Najbrž sem na poti do zadnjega vrha o tem nevede kaj pomembnega slišal, pred vrhom lepega videl, na vrhu čudnega doživel, da sem se na osnovi nejasnega občutka naenkrat odločil, da osvojim nov, višji, težje dostopen vrh. Izbral sem dovolj privlačno visokega in plečato pomirjajočega, da je me že na daleč očaral in vidno presegal osvojene do takrat.
Do njega je vodil ozek in krušljiv rob, obdan s strmima, globokima prepadoma. Deloval je vznemirljivo nevaren in zagonetno nepredvidljiv. Opazoval sem ga, pregledoval, raziskoval, da bi našel najtežje točke in določil dovolj hiter tempo, da ga prehodim pred nočjo, ko me je nenameren pogled na nov vrh ostro zbodel, prebodel, prelomil, vrgel v zrak, in me začel neustavljivo suvat naprej.
Predvidevam, da je imel pri tem kaj besede celo moj drugi jaz, ki se ga ne da videt, prepoznat, dotaknit, oblikovat, čeprav se zdi, da je ves čas tu, in noče, da se ukvarjam z njim.
Prvi koraki proti novem vrhu so bili sproščeni, saj je bil rob še širok, zlit z vrhom, a ko se je na obeh straneh razvil prepad, sem začel stopat negotovo, pazljivo, in deloval, kot bi se učil hodit na novo. Privajanje na višino, ki je nisem maral, je šlo težje, kot sem predvideval, in neprestano osredotočenost in zbranost vzdrževal težje, kot sem pričakoval.
Med pazljivim in natančnim odmerjanjem stopinj sem imel dovolj časa, da sem opazoval in premleval, kako trden je rob, kakšne oblike stena, kako globoko je dno, in predvsem, ali se kjerkoli kaj zanimivega dogaja ali razkriva. Nepazljivost me je stala opotekajočega zdrsa in nerodnega padca naravnost naprej. Ležeč na trebuhu sem glavo pazljivo pomaknil čez vogal roba, in se počasi ter spoštljivo zazrl v steno in prepad. Vogal se je zdel oster in krušljiv, dno temno in težko opisljivo, stene sive, prepredene s plitvimi jamami, razpokami, previsi in izrastki.
Po pregledu majhnih, nenevarnih prask in modric, sem se odločil pazljivo vstat, in počasi nadaljevat. Ni šlo. Na hrbtu sem začutil čevelj, ki me je trdno pritiskal k tlom. Poskusil sem ga doseči, se odmaknit, obrnit, se izvleč. Brez uspeha. Vsaka dodatna kretnja je povečala pritisk in povzročila novo bolečino. Pogledal sem nazaj, levo, desno. Z omejenim vidom sem razbral dolgo senco, ki sem jo ponižno nagovoril s Kaj počneš, Kdo si, Zakaj me zadržuješ. Zaslišal se je simpatičen ženski smeh, ki so ga prekinjale v valovih izrečene besede, kot je, Tvoja šibka točka, Nekdo, ki počne kar hoče, Ne drzni si, upirat se mi. Sprostil sem se, iztegnil roke in noge, ter prijazno vprašal, ali to počne vsem, ki jih sreča, kako močno uživa ob tem, kakšen je vzrok za to, in ali se zaveda posledic, do katerih lahko pride. Pritisk je začasno popustil, in preden sem se lahko obrnil ali vstal, sem začutil, kako je sedla name, in se začela gibat v vse hitrejših valovih.
Z rokami mi je medtem ves čas nadzirala glavo, z nogami spodnji del trupa, in s težo telesa zgornji hrbet. Ritmi valovanja so postajali vse sunkovitejši in postopoma zajeli nekatere dele mojega telesa. Kožo, mišice, dihanje, živčne končnice. Ne da bi hotel. Ker se ni in ni končalo, poskoke pa sem prenašal vse težje, in v monotonosti valov vse manj užival, sem glasno in odločno vprašal, kam to vodi. Sklonila se je, in mi v položaju popolnega nadzora, zbrano in počasi govorilo tik ob ušesu. O šibkosti nezrelih in nesamozavestnih, neodločnosti strahopetnih, netaktnosti samovšečnih. O nesmislih neumnih, dolgočasnosti pametnih. Ter jih predstavljala kot dokaz, da je svet narejen za po pameti zlobne in čustveno nezrele.
Za te reči nisem imel ne volje in ne časa, ne si jih razlagal na njen način, zato sem jo ugriznil v prst, pričakujoč, da me bo refleksno izpustila. V odgovor me je prijela za lase in zahtevala, da strnjeno povem kar mislim, in vsako besedo dobro premislim. Ker nisem vedel, kaj točno hoče, pričakuje. Misli resno, me vabi v past. Sem v počasnem in jasnem tonu ponovil prva vprašanja, in začel opletat z namenom, da njena napetost vsaj deloma popusti. Ugriznila me je v eno in drugo uho, sunkovito vstala, in me s peto sunila nazaj ob tla. Nekaj časa je mirovala, kot da premišljuje, kaj naj z menoj, in čez čas med globokim izdihom, dirjaje odšla.
Čeprav me je mikalo vstat, ji sledit, ugotovit, kdo je, doseč, da me spozna še z druge plati, sem zaradi vznemirjenosti, zmedenosti in šoka, v istem položaju pasivno ležal naprej.
Sence na dnu prepada so delovale prijaznejše, stena manj strmo, grebeni, jame, in udrtine bolj vsakdanje. In ko se mi je začelo dozdevat, da postajajo zanimive, privlačne, in da spadam tja, sem umaknil pogled in se samovarovalno popolnoma posvetil robu in vrhu. Zaradi posledic zdrsa sem začel premlevat, kako naj v primeru padca preprečim nadaljnje drsenje, izvedem morebitno prevračanje, kaj si med padanjem zaščitim, in ko se kaj od tega zgodi, naj molim, preklinjam, vpijem, se obsojam, ali se prepustim.
Sredi vrtenja v krogu, otipavanja in premišljevanja, kaj vse me še čaka, kako se naj obnašam med napredovanjem in ravnam v primeru težav, sem med vstajenjem na robu zagledal velikega moža, ki je imel na hrbtu ogromno vrečo. Ker nisem vedel, ne kdaj je prišel, ne kako dolgo me je opazoval, sem se bal, da si je na osnovi videnega o meni ustvaril napačno mnenje. Med nameščanjem pokončne drže in iskanjem odločnega pogleda, ki bi naj popravila vtis, in me prikazala v boljši, pravi luči, sem si ga dobro ogledal. Zdel se je trden kot skala in odločen kot korenjak, deloval širok kot prehod, in visok kakor manjša stena.
Je še daleč, Kako težko je bilo, Ste celi, sem nizal vprašanja, na katera je odgovarjal s skomigi, in ko sem prišel do njega, se je vedel, kot da me ni. Ob straneh ni bilo dovolj prostora, da bi se varno zvlekel mimo, vsaj po robu ne. Med nogama ne dovolj ožine, da bi se lahko prebil na drugo stran. On sam pa se je zdel prevelik in premočan za odrivanje, izrivanje, prerivanje, pregon, zato sem pokleknil pred nogi in mu nakazal, da naj stopi še za korak ali dva narazen, da bom lahko zlezel med njima, pod njim, in nadaljeval pot. Ni se premaknil. Mišice njegovih ukrivljenih nog so bile napete kot struna, prsa izbočena kakor ščit, in njegovi veliki dlani postavljeni v položaj udarnega kladiva. Iz neposredne bližine je izgledal nesorazmerno razvit, pretirano okorel in precej poseben.
Moral sem naprej. Za vsako ceno, ne da bi vedel, kako naj to izvedem. Pomislil sem, da bi šel nazaj na nekdanji vrh in se vrnil ko odide. Se kam skril, da bi izgubil motiv. Pasivno hodil sem in tja, dokler ga ne mine, kar ga drži na mestu. Ali vztrajal do trenutka, ko bo v njem zgorelo, kar je tlelo. Med odločanjem kaj in kako sem presodil, da mi izbire jemljejo preveč časa, rezultat pa je nezanesljiv, zato sem se samo prisil v odločen odziv. Ne! Prišel sem pred njim, in s tem mi ta del roba pripada in s tem prehod mimo njega! Trudil sem se to izreči, mu v obraz povedat, ga prepričat v svoj prav, vendar se mi je jezik zapletal, zato sem raje molčal. Naenkrat me je globoko pogledal, odložil vrečo izza njega, ter začel prestopat moj pasji položaj. Ko me je prestopil, sem se posvetil vreči. Zdela se je prevelika in pretežka, da bi jo varno premaknil, zaobšel ali preplezal, in se obrnil v upanju, da ga bom znal prepričat, da jo umakne.
Stal je nekaj korakov stran, obrnjen v isto stran, stran od mene, in glede na držo glave deloval, kot da opazuje moj nekdanji vrh. Kdaj je bil moj, moje zatočišče, sem rekel odločno, in pokazal nanj, v upanju, da ga bo premamil, odpeljal stran. Pred tem od nekoga, ki se je šel v prepad, sem v veliki meri pretiraval, da bi sprožil odziv. Odzval se je čez čas, in ob tem stopil korak nazaj, proti meni. Samo ko sem prazen in sam, se počutim živ, je hropeče dejal, in nekaj časa molčal. Ne maram življenja in nočem živeti kot je prav, je že na pol rohneče nadaljeval. Počutil sem se ujet. Med njega, v njegove temne misli, vrečo, oba prepada. In ga panično začel prepričevat. Pojdi drugam. Tam je vse drugače. Me slišiš? Samo stal je, in mi vztrajno kazal hrbet. Med gledanjem v njegovo ogromno pojavo se spoznal, da ga bo premaknilo samo nekaj, kar je večje od njega, zato sem mu nepremišljeno in izzivalno rekel. Stena! Prepad! Si upaš? Greva? Obrnil se je k meni in molčal. Ponovil sem izziv, in mu obljubljal meni mikavne stvari. Zmago moči. Pohod volje. Nič. Čas je tekel. Vrh se ni približeval. Imel sem naju dovolj. Njegove trme in moje popustljivosti. Položaja, v katerem sem se znašel. Me je vanj prisil. Sedel sem na rob in se začel pripravljat, da splezam v steno. Deloval je, kot da se je zgodilo nekaj, kar je pričakoval, in se mi vse bolj približeval.
Začel sem se spuščat. Sovražim te! Ustavil se je. Zakaj? Zlezel sem pod rob. Nisi me spustil mimo. Pričakoval sem, da se bo odzval kot zmagovalec. Ni se. Nisem vedel! Prisežem! Težko potno telo je naslonil na rob, in mi ponudil roko. Zdel se mi je grozen.
Odganjal sem ga, mu razlagal, da ne ve, kaj govori, in ne razume, kaj počne, on pa je vse odločneje segal proti meni, in me prisil, da sem se spuščal vse nižje in nižje, dokler nisem bil izven njegovega dosega.
2. V steni
S prsti rok sem se oklepal večjega okruška stene. Prste nog imel vpete v ozko, dolgo razpoklino. Telo pritiskal ob steno. Čutil sem utrujenost in bolečino. Lastno telo je postajalo samo sebi pretežko. Da bi razbremenil okončine in omilil bolečino, sem se začel, kar se je dalo hitro, pomikat vzdolž stene, in iskat prostor za počitek. Med premikanjem, iskanjem in nameščanjem opor, sem si poškodoval členke, kolena, in nohta. Počutil sem se slabo. Dogajale so se mi stvari, ki jih nisem pričakoval v tako hudi obliki. Pogledal sem v prepad, na dno. Sence so delovale smešno sproščeno, kot bi se ne zavedale, v kako slabem položaju so. Izpostavljene pod steno, s katere lahko prileti kamen, skala, plaz. Koga poškoduje, vse uniči, jih izniči. Prikrajša za priložnost, da osvojijo vrh. Se presežejo. Izkažejo. Zavpil sem, da bi jih priklical. Jih zvabil k sebi. Niso se odzvali. Ne delovali, da jih je česa strah.
Nisem mogel dojet, da nočejo več. Največ. In iskal razlago. Ne upajo si, ker steno poveličujejo. Nimajo motiva, saj ne vidijo najlepših vrhov. Čakajo pomoč, ker se podcenjujejo. Se sam precenjujem?, sem se vprašal, ko mi je noga zdrsnila iz reže, in sem se s skrajnim naporom obdržal v steni.
Trpel sem. In v trpljenju prvič užival. Ga imel za dokaz, da ga zmorem preseč. Za višji cilj. Sčasoma sem za prste noge našel novo režo, in si pazljivo ogledal del stene, po kateri sem nameraval plezat. Izgledala je manj nevarno. Si pregledal poškodbe. Plitve rane in nekaj krvi me ni skrbelo. Se zastrmel v rob, da bi ugotovil, ali sem obplezal vrečo. Nisem je videl. Možnosti je bilo več. Zaradi nepravega kota, ker sem bil preveč ob steni. Jo je že odnesel naprej, da bi mi končno pomagal. Nazaj, ker sem se mu z odhodom zameril. Z veliko trme in sreče sem preplezal še en kratek, vzdolžen raztežaj, in nedaleč naprej, za večjim previsom, zagledal žensko, privezano v steno.
Visela je sproščeno. Z nogama narazen in telesom spuščenim nazaj. S ptico v naročju, in z rokama tesno ob njej.
Na hitro sem obplezal previs, in presenetljivo spretno priplezal do klina in vrvi, na katera je bila vpeta in pripeta in začel preverjat, ali je vrv nepoškodovana, so vozli trdni, klin dovolj globoko v steni.
Med natančnim preverjanjem sem jo večkrat pogledal, in upal, da me bo zaradi početja dojela kot nekoga, ki mu je mar. Imela je otroško lepe poteze telesa, obraz odrasel in privlačen, in ko jo je močan sunek vetra nevarno zanihal, sem jo refleksno poskusil priklicat z Halo! Pazi! Me slišiš? Ni odgovorila, samo pogledala me je, in objela ptico. Predvideval sem, da je popolnoma izčrpana, mogoče celo bolna, zato sem se začel po vrvi spuščat proti njej in ptici. Vrv se je nevarno napenjala, klin za malenkost nagnil in vozli zategovali. Zavedel sem se, da nimava veliko časa.
Hitel sem, ne vedoč, ali je prav kar počnem, to sploh hočem, sploh smem, hoče ona, in upal, da bo sodelovala, in da početje ne bo zaman. Ko sem pazljivo priplezal do nje, sem se je narahlo dotaknil. Zadrhtela je in me objela.
Srečen, da me je sprejela, in vesel, da so vrv, vozli in klin vzdržali, sem jo veselo vprašal, zakaj je ostala vpeta, in do kdaj misli ostati kjer je. Nagnila se je nazaj, pogladila ptico, in nas z odbojem nog od stene, zavrtela okli vrvi. Zaradi nevarnosti, ki nam je pretila, sem jo, da bi jo ustavil, v paniki, brez razloga, začel spraševat, kako je ime ptici, kakšne vrste je, kaj se ji je zgodilo, in ali lahko leti. Razprla je roke in se smejala, in ko sem ji povedal, da sva nevarno vpeta, in da lahko padeva vsak čas, ptico tesno objela, in naju še močneje vrtela.
Med vrtenjem sem jo, da bi ji preusmeril misli, vprašal, ali ve, kaj je ptici. Prijela me je za glavo, in me nežno naslonila na pticino telo. Slišal sem ptičev vdih, ne pa srca, začutil drhtenje, brez prisotne topline, in videl polomljena krila, ki so štrlela, kot da hočejo vzletet. Začelo se mi je vrtet, zato sem izpulil glavo, in opazoval vrteči se svet. Počutil sem se pomirjen, kot bi bil vržen v nek drug svet, in jo navdušeno vprašal, ali bi šla z mano na vrh.
Njen obraz je postal bled, telo se ji je začelo tresti, oči so tekale sem in tja. Začela se je spuščat po vrvi. Počasi. Nerodno. Gledala izmenoma ptico in prepad. In se enkrat samkrat zazrla vame, opominjajoč me, da ji ne smem sledit. Tisti trenutek sem si zaželel, da bi sidrišče popustilo, in bi se napol nemogoč položaj, razrešil sam od sebe. Brez da bi bil za to kdorkoli kriv ali nedolžen, in če že, bi bila oboje oba.
Ko je izginila v globini, sem zaslišal, kako poka stena, ki drži klin, in se začel, kar se je dalo hitro, dvigovat proti robu. Roke so postale lepljive. Noge drsljive. Objel sem večji okrušek, neke vrste polico, in se naslonil nanj. Vse okoli mene se je začelo pomirjat, in jaz umirjat. Ni me skrbelo, če bi se polica odlomila, iztrgala, začela drset. Bilo je, kot da sta se telo in duša zlili v eno. Mi s tem odvzeli izbiro, zaradi katere sem se do takrat počutil svoboden. Sposoben vsega.
Z rokami sem iskal nov oprijem, z nogami nov naslon in udrtino, in ko sem ju našel, začutil, da sem postal drugačen. Odmaknjen od vsega. Vprašanj. Preteklosti. Dela sebe.
Med približevanjem robu sem spoznal, da obstajajo posebni trenutki, ko samo veš, da je, kot je, edino prav, ne da bi te zanimal vzrok. Temu sem takrat rekel, mimohod sreče. Za njih se splača živet, sem si večkrat rekel. Prerojen od navidezne sreče, sem z lahkoto dosegel vogal, osvojil rob, in sedel v napol skrčen položaj. Pomirjen in prepričan v svoj prav, sem vstal, in krenil po robu naprej, ne da bi mi bilo mar, kaj me čaka.
3. Nevihta
Rob je začela zakrivat senca. Temna, že skoraj črna. Zazrl sem se v nebo. Prekrivala ga je množica drvečih oblakov. Name so padle prve kaplje dežja. Skala je postajala spolzka in temna. V daljavi so odsevali prvi bliski. Del mene je zahteval, da bi stekel, in tekel do vrha, drug del, da bi obstal in počakal, da mine. Kaplje so bile vse gostejše, bliskanje vse jasnejše, in ko je prvič zagrmelo, sem pogledal steno. Spreletelo me je, da je del mene ostal v njej. Del, ki je preziral ranljivost. Zaničeval omejenost. Se posmehoval preprostosti. Počutil sem se kot najstnik, ki je pogrešal srečno otroštvo, in si, kot bi bil v pravljici, zaželel, da bi se rodil moder in star in z leti postajal mlajši, veselejši in lepši. Stvari pozabljal, odmislil, odpuščal, in na koncu umrl kot nedolžen. Kakor novorojenček. Brez slabe vesti in obžalovanj. Kot so, tako mi je veleval spomin, vsi dobri in pomembni kralji in princese. Lepi in pogumni princi in kraljice.
Za sanjarjenje je prepozno, za pogum prenevarno, in za biti pameten, prehitro, sem si govoril med panično hojo, ki so jo prekinjali izbruhi nevihte. Premočen od vse hujšega dežja, prestrašen od bližajočih se bliskov in glasnega grmenja, ter majav od silovitih sunkov vetra, sem pokleknil na rob, in nadaljeval po vseh štirih. Dež je spiral kri, veter hladil rane, grmenje narekovalo držo, in pogostost strel odmerjalo tempo. Ko je zabliskalo, sem obstal, in zrl v tla, med grmenjem sem si zatisnil ušesa, in opazoval nebo, in se med premori premikal kot lutka na meni nevidnih nitkah.
Počutil sem se kot ujetnik, ki se mu sodi, ker je tu po lastni volji, in bo obsojen po volji vseh. Za vedno. Napredoval sem vse počasneje, in vsak korak sprejel kot dokaz, da je v meni in v nas nekaj, česar ne razume nihče. Si ne upa, ne sme, ne more. Bilo je, kot bi mi dušo raznesla strela in grom.
Začelo me je zebsti. Telo se je začelo tresti, koža mravljinčit, oči solzit. Najsiloviteje so se mi tresle čeljusti. Kot bi mi hotele razložit nerazložljivo. Bi z njimi upravljal nekdo drug. Začutil sem nove vrste strah. Strah, ki ni imel vhoda in izhoda, in je bil povsod.
Vse se mi je začelo upirat. Rob, ki je postajal vse bolj spolzek in nevaren. Telo, ki ni znalo skrbet in poskrbet zase. Vrh, ki se je skril med oblake. Rešitev sem poskušal najti drugje. Pri nekom, ki bi se lahko iz vsega izločil. Stvari na novo določil. Me usmeril, kjer ni nasprotij. Nepredvidljivosti. Ogroženosti. Napadov z vseh strani. Končne nemoči. Minevanja časa.
Nevihta se je razvila preko celotnega neba in pritiskala na celotna tla. Mrazenje se je naselilo v vsak del telesa. V ušesih mi je odmevalo, v očeh skelelo, koža se je vnela, okončine otekle. Molil sem, prosil, upal in zahteval, različno dolgo in v različnih razmakih, da bi se nevihta ne bohotila naprej, in bi se naenkrat končala.
Nič. Nobene spremembe. V sebi sem vpil kot ranjena žival, ki se sama ne zna in more več rešit. Sčasoma sem omagal. Se prepustil. In se plazil ves čas enako. Ne glede na strele, grmenje, veter, in vse bolj boleče telo. Čakal, da mi zdrsne v steno, padem v prepad. Omagam na robu, in izdihnem.
Nevihta je sčasoma začela pojenjat. Postal sem vzhičen, in četudi brez enega samega dokaza, bil prepričan, da sem bil uslišan. Lahko, da celo od nevihte same. Sonca, ki je začelo prebijat. Časa, ki mi je drugače v glavnem škodil.
Rob je postajal varnejši. Počutil sem se, kot bi skozme zletela strela, in notranjost pretresel grom. Prečiščen. Prenovljen. Pripravljen delit svojo srečo. Povezan s svetom. Vsem, ki sem jih kdaj prizadel, jim hote in nehote storil kaj slabega, sem se opravičil. Iskreno. Z naštevanjem imen, dogodkov, občutkov, misli. Najbolj sem se spominjal besed.
Kaplje so postajale lažje, veter je zmanjševal sunke, grmenje se je oddaljilo, strele izgubile sijaj. Kolena so vse bolj krvavela, na dlaneh je bilo vse več ran, zato sem sklenil, da vstanem. Prvi poskus me je še bolj prikoval k tlom. Ob drugem sem skoraj padel v prepad. V tretje sem vstal le na pol.
Pretipal sem se, se stresel, in se počasi povsem zravnal. Počutil sem se postaran. Star. Svet jemal manj resno. Kot bi že doživel vse, kar ima v življenju smisel in pomen. Se sprejemal kakršen sem. Četudi mi še naprej, marsikaj v meni in na meni, ni bilo všeč.
Oblaki so se razmikali in umikali, sonce vračalo skoz vse širše krake svetlobe, vlaga strmo dvigovala v zrak, in skale postajale svetlejše. Popravil sem si obleko, pogladil kožo, šel z roko čez obraz in skoz lasišče, pretresel mišice, in se začel dvigovat po vzpenjajočem se robu.
4. Vročica
Površina je postajala grbasta, vogala neravna in zvita, silhueta roba valovita. Začutil sem vročični napad. Rane so postale nepomembne, obleka nepotrebna, vsega kar sem se dotaknil odveč. Sredi umikanja, prebijanja, izogibanja, prestopanja in napredovanja, sem na skalni polici roba zagledal zakrito bitje, ki je strmelo v prepad. Vse kar sem jasno in razločno videl, sta bila strmeče oko in razprta usta. Delovalo je, kot da lovi zrak in se odloča, ali naj naredi ali opusti, kar se je namenil.
Tehtal sem, ali se naj potuhnem in grem mimo brez stika, ga na kratko pozdravim in se hitro poslovim, ali pa, da ne izpadnem brezčuten in grob, kaj vljudno vprašam in mu odgovorim, kar hoče slišat. Pripravljen sem mu bil dati vse, samo časa ne. Ne veliko. Čutil sem, da se mi izteka. Vročičen in poškodovan, kot sem bil, nove nevihte, stene ali zdrsa, ne bi preživel, sem bil prepričan. Padel bi, in nikoli več vstal, omagal, in se vdal. Vid je postajal meglen in premikanje vse bolj naporno. Vse težje sem trezno premišljeval in prenašal vsak najmanjši dražljaj.
Ko sem se ustavil za njim, se je počasi obrnil, in s sklonjeno glavo gledal v tla, kot da noče, da ga vidim. Imel je grozen zadah, lepljivo spolzko obleko, in sključeno držo telesa. Desna stran telesa je delovala okamenelo, v gibanju omejeno, brez delujočih čutil. Leva stran izgledala zdrava, veliko mlajša, in normalno gibčna. Poškodovan del se je zdel premalo pripravljen, da bi živ in zdrav premagal rob, ter prišel do vrha, nepoškodovan del deloval pripravljen na vse, in sposoben vsega, kar bi si zadal.
Pozdravil sem suhoparno, se narahlo priklonil, in se obrnil proti vrhu, da bi krenil naprej. Prijel me je za obe roki in me z donečim glasom zaprosil, da mu pomagam od tod. Ena od rok je bila trda in okorna, druga mehka in močna. Nisem imel moči, da bi se iztrgal. Samo prikimal sem. Glas se mu je razsvetlil. Na hitro mi je razodel, da bi rad, da mu kot izkušen gornik povem, kaj dela narobe, da kljub neštetim poskusom ne doseže vrha in zakaj ga vse bolj privlači prepad.
Trudil sem se mu na kratko razložit, da sem imel tudi sam podobne dvome, vzpone in padce, in sem nepričakovano porabil veliko več časa, kot sem načrtoval. Se nehote ustavil, bil ustavljen, ujet, izrinjen, poškodovan. Zaradi česar bi rad pospešil in hitro, pred nočjo prišel do vrha. Ga osvojil. Zavzel. Pogledal sem ga. Ga navidezno objel.
Brez besed je stopil na izboklino, tik nad prepad, razprl roki, in mi namignil, naj krenem.
Nisem mogel naprej. Ne s težo vesti, ki jo je prenesel name. Počutil sem se brezmočen. Nekoristen.. Iskal sem izhod. Kakršenkoli. Obljubil sem mu, da mu bom pomagal, ko osvojim svoj vrh. Mu najti in osvojiti njegovega. Takšnega, ki ga bo zmogel. Bi ga zadovoljil.
Zahteval je, da mu kot obvezo in zavezo pustim oblačila in čevlje. Ko sem od začudenja odprl usta in razširil oči, je dal eno nogo iz roba, in čakal na moj odziv. Pogledal sem vrh. Njega. Sebe. In se slekel. Sezul. Oblačila je pazljivo je pobral, in mi namignil, da lahko odidem.
Med odhajanjem sem zelo pazil, da se ga nisem dotaknil, in bil pripravljen, da ga zavrnem in odrinem, če bi me hotel objet ali zadržat.
Na srečo je stal kot kamen, vse dokler se nisem na varni razdalji obrnil, in mu zaželel vso srečo. Stoječ na polici stene je namerno zanihal, in ko sem refleksno stegnil otekle roke, je stopil na rob, ter dejal, da je čas, da se lotim obljub.
Krenil sem. Zazrtemu v vrh, mi ni bilo več mar. Zanj, druge, rob. In se do vrha tako obnašal. Deloval vročično, brezskrbno, in brezosebno.
Med plezanjem proti cilju sem srečeval različne ljudi, in pričakoval, da se bodo, ko bodo videli v kakšnem stanju sem, obrnili stran. Me okarali. Se vame zastrmeli. Mi hoteli pomagat.
Nič od navedenega se ni zgodilo. Obnašali so se, kot da sem oblečen. Zdrav. Edini osebi, ki se ju še deloma spomnim, je bil par, ki se je prepiral o tem, ali drži, da globlje ko se navežemo, bolj jemljemo pomen lastnem življenju, in dajemo moč smrti. Minevanju. Upal sem, da se motita oba in je resnica nekje vmes. Skrajnosti sem se začel bat. In vročica je bila ena od njih.
Vrh je postajal vse širši, in ko sem se ga dotaknil, sem se počutil kot nekdo iz pravljice, ki je dosegel več, kot mu je bilo dovoljeno.
1 Zdrs
Najbrž sem na poti do zadnjega vrha o tem nevede kaj pomembnega slišal, pred vrhom lepega videl, na vrhu čudnega doživel, da sem se na osnovi nejasnega občutka naenkrat odločil, da osvojim nov, višji, težje dostopen vrh. Izbral sem dovolj privlačno visokega in plečato pomirjajočega, da je me že na daleč očaral in vidno presegal osvojene do takrat.
Do njega je vodil ozek in krušljiv rob, obdan s strmima, globokima prepadoma. Deloval je vznemirljivo nevaren in zagonetno nepredvidljiv. Opazoval sem ga, pregledoval, raziskoval, da bi našel najtežje točke in določil dovolj hiter tempo, da ga prehodim pred nočjo, ko me je nenameren pogled na nov vrh ostro zbodel, prebodel, prelomil, vrgel v zrak, in me začel neustavljivo suvat naprej.
Predvidevam, da je imel pri tem kaj besede celo moj drugi jaz, ki se ga ne da videt, prepoznat, dotaknit, oblikovat, čeprav se zdi, da je ves čas tu, in noče, da se ukvarjam z njim.
Prvi koraki proti novem vrhu so bili sproščeni, saj je bil rob še širok, zlit z vrhom, a ko se je na obeh straneh razvil prepad, sem začel stopat negotovo, pazljivo, in deloval, kot bi se učil hodit na novo. Privajanje na višino, ki je nisem maral, je šlo težje, kot sem predvideval, in neprestano osredotočenost in zbranost vzdrževal težje, kot sem pričakoval.
Med pazljivim in natančnim odmerjanjem stopinj sem imel dovolj časa, da sem opazoval in premleval, kako trden je rob, kakšne oblike stena, kako globoko je dno, in predvsem, ali se kjerkoli kaj zanimivega dogaja ali razkriva. Nepazljivost me je stala opotekajočega zdrsa in nerodnega padca naravnost naprej. Ležeč na trebuhu sem glavo pazljivo pomaknil čez vogal roba, in se počasi ter spoštljivo zazrl v steno in prepad. Vogal se je zdel oster in krušljiv, dno temno in težko opisljivo, stene sive, prepredene s plitvimi jamami, razpokami, previsi in izrastki.
Po pregledu majhnih, nenevarnih prask in modric, sem se odločil pazljivo vstat, in počasi nadaljevat. Ni šlo. Na hrbtu sem začutil čevelj, ki me je trdno pritiskal k tlom. Poskusil sem ga doseči, se odmaknit, obrnit, se izvleč. Brez uspeha. Vsaka dodatna kretnja je povečala pritisk in povzročila novo bolečino. Pogledal sem nazaj, levo, desno. Z omejenim vidom sem razbral dolgo senco, ki sem jo ponižno nagovoril s Kaj počneš, Kdo si, Zakaj me zadržuješ. Zaslišal se je simpatičen ženski smeh, ki so ga prekinjale v valovih izrečene besede, kot je, Tvoja šibka točka, Nekdo, ki počne kar hoče, Ne drzni si, upirat se mi. Sprostil sem se, iztegnil roke in noge, ter prijazno vprašal, ali to počne vsem, ki jih sreča, kako močno uživa ob tem, kakšen je vzrok za to, in ali se zaveda posledic, do katerih lahko pride. Pritisk je začasno popustil, in preden sem se lahko obrnil ali vstal, sem začutil, kako je sedla name, in se začela gibat v vse hitrejših valovih.
Z rokami mi je medtem ves čas nadzirala glavo, z nogami spodnji del trupa, in s težo telesa zgornji hrbet. Ritmi valovanja so postajali vse sunkovitejši in postopoma zajeli nekatere dele mojega telesa. Kožo, mišice, dihanje, živčne končnice. Ne da bi hotel. Ker se ni in ni končalo, poskoke pa sem prenašal vse težje, in v monotonosti valov vse manj užival, sem glasno in odločno vprašal, kam to vodi. Sklonila se je, in mi v položaju popolnega nadzora, zbrano in počasi govorilo tik ob ušesu. O šibkosti nezrelih in nesamozavestnih, neodločnosti strahopetnih, netaktnosti samovšečnih. O nesmislih neumnih, dolgočasnosti pametnih. Ter jih predstavljala kot dokaz, da je svet narejen za po pameti zlobne in čustveno nezrele.
Za te reči nisem imel ne volje in ne časa, ne si jih razlagal na njen način, zato sem jo ugriznil v prst, pričakujoč, da me bo refleksno izpustila. V odgovor me je prijela za lase in zahtevala, da strnjeno povem kar mislim, in vsako besedo dobro premislim. Ker nisem vedel, kaj točno hoče, pričakuje. Misli resno, me vabi v past. Sem v počasnem in jasnem tonu ponovil prva vprašanja, in začel opletat z namenom, da njena napetost vsaj deloma popusti. Ugriznila me je v eno in drugo uho, sunkovito vstala, in me s peto sunila nazaj ob tla. Nekaj časa je mirovala, kot da premišljuje, kaj naj z menoj, in čez čas med globokim izdihom, dirjaje odšla.
Čeprav me je mikalo vstat, ji sledit, ugotovit, kdo je, doseč, da me spozna še z druge plati, sem zaradi vznemirjenosti, zmedenosti in šoka, v istem položaju pasivno ležal naprej.
Sence na dnu prepada so delovale prijaznejše, stena manj strmo, grebeni, jame, in udrtine bolj vsakdanje. In ko se mi je začelo dozdevat, da postajajo zanimive, privlačne, in da spadam tja, sem umaknil pogled in se samovarovalno popolnoma posvetil robu in vrhu. Zaradi posledic zdrsa sem začel premlevat, kako naj v primeru padca preprečim nadaljnje drsenje, izvedem morebitno prevračanje, kaj si med padanjem zaščitim, in ko se kaj od tega zgodi, naj molim, preklinjam, vpijem, se obsojam, ali se prepustim.
Sredi vrtenja v krogu, otipavanja in premišljevanja, kaj vse me še čaka, kako se naj obnašam med napredovanjem in ravnam v primeru težav, sem med vstajenjem na robu zagledal velikega moža, ki je imel na hrbtu ogromno vrečo. Ker nisem vedel, ne kdaj je prišel, ne kako dolgo me je opazoval, sem se bal, da si je na osnovi videnega o meni ustvaril napačno mnenje. Med nameščanjem pokončne drže in iskanjem odločnega pogleda, ki bi naj popravila vtis, in me prikazala v boljši, pravi luči, sem si ga dobro ogledal. Zdel se je trden kot skala in odločen kot korenjak, deloval širok kot prehod, in visok kakor manjša stena.
Je še daleč, Kako težko je bilo, Ste celi, sem nizal vprašanja, na katera je odgovarjal s skomigi, in ko sem prišel do njega, se je vedel, kot da me ni. Ob straneh ni bilo dovolj prostora, da bi se varno zvlekel mimo, vsaj po robu ne. Med nogama ne dovolj ožine, da bi se lahko prebil na drugo stran. On sam pa se je zdel prevelik in premočan za odrivanje, izrivanje, prerivanje, pregon, zato sem pokleknil pred nogi in mu nakazal, da naj stopi še za korak ali dva narazen, da bom lahko zlezel med njima, pod njim, in nadaljeval pot. Ni se premaknil. Mišice njegovih ukrivljenih nog so bile napete kot struna, prsa izbočena kakor ščit, in njegovi veliki dlani postavljeni v položaj udarnega kladiva. Iz neposredne bližine je izgledal nesorazmerno razvit, pretirano okorel in precej poseben.
Moral sem naprej. Za vsako ceno, ne da bi vedel, kako naj to izvedem. Pomislil sem, da bi šel nazaj na nekdanji vrh in se vrnil ko odide. Se kam skril, da bi izgubil motiv. Pasivno hodil sem in tja, dokler ga ne mine, kar ga drži na mestu. Ali vztrajal do trenutka, ko bo v njem zgorelo, kar je tlelo. Med odločanjem kaj in kako sem presodil, da mi izbire jemljejo preveč časa, rezultat pa je nezanesljiv, zato sem se samo prisil v odločen odziv. Ne! Prišel sem pred njim, in s tem mi ta del roba pripada in s tem prehod mimo njega! Trudil sem se to izreči, mu v obraz povedat, ga prepričat v svoj prav, vendar se mi je jezik zapletal, zato sem raje molčal. Naenkrat me je globoko pogledal, odložil vrečo izza njega, ter začel prestopat moj pasji položaj. Ko me je prestopil, sem se posvetil vreči. Zdela se je prevelika in pretežka, da bi jo varno premaknil, zaobšel ali preplezal, in se obrnil v upanju, da ga bom znal prepričat, da jo umakne.
Stal je nekaj korakov stran, obrnjen v isto stran, stran od mene, in glede na držo glave deloval, kot da opazuje moj nekdanji vrh. Kdaj je bil moj, moje zatočišče, sem rekel odločno, in pokazal nanj, v upanju, da ga bo premamil, odpeljal stran. Pred tem od nekoga, ki se je šel v prepad, sem v veliki meri pretiraval, da bi sprožil odziv. Odzval se je čez čas, in ob tem stopil korak nazaj, proti meni. Samo ko sem prazen in sam, se počutim živ, je hropeče dejal, in nekaj časa molčal. Ne maram življenja in nočem živeti kot je prav, je že na pol rohneče nadaljeval. Počutil sem se ujet. Med njega, v njegove temne misli, vrečo, oba prepada. In ga panično začel prepričevat. Pojdi drugam. Tam je vse drugače. Me slišiš? Samo stal je, in mi vztrajno kazal hrbet. Med gledanjem v njegovo ogromno pojavo se spoznal, da ga bo premaknilo samo nekaj, kar je večje od njega, zato sem mu nepremišljeno in izzivalno rekel. Stena! Prepad! Si upaš? Greva? Obrnil se je k meni in molčal. Ponovil sem izziv, in mu obljubljal meni mikavne stvari. Zmago moči. Pohod volje. Nič. Čas je tekel. Vrh se ni približeval. Imel sem naju dovolj. Njegove trme in moje popustljivosti. Položaja, v katerem sem se znašel. Me je vanj prisil. Sedel sem na rob in se začel pripravljat, da splezam v steno. Deloval je, kot da se je zgodilo nekaj, kar je pričakoval, in se mi vse bolj približeval.
Začel sem se spuščat. Sovražim te! Ustavil se je. Zakaj? Zlezel sem pod rob. Nisi me spustil mimo. Pričakoval sem, da se bo odzval kot zmagovalec. Ni se. Nisem vedel! Prisežem! Težko potno telo je naslonil na rob, in mi ponudil roko. Zdel se mi je grozen.
Odganjal sem ga, mu razlagal, da ne ve, kaj govori, in ne razume, kaj počne, on pa je vse odločneje segal proti meni, in me prisil, da sem se spuščal vse nižje in nižje, dokler nisem bil izven njegovega dosega.
2. V steni
S prsti rok sem se oklepal večjega okruška stene. Prste nog imel vpete v ozko, dolgo razpoklino. Telo pritiskal ob steno. Čutil sem utrujenost in bolečino. Lastno telo je postajalo samo sebi pretežko. Da bi razbremenil okončine in omilil bolečino, sem se začel, kar se je dalo hitro, pomikat vzdolž stene, in iskat prostor za počitek. Med premikanjem, iskanjem in nameščanjem opor, sem si poškodoval členke, kolena, in nohta. Počutil sem se slabo. Dogajale so se mi stvari, ki jih nisem pričakoval v tako hudi obliki. Pogledal sem v prepad, na dno. Sence so delovale smešno sproščeno, kot bi se ne zavedale, v kako slabem položaju so. Izpostavljene pod steno, s katere lahko prileti kamen, skala, plaz. Koga poškoduje, vse uniči, jih izniči. Prikrajša za priložnost, da osvojijo vrh. Se presežejo. Izkažejo. Zavpil sem, da bi jih priklical. Jih zvabil k sebi. Niso se odzvali. Ne delovali, da jih je česa strah.
Nisem mogel dojet, da nočejo več. Največ. In iskal razlago. Ne upajo si, ker steno poveličujejo. Nimajo motiva, saj ne vidijo najlepših vrhov. Čakajo pomoč, ker se podcenjujejo. Se sam precenjujem?, sem se vprašal, ko mi je noga zdrsnila iz reže, in sem se s skrajnim naporom obdržal v steni.
Trpel sem. In v trpljenju prvič užival. Ga imel za dokaz, da ga zmorem preseč. Za višji cilj. Sčasoma sem za prste noge našel novo režo, in si pazljivo ogledal del stene, po kateri sem nameraval plezat. Izgledala je manj nevarno. Si pregledal poškodbe. Plitve rane in nekaj krvi me ni skrbelo. Se zastrmel v rob, da bi ugotovil, ali sem obplezal vrečo. Nisem je videl. Možnosti je bilo več. Zaradi nepravega kota, ker sem bil preveč ob steni. Jo je že odnesel naprej, da bi mi končno pomagal. Nazaj, ker sem se mu z odhodom zameril. Z veliko trme in sreče sem preplezal še en kratek, vzdolžen raztežaj, in nedaleč naprej, za večjim previsom, zagledal žensko, privezano v steno.
Visela je sproščeno. Z nogama narazen in telesom spuščenim nazaj. S ptico v naročju, in z rokama tesno ob njej.
Na hitro sem obplezal previs, in presenetljivo spretno priplezal do klina in vrvi, na katera je bila vpeta in pripeta in začel preverjat, ali je vrv nepoškodovana, so vozli trdni, klin dovolj globoko v steni.
Med natančnim preverjanjem sem jo večkrat pogledal, in upal, da me bo zaradi početja dojela kot nekoga, ki mu je mar. Imela je otroško lepe poteze telesa, obraz odrasel in privlačen, in ko jo je močan sunek vetra nevarno zanihal, sem jo refleksno poskusil priklicat z Halo! Pazi! Me slišiš? Ni odgovorila, samo pogledala me je, in objela ptico. Predvideval sem, da je popolnoma izčrpana, mogoče celo bolna, zato sem se začel po vrvi spuščat proti njej in ptici. Vrv se je nevarno napenjala, klin za malenkost nagnil in vozli zategovali. Zavedel sem se, da nimava veliko časa.
Hitel sem, ne vedoč, ali je prav kar počnem, to sploh hočem, sploh smem, hoče ona, in upal, da bo sodelovala, in da početje ne bo zaman. Ko sem pazljivo priplezal do nje, sem se je narahlo dotaknil. Zadrhtela je in me objela.
Srečen, da me je sprejela, in vesel, da so vrv, vozli in klin vzdržali, sem jo veselo vprašal, zakaj je ostala vpeta, in do kdaj misli ostati kjer je. Nagnila se je nazaj, pogladila ptico, in nas z odbojem nog od stene, zavrtela okli vrvi. Zaradi nevarnosti, ki nam je pretila, sem jo, da bi jo ustavil, v paniki, brez razloga, začel spraševat, kako je ime ptici, kakšne vrste je, kaj se ji je zgodilo, in ali lahko leti. Razprla je roke in se smejala, in ko sem ji povedal, da sva nevarno vpeta, in da lahko padeva vsak čas, ptico tesno objela, in naju še močneje vrtela.
Med vrtenjem sem jo, da bi ji preusmeril misli, vprašal, ali ve, kaj je ptici. Prijela me je za glavo, in me nežno naslonila na pticino telo. Slišal sem ptičev vdih, ne pa srca, začutil drhtenje, brez prisotne topline, in videl polomljena krila, ki so štrlela, kot da hočejo vzletet. Začelo se mi je vrtet, zato sem izpulil glavo, in opazoval vrteči se svet. Počutil sem se pomirjen, kot bi bil vržen v nek drug svet, in jo navdušeno vprašal, ali bi šla z mano na vrh.
Njen obraz je postal bled, telo se ji je začelo tresti, oči so tekale sem in tja. Začela se je spuščat po vrvi. Počasi. Nerodno. Gledala izmenoma ptico in prepad. In se enkrat samkrat zazrla vame, opominjajoč me, da ji ne smem sledit. Tisti trenutek sem si zaželel, da bi sidrišče popustilo, in bi se napol nemogoč položaj, razrešil sam od sebe. Brez da bi bil za to kdorkoli kriv ali nedolžen, in če že, bi bila oboje oba.
Ko je izginila v globini, sem zaslišal, kako poka stena, ki drži klin, in se začel, kar se je dalo hitro, dvigovat proti robu. Roke so postale lepljive. Noge drsljive. Objel sem večji okrušek, neke vrste polico, in se naslonil nanj. Vse okoli mene se je začelo pomirjat, in jaz umirjat. Ni me skrbelo, če bi se polica odlomila, iztrgala, začela drset. Bilo je, kot da sta se telo in duša zlili v eno. Mi s tem odvzeli izbiro, zaradi katere sem se do takrat počutil svoboden. Sposoben vsega.
Z rokami sem iskal nov oprijem, z nogami nov naslon in udrtino, in ko sem ju našel, začutil, da sem postal drugačen. Odmaknjen od vsega. Vprašanj. Preteklosti. Dela sebe.
Med približevanjem robu sem spoznal, da obstajajo posebni trenutki, ko samo veš, da je, kot je, edino prav, ne da bi te zanimal vzrok. Temu sem takrat rekel, mimohod sreče. Za njih se splača živet, sem si večkrat rekel. Prerojen od navidezne sreče, sem z lahkoto dosegel vogal, osvojil rob, in sedel v napol skrčen položaj. Pomirjen in prepričan v svoj prav, sem vstal, in krenil po robu naprej, ne da bi mi bilo mar, kaj me čaka.
3. Nevihta
Rob je začela zakrivat senca. Temna, že skoraj črna. Zazrl sem se v nebo. Prekrivala ga je množica drvečih oblakov. Name so padle prve kaplje dežja. Skala je postajala spolzka in temna. V daljavi so odsevali prvi bliski. Del mene je zahteval, da bi stekel, in tekel do vrha, drug del, da bi obstal in počakal, da mine. Kaplje so bile vse gostejše, bliskanje vse jasnejše, in ko je prvič zagrmelo, sem pogledal steno. Spreletelo me je, da je del mene ostal v njej. Del, ki je preziral ranljivost. Zaničeval omejenost. Se posmehoval preprostosti. Počutil sem se kot najstnik, ki je pogrešal srečno otroštvo, in si, kot bi bil v pravljici, zaželel, da bi se rodil moder in star in z leti postajal mlajši, veselejši in lepši. Stvari pozabljal, odmislil, odpuščal, in na koncu umrl kot nedolžen. Kakor novorojenček. Brez slabe vesti in obžalovanj. Kot so, tako mi je veleval spomin, vsi dobri in pomembni kralji in princese. Lepi in pogumni princi in kraljice.
Za sanjarjenje je prepozno, za pogum prenevarno, in za biti pameten, prehitro, sem si govoril med panično hojo, ki so jo prekinjali izbruhi nevihte. Premočen od vse hujšega dežja, prestrašen od bližajočih se bliskov in glasnega grmenja, ter majav od silovitih sunkov vetra, sem pokleknil na rob, in nadaljeval po vseh štirih. Dež je spiral kri, veter hladil rane, grmenje narekovalo držo, in pogostost strel odmerjalo tempo. Ko je zabliskalo, sem obstal, in zrl v tla, med grmenjem sem si zatisnil ušesa, in opazoval nebo, in se med premori premikal kot lutka na meni nevidnih nitkah.
Počutil sem se kot ujetnik, ki se mu sodi, ker je tu po lastni volji, in bo obsojen po volji vseh. Za vedno. Napredoval sem vse počasneje, in vsak korak sprejel kot dokaz, da je v meni in v nas nekaj, česar ne razume nihče. Si ne upa, ne sme, ne more. Bilo je, kot bi mi dušo raznesla strela in grom.
Začelo me je zebsti. Telo se je začelo tresti, koža mravljinčit, oči solzit. Najsiloviteje so se mi tresle čeljusti. Kot bi mi hotele razložit nerazložljivo. Bi z njimi upravljal nekdo drug. Začutil sem nove vrste strah. Strah, ki ni imel vhoda in izhoda, in je bil povsod.
Vse se mi je začelo upirat. Rob, ki je postajal vse bolj spolzek in nevaren. Telo, ki ni znalo skrbet in poskrbet zase. Vrh, ki se je skril med oblake. Rešitev sem poskušal najti drugje. Pri nekom, ki bi se lahko iz vsega izločil. Stvari na novo določil. Me usmeril, kjer ni nasprotij. Nepredvidljivosti. Ogroženosti. Napadov z vseh strani. Končne nemoči. Minevanja časa.
Nevihta se je razvila preko celotnega neba in pritiskala na celotna tla. Mrazenje se je naselilo v vsak del telesa. V ušesih mi je odmevalo, v očeh skelelo, koža se je vnela, okončine otekle. Molil sem, prosil, upal in zahteval, različno dolgo in v različnih razmakih, da bi se nevihta ne bohotila naprej, in bi se naenkrat končala.
Nič. Nobene spremembe. V sebi sem vpil kot ranjena žival, ki se sama ne zna in more več rešit. Sčasoma sem omagal. Se prepustil. In se plazil ves čas enako. Ne glede na strele, grmenje, veter, in vse bolj boleče telo. Čakal, da mi zdrsne v steno, padem v prepad. Omagam na robu, in izdihnem.
Nevihta je sčasoma začela pojenjat. Postal sem vzhičen, in četudi brez enega samega dokaza, bil prepričan, da sem bil uslišan. Lahko, da celo od nevihte same. Sonca, ki je začelo prebijat. Časa, ki mi je drugače v glavnem škodil.
Rob je postajal varnejši. Počutil sem se, kot bi skozme zletela strela, in notranjost pretresel grom. Prečiščen. Prenovljen. Pripravljen delit svojo srečo. Povezan s svetom. Vsem, ki sem jih kdaj prizadel, jim hote in nehote storil kaj slabega, sem se opravičil. Iskreno. Z naštevanjem imen, dogodkov, občutkov, misli. Najbolj sem se spominjal besed.
Kaplje so postajale lažje, veter je zmanjševal sunke, grmenje se je oddaljilo, strele izgubile sijaj. Kolena so vse bolj krvavela, na dlaneh je bilo vse več ran, zato sem sklenil, da vstanem. Prvi poskus me je še bolj prikoval k tlom. Ob drugem sem skoraj padel v prepad. V tretje sem vstal le na pol.
Pretipal sem se, se stresel, in se počasi povsem zravnal. Počutil sem se postaran. Star. Svet jemal manj resno. Kot bi že doživel vse, kar ima v življenju smisel in pomen. Se sprejemal kakršen sem. Četudi mi še naprej, marsikaj v meni in na meni, ni bilo všeč.
Oblaki so se razmikali in umikali, sonce vračalo skoz vse širše krake svetlobe, vlaga strmo dvigovala v zrak, in skale postajale svetlejše. Popravil sem si obleko, pogladil kožo, šel z roko čez obraz in skoz lasišče, pretresel mišice, in se začel dvigovat po vzpenjajočem se robu.
4. Vročica
Površina je postajala grbasta, vogala neravna in zvita, silhueta roba valovita. Začutil sem vročični napad. Rane so postale nepomembne, obleka nepotrebna, vsega kar sem se dotaknil odveč. Sredi umikanja, prebijanja, izogibanja, prestopanja in napredovanja, sem na skalni polici roba zagledal zakrito bitje, ki je strmelo v prepad. Vse kar sem jasno in razločno videl, sta bila strmeče oko in razprta usta. Delovalo je, kot da lovi zrak in se odloča, ali naj naredi ali opusti, kar se je namenil.
Tehtal sem, ali se naj potuhnem in grem mimo brez stika, ga na kratko pozdravim in se hitro poslovim, ali pa, da ne izpadnem brezčuten in grob, kaj vljudno vprašam in mu odgovorim, kar hoče slišat. Pripravljen sem mu bil dati vse, samo časa ne. Ne veliko. Čutil sem, da se mi izteka. Vročičen in poškodovan, kot sem bil, nove nevihte, stene ali zdrsa, ne bi preživel, sem bil prepričan. Padel bi, in nikoli več vstal, omagal, in se vdal. Vid je postajal meglen in premikanje vse bolj naporno. Vse težje sem trezno premišljeval in prenašal vsak najmanjši dražljaj.
Ko sem se ustavil za njim, se je počasi obrnil, in s sklonjeno glavo gledal v tla, kot da noče, da ga vidim. Imel je grozen zadah, lepljivo spolzko obleko, in sključeno držo telesa. Desna stran telesa je delovala okamenelo, v gibanju omejeno, brez delujočih čutil. Leva stran izgledala zdrava, veliko mlajša, in normalno gibčna. Poškodovan del se je zdel premalo pripravljen, da bi živ in zdrav premagal rob, ter prišel do vrha, nepoškodovan del deloval pripravljen na vse, in sposoben vsega, kar bi si zadal.
Pozdravil sem suhoparno, se narahlo priklonil, in se obrnil proti vrhu, da bi krenil naprej. Prijel me je za obe roki in me z donečim glasom zaprosil, da mu pomagam od tod. Ena od rok je bila trda in okorna, druga mehka in močna. Nisem imel moči, da bi se iztrgal. Samo prikimal sem. Glas se mu je razsvetlil. Na hitro mi je razodel, da bi rad, da mu kot izkušen gornik povem, kaj dela narobe, da kljub neštetim poskusom ne doseže vrha in zakaj ga vse bolj privlači prepad.
Trudil sem se mu na kratko razložit, da sem imel tudi sam podobne dvome, vzpone in padce, in sem nepričakovano porabil veliko več časa, kot sem načrtoval. Se nehote ustavil, bil ustavljen, ujet, izrinjen, poškodovan. Zaradi česar bi rad pospešil in hitro, pred nočjo prišel do vrha. Ga osvojil. Zavzel. Pogledal sem ga. Ga navidezno objel.
Brez besed je stopil na izboklino, tik nad prepad, razprl roki, in mi namignil, naj krenem.
Nisem mogel naprej. Ne s težo vesti, ki jo je prenesel name. Počutil sem se brezmočen. Nekoristen.. Iskal sem izhod. Kakršenkoli. Obljubil sem mu, da mu bom pomagal, ko osvojim svoj vrh. Mu najti in osvojiti njegovega. Takšnega, ki ga bo zmogel. Bi ga zadovoljil.
Zahteval je, da mu kot obvezo in zavezo pustim oblačila in čevlje. Ko sem od začudenja odprl usta in razširil oči, je dal eno nogo iz roba, in čakal na moj odziv. Pogledal sem vrh. Njega. Sebe. In se slekel. Sezul. Oblačila je pazljivo je pobral, in mi namignil, da lahko odidem.
Med odhajanjem sem zelo pazil, da se ga nisem dotaknil, in bil pripravljen, da ga zavrnem in odrinem, če bi me hotel objet ali zadržat.
Na srečo je stal kot kamen, vse dokler se nisem na varni razdalji obrnil, in mu zaželel vso srečo. Stoječ na polici stene je namerno zanihal, in ko sem refleksno stegnil otekle roke, je stopil na rob, ter dejal, da je čas, da se lotim obljub.
Krenil sem. Zazrtemu v vrh, mi ni bilo več mar. Zanj, druge, rob. In se do vrha tako obnašal. Deloval vročično, brezskrbno, in brezosebno.
Med plezanjem proti cilju sem srečeval različne ljudi, in pričakoval, da se bodo, ko bodo videli v kakšnem stanju sem, obrnili stran. Me okarali. Se vame zastrmeli. Mi hoteli pomagat.
Nič od navedenega se ni zgodilo. Obnašali so se, kot da sem oblečen. Zdrav. Edini osebi, ki se ju še deloma spomnim, je bil par, ki se je prepiral o tem, ali drži, da globlje ko se navežemo, bolj jemljemo pomen lastnem življenju, in dajemo moč smrti. Minevanju. Upal sem, da se motita oba in je resnica nekje vmes. Skrajnosti sem se začel bat. In vročica je bila ena od njih.
Vrh je postajal vse širši, in ko sem se ga dotaknil, sem se počutil kot nekdo iz pravljice, ki je dosegel več, kot mu je bilo dovoljeno.
