Vrabček je sedel na drevesu ob robu gozda in čivkal. Vsak dan, ko se je vrnil s poleta okoli vrtca, so bile njegove pesmi bolj žalostne. Nekega dne je zajokal. Ko se je zmračilo, ga je obiskala dobra vila. Ja, tudi ptice imajo svojo dobro vilo. Takšno s perutmi, kot jih imajo ptice. Ima lepo zaobljen kljun. Krempeljce skriva v belih copatkih, a glavo je poveznjena bela puhasta čepica s cofkom. Med perjem pa se svetijo bleščice.
Vrabček ni opazil, kdaj je priletela. Kar naenkrat je sedela poleg njega in pela. Pela je o soncu, o svobodi, o čudovitem razgledu z višave. Vrabček pa se ni zmenil za njeno pesem. Potožil ji je:
»Vsak dan gledam otroke v vrtcu, kako se igrajo. Hrano jim postrežejo na krožniku. Ko dežuje gredo v igralnico. Poslušajo pravljice, pojejo. Jaz pa od jutra do večera stikam za mušicami, sem kdaj tudi hudo lačen. Vedno oprezam, da me ne ujame jastreb in me požre. Če dežuje, sem moker. Nimam tople igralnice.«
Vila je dolgo in globoko razmišljala. S svetlečo perutnico je vrabčka pobožala in rekla:
»Pomiri se. Če bi prisluhnil moji pesmi, bi drugače razmišljal. To, kar imaš ti, tega otroci v vrtcu nimajo.«
»Jaz pa nima tega, kar imajo oni. Hočem biti deček.«, je vztrajal vrabček. Bil je že malo jezen.
»Prav, če tako misliš. Jutri boš deček v vrtcu. Ime ti bo Mirko. Zvečer ob tem času boš zopet vrabec. Čakaj me na tej veji.«
Naslednji dan je Mirko bil v vrtcu med otroki sredinčkov. Brskal je v predalu z igračami, a mu nobena ni bila po godu. Stekel je v drugo igralnico, pa v tretjo … Vzgojiteljica Ana pa za njim in ga privedla nazaj.
»Ostani v svoji igralnici. Na, tu imaš avtomobilčke in se igraj.« Mirko pa ni maral sedeti pri miru. Stopil je k oknu in gledal košato drevo, ki se je dvigala proti nebu. Hotel bi biti med tistimi vejami. Drevo nima nobenih sten, tako kot igralnica. Tedaj se je spet oglasila Ana:
»Malica! Otroci, pridite k mizicam. Mirko, ti pa razdeli žlice.« Še nikoli mu ni kdo ukazal, kaj naj dela. Vzel je šop žlic in po eno žlico polagal na mizice. Na zadnjo pa vse, ki so mu ostale. Ana je vsakemu prinesla malico na krožniku. Vsi so jedli in cmokljali. Tudi Mirko je jedel, čeprav še ni bil lačen. Pri pospravljanju je spet moral pomagati.
»Halo, otroci! Gremo na dvorišče. Sonce je že visoko,« je Ana spet ukazala. Preden so stekli na trato, so se preobuli. Mirko je takoj stekel k drevesu in začel plezati. Otroci pa so vpili:
»Mirko je na drevesu. Padel bo!« Pritekla je Ana z lojtro, splezala za njim in ga varno spravila dol. Bila je huda:
»Če boš še naprej tako poreden, te bom zaprla v igralnico.«
Povesil je glavo in skoraj zajokal. Ko je gledal otroke, kako se lovijo, je tudi sam začel teči. Tekal je po celem dvorišču, čeprav ga nihče ni lovil in tudi on ni nikogar lovil.
»Otroci, bežimo v igralnico. Deževalo bo,« je klicala Ana, ko je črn oblak zakril sonce. Vsi so že zbežali pod streho. Mirko pa se je sredi dvorišča ustavil, si odpel hlače, počenil in kakal. Zdaj se je Ana pošteno ujezila.
»Mirko, ti pacek! Zakaj nisi šel na stranišče kakat?« Močno ga je prijela za roko in odvedla najprej v umivalnico, ga umila in oblekla.
»Tako, zdaj pa sedi tu poleg mene. Brala vam bom pravljico o najbolj srečnem vrabčku.« Mirko je mirno obsedel in poslušal pravljico o vrabčku, ki je poletel v višave, videl vse, kar se je pod njim dogajalo in se zaljubil v najlepšo vrabico.
Zvečer je Mirko bil zopet vrabček. Z dobro vilo sta sedela na isti veji, kot sinoči.
»Bi hotel biti še naprej deček Mirko,« ga je vprašal dobra vila.
»Ne, nikoli več. Raje ostanem vrabec. Poletim kamor želim, si poiščem hrano, ko sem lačen in lahko kakam kjerkoli hočem.«
LUNA NA DREVESU ali
NEDOKONČANA PRAVLJICA
Mama je sedela ob postelji in Benjaminu pripovedovala pravljico za lahko noč. Benjamin je zaprl oči in kmalu zaspal. Do konca je manjkala še četrtina pravljice, mama pa jo je kar zaključila:
»Zazvonil je zvonec in pravljice je konec.« Zagrnila je okno in tiho odšla.
»Ha, spet mi je uspelo mamo prevarati,« je rekel Benjamin. Stopil je k oknu in odgrnil zaveso, da je lahko gledal v park. Vedel je, da mora na luno še malo počakati. Ko se bo pojavila in prižgala vse svoje žarnice, bo park osvetljen. Slonel je ob oknu in se ob bledi ulični razsvetljavi zastrmel v smreko. Štrlela je visoko iznad ostalih dreves. Bila je celo tako visoka, da je segla čez griče in hribe, ki so čepeli nekje v daljavi.
»Če bi splezal v vrh te smreke, bi ti hribi bili pod mano in lahko bi videl svet na oni strani,« si je govoril. Prav izza teh hribov se je za smreko prikazala luna. Počasi je lezla, lezla, osvetlila park in obsedela v vrhu smreke. Na eni strani ji je še manjkal ozek krajec, da bi izgledala kot lubenica.
»Kako čudovito bi bilo, če bi lahko bil tam tudi jaz,« je vzdihnil Benjamin. Vse to je zdaj lahko opazoval tudi iz postelje in si za hrbet stlačil blazino. Razmišljal je o mamini pravljici. Takrat se mu je zazdelo, da mu je luna pomežiknila.
»Pridi, Benjamin. Čakam te,« ga je vabila. Zaprl je oči in že je objemal deblo smreke. Poskušal je plezati pa ni šlo. V pravljici je plezala gosenica in se spremenil v gosenico. Gosenica je priplezala do prvih vej in se iz previdnosti ozrla okoli sebe. Zagledala je velik črn kljun, kako se ji bliža:
»Kra, kra, kra! Kakšen rejen posladek za mojega mladiča,« je krakala vrana. Še prej, preden je kljun dosegel gosenico, se je ta spremenila v kačo. Vrana se je prestrašila in odletela. Kača je pogumno plezala dalje. Povzpela se je že skoraj do polovice smreke, ko je zavreščalo. Nad njo je s široko razprtimi perutmi lebdela kanja:
»Glej , glej. Kar sem gor je prilezla. Ne bo se mi treba na zemljo spuščati po hrano,« je zadovoljno hreščala. Kača se je v trenutku spremenila v muho in se skrila med veje. V deblu smreke je bila majhna duplina. Prestrašena muha je hotela zlesti vanjo, da bi se pomirila. Pa so iz nje pogledali trije ptičji mladiči in segali proti njej. Zadnji hip so muhi zrasle štiri tačke, košati rep in muha je postala veverica. Skočila je na višjo vejo, ptičji mladiči pa so jezno cvrkutali. Veverica je skakala vse više in više. Do vrha smreke, od koder bi si lahko ogledala ves svet, ni bilo več daleč. Toda tam je gnezdil orel. Veverico bi orel s kremplji oklenil in jo razkosal. V pravljici je orlov kljun bil zelo krvoločen. Benjamin v podobi veverice je postal paničen. Kaj naj zdaj? Mama je tu pravljico prekinila. Rekla je:
»Zazvonil je zvonec in pravljice je konec.« Hotel je splezati z drevesa, a se je ustrašil globine. Skakal je z veje na vejo. Teh je bilo vse manj in padel je na tla.
Mama je slišala ropot in krčevit jok. Pritekla je v sobo. Postelja je bila prazna in vsa pomendrana, Benjamin pa na tleh.
»Ja kaj se je zgodilo?«
»Veverica sem bil. Skakal sem po vejah in hotel dol.«
»Luna se je vmešavala v tvoj spanec. Poglej, kako se ti roga tam z vrha smreke.« Benjamin je nehal jokati.
»Zakaj mi nisi pravljice povedala do konca?« Očitajoče je pogledal mamo.
»Zato, ker si zaspal. Mislim, da sem takrat zaveso zagrnila. Ali pa samo mislim, da sem. Ne vem,« in dvomljivo pogledala Benjamina.
POLŽ, KI JE HOTEL TEČI
»Dobro, da sem svojo hiško vzel seboj. Na tej veliki solatni gredi se lahko še izgubim. Tako bom pa doma povsod, kjerkoli se bom ustavil,« je modroval polž Živko. Bil je slabe volje, vihal nos in pomigal z rožički:
»Dovolj mi je solate, fuj. Čisto brez okusa je.« Zapihal je lahen veter. Močno je zadišalo po nečem dobrem.
»Joj, kako slasten vonj. To moram videti.« Obrnil se je v smer vonjave in hotel teči. Bil je že hudo lačen. A bolj ko se je napenjal, manj je šlo. Gledal je mravlje, kako so ga prehitevale in se jezil:
»Zakaj tudi meni niso zrasle noge. Ne tako tanke, kot jih imajo one. Bolj močne bi naj bile, da bi zmogle tudi hiško nesti.«
Ko je dohitel gosenico, ki se je gubala v isto smer, se je pomiril. Prehitel jo je in ji zmagoslavno pomahal.
Vabljivi vonj je postajal vse močnejši. Do kraja je iztegnil svoje rožičke, da bi ga vodili v pravo smer in zadel ob jagodo.
»Glej, glej, kako rdeča buča. Takšne še nisem jedel,« in že jo je začel glodati.
»Mmmm, to je pa dobro. Bom kar tu ostal.« Jedel je in jedel, dokler ni globoko rignil.
Odslej Živko ni več maral solate. Ko je bil sit in utrujen, je zlezel pod jagodni list, se zvil v hiško in že je bil doma. Razmišljal je:
»Tu mi je lepo. Tudi na varnem sem. Okrog vrta je ograja, da kokoška Puta ne more do mene. Nje se strašno bojim. Nekoč, ko ograja še ni bila končana, je prišla na vrt. Takrat sem imel še manjšo hiško s tankimi stenami. Puta je začela cufati solato. Ravno tisto, ki sem jo pravkar glodal jaz. Stisnil sem se k solatnemu steblu, čisto pod zadnji list, da me ne bi videla. Pa me je vseeno našla. S svojim ošiljenim kljunom je udarila po hiški, da se je odlomil del zunanjega roba. Pritekla je Cilka, jo napodila in jo zaprla v kurnik. Jaz pa sem se celih sedem dni mučil in slinil in lepil, da sem popravil odlomljeno steno.«
Nek popoldan, ko je Živko iskal najbolj rdečo jagodo, je prišla gospodinja Cilka. »Zelo sem se ustrašil Cilke. Hotel sem zbežati. Na vse načine sem se zvijal, poskušal oponašati kačo. Saj je tudi ona brez nog, hitra pa kot blisk. Niti premaknil se nisem, le nerodno sem se prevrnil. Na hiški sem začutil Cilkin prijem in samo še čakal, kdaj me bo vrgla v kokošnjak. To bi bil moj konec. Puta bi mi hiško razbila, mene pa pojedla. Čisto sem otrpnil, da še rožičkov nisem skril. Cilka pa me je samo nežno položila v travo in rekla:
»Zdaj se pa še tu malo pasi. Bojim se da te pohodim, ko bom nabirala jagode.« Ko pa je rekla:
»Lep polžek si. Bilo bi te škoda,« mi je postalo tako toplo, da so se moji rožički kar sami pogreznili. Ves omamljen od njene pohvale sem zlezel v hiško in zaspal.«
LET V PROSTOST
Vrabček je sedel na drevesu ob robu gozda in čivkal. Vsak dan, ko se je vrnil s poleta okoli vrtca, so bile njegove pesmi bolj žalostne. Nekega dne je zajokal. Ko se je zmračilo, ga je obiskala dobra vila. Ja, tudi ptice imajo svojo dobro vilo. Takšno s perutmi, kot jih imajo ptice. Ima lepo zaobljen kljun. Krempeljce skriva v belih copatkih, a glavo je poveznjena bela puhasta čepica s cofkom. Med perjem pa se svetijo bleščice.
Vrabček ni opazil, kdaj je priletela. Kar naenkrat je sedela poleg njega in pela. Pela je o soncu, o svobodi, o čudovitem razgledu z višave. Vrabček pa se ni zmenil za njeno pesem. Potožil ji je:
»Vsak dan gledam otroke v vrtcu, kako se igrajo. Hrano jim postrežejo na krožniku. Ko dežuje gredo v igralnico. Poslušajo pravljice, pojejo. Jaz pa od jutra do večera stikam za mušicami, sem kdaj tudi hudo lačen. Vedno oprezam, da me ne ujame jastreb in me požre. Če dežuje, sem moker. Nimam tople igralnice.«
Vila je dolgo in globoko razmišljala. S svetlečo perutnico je vrabčka pobožala in rekla:
»Pomiri se. Če bi prisluhnil moji pesmi, bi drugače razmišljal. To, kar imaš ti, tega otroci v vrtcu nimajo.«
»Jaz pa nima tega, kar imajo oni. Hočem biti deček.«, je vztrajal vrabček. Bil je že malo jezen.
»Prav, če tako misliš. Jutri boš deček v vrtcu. Ime ti bo Mirko. Zvečer ob tem času boš zopet vrabec. Čakaj me na tej veji.«
Naslednji dan je Mirko bil v vrtcu med otroki sredinčkov. Brskal je v predalu z igračami, a mu nobena ni bila po godu. Stekel je v drugo igralnico, pa v tretjo … Vzgojiteljica Ana pa za njim in ga privedla nazaj.
»Ostani v svoji igralnici. Na, tu imaš avtomobilčke in se igraj.« Mirko pa ni maral sedeti pri miru. Stopil je k oknu in gledal košato drevo, ki se je dvigala proti nebu. Hotel bi biti med tistimi vejami. Drevo nima nobenih sten, tako kot igralnica. Tedaj se je spet oglasila Ana:
»Malica! Otroci, pridite k mizicam. Mirko, ti pa razdeli žlice.« Še nikoli mu ni kdo ukazal, kaj naj dela. Vzel je šop žlic in po eno žlico polagal na mizice. Na zadnjo pa vse, ki so mu ostale. Ana je vsakemu prinesla malico na krožniku. Vsi so jedli in cmokljali. Tudi Mirko je jedel, čeprav še ni bil lačen. Pri pospravljanju je spet moral pomagati.
»Halo, otroci! Gremo na dvorišče. Sonce je že visoko,« je Ana spet ukazala. Preden so stekli na trato, so se preobuli. Mirko je takoj stekel k drevesu in začel plezati. Otroci pa so vpili:
»Mirko je na drevesu. Padel bo!« Pritekla je Ana z lojtro, splezala za njim in ga varno spravila dol. Bila je huda:
»Če boš še naprej tako poreden, te bom zaprla v igralnico.«
Povesil je glavo in skoraj zajokal. Ko je gledal otroke, kako se lovijo, je tudi sam začel teči. Tekal je po celem dvorišču, čeprav ga nihče ni lovil in tudi on ni nikogar lovil.
»Otroci, bežimo v igralnico. Deževalo bo,« je klicala Ana, ko je črn oblak zakril sonce. Vsi so že zbežali pod streho. Mirko pa se je sredi dvorišča ustavil, si odpel hlače, počenil in kakal. Zdaj se je Ana pošteno ujezila.
»Mirko, ti pacek! Zakaj nisi šel na stranišče kakat?« Močno ga je prijela za roko in odvedla najprej v umivalnico, ga umila in oblekla.
»Tako, zdaj pa sedi tu poleg mene. Brala vam bom pravljico o najbolj srečnem vrabčku.« Mirko je mirno obsedel in poslušal pravljico o vrabčku, ki je poletel v višave, videl vse, kar se je pod njim dogajalo in se zaljubil v najlepšo vrabico.
Zvečer je Mirko bil zopet vrabček. Z dobro vilo sta sedela na isti veji, kot sinoči.
»Bi hotel biti še naprej deček Mirko,« ga je vprašal dobra vila.
»Ne, nikoli več. Raje ostanem vrabec. Poletim kamor želim, si poiščem hrano, ko sem lačen in lahko kakam kjerkoli hočem.«
LUNA NA DREVESU ali
NEDOKONČANA PRAVLJICA
Mama je sedela ob postelji in Benjaminu pripovedovala pravljico za lahko noč. Benjamin je zaprl oči in kmalu zaspal. Do konca je manjkala še četrtina pravljice, mama pa jo je kar zaključila:
»Zazvonil je zvonec in pravljice je konec.« Zagrnila je okno in tiho odšla.
»Ha, spet mi je uspelo mamo prevarati,« je rekel Benjamin. Stopil je k oknu in odgrnil zaveso, da je lahko gledal v park. Vedel je, da mora na luno še malo počakati. Ko se bo pojavila in prižgala vse svoje žarnice, bo park osvetljen. Slonel je ob oknu in se ob bledi ulični razsvetljavi zastrmel v smreko. Štrlela je visoko iznad ostalih dreves. Bila je celo tako visoka, da je segla čez griče in hribe, ki so čepeli nekje v daljavi.
»Če bi splezal v vrh te smreke, bi ti hribi bili pod mano in lahko bi videl svet na oni strani,« si je govoril. Prav izza teh hribov se je za smreko prikazala luna. Počasi je lezla, lezla, osvetlila park in obsedela v vrhu smreke. Na eni strani ji je še manjkal ozek krajec, da bi izgledala kot lubenica.
»Kako čudovito bi bilo, če bi lahko bil tam tudi jaz,« je vzdihnil Benjamin. Vse to je zdaj lahko opazoval tudi iz postelje in si za hrbet stlačil blazino. Razmišljal je o mamini pravljici. Takrat se mu je zazdelo, da mu je luna pomežiknila.
»Pridi, Benjamin. Čakam te,« ga je vabila. Zaprl je oči in že je objemal deblo smreke. Poskušal je plezati pa ni šlo. V pravljici je plezala gosenica in se spremenil v gosenico. Gosenica je priplezala do prvih vej in se iz previdnosti ozrla okoli sebe. Zagledala je velik črn kljun, kako se ji bliža:
»Kra, kra, kra! Kakšen rejen posladek za mojega mladiča,« je krakala vrana. Še prej, preden je kljun dosegel gosenico, se je ta spremenila v kačo. Vrana se je prestrašila in odletela. Kača je pogumno plezala dalje. Povzpela se je že skoraj do polovice smreke, ko je zavreščalo. Nad njo je s široko razprtimi perutmi lebdela kanja:
»Glej , glej. Kar sem gor je prilezla. Ne bo se mi treba na zemljo spuščati po hrano,« je zadovoljno hreščala. Kača se je v trenutku spremenila v muho in se skrila med veje. V deblu smreke je bila majhna duplina. Prestrašena muha je hotela zlesti vanjo, da bi se pomirila. Pa so iz nje pogledali trije ptičji mladiči in segali proti njej. Zadnji hip so muhi zrasle štiri tačke, košati rep in muha je postala veverica. Skočila je na višjo vejo, ptičji mladiči pa so jezno cvrkutali. Veverica je skakala vse više in više. Do vrha smreke, od koder bi si lahko ogledala ves svet, ni bilo več daleč. Toda tam je gnezdil orel. Veverico bi orel s kremplji oklenil in jo razkosal. V pravljici je orlov kljun bil zelo krvoločen. Benjamin v podobi veverice je postal paničen. Kaj naj zdaj? Mama je tu pravljico prekinila. Rekla je:
»Zazvonil je zvonec in pravljice je konec.« Hotel je splezati z drevesa, a se je ustrašil globine. Skakal je z veje na vejo. Teh je bilo vse manj in padel je na tla.
Mama je slišala ropot in krčevit jok. Pritekla je v sobo. Postelja je bila prazna in vsa pomendrana, Benjamin pa na tleh.
»Ja kaj se je zgodilo?«
»Veverica sem bil. Skakal sem po vejah in hotel dol.«
»Luna se je vmešavala v tvoj spanec. Poglej, kako se ti roga tam z vrha smreke.« Benjamin je nehal jokati.
»Zakaj mi nisi pravljice povedala do konca?« Očitajoče je pogledal mamo.
»Zato, ker si zaspal. Mislim, da sem takrat zaveso zagrnila. Ali pa samo mislim, da sem. Ne vem,« in dvomljivo pogledala Benjamina.
POLŽ, KI JE HOTEL TEČI
»Dobro, da sem svojo hiško vzel seboj. Na tej veliki solatni gredi se lahko še izgubim. Tako bom pa doma povsod, kjerkoli se bom ustavil,« je modroval polž Živko. Bil je slabe volje, vihal nos in pomigal z rožički:
»Dovolj mi je solate, fuj. Čisto brez okusa je.« Zapihal je lahen veter. Močno je zadišalo po nečem dobrem.
»Joj, kako slasten vonj. To moram videti.« Obrnil se je v smer vonjave in hotel teči. Bil je že hudo lačen. A bolj ko se je napenjal, manj je šlo. Gledal je mravlje, kako so ga prehitevale in se jezil:
»Zakaj tudi meni niso zrasle noge. Ne tako tanke, kot jih imajo one. Bolj močne bi naj bile, da bi zmogle tudi hiško nesti.«
Ko je dohitel gosenico, ki se je gubala v isto smer, se je pomiril. Prehitel jo je in ji zmagoslavno pomahal.
Vabljivi vonj je postajal vse močnejši. Do kraja je iztegnil svoje rožičke, da bi ga vodili v pravo smer in zadel ob jagodo.
»Glej, glej, kako rdeča buča. Takšne še nisem jedel,« in že jo je začel glodati.
»Mmmm, to je pa dobro. Bom kar tu ostal.« Jedel je in jedel, dokler ni globoko rignil.
Odslej Živko ni več maral solate. Ko je bil sit in utrujen, je zlezel pod jagodni list, se zvil v hiško in že je bil doma. Razmišljal je:
»Tu mi je lepo. Tudi na varnem sem. Okrog vrta je ograja, da kokoška Puta ne more do mene. Nje se strašno bojim. Nekoč, ko ograja še ni bila končana, je prišla na vrt. Takrat sem imel še manjšo hiško s tankimi stenami. Puta je začela cufati solato. Ravno tisto, ki sem jo pravkar glodal jaz. Stisnil sem se k solatnemu steblu, čisto pod zadnji list, da me ne bi videla. Pa me je vseeno našla. S svojim ošiljenim kljunom je udarila po hiški, da se je odlomil del zunanjega roba. Pritekla je Cilka, jo napodila in jo zaprla v kurnik. Jaz pa sem se celih sedem dni mučil in slinil in lepil, da sem popravil odlomljeno steno.«
Nek popoldan, ko je Živko iskal najbolj rdečo jagodo, je prišla gospodinja Cilka. »Zelo sem se ustrašil Cilke. Hotel sem zbežati. Na vse načine sem se zvijal, poskušal oponašati kačo. Saj je tudi ona brez nog, hitra pa kot blisk. Niti premaknil se nisem, le nerodno sem se prevrnil. Na hiški sem začutil Cilkin prijem in samo še čakal, kdaj me bo vrgla v kokošnjak. To bi bil moj konec. Puta bi mi hiško razbila, mene pa pojedla. Čisto sem otrpnil, da še rožičkov nisem skril. Cilka pa me je samo nežno položila v travo in rekla:
»Zdaj se pa še tu malo pasi. Bojim se da te pohodim, ko bom nabirala jagode.« Ko pa je rekla:
»Lep polžek si. Bilo bi te škoda,« mi je postalo tako toplo, da so se moji rožički kar sami pogreznili. Ves omamljen od njene pohvale sem zlezel v hiško in zaspal.«
