IZDAJALEC

Iz dnevnika

Petek, 5. junij

Kaj naj pišem? Dan je enak dnevu. Zjutraj vstajanje, ličenje, kava, služba … Ko bi mi vsaj hrana teknila. Potem bi napisala, kaj sem dobrega jedla. Vsa sem že shujšana. Oblačila, ki so mi nekdaj lepo pristajala ali bila celo tesna, so mi zdaj ohlapna. Dogodek dneva bi lahko bil srečanje z Olgo. A bi mi bilo ljubše, če je ne bi srečala. Spet je klevetala:

»Videla sem tvojega bivšega fanta Matevža, kako se je sprehajal po ulici s tisto, saj veš. S svojo novo punco. Skoraj smo se zadeli drug ob drugega, pa me nista videla, tako sta bila prevzeta od zaljubljenosti.«

Ne maram poslušati njene privoščljivosti, zato sva se kar kmalu poslovili.Vem, da uživa, če me prizadene, obenem pa jo jezi, ker je Matevža spet zamudila. Dolgo se je metala za njim. Potem pa, ko je Matevž zahajal k meni, se je rada porogala:

»Matevž, ti si pa res pod srečno zvezdo rojen. Izbral si si najlepšo in najboljšo punco.«

Prav danes mineva eno leto, odkar se je Matevž odselil in še vedno ne morem verjeti, da je zares odšel. Nekaj njegovih oblačil je še vedno zloženih v moji omari. Včasih jih vzamem v roke, začutim njegov vonj in takrat se zjočem. Prstan nosim zdaj na sredincu, ker je prstanec postal predroban. Kupil mi ga je nekoč, ko sva bila na izletu v Istanbulu. Na tržnici, med množico stojnic, me je pritegnila vitrina z energijskimi prstani. Prodajalec pa je vabil mimoidoče in vpil:

»Kupite čudežni prstan! Spreminja barvo. Pri zaljubljencih postane rdeč.«

In sem ga dobila. Tako, bolj za šalo. Zdaj ga vsak dan opazujem. Ni več rdeč. Na obroču se kot cikcakast vzorec spajata dve vrsti trikotnikov. Ena vrsta je bledo rjava, druga bledo zelena. Umazano bledo, nemarno bledo. Tako bledo kot je moj vsakdan. Ali bo še sploh kdaj žarel v rdečem? Energijski prstan, ki z barvo izraža moje počutje.

To sicer ne spada med dogodke današnjega dne, a tega tudi kdaj prej še nisem zapisala.

Nedelja, 7. junij

Dolg in zoprn dan za samevanje, si rečem zjutraj. Spet me v prsih tišči. Kot bi mi vsi notranji organi nabrekli in pritiskali na prsni koš.. Pozneje upoštevam nasvet mojega zdravnika, naj se veliko gibam na zraku. Zaradi bledice, da se razgibam, da se mi povrne tek. V nahrbtnik zložim rezervno majico, plastenko vode, čokolado. Kaj dosti naprezati se pa tako ne nameravam. Nadenem si nahrbtnik, za njegove naramnice še zataknem anorak in se podam na Pohorje. Že nekaj časa se vzpenjam po gozdni poti in odločim se, da grem samo še do križišča, kjer se pot razcepi v tri smeri. Tedaj me dohiti neki moški.

»Gospodična, anorak ste izgubili,« mi reče in v roki res drži moj anorak.

»O, hvala!« mu vsa zadihana rečem in se čudim, ko s tipanjem ugotovim, da ga res ni več za mojim hrbtom. Že hočem dalje, a me zadrži njegov tako prijazen nasmeh, da mu ga ne morem ostati dolžna.

»Res ste prijazni,« mu rečem in se tudi malo nasmejem. Skupaj potem nadaljujeva pohod. Svoj lahkoten in siguren korak zdaj prilagaja mojemu počasnemu in okornemu tempu. Kar kmalu se zapleteva v pogovor. V križišču sploh ne pomislim več, da bi se vrnila. Pripoveduje mi, da gre skoraj vsak dan po tej poti. Zato, da je lahko pri svojem delu bolj zbran, da bi izgubil nekaj kilogramov, da ohranja kondicijo, da odvrže slabe misli. Tudi jaz postanem precej zgovorna. Zaupam mu celo, kje stanujem. Takoj za tem imam pomisleke, da sem le nekoliko preveč zaupljiva. A se kmalu pomirim, saj je moški vsaj za deset let starejši od mene, in za moj okus res nekoliko zavaljen. Čeprav bi rekla, da je prijeten in predvsem zanimiv sogovornik. Počutim se kot šolarka, ko ga poslušam. Ob povratku si naberem šop klasaste trave in nekaj travniškega cvetja. Nikoli prej še nisem opazila, da je trava lahko tudi lepa.

Zvečer sem prijetno utrujena, po dolgem času spet malo lačna. Sem se kar prav odločila, da sem odšla v naravo.

Sreda, 10 junij

Nedeljski sprehod mi je dal toliko energije, da se še danes dobro počutim. Minila me je solzavost in dan dobiva svoj smisel. Moje delo v službi ni več tako dolgočasno, kot je bilo še pred dnevi. Sodelavci se mi zdijo bolj prijazni. Kako je že rekel sprehajalec?

»Kljub vsemu je svet lahko lep, če ga sprejemaš s prave strani.«

Popoldan se spet odpravim po pešpoti. Morda zato, da bi se s kom pogovarjala. Ali pa zato, da bi spet srečala tistega moškega. Ah, ne! Zato že ne, saj nisem več pubertetnica, in to misel modro odrinem. Kljub temu se odpravim ob isti uri in po isti poti kot v nedeljo. Že kar na začetku poti ga srečam, ko se on že vrača s pohoda. Šele zdaj si ga dobro ogledam. Res ni napačen. Bi celo rekla, da je privlačen moški zrelih let. Pozdraviva se in on reče:

»Jutri bom pa šel šele ob petih.« Ne trudim se zatajiti prijetnega presenečenja, saj bi mi ga lahko vsakdo prebral z obraza. Zdaj ugibam, ali je to vabilo? Grem dalje in svoj pohod tokrat nekoliko skrajšam. Na prvi jasi se ustavim, sedem na najbolj osončeno mesto in se prepustim toplim žarkom, da me oblizujejo. Sprašujem se, kako to, da že kdaj prej nisem zašla sem gor in se veselim jutrišnjega dne. Ti sprehodi mi res dobro denejo. Danes se mi celo poje.

Četrtek, 11. junij

Pred tovarno spet srečam Olgo. Tokrat sem je prav vesela, zato jo s pozdravom prehitim:

»Pozdravljena, Olga! Zakaj si tako zamišljena?«

Presenečena nad mojo zgovornostjo in dobro voljo me sumljivo opazuje. Naenkrat se njej mudi dalje in razen pozdrava ne reče nič. Pa kaj si ona misli , da bom jaz večno žalovala za Matevžem in nosila masko razočaranja. Morda pa misli, da se je Matevž vrnil k meni in sem zato spet vsa rožnata. Njo pa grize zavist. Naj jo kar grize, si rečem in prav privoščim ji en dober zalogaj negotovosti.

Ob petih sem brez oklevanja spet pod Pohorjem. Moj sosprehajalec me že čaka. Stopi mi nasproti, mi poda roko in poljubi na čelo. Prijateljski poljub. Všeč mi je in sproščeno se zasmejem. Čisto nenadzorovano vre smeh iz mene. Oba se smejeva in počasi stopava navkreber. Govorim in govorim, pripovedujem prigode iz otroštva, o travniškem klasju v vazi, ki se je posušilo in je seme raztreslo okoli vaze …, da on sploh ne pride do besede in samo posluša. Nasproti nama prihaja manjša skupina pohodnikov. Že od daleč nadvse spoštljivo pozdravijo:

»Dober dan, gospod doktor!«

V trenutku umolknem in ga plaho pogledam. Celo ustavim se. On pa mi s komaj opaznim nasmeškom pomežikne. Za trenutek položi roko na mojo ramo in da znak, da greva dalje. Jaz pa bi se najraje obrnila in zbežala nazaj. Naenkrat je ob meni čisto drug človek. Da bi prekinil molk in pregnal mojo zadrego, se zdaj on razgovori. Na dolgo in široko mi našteva rastline, ki rastejo visoko v gorah, opisuje njihov izgled in lastnosti, vključi tudi vremenske vplive. Še vedno sem vsa zmedena, a čas kljub temu vse prehitro mineva. Ob slovesu se čisto spontano objameva. Navaden objem, brez poljuba. Le z obrazom se bežno dotakneva. Naslednje srečanje je predvideno šele v nedeljo. S celo zmešnjavo občutkov, od dvoma, zadrege do nesmisla in ugodja, se vračam domov.

Petek, 12. junij

Danes mi delo ne gre najbolje od rok. Kar naprej sanjam pohorske poti, vedno z Mirom. Tako se mi je predstavil. Zdaj pa se mi blede. Povsod me spremlja njegova podoba, slišim njegov glas, ponavljam njegove stavke. Čeprav vem o njem samo to, da mu je ime Miro, doktor Miro. Olga bi se mi glede njegove starosti nesramno režala. Tega, da je doktor, ji tako ne bi povedala. Doktor, tisti v beli halji in stetoskopom, zataknjenim v zgornji žep halje, z resnim pogledom. Presnete skomine! Saj vendar ne morem in ne znam biti »doktorjeva«.Sicer pa, kaj si sploh domišljam. Zakaj sploh rinem prav po tisti poti, kot bi bila edina na širnem Pohorju. Ves popoldan se že ukvarjam s to zablodo in se otepam nesmiselnih sanjarij. Nenadoma me popade jeza, potegnem predal iz omare in vsebino zvrnem kar na tla. Zato, da bom počela kaj koristnega. Da mi poželenje mine. Da si iz glave preženem neumnosti in blodnje. Iz pomešanega kupa sortiram nogavice, modrce, rutice … Sredi zlaganja, ko svoje misli že usmerim v lahkotnejši tok, me popade panika. Po stopnišču slišim korake. Nekoliko upočasnjene, preudarne korake. To bi lahko bil Miro. Kaj za vraga hodi sem! Saj ga nisem povabila, se kot po ukazu razburim. Le zakaj sem izblebetala svoj naslov. Moj drugi jaz je srečen: nič zato, da je le prišel. Ostanek, na tleh pomešane vsebine, naglo zmečem nazaj v predal. Kar preko kupčkov, ki sem jih že celo uro skrbno sortirala in zlagala. Napeto poslušam. Zdaj, zdaj bo pozvonilo. Čakam. Koraki se začno počasi oddaljevati in kmalu vse potihne. Še vedno v napetem pričakovanju klečim na tleh poleg predala in se zazrem v prstan na sredincu. Še nekaj dni prej umazano rjavi trikotniki sedaj žarijo od rdečine, sivkasto zeleni so modri kot ocean. Izdajalec! Lažeš! zavpijem in se ustrašim lastnega glasu. Jaz, da sem zaljubljena? V koga neki? Kaj naj si začnem z njim, z dohtarjem? Jaz, jaz … pa saj sem se zaklela, da me noben moški ne bo več premamil. Samo naslaja se in išče avanture. Ne bom mu nasedla, ne! Čimprej se moram izvleči iz te igre. Ne maram ga več videti in v nedeljo ne bom šla nikamor! Naj me kar čaka! Moj drugi jaz pa že kljubuje: v jasnem vremenu je v mestu zadušljivo vroče, zato je bolje, da se odpravim na Pohorje. In če bi slučajno deževalo, kdo ve, ali se bova še sploh kdaj srečala? Preden ležem spat, vzamem dva apaurina. Preveč sem razburjena.

Sobota, 13. junij

Če bi se dalo, bi dan najraje prespala. Begata me negotovost in dejstvo. Želja, biti ljubljena in kljubovanje. Razganja me od dvomov. Nekomu se moram zaupati, si rečem in že kličem Olgo. Kljub njeni obrekljivosti bi me ona še najbolj razumela. Poslušala bi me in vsaj tisti trenutek bila na moji strani. Čeprav bi izplen moje zaupljivosti znala pozneje obrniti sebi v prid. V stanovanje si je ne upam povabiti. Za vsak slučaj. Lahko bi Miro, gospod doktor, res prišel. Olgi zato predlagam, da se dobiva na vrtu bližnjega bifeja. Takoj opazi, da sem drugačna kot pred dnevi. Ne več tako vesela kot oni dan. Tudi ne tako potrta kot še pred dobrim tednom.Vrta vame z vprašanji, mi zaupljivo izdaja skrivnosti, kdo se s kom sestaja, komu šef najbolj zaupa in podobno, da bi me omehčala in od mene čimveč izvedela. Jaz pa razen tega, da se veliko gibam na zraku, ne povem ničesar. Pozneje si čestitam, da mi je uspelo zadržati svojo veliko skrivnost. Kljub temu čutim olajšanje. Tem bolj, ker sem svoja doživljanja zavarovala pred razvrednotenjem. Moj prstan vztrajno izžareva živo rdeče in oceansko modro. Pred spanjem zopet vzamem pomirjevala, ki mi jih je predpisal zdravnik.

Nedelja, 14. junij

Samo v tem tednu je popisanih skoraj toliko listov dnevnika, kot v celem letu, odkar me je Matevž zapustil. In še teh nekaj vrstic sporoča samo bolečine, osamljenost, solze, Olgine novice in obrekovanja, zdravila … Nič se mi ni dogajalo, kar bi bilo vredno zapisa.

K čaju grizljam prepečenec z maslom. Pomirjevala še vedno delujejo. Čustva so otopela, zato se ne obremenjujem z mislijo na sprehod po Pohorju. Izjemoma pa si že zjutraj pospravim sobo. Ne, to ni več izjema. Že nekaj dni to počnem. Brez pravega zanimanja listam po starih revijah. Počasi si začnem pripravljati nahrbtnik, ne da bi o tem razmišljala. Kar tako, samoumevno, in grem. Zato, da ubežim samoti. Ker tisti moj drugi jaz, skrit nekje globoko v meni, tako hoče. In končno zato, ker želim zopet poslušati njega. Poslušati zgodbe iz knjig, spoznavati vesolje, slišati vprašanje: »Kako se počutiš danes?«

Sediva na grebenu planine, globoko pod nama se med gosto posejanimi hišami vleče reka. Preštevava mostove, iščeva najvišji dimnik. Na stekleni strehi neke zgradb se lomijo sončni žarki. Vsa stavba žari, da je videti kot velika svetilka.

»Je tam prižgana luč?« vprašam naivno.

»Sonce se poigrava v steklu,« reče.

Zamišljen gleda tja dol, nekam v prostranost in zaman išče točko, kamor bi lahko odložil svoj pogled. Še malo prej nasmejan obraz se zresni in bolestno skremži. Začudi me njegova nenadna sprememba. Čez čas nadaljuje:

»Za vsakega gori nekje lučka. Tudi če je še tako plaha, jo je vredno negovati.« V teh besedah zaznam toplino, občutek varnosti in počasi se izvijam iz osamljenosti. Nekaj se v meni premakne, čustvujem njegovo počutje. Nato zmaja z glavo kot bi odkimaval in povrne se njegova prvotna podoba. Spoštljivo ga poslušam, ko mi pripoveduje vsebino neke knjige, ki naj bi jo že nekoč davno prebral. Napeto sledim zgodbi o razočarani mladenki in njenem prizadevanju, da bi našla izhod iz stiske. Nenadoma zapiha močan veter. Kot otroka me z anorakom ogrne in mi čez glavo povezne kapuco.

»Paziti je treba na ta ušesca. Veliko bodo še morala slišati,« reče. Vstaneva, se primeva za roke in stečeva kar preko strmega travnika.

»Prej kot v sredo ne utegnem.«

Tokrat jaz predlagam termin, ko se poslavljava. Bojim se namreč, da bi bilo najinih srečanj prej konec, preden bi razvozlala bistvo mojih čustev, ki jih gojim do njega. Veliko se pogovarjava, a o sebi mi ne pove ničesar. Kot ocean je skrivnosten.

Ponedeljek, 15. junij

V blagovnici stikam po polici s pletenimi kapami. Odkar sem spoznala Matevža si še nikdar nisem poveznila kape na glavo. Za njega sem morala biti vedno izzivalno napravljena in v družbi vzpodbujati zavidanje. Zdaj naenkrat potrebujem kapo. Za pohode po Pohorju. Stojim pred ogledalom in jih pomerjam. Nenadoma se mi v ogledalu prikaže poleg stojala za šale Mirova podoba. Naglo se obrnem in hočem stopiti do njega, a mi invalidski voziček zapira prehod. Ženska v njem si v stoječem predalu izbira nogavice. Nekoliko pozornosti namenim njenim skrbno negovanim rokam. Pustim kape, grem iz trgovine in se postavim pred izložbo. Čakam, kdaj bo prišel Miro. Senzorska vrata se samodejno razmikajo in spet zapirajo. Ljudje izstopajo, vstopajo. V parih, posamično. Vrata se spet odprejo in prikaže se invalidski voziček z žensko, ki si je prej izbirala nogavice. Obrnem se proč, da bi z ogledovanjem izložbe prikrila čakanje. Tedaj zaslišim znani glas:

»Oprosti, Marta, zdaj morava domov. Otroka naju že čakata. Te bom jutri odpeljal k frizerju.«

Nenadoma trznem. Zreva si v oči in za trenutek otrpneva. Ko zakrčenost v mišicah popusti, s prijaznim nasmeškom enoglasno rečeva:

»Dober dan!«

Miro z vozičkom pred seboj previdno zavije desno, jaz kot burja na levo. V naslednji ulici začnem hiteti, Čez most že tečem. Pozabim na službeni sestanek, namerno ne grem na zmenek z Olgo. Samo domov, med svoje štiri stene si želim.

Skušam ubežati pravkar razgaljeni resnici, z naglico odklepam vrata in jih za seboj hitro spet zaklenem. Torbico od daleč vržem na mizo. Odpre se in iz nje zdrsne majhno ogledalo. Zdaj leži na tleh, razbito. Tako kot je razbita Mirova podoba. Vržem se na posteljo, ki sem jo zjutraj še v zanosu vsega lepega, skrbno poravnala. V prsih me zaskeli. Ne morem jokati, ne sovražiti, ne pomilovati.

Torek, 16. junij

Noč je težka. Prebujam se iz blodenj: trgovina, Miro v ogledalu, ženska v invalidskem vozičku, Marta, oprosti … Mirov pogled, dober dan, vljuden priklon, dostojanstven, spontan. Prizori se kar naprej ponavljajo. Mučim se z vprašanjem, zakaj neki me je vse to tako zelo prizadelo. Saj mi vendar ničesar ni obljubljal, ne zahteval od mene. Le prijazen je bil in … njegov dotik. Sama sem burila svojo domišljijo in gojila upanje. Pripravljena sem bila celo na več. Vse dogodke in občutke zdaj zlagam v skladovnico, tehtam in presojam. Nobenega vzroka za obsojanje ne najdem, nobene grešnosti za teptanje doživetega. Novega obzorja, ki se mi je zadnje dneve razgrinjalo, ne morem in tudi ne želim več zagrniti. Pohorske poti, najina srečanja, njegove besede so utrinki, ki bodo za vedno svetlili moj spomin. Bolj kot vsa leta doslej prav v tej noči, odraščam in dozorevam.

Zjutraj se uredim za službo. Kot običajno. Veliko ličila, in še več, da bi prikrila podočnjake. Pa visoke pete, tesno oprijete hlače. Matevž je hotel, da sem vedno naličena, močno naličena. Tudi doma. Na hodniku grem mimo ogledala, se še bežno pogledam in se na mah ustavim. Ne, saj to nisem več jaz. Osupnem, ko ocenjujem sama sebe. Ta obraz ni več moja podoba. Ličila sevajo z njega kot moteč tujek, kot odvečna navlaka. Pozna sem, zato ne storim ničesar, samo hitim dalje. Zgodi se prvič, da sem s temi pomadami na obrazu nesrečna. Vedno sem si svoj make up po nekaj krat na dan še dopolnjevala. Zdaj komaj čakam, da si ga zbrišem.

Popoldan se ob povratku domov ustavim še v knjižnici in se včlanim.

»Ano Karenino, prosim«, rečem knjižničarki. Čudim se svoji odločnosti, saj mi je za branje knjig vedno bilo škoda časa. Toda Miro pravi, da z dobro knjigo lažje prebrodiš stisko. Doma se takoj lotim branja knjige, a ne zmorem koncentracije niti za dva stavka. Misli mi kar naprej uhajajo k včerajšnjemu dogodku. Še vedno tehtam svoje zaključke in jih prelagam sem ter tja. Nobenega motiva za obsojanje sebe ne njega ne izluščim. Zlepljeno ogledalo iz torbice zdaj kaže brazgotine loma, Mirova podoba dobiva okvir. Že dva večera ne vzamem več pomirjeval. Hočem jasne misli. Na prstanu se rožnati trikotniki stikajo z nežno modrimi.

Sreda, 17. junij

Drugačno jutro je, svetlejše. Posušeno travno klasje v vazi odseva doživljanje preteklih desetih dni. Neka umita lahkotnost me prevzema. Ne tratim časa z ličenjem, le malo senčila na veke in poudarek ustnicam. Preseneča me, da misel na Matevža ni več boleča. Njegova samovšečnost zdaj preveč izstopa, zato vloge njegove slepe, in vdane lutke ne bi mogla več prevzemati. Rešena sem navezanosti, kljub temu se ne počutim prazno. Vznemirja pa me misel na popoldan. Naj grem, ali ne?

Pred tovarno me čaka Olga. Že od daleč me bučno zaslišuje, zakaj v ponedeljek nisem prišla na najin zmenek. Izmotavam se s slabim počutjem, dodatnim delom v službi in še kaj. Da mi ničesar ne verjame, ji berem z obraza. Izmenjava še nekaj nepomembnih fraz in greva vsaka svojo pot. Jaz nekoliko zmedena, ona začudena in z rahlim posmehom.

Doma že lep čas pogledujem na uro. Odloči se! Ni še prepozno, si prigovarjam in oklevam. Pa saj sem vendar jaz predlagala sredo, mar ne. Me bo čakal? Tedaj se spomnim, kako globoko je bil zamišljen in potrt, ko je rekel:

»Za vsakega gori nekje lučka. Če je še tako plaha, jo je vredno negovati.« In jo tudi obdržati, sedaj samozavestno dopolnim njegovo misel.

Našla sem torej svojo lučko in zdaj vem, da sem tudi jaz za nekoga lučka! S tem spoznanjem podkrepim svojo odločitev in se odpravim.

Zopet sediva na grebenu najinega priljubljenega hriba. Poslušam nadaljevanje zgodbe o razočarani mladenki, ki jo je v nedeljo prekinil veter. Na pokrčena kolena naslonim glavo in jih z rokami objamem tako, da je roka s prstanom osončena. Miro za hip prekine pripoved, se zagleda v prstan na moji roki in reče:

»Nisem še videl prstana s tako sijočimi barvami. Lep je.«

KONEC

Iz dnevnika

Petek, 5. junij

Kaj naj pišem? Dan je enak dnevu. Zjutraj vstajanje, ličenje, kava, služba … Ko bi mi vsaj hrana teknila. Potem bi napisala, kaj sem dobrega jedla. Vsa sem že shujšana. Oblačila, ki so mi nekdaj lepo pristajala ali bila celo tesna, so mi zdaj ohlapna. Dogodek dneva bi lahko bil srečanje z Olgo. A bi mi bilo ljubše, če je ne bi srečala. Spet je klevetala:

»Videla sem tvojega bivšega fanta Matevža, kako se je sprehajal po ulici s tisto, saj veš. S svojo novo punco. Skoraj smo se zadeli drug ob drugega, pa me nista videla, tako sta bila prevzeta od zaljubljenosti.«

Ne maram poslušati njene privoščljivosti, zato sva se kar kmalu poslovili.Vem, da uživa, če me prizadene, obenem pa jo jezi, ker je Matevža spet zamudila. Dolgo se je metala za njim. Potem pa, ko je Matevž zahajal k meni, se je rada porogala:

»Matevž, ti si pa res pod srečno zvezdo rojen. Izbral si si najlepšo in najboljšo punco.«

Prav danes mineva eno leto, odkar se je Matevž odselil in še vedno ne morem verjeti, da je zares odšel. Nekaj njegovih oblačil je še vedno zloženih v moji omari. Včasih jih vzamem v roke, začutim njegov vonj in takrat se zjočem. Prstan nosim zdaj na sredincu, ker je prstanec postal predroban. Kupil mi ga je nekoč, ko sva bila na izletu v Istanbulu. Na tržnici, med množico stojnic, me je pritegnila vitrina z energijskimi prstani. Prodajalec pa je vabil mimoidoče in vpil:

»Kupite čudežni prstan! Spreminja barvo. Pri zaljubljencih postane rdeč.«

In sem ga dobila. Tako, bolj za šalo. Zdaj ga vsak dan opazujem. Ni več rdeč. Na obroču se kot cikcakast vzorec spajata dve vrsti trikotnikov. Ena vrsta je bledo rjava, druga bledo zelena. Umazano bledo, nemarno bledo. Tako bledo kot je moj vsakdan. Ali bo še sploh kdaj žarel v rdečem? Energijski prstan, ki z barvo izraža moje počutje.

To sicer ne spada med dogodke današnjega dne, a tega tudi kdaj prej še nisem zapisala.

Nedelja, 7. junij

Dolg in zoprn dan za samevanje, si rečem zjutraj. Spet me v prsih tišči. Kot bi mi vsi notranji organi nabrekli in pritiskali na prsni koš.. Pozneje upoštevam nasvet mojega zdravnika, naj se veliko gibam na zraku. Zaradi bledice, da se razgibam, da se mi povrne tek. V nahrbtnik zložim rezervno majico, plastenko vode, čokolado. Kaj dosti naprezati se pa tako ne nameravam. Nadenem si nahrbtnik, za njegove naramnice še zataknem anorak in se podam na Pohorje. Že nekaj časa se vzpenjam po gozdni poti in odločim se, da grem samo še do križišča, kjer se pot razcepi v tri smeri. Tedaj me dohiti neki moški.

»Gospodična, anorak ste izgubili,« mi reče in v roki res drži moj anorak.

»O, hvala!« mu vsa zadihana rečem in se čudim, ko s tipanjem ugotovim, da ga res ni več za mojim hrbtom. Že hočem dalje, a me zadrži njegov tako prijazen nasmeh, da mu ga ne morem ostati dolžna.

»Res ste prijazni,« mu rečem in se tudi malo nasmejem. Skupaj potem nadaljujeva pohod. Svoj lahkoten in siguren korak zdaj prilagaja mojemu počasnemu in okornemu tempu. Kar kmalu se zapleteva v pogovor. V križišču sploh ne pomislim več, da bi se vrnila. Pripoveduje mi, da gre skoraj vsak dan po tej poti. Zato, da je lahko pri svojem delu bolj zbran, da bi izgubil nekaj kilogramov, da ohranja kondicijo, da odvrže slabe misli. Tudi jaz postanem precej zgovorna. Zaupam mu celo, kje stanujem. Takoj za tem imam pomisleke, da sem le nekoliko preveč zaupljiva. A se kmalu pomirim, saj je moški vsaj za deset let starejši od mene, in za moj okus res nekoliko zavaljen. Čeprav bi rekla, da je prijeten in predvsem zanimiv sogovornik. Počutim se kot šolarka, ko ga poslušam. Ob povratku si naberem šop klasaste trave in nekaj travniškega cvetja. Nikoli prej še nisem opazila, da je trava lahko tudi lepa.

Zvečer sem prijetno utrujena, po dolgem času spet malo lačna. Sem se kar prav odločila, da sem odšla v naravo.

Sreda, 10 junij

Nedeljski sprehod mi je dal toliko energije, da se še danes dobro počutim. Minila me je solzavost in dan dobiva svoj smisel. Moje delo v službi ni več tako dolgočasno, kot je bilo še pred dnevi. Sodelavci se mi zdijo bolj prijazni. Kako je že rekel sprehajalec?

»Kljub vsemu je svet lahko lep, če ga sprejemaš s prave strani.«

Popoldan se spet odpravim po pešpoti. Morda zato, da bi se s kom pogovarjala. Ali pa zato, da bi spet srečala tistega moškega. Ah, ne! Zato že ne, saj nisem več pubertetnica, in to misel modro odrinem. Kljub temu se odpravim ob isti uri in po isti poti kot v nedeljo. Že kar na začetku poti ga srečam, ko se on že vrača s pohoda. Šele zdaj si ga dobro ogledam. Res ni napačen. Bi celo rekla, da je privlačen moški zrelih let. Pozdraviva se in on reče:

»Jutri bom pa šel šele ob petih.« Ne trudim se zatajiti prijetnega presenečenja, saj bi mi ga lahko vsakdo prebral z obraza. Zdaj ugibam, ali je to vabilo? Grem dalje in svoj pohod tokrat nekoliko skrajšam. Na prvi jasi se ustavim, sedem na najbolj osončeno mesto in se prepustim toplim žarkom, da me oblizujejo. Sprašujem se, kako to, da že kdaj prej nisem zašla sem gor in se veselim jutrišnjega dne. Ti sprehodi mi res dobro denejo. Danes se mi celo poje.

Četrtek, 11. junij

Pred tovarno spet srečam Olgo. Tokrat sem je prav vesela, zato jo s pozdravom prehitim:

»Pozdravljena, Olga! Zakaj si tako zamišljena?«

Presenečena nad mojo zgovornostjo in dobro voljo me sumljivo opazuje. Naenkrat se njej mudi dalje in razen pozdrava ne reče nič. Pa kaj si ona misli , da bom jaz večno žalovala za Matevžem in nosila masko razočaranja. Morda pa misli, da se je Matevž vrnil k meni in sem zato spet vsa rožnata. Njo pa grize zavist. Naj jo kar grize, si rečem in prav privoščim ji en dober zalogaj negotovosti.

Ob petih sem brez oklevanja spet pod Pohorjem. Moj sosprehajalec me že čaka. Stopi mi nasproti, mi poda roko in poljubi na čelo. Prijateljski poljub. Všeč mi je in sproščeno se zasmejem. Čisto nenadzorovano vre smeh iz mene. Oba se smejeva in počasi stopava navkreber. Govorim in govorim, pripovedujem prigode iz otroštva, o travniškem klasju v vazi, ki se je posušilo in je seme raztreslo okoli vaze …, da on sploh ne pride do besede in samo posluša. Nasproti nama prihaja manjša skupina pohodnikov. Že od daleč nadvse spoštljivo pozdravijo:

»Dober dan, gospod doktor!«

V trenutku umolknem in ga plaho pogledam. Celo ustavim se. On pa mi s komaj opaznim nasmeškom pomežikne. Za trenutek položi roko na mojo ramo in da znak, da greva dalje. Jaz pa bi se najraje obrnila in zbežala nazaj. Naenkrat je ob meni čisto drug človek. Da bi prekinil molk in pregnal mojo zadrego, se zdaj on razgovori. Na dolgo in široko mi našteva rastline, ki rastejo visoko v gorah, opisuje njihov izgled in lastnosti, vključi tudi vremenske vplive. Še vedno sem vsa zmedena, a čas kljub temu vse prehitro mineva. Ob slovesu se čisto spontano objameva. Navaden objem, brez poljuba. Le z obrazom se bežno dotakneva. Naslednje srečanje je predvideno šele v nedeljo. S celo zmešnjavo občutkov, od dvoma, zadrege do nesmisla in ugodja, se vračam domov.

Petek, 12. junij

Danes mi delo ne gre najbolje od rok. Kar naprej sanjam pohorske poti, vedno z Mirom. Tako se mi je predstavil. Zdaj pa se mi blede. Povsod me spremlja njegova podoba, slišim njegov glas, ponavljam njegove stavke. Čeprav vem o njem samo to, da mu je ime Miro, doktor Miro. Olga bi se mi glede njegove starosti nesramno režala. Tega, da je doktor, ji tako ne bi povedala. Doktor, tisti v beli halji in stetoskopom, zataknjenim v zgornji žep halje, z resnim pogledom. Presnete skomine! Saj vendar ne morem in ne znam biti »doktorjeva«.Sicer pa, kaj si sploh domišljam. Zakaj sploh rinem prav po tisti poti, kot bi bila edina na širnem Pohorju. Ves popoldan se že ukvarjam s to zablodo in se otepam nesmiselnih sanjarij. Nenadoma me popade jeza, potegnem predal iz omare in vsebino zvrnem kar na tla. Zato, da bom počela kaj koristnega. Da mi poželenje mine. Da si iz glave preženem neumnosti in blodnje. Iz pomešanega kupa sortiram nogavice, modrce, rutice … Sredi zlaganja, ko svoje misli že usmerim v lahkotnejši tok, me popade panika. Po stopnišču slišim korake. Nekoliko upočasnjene, preudarne korake. To bi lahko bil Miro. Kaj za vraga hodi sem! Saj ga nisem povabila, se kot po ukazu razburim. Le zakaj sem izblebetala svoj naslov. Moj drugi jaz je srečen: nič zato, da je le prišel. Ostanek, na tleh pomešane vsebine, naglo zmečem nazaj v predal. Kar preko kupčkov, ki sem jih že celo uro skrbno sortirala in zlagala. Napeto poslušam. Zdaj, zdaj bo pozvonilo. Čakam. Koraki se začno počasi oddaljevati in kmalu vse potihne. Še vedno v napetem pričakovanju klečim na tleh poleg predala in se zazrem v prstan na sredincu. Še nekaj dni prej umazano rjavi trikotniki sedaj žarijo od rdečine, sivkasto zeleni so modri kot ocean. Izdajalec! Lažeš! zavpijem in se ustrašim lastnega glasu. Jaz, da sem zaljubljena? V koga neki? Kaj naj si začnem z njim, z dohtarjem? Jaz, jaz … pa saj sem se zaklela, da me noben moški ne bo več premamil. Samo naslaja se in išče avanture. Ne bom mu nasedla, ne! Čimprej se moram izvleči iz te igre. Ne maram ga več videti in v nedeljo ne bom šla nikamor! Naj me kar čaka! Moj drugi jaz pa že kljubuje: v jasnem vremenu je v mestu zadušljivo vroče, zato je bolje, da se odpravim na Pohorje. In če bi slučajno deževalo, kdo ve, ali se bova še sploh kdaj srečala? Preden ležem spat, vzamem dva apaurina. Preveč sem razburjena.

Sobota, 13. junij

Če bi se dalo, bi dan najraje prespala. Begata me negotovost in dejstvo. Želja, biti ljubljena in kljubovanje. Razganja me od dvomov. Nekomu se moram zaupati, si rečem in že kličem Olgo. Kljub njeni obrekljivosti bi me ona še najbolj razumela. Poslušala bi me in vsaj tisti trenutek bila na moji strani. Čeprav bi izplen moje zaupljivosti znala pozneje obrniti sebi v prid. V stanovanje si je ne upam povabiti. Za vsak slučaj. Lahko bi Miro, gospod doktor, res prišel. Olgi zato predlagam, da se dobiva na vrtu bližnjega bifeja. Takoj opazi, da sem drugačna kot pred dnevi. Ne več tako vesela kot oni dan. Tudi ne tako potrta kot še pred dobrim tednom.Vrta vame z vprašanji, mi zaupljivo izdaja skrivnosti, kdo se s kom sestaja, komu šef najbolj zaupa in podobno, da bi me omehčala in od mene čimveč izvedela. Jaz pa razen tega, da se veliko gibam na zraku, ne povem ničesar. Pozneje si čestitam, da mi je uspelo zadržati svojo veliko skrivnost. Kljub temu čutim olajšanje. Tem bolj, ker sem svoja doživljanja zavarovala pred razvrednotenjem. Moj prstan vztrajno izžareva živo rdeče in oceansko modro. Pred spanjem zopet vzamem pomirjevala, ki mi jih je predpisal zdravnik.

Nedelja, 14. junij

Samo v tem tednu je popisanih skoraj toliko listov dnevnika, kot v celem letu, odkar me je Matevž zapustil. In še teh nekaj vrstic sporoča samo bolečine, osamljenost, solze, Olgine novice in obrekovanja, zdravila … Nič se mi ni dogajalo, kar bi bilo vredno zapisa.

K čaju grizljam prepečenec z maslom. Pomirjevala še vedno delujejo. Čustva so otopela, zato se ne obremenjujem z mislijo na sprehod po Pohorju. Izjemoma pa si že zjutraj pospravim sobo. Ne, to ni več izjema. Že nekaj dni to počnem. Brez pravega zanimanja listam po starih revijah. Počasi si začnem pripravljati nahrbtnik, ne da bi o tem razmišljala. Kar tako, samoumevno, in grem. Zato, da ubežim samoti. Ker tisti moj drugi jaz, skrit nekje globoko v meni, tako hoče. In končno zato, ker želim zopet poslušati njega. Poslušati zgodbe iz knjig, spoznavati vesolje, slišati vprašanje: »Kako se počutiš danes?«

Sediva na grebenu planine, globoko pod nama se med gosto posejanimi hišami vleče reka. Preštevava mostove, iščeva najvišji dimnik. Na stekleni strehi neke zgradb se lomijo sončni žarki. Vsa stavba žari, da je videti kot velika svetilka.

»Je tam prižgana luč?« vprašam naivno.

»Sonce se poigrava v steklu,« reče.

Zamišljen gleda tja dol, nekam v prostranost in zaman išče točko, kamor bi lahko odložil svoj pogled. Še malo prej nasmejan obraz se zresni in bolestno skremži. Začudi me njegova nenadna sprememba. Čez čas nadaljuje:

»Za vsakega gori nekje lučka. Tudi če je še tako plaha, jo je vredno negovati.« V teh besedah zaznam toplino, občutek varnosti in počasi se izvijam iz osamljenosti. Nekaj se v meni premakne, čustvujem njegovo počutje. Nato zmaja z glavo kot bi odkimaval in povrne se njegova prvotna podoba. Spoštljivo ga poslušam, ko mi pripoveduje vsebino neke knjige, ki naj bi jo že nekoč davno prebral. Napeto sledim zgodbi o razočarani mladenki in njenem prizadevanju, da bi našla izhod iz stiske. Nenadoma zapiha močan veter. Kot otroka me z anorakom ogrne in mi čez glavo povezne kapuco.

»Paziti je treba na ta ušesca. Veliko bodo še morala slišati,« reče. Vstaneva, se primeva za roke in stečeva kar preko strmega travnika.

»Prej kot v sredo ne utegnem.«

Tokrat jaz predlagam termin, ko se poslavljava. Bojim se namreč, da bi bilo najinih srečanj prej konec, preden bi razvozlala bistvo mojih čustev, ki jih gojim do njega. Veliko se pogovarjava, a o sebi mi ne pove ničesar. Kot ocean je skrivnosten.

Ponedeljek, 15. junij

V blagovnici stikam po polici s pletenimi kapami. Odkar sem spoznala Matevža si še nikdar nisem poveznila kape na glavo. Za njega sem morala biti vedno izzivalno napravljena in v družbi vzpodbujati zavidanje. Zdaj naenkrat potrebujem kapo. Za pohode po Pohorju. Stojim pred ogledalom in jih pomerjam. Nenadoma se mi v ogledalu prikaže poleg stojala za šale Mirova podoba. Naglo se obrnem in hočem stopiti do njega, a mi invalidski voziček zapira prehod. Ženska v njem si v stoječem predalu izbira nogavice. Nekoliko pozornosti namenim njenim skrbno negovanim rokam. Pustim kape, grem iz trgovine in se postavim pred izložbo. Čakam, kdaj bo prišel Miro. Senzorska vrata se samodejno razmikajo in spet zapirajo. Ljudje izstopajo, vstopajo. V parih, posamično. Vrata se spet odprejo in prikaže se invalidski voziček z žensko, ki si je prej izbirala nogavice. Obrnem se proč, da bi z ogledovanjem izložbe prikrila čakanje. Tedaj zaslišim znani glas:

»Oprosti, Marta, zdaj morava domov. Otroka naju že čakata. Te bom jutri odpeljal k frizerju.«

Nenadoma trznem. Zreva si v oči in za trenutek otrpneva. Ko zakrčenost v mišicah popusti, s prijaznim nasmeškom enoglasno rečeva:

»Dober dan!«

Miro z vozičkom pred seboj previdno zavije desno, jaz kot burja na levo. V naslednji ulici začnem hiteti, Čez most že tečem. Pozabim na službeni sestanek, namerno ne grem na zmenek z Olgo. Samo domov, med svoje štiri stene si želim.

Skušam ubežati pravkar razgaljeni resnici, z naglico odklepam vrata in jih za seboj hitro spet zaklenem. Torbico od daleč vržem na mizo. Odpre se in iz nje zdrsne majhno ogledalo. Zdaj leži na tleh, razbito. Tako kot je razbita Mirova podoba. Vržem se na posteljo, ki sem jo zjutraj še v zanosu vsega lepega, skrbno poravnala. V prsih me zaskeli. Ne morem jokati, ne sovražiti, ne pomilovati.

Torek, 16. junij

Noč je težka. Prebujam se iz blodenj: trgovina, Miro v ogledalu, ženska v invalidskem vozičku, Marta, oprosti … Mirov pogled, dober dan, vljuden priklon, dostojanstven, spontan. Prizori se kar naprej ponavljajo. Mučim se z vprašanjem, zakaj neki me je vse to tako zelo prizadelo. Saj mi vendar ničesar ni obljubljal, ne zahteval od mene. Le prijazen je bil in … njegov dotik. Sama sem burila svojo domišljijo in gojila upanje. Pripravljena sem bila celo na več. Vse dogodke in občutke zdaj zlagam v skladovnico, tehtam in presojam. Nobenega vzroka za obsojanje ne najdem, nobene grešnosti za teptanje doživetega. Novega obzorja, ki se mi je zadnje dneve razgrinjalo, ne morem in tudi ne želim več zagrniti. Pohorske poti, najina srečanja, njegove besede so utrinki, ki bodo za vedno svetlili moj spomin. Bolj kot vsa leta doslej prav v tej noči, odraščam in dozorevam.

Zjutraj se uredim za službo. Kot običajno. Veliko ličila, in še več, da bi prikrila podočnjake. Pa visoke pete, tesno oprijete hlače. Matevž je hotel, da sem vedno naličena, močno naličena. Tudi doma. Na hodniku grem mimo ogledala, se še bežno pogledam in se na mah ustavim. Ne, saj to nisem več jaz. Osupnem, ko ocenjujem sama sebe. Ta obraz ni več moja podoba. Ličila sevajo z njega kot moteč tujek, kot odvečna navlaka. Pozna sem, zato ne storim ničesar, samo hitim dalje. Zgodi se prvič, da sem s temi pomadami na obrazu nesrečna. Vedno sem si svoj make up po nekaj krat na dan še dopolnjevala. Zdaj komaj čakam, da si ga zbrišem.

Popoldan se ob povratku domov ustavim še v knjižnici in se včlanim.

»Ano Karenino, prosim«, rečem knjižničarki. Čudim se svoji odločnosti, saj mi je za branje knjig vedno bilo škoda časa. Toda Miro pravi, da z dobro knjigo lažje prebrodiš stisko. Doma se takoj lotim branja knjige, a ne zmorem koncentracije niti za dva stavka. Misli mi kar naprej uhajajo k včerajšnjemu dogodku. Še vedno tehtam svoje zaključke in jih prelagam sem ter tja. Nobenega motiva za obsojanje sebe ne njega ne izluščim. Zlepljeno ogledalo iz torbice zdaj kaže brazgotine loma, Mirova podoba dobiva okvir. Že dva večera ne vzamem več pomirjeval. Hočem jasne misli. Na prstanu se rožnati trikotniki stikajo z nežno modrimi.

Sreda, 17. junij

Drugačno jutro je, svetlejše. Posušeno travno klasje v vazi odseva doživljanje preteklih desetih dni. Neka umita lahkotnost me prevzema. Ne tratim časa z ličenjem, le malo senčila na veke in poudarek ustnicam. Preseneča me, da misel na Matevža ni več boleča. Njegova samovšečnost zdaj preveč izstopa, zato vloge njegove slepe, in vdane lutke ne bi mogla več prevzemati. Rešena sem navezanosti, kljub temu se ne počutim prazno. Vznemirja pa me misel na popoldan. Naj grem, ali ne?

Pred tovarno me čaka Olga. Že od daleč me bučno zaslišuje, zakaj v ponedeljek nisem prišla na najin zmenek. Izmotavam se s slabim počutjem, dodatnim delom v službi in še kaj. Da mi ničesar ne verjame, ji berem z obraza. Izmenjava še nekaj nepomembnih fraz in greva vsaka svojo pot. Jaz nekoliko zmedena, ona začudena in z rahlim posmehom.

Doma že lep čas pogledujem na uro. Odloči se! Ni še prepozno, si prigovarjam in oklevam. Pa saj sem vendar jaz predlagala sredo, mar ne. Me bo čakal? Tedaj se spomnim, kako globoko je bil zamišljen in potrt, ko je rekel:

»Za vsakega gori nekje lučka. Če je še tako plaha, jo je vredno negovati.« In jo tudi obdržati, sedaj samozavestno dopolnim njegovo misel.

Našla sem torej svojo lučko in zdaj vem, da sem tudi jaz za nekoga lučka! S tem spoznanjem podkrepim svojo odločitev in se odpravim.

Zopet sediva na grebenu najinega priljubljenega hriba. Poslušam nadaljevanje zgodbe o razočarani mladenki, ki jo je v nedeljo prekinil veter. Na pokrčena kolena naslonim glavo in jih z rokami objamem tako, da je roka s prstanom osončena. Miro za hip prekine pripoved, se zagleda v prstan na moji roki in reče:

»Nisem še videl prstana s tako sijočimi barvami. Lep je.«

KONEC