zganeta tako bolečina kot radost …« Zaprla je oči in pela: »… kako naj z besedami izrazim, kar čutim sedaj … da za tebe živim …« Spet se je stisnila k Simonu in ga poljubila na vrat. »To je tako popolno, čustveno bogato … najbrž ne bi mogla biti bolje zapeta.« Po nekaj korakih je še dodala: »Irena Kohont je naša Edit Piaf.«
»Slovenski slavček, kaj!« se je posmejal Simon. »Takrat, v njenem času, najbrž res ne bi zmogla katera druga bolje zapeti kot ona. In tudi kasneje ne. Še danes se mi nobena pevka ne približa tako neposredno izpovedno.«
»Upajva, da so najine sodbe tudi strokovno podprte.«
»Upajva.«
Maja ja potegnila korak, kot da želi povedati nekaj zelo resnega: »Saj je vseeno. Ko gre za umetnost, je strokovnost na drugem mestu.«
»Ko umetnik ustvarja, najbrž ne razmišlja o umetnosti. Takrat prisluhne svojemu srcu. Mislim, da je umetnina, katerakoli že, stvar ljubezni.«
»To si pa zelo lepo povedal. Tudi jaz mislim tako.«
Prišla sta do majhnega križišča z ozko slepo ulico. Simon se je ustavil, si ogledoval uličico, potem pa zapel v slogu Kohontove: »Zdaj pa slišim temni glas v trebuhu mojem …« in je pokazal na reklamno tablo, ki je visela sredi ulice nad vrati lepo obnovljene fasade. Na njej je razločno pisalo »Briška hiša«, pod tem pa so bile oznake za oddajo prenočišč.
»To iščeva,« je rekel Simon Maji, ki je strmela v reklamno tablo, kot da o nečem razmišlja.
Šla sta do vrat in z bežnim pogledom ugotovila, da je prostor po njuni meri.
Vstopila sta. Mize so bile prazne. Očitno zaradi še zgodnje ure. Natakar, ki se je mudil pri mizah, in natakarica za pultom, sta ju vljudno pozdravila.
Sedla sta in si naročila zajtrk. Radovedno sta si ogledovala okusno urejenost prostora in ugotavljala, da je odlično prenovljena stara hiša, s posrečeno ohranjenostjo bistvenih elementov starih briških hiš, kar je potrdil tudi natakar, ko jima je postregel z zajtrkom. Že zunaj sta videla, da je stavba ozka in dolga in takšna je bila tudi notranjost lokala. Očitno sta bila dva prostora združena v enega in s tem se je ustvaril vtis nekakšne pokrite ozke in dolge ulice, kar je dajalo prostoru posebno privlačnost. Pri obnovi so ohranili tudi okenske niše tam, kjer so prvotno bile. Kamen in les sta ustvarila harmonijo in intimo, tudi z nekaj elementi furlanske in kraške arhitekture, vsekakor pa z močnim pridihom nostalgije po minulih časih.
Po zajtrku sta povprašala za prenočišče in natakar jima je ponosno postregel z informacijami o njihovi ponudbi. Ker sta izrazila željo, da bi si nezasedene prostore rada ogledala, ker mislita prespati, je natakar poklical gospodarja Štefana Mavriča, ki je kmalu prišel in ju prijazno pozdravil ter razložil, da ima na razpolago še dve sobi in en apartma, ter ju, kot sta želela, odpeljal na ogled.
Po kamnitih stopnicah, ohranjenih še iz prejšnjih časov, so prišli na hodnik v nadstropju z odprto stekleno steno, čez katero je bil potegnjen podaljšan napušč. Od tam se je odpiral razgled na severno stran k osončenim Dolomitom in zahodno stran Brd, ki so se potegnila v široko furlansko raven s slutenim Čedadom. Ravnina se je končala v meglici in v fantaziji je misel šla lahko dlje vse tja do Vidma in do reke Piave.
»Zelo lep pogled imate s te galerije,« je bila Maja očarana nad prelestno veduto.
»Šmartno se nahaja v središču Brd,« je povedal gospodar Mavrič, ko je videl zanimanje za pokrajino. »Pesnik Gradnik je opeval Šmartno kot orlovsko gnezdo, ki ždi na točki, od koder se odpira pogled od Alp do Jadranskega morja.«
Medtem je s ključem v roki pokazal na vrata še prostega apartmaja, za kar pa nista bila zainteresirana.
»Potem pa,« je rekel in šel dalje, »vama preostaneta dve sobi, če vama bo katera od njih ugajala …«
Stopil je k naslednjim vratom in med odklepanjem je povedal: »Vsaka soba ima svoje ime.« In ko je odprl, jo je predstavil: »Ta soba se imenuje Izabela.«
»Izabela?« je navdušeno rekla Maja, ki je bila v hipu zadovoljna z njo že zaradi imena. Soba je bila umirjene oranžne barve, z lesenim podom, majhnim oknom, mizico s stoloma in posteljo, ki je bila očitno še nepripravljena. Vse je bilo opravljeno v prijetni domačnosti in preprostosti.
»Izabela,« je še enkrat ponovila Maja. »Kako lepo ime. Po kateri dami pa je tako poimenovana?«
»Po plemeniti dami,« se je ponosno smehljal Mavrič. Potem je nekoliko pomolčal in zatem razložil: »Po samorodni trti izabeli, ki rodi okusno dišeče jagode, iz katerih se toči omamno vino, ki spominja na okuse in duhove najstarejše trte na svetu, ki rase na mariborskem Lentu.«
Ko se nista mogla načuditi temu odkritju, je Mavrič postregel še s staro pesmijo o tej trti in njenem vinu, ki se je v teh krajih še ohranila. Zanosno je recitiral:
Izabela, izabela
je najboljša trtica.
Tu sva z deklico sedela,
sva zaljubljena bila.
Božal njene kodre črne,
gledal v črne ji oči.
Z izabelo, če se vrne,
bom nazdravil ji.
»To si bom moral zapomniti,« je rekel Simon.
Maja se je stisnila k njemu in kot da bi zaprosila, je rekla: »Jaz bi izbrala prav to sobo … Izabelo.«
Ker je Simon zadovoljno pokimal, je gospodar, ki je še vedno stal ob vratih in čakal na odločitev, rekel:
»Prav! Torej Izabela! Samo počakati je potrebno kakšno uro, da se jo z drugimi vred pripravi.«
»Zmenjeno!« je rekel Simon in šel po prtljago.
Zatem sta odšla spet po vasi križemkražem ter si ogledovala posamezne zanimive hiše, oboke, strehe in kotičke. Stopila sta v cerkev svetega Martina, po katerem je vas tudi poimenovana. Maja je razložila svojo domnevo razvojne preobrazbe tega imena: »Prvotno ime je bilo vsekakor sveti Martin,« je rekla. »Z romanizacijo se je spremenilo v santo Martino ali krajše san Martino. Santo se je spremenil v furlanski šanto, ta pa v domači šan. Torej, nastal je šan Martino. Potem se je tudi to poenostavilo in rekli so š-martino. Končno, da bi beseda bolj tekla, so črtali še -i- in ostalo je Šmartno.
V cerkvi so freske slikarja Toneta Kralja, ki jih je ustvarjal po prvi svetovni vojni, v času fašizma na Primorskem. Maja se je zadrževala ob podobah križevega pota, kjer je ugotavljala posebnost, na katero še ni naletela na podobah križevega pota, namreč, da bi Jezusa bičali, kronali in križali domači ljudje, torej Judje, ne pa rimski vojaki, ki so le stali ob strani in opazovali njihovo delo.
»O čem je razmišljal Tone Kralj, ko je to slikal?« se je na glas spraševala.
»Seveda,« je rekel Simonu, ki se je ob prvem ogledu tudi čudil: »Seveda. saj so Judje zahtevali križanje. Rimska oblast ga je, tako je v svetem pismu, želela oprostiti. Potem pa so Rimljani rekli, kot je umetnik presodil, če zahtevate, pa še opravite!«
»In so opravili bolje, kot bi opravili sami Rimljani!« je pritrdila Maja.
»Je slikar Kralj ob slikanju teh podob slutil drugo svetovno vojno, kot je slutil pesnik Gregorčič prvo pri pisanju poeme Soči?« se je spraševal Simon, ko sta izstopila in šla na daljši sprehod zunaj šmartenskega obzidja, tako da sta se vrnila v Briško hišo že pozno popoldne. Bila sta nekoliko utrujena in nekoliko lačna, a polna dobre volje. Odločila sta se, da bo njun pozni obed obenem tudi večerja.
V gostinskem prostoru je bilo precej gostov. Eni so bili pri jedači, drugi v pomenku pri pijači ali kavi. Ko sta pojedla, je pristopil gospodar Mavrič s kozarčkoma na malem pladnju. Ponudil je s prijaznimi besedami: »To je na račun naše hiše! Žganje iz luštreka.« Nato je pomežiknil in tiše nadaljeval s skrivnostnim nasmehom:
»Luštrek je priznan afrodiziak, ki spodbuja k ljubezni.«
»Pa tudi res pomaga?« ga je z enakim nasmeškom in enako skrivnostno vprašal Simon.
»Ja! Gotovo pomaga,« je odrezal gostitelj. »Samo verjeti moraš v to,« je še resno posvaril ter šel za svojim delom.
Odšla sta v sobo. Simon je vključil radio na omarici in poiskal postajo s primerno glasbo, ki je nagovarjala k plesu, tako da sta se oba vsak zase nekajkrat baletno zavrtela po podu. Maja se je ustavila ob stopnicah v kotu, ki so vodile k majhni ograjeni galeriji tik pod stropom. Radovedno se je povzpela skoraj do vrha stopnic in ugotovila, da je to mali otroški kot z dvema posteljicama. Sanjavo se je zagledala v to romantiko. V mislih je odgrinjala posteljno odejo in v duši ji je bilo toplo. Obrnila se je k Simonu in želela reči, da ko bosta prišla naslednjič sem, bosta uporabila tudi ta mansardni prostor in eno od teh dveh posteljic. Simon je stal ob oknu in očitno je bilo, da ne gleda v zunanji svet, ampak da se ozira v svojega, notranjega. Ni ga želela motiti. Ko se je obrnil, je stopila k njemu, sunkovito in močno se je stisnila in ko je objem nekoliko popustil, ga je vprašala:
»V kaj si bil tako zaverovan?«
V njej se je odprl strah, da se je bil v mislih srečal s Saro.
Nekaj časa ji ni odgovoril. Potem pa rekel s tihim, a odločnim glasom: »Maja, poročiva se … Čimprej se poročiva, Maja moja ljubljena.« Tako je rekel in jo spet objel.
Ob teh besedah se je v Maji zgodilo nekaj, kot da bi nemirno vodovje, ki se je dolgo nabiralo za neutrjenim jezom, podrlo pregrade in preplavilo dolino. Duša se ji je razprla v burnih valovih. V silnem objemu sta se drug ob drugem sesedala proti tlom, kot da bi se pogrezala. Majine oči so se spet zalile s solzami ob trepetajočem, skoraj hlipajočem radostnem smehu. Spet ga je stisnila in v otroški radosti sta se objeta povaljala po tleh ob ponavljajočih besedah, ki so se zlivale v prostor kot v začaranem transu:
» … poročiva se, ljubljeni … poročiva se, Maja … Simon, vzemi me … ljubljena moja … ljubi moj … tvoj sem … ljubljeni, tvoja sem … vzemi me … vzemi …«
Sanjavo sta oddrsela do postelje, kjer sta drug drugega vzela, kjer sta se drug drugemu dajala, drug od drugega jemala ter si med ljubljenjem, ki je bilo priseganje ljubezni, prisegla večno zvestobo. Ob tem je čas pozabil nanju. Le radio jima je pošiljal v prostor melodije počasnega, valujočega tanga ter govoril o nekem večnem, brezkončnem trajanju.
Potem sta umirjeno ležala drug ob drugem brez bremen, brez besed, brez misli, ki bi se kje in ob čem ustavljale.
Ko se je Simon le nekoliko predramil iz sanjarjenja, je rekel:
»Maja, slišiš, da nama igra tango ljubezni … danes sva se v resnici zaročila … Tukaj, v intimni Izabeli sredi Brd, se danes začenja najina nova življenjska doba.«
»Vse je tako kot v sanjah,« je rekla Maja. »Če pomislim, kako je bilo z nama še včeraj, ne morem verjeti vsemu temu. Vse je tako neverjetno lepo in zares.« Položila je svoje golo telo na njegovo goloto, kot da bi želela to dvoje spojiti v eno samo bitje, bitje z bitjem enega srca, kot je večkrat rekla.
Zvoki iz radia so neutrudno igrali. Simon je rekel: »Zaplešiva ta najin zaročni tango.«
Vstala sta in se predajala počasnim ritmom. Priplesala sta do mizice s hišnim telefonom. Simon je, pozibavajoč v objemu, dvignil slušalko in ko se je iz spodnjega prostora nekdo oglasil, je zaprosil, če bi prinesli v sobo Izabela steklenico šampanjca.
»Z veseljem,« se je slišal glas, v katerem je Simon prepoznal gospodarja Štefana Mavriča.
»In tri čaše,« je še naročil Simon.
»Tri? Kaj ste v treh?« ga je nekoliko sumljivo vprašal spodnji.
»Bomo, ko boste vi prišli,« je prejel prijazen, a dvoumen odgovor.
»Obleciva se,« je hitela Maja, navdušena nad domislekom in začela begati po sobi za primernimi oblačili. Nakar sta se odločila samo za večerno haljo.
Mavrič je potrkal ter na poziv počasi odpiral in vstopil. Nekoliko se je zmedel, ko ju je videl v haljah, a se je kot gostitelj hitro prilagodil.
»Ma,« se je obračal po prostoru. »Rekli ste, da ste v treh?«
»Smo,« se je posmejal Simon. »Zdaj smo v treh. Vi, gospod Štefan Mavrič, vi ste najin gost, če se s tem strinjate. Gost za en trk s šampanjcem, kot priča, če se strinjate.« Medtem je Mavrič vedno širše gledal, ker ni razumel, o čem je beseda.
»Midva sva tukaj pri vas, gospod Štefan, v vaši Izabeli sklenila, da se bova, kolikor se bo dalo hitro, poročila,« je povedal presenečenemu gospodarju. »Torej, zaročila sva se in vi, vljudno vas prosiva, bodite nama za pričo, ker želiva, da se ta protokol opravi!« je končal z nasmejanim obrazom.
»Veliko sem že doživel v tej hiši,« se je Mavrič sprostil. »Da bi bil priča zaroke, tega pa še ne.« Govoril je resno in ni skrival, da je s tem počaščen.
»Vsaka stvar se zgodi prvič! Potem sledi samo še ponavljanje,« je rekel Simon in se posvetil steklenici.
Zamašek je s pokom odskočil in trčili so na srečo, na ljubezen in na zdravje.
Ko je Štefan še enkrat izrekel čestitko in izrazil čast, da je bil njun gost, se je še enkrat zahvalil in še enkrat zaželel vse najboljše in vso srečo, se je vljudno poslovil ter neslišno zaprl vrata za seboj.
Ni preteklo veliko časa, ko je spet potrkal in dal Maji, ko je prišla na vrata, krožnik z dvema kosoma potice, skupaj z opravičilom, ker ju moti.
»To in šampanjec gre na račun hiše za vajino veselo zaroko,« je prijazno rekel, se še enkrat opravičil za motenje in odšel.
Usedla sta se in pokušala potico. Bila je izvrstna. Počasi je je zmanjkovala in ko je ni bilo več, sta se odpravila v posteljo. Noč ju je pregrnila s svojim mirom.
