… Nismo ravno prepričljivi v fizične,
materialnem svetu. Zakaj ne? Nas res tako
mamijo višine (štiri strani neba in p?ta,
ki je poezija, glasba in – končno –
vsa Umetnost). Umetnost lahko ustvari
čisto individualni svet, v katerem
– Kralji – z zlatim žezlom vladamo
metuljem, belim, pisanim, frfotavim…
TABLETE
Zemeljski duh bo ugasnil. Zakaj?
Zato. Upognilo nas bo, zvilo v klobčič,
pospali bomo, nič več sanjali,
nič več stegovali roke za rožami,
cvetočimi na nebu. Prosim, pustite
uživati vsaj umetnike! Ali nismo
sol te z?mlje!? Kako – lepo vas prosim –
pa bodo cveteli maki brez nas?
ZVEZDAM
Lepe ste, svetlo
žarite iz višin.
Ali kdaj zaspite,
si otresete srebrni
prah? Se smehljate
meni, romarju, ki romam
skozi čas? Slišim
vaš smeh…
OPERA ZA LEPO VERO
Pridi, Kralj višin, da ti zapojemo
arijo! Maki te že čakajo. Maki in smeh.
Nasmej se s homerskim smehom. Pridi
že enkrat. Ali – še bolje – sploh ne pridi.
Prespi čudovito noč, ki jo
zaljša petje travnate primadone.
Prespi tudi sanje viol, čel in kontrabasa.
Zbudi se, Kralj višin! Poslušaj!
POZDRAV SONCU
dr. Juretu Koprivšku
Sonce je prikukalo izza oblakov.
Zdi se, kod da bi se smejalo. Sonce,
sonce rumeno, se res smejiš ali
pa se mi tako le zdi? Sonce molči.
Ne zna abecede. Ne zna brati. Ne zna
pisati. kaj pa – ljudje božji – sonce
sploh zna? Ne vem. Ne vem. Sonce
sem jaz. Sonce si ti. Sijeva. Sijeva.
POMLADNI TRIPTIH
Beli zimski čas se že poslavlja.
Kmalu bo pomlad z zvončki,
ki se opijajo s postanim snegom,
s trobenticami, ki trobijo
tako lepo, da bi jih poslušali
še na koncertu, z mačicami,
ki božajo razcveteli dan.
Pridi, pomlad, pridi!
ROCK AND ROLL ZA FRANČIŠKANE
Električna kitara. V ušesu
ocvetava zvok električne kitare.
O čem sanjari? Ali seji toži
po zvezdah – zlatih ljubicah?
Kitara joče. Strune drhtijo
kot gole najstnice, ki se slačijo.
Hočejo na oder. Abstraktni zvoki
rjovijo med zvezde…
ZEVS
Je mračen, cmerav zimski dan.
Krpe oblakov drsijo po nebu.
Pišem. Pesmi pišejo ljudje z nenavadno
bujno domišljijo, recimo Šalamun
te popelje za roko v svet svetlobe,
kjer je svoboda telesa in duha, in sem
– po nekem nenapisanem pravilu – še jaz
svoboden. kaj je – pravzaprav – svoboda?
OTROCI
Otroci delajo sneženega moža:
Zraven se kepajo in se vrešče
smejijo. Se znam tudi jaz
tako smejati? Najbrž en,
za kaj takega bi se moral – v mislih –
vrniti nazaj – v otroštvo, ko smo
se igrali ravbarje in žandarje,
uh, kje so tisti časi…
PESEM ZA MARJETKO
Še malo in bo pomlad, ko vzcvetijo
travniške rožice, med njimi
tudi marjetice, ki so mi najljubše,
saj me spominjajo nate, moja sladka
ljubica. In res: Natrgajmo si marjetic,
iz njih spletimo kronico, z njo
okronajmo Marjetko – kraljico
rož. Sonce bo kmalu v zenitu –
PESEM O ČRNI MUKI
Beseda mi le stežka gre z jezika.
Na pol govorim, na pol se, da premagam
muko, smejim. O črna muka, kdo si jo je
izmislil? Če je lirski subjekt muka,
kako jo prenašati? Ali mora biti
– po individualističnem pravilu –
besedilo koherentno? Ne vem.
Kaj pa sploh vem? Prah med prahci sem.
VEČNO
… Nismo ravno prepričljivi v fizične,
materialnem svetu. Zakaj ne? Nas res tako
mamijo višine (štiri strani neba in p?ta,
ki je poezija, glasba in – končno –
vsa Umetnost). Umetnost lahko ustvari
čisto individualni svet, v katerem
– Kralji – z zlatim žezlom vladamo
metuljem, belim, pisanim, frfotavim…
TABLETE
Zemeljski duh bo ugasnil. Zakaj?
Zato. Upognilo nas bo, zvilo v klobčič,
pospali bomo, nič več sanjali,
nič več stegovali roke za rožami,
cvetočimi na nebu. Prosim, pustite
uživati vsaj umetnike! Ali nismo
sol te z?mlje!? Kako – lepo vas prosim –
pa bodo cveteli maki brez nas?
ZVEZDAM
Lepe ste, svetlo
žarite iz višin.
Ali kdaj zaspite,
si otresete srebrni
prah? Se smehljate
meni, romarju, ki romam
skozi čas? Slišim
vaš smeh…
OPERA ZA LEPO VERO
Pridi, Kralj višin, da ti zapojemo
arijo! Maki te že čakajo. Maki in smeh.
Nasmej se s homerskim smehom. Pridi
že enkrat. Ali – še bolje – sploh ne pridi.
Prespi čudovito noč, ki jo
zaljša petje travnate primadone.
Prespi tudi sanje viol, čel in kontrabasa.
Zbudi se, Kralj višin! Poslušaj!
POZDRAV SONCU
dr. Juretu Koprivšku
Sonce je prikukalo izza oblakov.
Zdi se, kod da bi se smejalo. Sonce,
sonce rumeno, se res smejiš ali
pa se mi tako le zdi? Sonce molči.
Ne zna abecede. Ne zna brati. Ne zna
pisati. kaj pa – ljudje božji – sonce
sploh zna? Ne vem. Ne vem. Sonce
sem jaz. Sonce si ti. Sijeva. Sijeva.
POMLADNI TRIPTIH
Beli zimski čas se že poslavlja.
Kmalu bo pomlad z zvončki,
ki se opijajo s postanim snegom,
s trobenticami, ki trobijo
tako lepo, da bi jih poslušali
še na koncertu, z mačicami,
ki božajo razcveteli dan.
Pridi, pomlad, pridi!
ROCK AND ROLL ZA FRANČIŠKANE
Električna kitara. V ušesu
ocvetava zvok električne kitare.
O čem sanjari? Ali seji toži
po zvezdah – zlatih ljubicah?
Kitara joče. Strune drhtijo
kot gole najstnice, ki se slačijo.
Hočejo na oder. Abstraktni zvoki
rjovijo med zvezde…
ZEVS
Je mračen, cmerav zimski dan.
Krpe oblakov drsijo po nebu.
Pišem. Pesmi pišejo ljudje z nenavadno
bujno domišljijo, recimo Šalamun
te popelje za roko v svet svetlobe,
kjer je svoboda telesa in duha, in sem
– po nekem nenapisanem pravilu – še jaz
svoboden. kaj je – pravzaprav – svoboda?
OTROCI
Otroci delajo sneženega moža:
Zraven se kepajo in se vrešče
smejijo. Se znam tudi jaz
tako smejati? Najbrž en,
za kaj takega bi se moral – v mislih –
vrniti nazaj – v otroštvo, ko smo
se igrali ravbarje in žandarje,
uh, kje so tisti časi…
PESEM ZA MARJETKO
Še malo in bo pomlad, ko vzcvetijo
travniške rožice, med njimi
tudi marjetice, ki so mi najljubše,
saj me spominjajo nate, moja sladka
ljubica. In res: Natrgajmo si marjetic,
iz njih spletimo kronico, z njo
okronajmo Marjetko – kraljico
rož. Sonce bo kmalu v zenitu –
PESEM O ČRNI MUKI
Beseda mi le stežka gre z jezika.
Na pol govorim, na pol se, da premagam
muko, smejim. O črna muka, kdo si jo je
izmislil? Če je lirski subjekt muka,
kako jo prenašati? Ali mora biti
– po individualističnem pravilu –
besedilo koherentno? Ne vem.
Kaj pa sploh vem? Prah med prahci sem.
