Ali ste že slišali za deželo Krompirjano? Ne boste je našli na zemljevidu, ker je skrita za petimi gorami, sedmimi potoki in devetimi pašniki. Prebivalci Krompirjane so majhni debeluhci s krompirjastim nosom in veliiiikimi čevlji.
Kralj Čips je vladar Krompirjane. Po kosilu gre vedno na balkon in se zlekne v gugalnik. Nato stegne noge, da njegovi veliki čevlji štrlijo izpod balkonske ograje. Tudi kraljica Musaka sedi v gugalniku, kvačka zaveso za kurnik in si prepeva. Tako Krompirjani vedo, da kralj Čips počiva in tudi sami ležejo v senco in počivajo.
»Kje je kokoška Zinka? Danes je še nisem videl,« je brundal kralj Čips. Nemirno je pogledoval zdaj na desno, zdaj na levo stran. Naenkrat je v ograji iz leskovih grmov opazil veliko luknjo. Posumil je, da bi lahko skoznjo kokoška Zinka pobegnila.
»Poglej, kraljica Musaka. Kdo, misliš, da bi odnesel toliko leskovih vej?« je jezno vprašal.
»Kolikor vem, bober Dori gradi hišo za svoje otroke,« je rekla kraljica, ko je odpela še zadnjo kitico Na planincah.
»Že, že. Toda take luknje še nikoli ni naredil.« Tedaj je zaslišal s hodnika:
»Gospod kralj, gospod kralj!«
»Kaj pa se je zgodilo?«
»Jutri ne bo zajtrka,« je bil kratek odgovor.
»Zakaj pa ne, dragi moj kuhar Pire?« je kralj Čips zopet vprašal.
»Kokoške Zinke ni nikjer, jajca pa tudi ni znesla,« je zasoplo govoril kuhar Pire.
»Saj je jaz tudi še nisem videl.« Kralj Čips je postal resnično zaskrbljen. Njegova najljubša jed so prav jajca. Vsako jutro, pečena na oko in s hrustljavo zapečenim robom. Tako kot jih zna speči samo kuhar Pire.
Kralj Čips se je prijel za glavo in tuhtal, kraljica Musaka je nehala kvačkati zaveso za kokoško Zinko.
II.
Ali ste že slišali za deželo Solatino? To je soseda dežele Krompirjane. Le gosta leskova ograja ločuje deželi.
Solatina je dežela zelenjavnih vrtov. Njihovi prebivalci so Solatinci. So visoke in vitke rasti. Kraljica Cikorija in kralj Endivij noro obožujeta solato in tudi vsi Solatinci jo noro radi jedo. Kuhar Motovilec pa je mojster v mešanju solat.
Krompirjani in Solatinci so se vedno dobro razumeli. Vsako leto ob pomladnem enakonočju je kralj Endivij s kraljico Cikorijo obiskal Krompirjane in jim podaril košaro regrata. Ob jesenskem enakonočju pa je kralj Čips s kraljico Musako obiskal Solatince in jim podaril vrečo krompirja.
V miru in slogi bi živeli še naprej, če se tudi v deželi Solatini ne bi nekaj zgodilo.
Kralj Endivij je pravkar reševal zapleteno križanko, kraljica Cikorija pa je iskala rimo na besedo solata. Sredi globokega razmišljanja ju je zmotil klic:
»Gospod kralj, gospod kralj! Danes ne bo kosila!« je vpil kuhar Motovilec, ko je pritekel h kralju. Tako se mu je mudilo, da je celo potrkati pozabil.
»Spodobi se, da najprej potrkaš. Pa tudi pozdraviti si pozabil,« ga je kralj Endivij pokaral.
»Zakaj pa ne bo kosila, dragi moj kuhar Motovilec?«
»Zato, ker, ker ni-ni-ni solate,« je jecljal kuhar Motovilec.
»Kako da je ni? Še včeraj sem na vrtu videl košat grm solate,« se je čudil kralj Endivij.
»Včeraj ja včeraj. Danes zjutraj, danes zjutraj pa je prišla kokoška Zinka in vso solato izkljuvala,« je rekel kuhar Motovilec in še vedno sopel. Kralj Endivij je bil sicer zelo bister mož, a ta novica ga je čisto zmedla. Prijel se je za glavo in skupaj z ministri so vso noč globoko razmišljali.
Tako ne gre več naprej, nekaj bo treba ukreniti, so si bili enotni. Zjutraj pa je kralj Endivij stopil na balkon in oznanil:
»Moji dragi Solatinci. Kokoška Zinka iz Krompirjane ogroža naše vrtove, zato je vojna napoved neizbežna.« In sel Brziljanko je sporočilo takoj odnesel kralju Čipsu.
Kralj Endivij je ukazal poklicati kuharja Motovilca:
»Kuhar Motovilec, tvoja dolžnost je, da do jutri zjutraj pripraviš pet čebrov topovskih krogel. Pa dobro zapečene naj bodo.«
Kuhar Motovilec se je znašel pred težko nalogo. Prelistal je vso kuharsko literaturo, a recepta za topovske krogle ni nikjer zasledil. Bil pa je brihtne glave, zato si ga je kar sam izmislil. Napulil je velik kup korenja, ga nastrgal, nasekljal vedro peteršilja, zrezal pet glav zelja in vse posul z moko. Na koncu je strl še jajce, ki ga je kokoška Zinka znesla na vrtu, in vse skupaj zgnetel v testo. Pečene bombice je oblil še s čokolado in jih povaljal v sladkornih drobtinah.
III.
Popoldan, takoj po kraljevem počitku, je vojska Solatine šla v napad. A tudi Kompirjani niso stali križem rok. Pripravljeni na obrambo so jih že čakali za leskovo ograjo.
Vnel se je hud boj. Iz topov Solatincev so letele čokoladne krogle z zelenjavo, iz topov Krompirjanov pa so puhali krompirjevi cmoki. Pokalo je in frčalo, da so v grmovju onemele vse živali.
Sladkosnedim Krompirjanom se je kmalu zahotelo čokoladnih krogel. Jedli so jih in jedli in se krohotali od sladkosti. Nič več se jim ni ljubilo streljati. S polnimi trebuhi so legli pod jablane in zehali.
Solatincem pa krompirjevi cmoki brez solate niso teknili. Bili so tudi premehki, ker kuhar Pire ni imel nobenega jajca, da bi se krogle sprijele. Zato so se izstreljeni cmoki kot puding razpršili na vse strani.
Bitke je bilo kmalu konec. Krompirjani so se držali za trebuhe in se hudovali nad kuharjem Motovilcem, ker je pripravil tako dobre topovske krogle. Solatinci pa so slavili zmago in kuharju Motovilcu podelili častno priznanje.
Naslednji dan so Krompirjani odšli k reki in bobru Doriju vzeli nazaj vse veje ter z njimi zadelali luknjo v leskovi ograji. Najbolj osončen del travnika so preorali, da bi tudi oni imeli svoj vrt. Kraljica Musaka je spet vsak popoldan kvačkala zaveso za kurnik in pela, kralj Čips pa se je gugal v svojem gugalniku in dan za dnem gledal na vrt, kdaj bo vendar že zrasla solata.
Ob koncu zime je sel Brziljanko spet pribrzel h kralju Čipsu. Tokrat mu je prinesel šestinsedemdeset sadik solate in pismo, kjer je pisalo:
»Draga kralj Čips in kraljica Musaka!
Znano nam je, da ste si uredili vrt, vendar še niste ničesar posejali. Zato vam pošiljam nekaj solatnih sadik, ki jih morate najprej posaditi, potem pa vsak dan zalivati.
V čast naše sprave vas prisrčno vabim na solatni piknik na sedmo pomladno nedeljo, ki bo na grajskem vrtu Solatine.
Z vsem spoštovanjem kralj Endivij s kraljico Cikorijo!
Krompirajni so takoj posadili solato v preorano zemljo in jo zalili. Iz jezera so znosili toliko vode, da je ostala samo še luža. Užaljeni bober Dori se je odselil.
Napočil je dan za solatni piknik. Kralj Čips in kraljica Musaka sta se praznično oblekla. Ob prihodu na grajski vrt sta kralju Endiviju in kraljici Cikoriji podarila kletko s piščančkom, ki ga je izvalila kokoška Zinka.
Kralja sta si segla v roke in sklenila prijateljstvo. Kokoška Zinka pa odslej ni več hodila v deželo Solatino, saj je imela doma svoj vrt z obilo solate.
I.
Ali ste že slišali za deželo Krompirjano? Ne boste je našli na zemljevidu, ker je skrita za petimi gorami, sedmimi potoki in devetimi pašniki. Prebivalci Krompirjane so majhni debeluhci s krompirjastim nosom in veliiiikimi čevlji.
Kralj Čips je vladar Krompirjane. Po kosilu gre vedno na balkon in se zlekne v gugalnik. Nato stegne noge, da njegovi veliki čevlji štrlijo izpod balkonske ograje. Tudi kraljica Musaka sedi v gugalniku, kvačka zaveso za kurnik in si prepeva. Tako Krompirjani vedo, da kralj Čips počiva in tudi sami ležejo v senco in počivajo.
»Kje je kokoška Zinka? Danes je še nisem videl,« je brundal kralj Čips. Nemirno je pogledoval zdaj na desno, zdaj na levo stran. Naenkrat je v ograji iz leskovih grmov opazil veliko luknjo. Posumil je, da bi lahko skoznjo kokoška Zinka pobegnila.
»Poglej, kraljica Musaka. Kdo, misliš, da bi odnesel toliko leskovih vej?« je jezno vprašal.
»Kolikor vem, bober Dori gradi hišo za svoje otroke,« je rekla kraljica, ko je odpela še zadnjo kitico Na planincah.
»Že, že. Toda take luknje še nikoli ni naredil.« Tedaj je zaslišal s hodnika:
»Gospod kralj, gospod kralj!«
»Kaj pa se je zgodilo?«
»Jutri ne bo zajtrka,« je bil kratek odgovor.
»Zakaj pa ne, dragi moj kuhar Pire?« je kralj Čips zopet vprašal.
»Kokoške Zinke ni nikjer, jajca pa tudi ni znesla,« je zasoplo govoril kuhar Pire.
»Saj je jaz tudi še nisem videl.« Kralj Čips je postal resnično zaskrbljen. Njegova najljubša jed so prav jajca. Vsako jutro, pečena na oko in s hrustljavo zapečenim robom. Tako kot jih zna speči samo kuhar Pire.
Kralj Čips se je prijel za glavo in tuhtal, kraljica Musaka je nehala kvačkati zaveso za kokoško Zinko.
II.
Ali ste že slišali za deželo Solatino? To je soseda dežele Krompirjane. Le gosta leskova ograja ločuje deželi.
Solatina je dežela zelenjavnih vrtov. Njihovi prebivalci so Solatinci. So visoke in vitke rasti. Kraljica Cikorija in kralj Endivij noro obožujeta solato in tudi vsi Solatinci jo noro radi jedo. Kuhar Motovilec pa je mojster v mešanju solat.
Krompirjani in Solatinci so se vedno dobro razumeli. Vsako leto ob pomladnem enakonočju je kralj Endivij s kraljico Cikorijo obiskal Krompirjane in jim podaril košaro regrata. Ob jesenskem enakonočju pa je kralj Čips s kraljico Musako obiskal Solatince in jim podaril vrečo krompirja.
V miru in slogi bi živeli še naprej, če se tudi v deželi Solatini ne bi nekaj zgodilo.
Kralj Endivij je pravkar reševal zapleteno križanko, kraljica Cikorija pa je iskala rimo na besedo solata. Sredi globokega razmišljanja ju je zmotil klic:
»Gospod kralj, gospod kralj! Danes ne bo kosila!« je vpil kuhar Motovilec, ko je pritekel h kralju. Tako se mu je mudilo, da je celo potrkati pozabil.
»Spodobi se, da najprej potrkaš. Pa tudi pozdraviti si pozabil,« ga je kralj Endivij pokaral.
»Zakaj pa ne bo kosila, dragi moj kuhar Motovilec?«
»Zato, ker, ker ni-ni-ni solate,« je jecljal kuhar Motovilec.
»Kako da je ni? Še včeraj sem na vrtu videl košat grm solate,« se je čudil kralj Endivij.
»Včeraj ja včeraj. Danes zjutraj, danes zjutraj pa je prišla kokoška Zinka in vso solato izkljuvala,« je rekel kuhar Motovilec in še vedno sopel. Kralj Endivij je bil sicer zelo bister mož, a ta novica ga je čisto zmedla. Prijel se je za glavo in skupaj z ministri so vso noč globoko razmišljali.
Tako ne gre več naprej, nekaj bo treba ukreniti, so si bili enotni. Zjutraj pa je kralj Endivij stopil na balkon in oznanil:
»Moji dragi Solatinci. Kokoška Zinka iz Krompirjane ogroža naše vrtove, zato je vojna napoved neizbežna.« In sel Brziljanko je sporočilo takoj odnesel kralju Čipsu.
Kralj Endivij je ukazal poklicati kuharja Motovilca:
»Kuhar Motovilec, tvoja dolžnost je, da do jutri zjutraj pripraviš pet čebrov topovskih krogel. Pa dobro zapečene naj bodo.«
Kuhar Motovilec se je znašel pred težko nalogo. Prelistal je vso kuharsko literaturo, a recepta za topovske krogle ni nikjer zasledil. Bil pa je brihtne glave, zato si ga je kar sam izmislil. Napulil je velik kup korenja, ga nastrgal, nasekljal vedro peteršilja, zrezal pet glav zelja in vse posul z moko. Na koncu je strl še jajce, ki ga je kokoška Zinka znesla na vrtu, in vse skupaj zgnetel v testo. Pečene bombice je oblil še s čokolado in jih povaljal v sladkornih drobtinah.
III.
Popoldan, takoj po kraljevem počitku, je vojska Solatine šla v napad. A tudi Kompirjani niso stali križem rok. Pripravljeni na obrambo so jih že čakali za leskovo ograjo.
Vnel se je hud boj. Iz topov Solatincev so letele čokoladne krogle z zelenjavo, iz topov Krompirjanov pa so puhali krompirjevi cmoki. Pokalo je in frčalo, da so v grmovju onemele vse živali.
Sladkosnedim Krompirjanom se je kmalu zahotelo čokoladnih krogel. Jedli so jih in jedli in se krohotali od sladkosti. Nič več se jim ni ljubilo streljati. S polnimi trebuhi so legli pod jablane in zehali.
Solatincem pa krompirjevi cmoki brez solate niso teknili. Bili so tudi premehki, ker kuhar Pire ni imel nobenega jajca, da bi se krogle sprijele. Zato so se izstreljeni cmoki kot puding razpršili na vse strani.
Bitke je bilo kmalu konec. Krompirjani so se držali za trebuhe in se hudovali nad kuharjem Motovilcem, ker je pripravil tako dobre topovske krogle. Solatinci pa so slavili zmago in kuharju Motovilcu podelili častno priznanje.
Naslednji dan so Krompirjani odšli k reki in bobru Doriju vzeli nazaj vse veje ter z njimi zadelali luknjo v leskovi ograji. Najbolj osončen del travnika so preorali, da bi tudi oni imeli svoj vrt. Kraljica Musaka je spet vsak popoldan kvačkala zaveso za kurnik in pela, kralj Čips pa se je gugal v svojem gugalniku in dan za dnem gledal na vrt, kdaj bo vendar že zrasla solata.
Ob koncu zime je sel Brziljanko spet pribrzel h kralju Čipsu. Tokrat mu je prinesel šestinsedemdeset sadik solate in pismo, kjer je pisalo:
»Draga kralj Čips in kraljica Musaka!
Znano nam je, da ste si uredili vrt, vendar še niste ničesar posejali. Zato vam pošiljam nekaj solatnih sadik, ki jih morate najprej posaditi, potem pa vsak dan zalivati.
V čast naše sprave vas prisrčno vabim na solatni piknik na sedmo pomladno nedeljo, ki bo na grajskem vrtu Solatine.
Z vsem spoštovanjem kralj Endivij s kraljico Cikorijo!
Krompirajni so takoj posadili solato v preorano zemljo in jo zalili. Iz jezera so znosili toliko vode, da je ostala samo še luža. Užaljeni bober Dori se je odselil.
Napočil je dan za solatni piknik. Kralj Čips in kraljica Musaka sta se praznično oblekla. Ob prihodu na grajski vrt sta kralju Endiviju in kraljici Cikoriji podarila kletko s piščančkom, ki ga je izvalila kokoška Zinka.
Kralja sta si segla v roke in sklenila prijateljstvo. Kokoška Zinka pa odslej ni več hodila v deželo Solatino, saj je imela doma svoj vrt z obilo solate.
