Najraje pišem zjutra,
ko ustrnice sonca, našminkane
s češnjevordečo šminko poljubljajo
minko.
Najraje pišem opoldne, ko abstrakcije
poplesujejo na dlani, kamor jih
izrišem s kulico.
Najraje pišem zvečer, ko se
dinozavri - otroške igrače -
odrpavljajo spat: nadvse ljubki so,
majhne zverinice, ki pijejo
špirit, totalno zapite.
Najraje pišem ponoči,
ko ustnice mesečine
poljubljajo razpelo...
ERINIJE
Erinije sem spravil v škatle za čevlje, čez zimo; zdaj pa - ko je pomlad - sem jih izpustil na prostost in zobljejo češnje in svetlobo in se ljubijo s pani ogledal, tako modrimi kot lazura nad Pontskim gorovjem. Pijana drevesa se ljubijo z vetrom, listajo listje, da je slišati kot kakšsen Lizstov koncert za klavir. V skrajni drži izpišem še Šivo, ki neprestano šiva (po poklicu je namreč krojač): baele svile je že sešil v rutice in druga okrasna oblačila za svojo ženo, boginjo Parvati, ki je lepa kot lotosov cvet.
VELIKONOČNA BOLEČINA
Ja, ja, Velika noč je lahko tudi bolečina, ki resda seže v skrivališče, oskrunjena od ateizma in brezt golobov na oknu, ki bi potrkali s kljunčkom in zagrulili svojo alelujo, velikonočni pozdrav, ki ga pošilja Emanuel, ki se je podpisoval podobno kot Immanuel Kant.
SANJE
To noč sem sanjal, da mečkam neko damico v vinsko rdeči obleki, in ko sem se prebudil, me je bolela glava, nočni ptiči so se spreletavali v okviru oken, skratka: zaljubil sem se, čeprav ne vem, če bom tisto žensko še kdaj srečal... Zdaj spim in pišem, fontane žuborijo, neki neizrekljivi mir se je naselil vame, a ne morem naprej ne nazaj, torej v desno, po pobočju domišljije navzdol, torej v levo, tisto skrajno, levo, kjer klošarji zvijajo cigarete, ki potem krožijo od ust do ust, da me transformira in na koncu togotnega spoznanja še sam potegnem in sanjam, sanjam...
VITRAŽ
Totalno sem izmučen. Sanjam monstrume, tudi podnevi, nekakšno blazno legalizacijo, ki je sploh ne obvladam. Duševne motnje. In v zvoniku katedrale - meseni vitraž, in Svarun z vrčkom piva, ali s kozarcem vina: saj je vseeno, glavno da teče dol po grlu. In na koncu: pijani Li Tai Po in njegoa prošnja: Pustite me, naj bom pijan!
PRAŠIČI JUTER
Prašiči juter, oblečeni v kašmirsko svilo, obuti v gojzerje, krulijo. Prisluh, koristen le še otrokom, preplavi tudi starce, preplavi tudi mene. »Kaj si rekel?« »Nič nisem rekel, le kašmirske zastave s prisluhi bi rad snel.« Kašmir? Berlin? Saj je vseeno, samo ne napenjajte mi ušes!
NAJRAJE PIŠEM
Najraje pišem zjutra,
ko ustrnice sonca, našminkane
s češnjevordečo šminko poljubljajo
minko.
Najraje pišem opoldne, ko abstrakcije
poplesujejo na dlani, kamor jih
izrišem s kulico.
Najraje pišem zvečer, ko se
dinozavri - otroške igrače -
odrpavljajo spat: nadvse ljubki so,
majhne zverinice, ki pijejo
špirit, totalno zapite.
Najraje pišem ponoči,
ko ustnice mesečine
poljubljajo razpelo...
ERINIJE
Erinije sem spravil v škatle za čevlje, čez zimo; zdaj pa - ko je pomlad - sem jih izpustil na prostost in zobljejo češnje in svetlobo in se ljubijo s pani ogledal, tako modrimi kot lazura nad Pontskim gorovjem. Pijana drevesa se ljubijo z vetrom, listajo listje, da je slišati kot kakšsen Lizstov koncert za klavir. V skrajni drži izpišem še Šivo, ki neprestano šiva (po poklicu je namreč krojač): baele svile je že sešil v rutice in druga okrasna oblačila za svojo ženo, boginjo Parvati, ki je lepa kot lotosov cvet.
VELIKONOČNA BOLEČINA
Ja, ja, Velika noč je lahko tudi bolečina, ki resda seže v skrivališče, oskrunjena od ateizma in brezt golobov na oknu, ki bi potrkali s kljunčkom in zagrulili svojo alelujo, velikonočni pozdrav, ki ga pošilja Emanuel, ki se je podpisoval podobno kot Immanuel Kant.
SANJE
To noč sem sanjal, da mečkam neko damico v vinsko rdeči obleki, in ko sem se prebudil, me je bolela glava, nočni ptiči so se spreletavali v okviru oken, skratka: zaljubil sem se, čeprav ne vem, če bom tisto žensko še kdaj srečal... Zdaj spim in pišem, fontane žuborijo, neki neizrekljivi mir se je naselil vame, a ne morem naprej ne nazaj, torej v desno, po pobočju domišljije navzdol, torej v levo, tisto skrajno, levo, kjer klošarji zvijajo cigarete, ki potem krožijo od ust do ust, da me transformira in na koncu togotnega spoznanja še sam potegnem in sanjam, sanjam...
VITRAŽ
Totalno sem izmučen. Sanjam monstrume, tudi podnevi, nekakšno blazno legalizacijo, ki je sploh ne obvladam. Duševne motnje. In v zvoniku katedrale - meseni vitraž, in Svarun z vrčkom piva, ali s kozarcem vina: saj je vseeno, glavno da teče dol po grlu. In na koncu: pijani Li Tai Po in njegoa prošnja: Pustite me, naj bom pijan!
PRAŠIČI JUTER
Prašiči juter, oblečeni v kašmirsko svilo, obuti v gojzerje, krulijo. Prisluh, koristen le še otrokom, preplavi tudi starce, preplavi tudi mene. »Kaj si rekel?« »Nič nisem rekel, le kašmirske zastave s prisluhi bi rad snel.« Kašmir? Berlin? Saj je vseeno, samo ne napenjajte mi ušes!
