Prostranost, pred katero sem se znašel, je bila osupljiva. Raznovrstnost, ki jo je prevevala, je bila nedoumljiva. Delovala je povsem drugače, kot prejšnja enolična utesnjenost, v katero sem se deloma ujel, jo po svoje hotel, bil v njo položen, in iz katere sem po začetnem navdušenju odšel, prilezel, padel, se vzpel.
Kamorkoli sem se obrnil, je bilo vse polno stvari, ki jim nisem znal določit natančen namen in pomen. Nekatere so se zdele mehke in preproste, so se med seboj prelivale ter zlivale, kakor da so tam od nekdaj in so neločljiv del celotnega prostora, druge so delovale trdo in kompleksno, imele ostre robove, izrazite barve in oblike, ter delovale samozadostno.
Na začetku se je zdelo, da se ne glede na razlike med seboj dopolnjujejo, med približevanjem in natančnejšim opazovanjem pa začel ugotavljat, da so si po pomenu in namenu precej različne, in da v grobem delujejo, kot bi ne prihajale iz istega vira in navdiha. Mehka so se zdela ustrežljiva in vabljiva, trda hladna in nedostopna, preproste so me sproščale in dolgočasile, kompleksne zahtevale pozornost in zaposlovale misli.
Razkritje nesmiselnih in nedoumljivih razlik med mehkimi, spreminjajočimi se pojavami, in trdimi, kompleksnimi obstojnimi stvarmi, je začelo v meni ustvarjat praznino, me delit na pol. Hrepenenje in odpor sta se menjavala brez jasnega povoda, razpoloženje nihalo od ljubezni do sovraštva, počutje od upanja do obupa. Da bi ustavil vse močnejši tok menjavanja skrajnosti, sem si zaželel, da se čas ustavi, ali pa se začne vrtet v obratno smer, vrne v izhodišče, vse dokler ne ugotovim pomena razlik, in svoje vloge v njih.
Ne glede na vedno nove in nove poskuse, kot je moledovanje, prošnje, zahteve in ukazovanje sebi ter drugim, da se razlike začnejo manjšat, se je prostranost še naprej drobila, spreminjala obliko, razkrivala neprepoznavne oblike, prepoznavnim dodajala nove odtenke, zato sem se, da bi pobegnil pred pritiskom, začel na slepo potikat sem in tja. Svet, ki sem ga hotel osvojit, je začel osvajat mene.
Med brezglavim potepanjem sem vse, kar mi je prišlo na pot, opazoval povsem od blizu in neposredno, in primerjal s samim seboj. Mehke so bile nesimetrično razbrazdane in nagrbančene, se prelivale v bleščečih barvah, ločevale po ostrih vonjavah, se bohotile z različnimi zvoki in delovale izmuzljive. Trdne sem razstavljal, sestavljal, ugotavljal, kaj vse se da iz njih naredit, z njimi počet, in če sem katero po nerodnosti poškodoval, pokvaril ali uničil, so me posledice puščale neprizadetega.
Vlekel in vabil sem jih k sebi, se jih dotikal, izzival, navduševal, in se čudil, kaj vse v primerjavi z mano ponujajo, zmorejo, prenesejo, s čim vse jih je mogoče primerjat, za kaj vse uporabit, ne da bi dobil jasen odgovor, zakaj se določene odzivajo, spreminjajo obliko in glas, prihajajo in odhajajo brez povoda, spet druge delujejo, kakor da jim ni za nič mar, in se premikajo in odzivajo nepredvidljivo.
In da bi našel, odkril, ustvaril neke vrste zunanji red in notranji mir, sem jih začel ločevat v skupine. Na vroče in mrzle. Gnetljive in trde. Glasne in molčeče. Umirjene in nervozne. Kontrolirane ali neobvladljive. In ko je začelo zmanjkovat vidnih, logičnih razlik, sem jih ločeval po v meni sproženih občutkih. Premišljeno prijazne in prikrito sovražne. V osnovi naklonjene, po bistvu nenaklonjene. Vsakdanje in šokantne. Ljubeče in strašljive. Meni podobne in tuje. Zaželene in nepotrebne. In na koncu vse vmesne na silo razporedil na eno ali drugo stran.
Začetna brezmejna prostranost je s tem začela dobivat svoje meje, in jaz odkrivat lastne omejitve. Celovitost osupljivo lepe in neskončno zanimive pokrajine, je z določevanjem skupin, dokončno razpadla, ter me prisilila, da sem se začel ozirat drugam, onstran odkritega in znanega.
Blag veter je med iskanjem postal podoben prepihu, polnem mešanih dišav. Svetloba se je sestavljala v nerazločno lepe nianse, ki so se vedno drugače prelivale med seboj. Zvoki so se mešali in ustvarjali glasbo, ki se je zlivala čez tla celotne pokrajine, na obzorju pa so začele pojavljat nove in nove oblike, ki so delovale, kot da izvirajo iz drugega, posebnega sveta.
Različno visoki vrhovi so se bohotno razkazovali in strmeli v nebo, ter se zdeli privlačni kot magnet, jame mnogoterih oblik so zrle na vse izven njih, ter se skrivnostno ponujale na vpogled, in raznovrstne globeli, v katerih so se prelivale sence in barve, so delovale, kot da vabijo v vidne in nevidne globine.
Poti, ki so se vile do njih, so bile različne po širini, strmini, obliki in barvi. Poskušal sem odkrit, katera od njih gre naravnost tja, katera je najlažja, najlepša, vendar so se poti v daljavi tako nejasno zapletle, da jih nisem uspel ločit med seboj.
Prepletanje barv, vonjav, zvokov in oblik, je v meni sprožilo občutek blaženosti, in začelo se mi je dozdevat, da bi lahko poletel naravnost na poti, in po njih letel do ciljev, v samo osrčje na novo odkritih, prebujenih hotenj in želja.
Ideja o idealnejšem svetu nekje tam, drugje, me je obsedla, in me odnesla v tako močno opojno stanje, da čez čas nisem več vedel, ali doživljam življenje na zaveden ali polzaveden način, daleč izven sebe, ali globoko v sebi, so želje realne, nerealne, jih še obvladujem, ali pa so ušle izpod nadzora.
Prostranost je po odkritju poti in ciljev začela postajat nezanimiva in moteča, zato sem začel iskati izhod, vozlišče, točko, od koder vodijo poti do vsega, kamor sem hotel priti, in kjer bi želel biti, ne da bi se posebej oziral na pogoje in nevarnosti.
Občutek, ki je med ogledovanjem poti in ciljev začel izhajal iz porajajočega se prepričanja o usodni povezanosti ene izmed njih in mene, je postajal neubranljivo privlačen, ter se je s preigravanjem idej o tem, katere vse poti sem sposoben premagat, in kakšne vrste cilje lahko dosežem, vse bolj in bolj oblikoval v mističen okvir.
Kljub skrajnim telesnim naporom in robni psihični izčrpanosti, ki sta me postavljali v mejno nevaren položaj, sem se zaradi neustavljivega hrepenenja po odkrivanju razkritih poti in doseganju vabečih ciljev, brezkompromisno in trmasto prepričan v svoj prav, prebijal naprej. Pomikal sem se brez predaha, in dlje ko sem prišel, bolj sem postajal opijanjen od prepričanja, da je nekje tam, daleč stran, mogoče doseči prav vse.
Imeti, priznati si mejo, se mi je zdelo neumno in krivično, in doseči brezmejnost, edino pametno in pravično. Verjel sem, da se temu zaradi golega preživetja ne smem odreči, ter si to glasno ponavljal, ko so se me zaradi vse težjega in počasnejšega napredovanja, lotili neustavljivi dvomi.
Postajalo je vse težje. Psihično in telesno. Poti se kljub trmastem, na trenutke nevarnem približevanju, niso hotele dokončno razkrit in postat otipljive. Občutek za prostor mi je prišepetaval, da bi se to moralo zgoditi že zdavnaj, in logika načrtovanja narekovala, da se mi čas izteka, zato sem postajal paničen in ranljiv. Začetno trdnost in odločnost so dodatno šibile še bitke med vabljivo sladko potrebo po obstati, užiti trenutek, in se začasno, v imenu dolgoročne koristi, vdat omejitvam, ter med sanjskim hotenjem po igrati na vse, oditi, se iz tega izviti, uveljaviti svoj jaz, dati življenju lastno obliko in vsebino brez premisleka. in takoj.
Pokrajina je postala enolična, ponavljajoča se, in edina razlika, ki sem jo z napredovanjem zaznal je bila, da jo je začela preplavljat meglica. Vse gostejša in vse debelejša, in ni trajalo dolgo, ko sem bil poponoma ogrnjen v njo.
Po celotnem telesu se je začelo pojavljat občasno otipavanje in oprijemanje, podobno podrsavanju plapolajočih trakov. Tu in tam se mi je zazdelo, da me je kdo povlekel za uho, nos, me popraskal po glavi, me na kratko ujel za nogo, stisnil prste. Nežno dotikanje me je pomirjalo in mi vzbujalo občutek ugodja, trdi prijemi prebujali potrebo po pripadnosti in željo po povezanosti.
Poskusil sem jih ujeti, prijeti, si jih ogledat, povečat ugodje, a so se spretno izmikali in umikali, in me sčasoma začeli premetavat sem in tja. Dotikanje je postajalo grobo in pogostejše, vonj vlažen in podoben potu, meglica temna in strašljiva, kot so najtemnejše noči.
Sčasoma je občutek ogroženosti prevladal in me pahnil v neke vrste nenadzorovan položaj, v katerem sem v menjavanju jeze in ponižnosti preklinjal in molil, prosil in grozil obenem, ter nepopustljivo vztrajal, vse dokler se napol fizično in duševno mrtev, končno nisem znašel na platoju velikega razpotja, na katerem se je končevala prostranost, in se začenjal nov, izbran svet.
Nedoločljivo daleč stran se je razprostiralo vozlišče poti, ki so se z oddaljenostjo cepile na vse več krakov, izhodov, in v vse več smeri. Med seboj so se spajale in razkrajale v vse bolj kompleksne oblike, ter se zaključevale v oddaljenih gorah, jamah in globelih.
Majhen del mene se je želel vrnit na sam začetek, v omejen, varen in predvidljiv svet, iz katerega sem prišel, del mene ostati, si povrnit moči, še enkrat preverit prednosti, slabosti, in se šele potem odločit kam in kako naprej, toda hotenji po zmagi in prevladi, ki sta se razlili iz neznane globine v vse znane kotičke, sta me neustavljivo vlekli naprej, ne da bi vedel, ali hočem samo stran, kamorkoli, ali v določen, meni namenjen drugam. Poskušal sem se ustavit, obrnit, še zadnjič pogledat nazaj, toda zaman. Pamet mi ni sledila, nogam ne dovolila obstati, občutja se na prošnje ne več odzivala, ampak se posvetila oddaljeni, pričakovani slasti. Ja, od takrat naprej na poti nisem več sam, sem sam, s seboj.
Svet, ki sem ga zapuščal, sem zaradi nejasne meje med realnim in namišljenim, dojemal kot izumetničen in pretiran, neprivlačen, in svet pred seboj zaradi vseh nedoločljivih možnosti in raznolikosti, fascinanten, opijajoč in mamljiv, ob tem pa sem bil obenem žalosten in srečen, ne da bi točno vedel, katero od občutij je spadalo k čemu, in ne zakaj.
II. Ne pot
Med hitrim, brezkompromisnim približevanjem vozlišču poti sem presenečeno ugotavljal, da vidim in slišim vse čisteje in vse bolj razločno, na kar sem se odzival s stanji vse globje pomiritve in višjih vznemirjenj, ne da bi imel nad njimi nadzor.
Vabeče sladki svetovi so se tako vse bolj bohotno razkazovali kot mesto neverjetnih skrajnosti, ter zveneli kot prostor omamnih melodij. Njihove oblike so dobivale osebne, značajske poteze, in glasovi skrivnostno, sporočilno globino. Dojemal sem jih kot priložnosti, ki so me dokončno zasvojila, in razkritja, ki sem jih moral na vsak način osvojit.
Poti so se namenoma, tako se mi je zdelo, ponujale v vznemirljivo nevarnih zavojih, grozečih pasteh strmin, veličini preprek, vseh mogočih smereh, ter kopičile energijo v osupljivih križiščih, vse dokler se niso zlile in spojile s cilji, ki so se razkazovali in bohotili brez najmanjših zadržkov. Višave so delovale osvojljive, skrajne meje premagljive, večajoča se nasprotja znosna, in največja odrekanja v mejah pričakovanega. Vedel sem kaj hočem, kako to dobit, in predvsem, kaj s tem počet.
Trdno sem verjel, da bom sčasoma osvojil vse dosegljive mi, ne glede na to, če se bo treba prebijat skozi vse vidne in prikrite pasti na poteh, se povzpeti kam izjemno visoko na strmo goro, višje, kot bi bilo še varno, oditi v zelo oddaljeno in globoko jamo, globje, kot se po pameti sme, in se spustiti v najnižjo globel, nižje kot veleva previdnost.
Predstavljal sem si, kako bom odkrival nove, lepe stvari, se z njimi povezal, v njih in z njimi užival, se dvomljivim rečem spretno izogibal, se hrabro soočal z nepredvidljivostmi in nevarnosti, močnejše zvito premagoval, šibkejše pogumno odrival, in nepomembne neopazno zaobšel.
Preplavilo me je toplo, pomirjajoče zadovoljstvo, ki se pojavi, danes to vem, ko se ujamejo in uskladijo ponujene možnosti in lastna hotenja. Kot stanje, ko se hotenja zdijo uresničljiva, se skrito razkriva, ideje spreminjajo v prepričanja. Se popek življenja dokončno razpre, in iz njega vznikne sla po dejanjih in dokazovanjih.
Pod vplivom neustavljivo rastoče samozavesti in eksplozije visoko letečih idej, ki so med vrhunci pretiravanj že presegla čustvene meje in sprožala pomisleke, sem se lotil iskanja, ocenjevanja, in izbire najboljše poti do prvega cilja. Pri eni mi je bila všeč oblika, pri drugi prvi vtis, pri nekaterih enostavna linija, pri mnogoterih raznolikost krivin. En del mene se je oziral na izkušnje, drug na želje, tretji na morebitna prijetna in neprijetna presenečenja, in ko sem jih poskusil postavit v enoten okvir, in izbrat najprimernejšo, mi je dokončno izbiro preprečeval strah pred izbiro napačne, meni neustrezne poti. Predolgo za kratko življenje. Prekratko za velike cilje. Preveč enostavno za velike dosežke.
Ponavljajoče se prebiranje in izbiranje je mojo notranjost drobilo in trgalo, ter me sčasoma razbila v neke vrste mozaik želja in sposobnosti, hotenj in koristnosti, nians in razlik. Notranji glas mi je govoril, da se bom, če se bom hotel iz tega izvit, moral prisilit v divje, spontano, nepremišljeno dejanje, ki bo drobljenje in postopanje prekinilo na silo. Začel sem se kotalit, opotekat, vrtet, opletat z glavo, in se odvrtel vse do samega začetka prepleta poti.
Poti in cilji so dobili nove, njim lastne linije in oblike, kar jih je delalo še mikavnejše. Jasno se je slišal hrup popotnikov, kako se navdušeno prebijajo čez ovire, se veselijo prispetja pred cilj, jedko stokajo med zastoji in padci, govorijo s samim seboj, drug čez drugega, kaj jasno, kaj zmedeno, in večinoma eno in isto. In dlje kot sem jih poslušal in gledal, bolj se je zdelo, da sta njihovo početje in govorjenje namenjena meni, prihajajočemu, vključujočemu, kar sem doživljal kot všečno in kot strašljivo. Biti del nečesa se mi je doživljal kot lep občutek, postati del vseh, kot grozljiv.
Med zbiranjem in urejanjem nasprotujočih si vtisov, je do mene pritekel umazan in izčrpan fant, podoben dekletu, in na moj presenečen in vprašujoče oster pogled, v vidno vznemirjen rekel, da mora začasno drugam, ker noče in se mu ne da, upoštevat nepisanih pravil in neoznačenih meja. Želel sem ga natančno izprašat kup stvari, kot je, kdo je to ugotovil, kdaj se vrača, kaj bo medtem počel, kje točno bo in s kom, a mi je med hitrim slovesom napol odsoten dejal, da so stvari glede tega jasne in logične same po sebi, in da bi bil pogovor o tem zame škodljiv. Spremljam sem njegov, po moje nepotreben, odhod, in bil prepričan, da se bo moja pot v vseh pogledih razlikovala od njegove.
Dejanja prej in potem, sem si zastavil kot odločna, dobra, neomajna, od nikogar odvisna in nikomur škodljiva, odporna na vse možne vplive, in življenje kot enosmerno pot, zaradi česar bi glavnino časa živel srčno in srečno.
In tako sem, trdno prepričan, da so vse poti premagljive, in da je ni poti, ki bi me ustavila, se me podredila, me zadržala, krenil na potovanje brez načrta.
Na prvi od poti sem nepazljivo padel v jamo, iz katere sem se komaj rešil, ne da bi si dovolil sprejeti pomoč, v drugi sem se nerodno in nesrečno zaletel v steno, ki je nisem uspel podret, ne odkriti njenega namena, v tretji naletel na oglušujoč hrup, ki me je odpihnil nazaj, in me naučil, da besedam ne gre verjet, a sem, ne glede na vse slabše izkušnje, v iskreni želji, da dokažem svoj prav, poskuse stoično nadaljeval. Moj način potovanja večine ni zanimala, čemur sem se, zaradi izkazanega vztrajanja na lastnih principih, v glavnem čudil, manjši del njih pa se je ob mojih neuspehih zabaval na zajedljiv, ponižujoč način, zato sem, da bi pred samim seboj ubranil svojo odločitev, in pred njimi moje početje, postal neprizanesljiv in nepopustljiv.
Poln, napol razložljivih vtisov o poteh, grenkih spoznanj o bitjih, bolečih odkritij o prikritih pasteh, od ponavljanj izčrpan in razklan, zaradi nedoseženega užaljen, prazen, v usodo vdan, sem se, po še enem bolečem neuspehu, začasno ustavil, legel, prepustil toku. Čez čas sem med dremajočim strmenjem v megleno daljavo zagledal pot, ki je nisem videl nikoli prej, in ni bila podobna nobeni, ki so se vse dotlej, vile iz skupnega vozlišča.
Tla so se sama od sebe premikala naprej, in že sem se videl, kako me bodo nosila s seboj, občutek med zamišljenim napredovanjem pa postal podoben lebdenju, stanju, ko nisi na nič vezan, k ničemer prikovan, nikomur nič dolžan. Samo si.
Premikanje po poti je pred koncem postalo skrajno lahkotno in delovalo omamno, zato nisem vedel, ali se cilju približujem jaz, on meni, se približujeva drug drugemu ves čas, izmenoma, v intervalih. Prepletanje gibov, pogledov, premikov, svetlobe in zvokov, se je iz intervalov ,zlilo v en sam tok.
Skozme je zletel pretresljiv in osvobajajoč občutek, da sem naletel na nekaj, kar ne zna, ne zmore, ali ne sme spremeniti niti čas.
Prevzet od prelomnega odkritja, da obstajata tudi neke vrte ne pot in ne cilj, nekaj kar si še ne znam razložit, še nisem sposoben dojet, sem refleksno vstal, odskočil, pogledal naokrog, in se premeril od nog do glave.
Zavedanje, da sem živ in zdrav, sta se mi povrnila občutek nadzora in hotenj. Počutil sem se podobno kot na začetku. Le da sem dlje videl, več slišal, in lažje ločeval resničnost od sanj.
Ob gledanju na svet, ki sem ga zapustil, med poslušanjem glasov svetov, ki so čakali, in ocenjevanjem položaja, v katerem sem bil, je v meni zavladala misel, da sem nekoč to že doživel, imel, razumel, in potem izgubil, brez da bi vedel, ali mi je bilo odvzeto, sem zavrgel, pred tem pobegnil, bil pregnan. In stekel v edino možno smer.
III. Kdo ve
Tresel sem se kot poblaznel. Najbrž zaradi spoznanj, na katere nisem bil pripravljen, in nemoči, ki je nisem pričakoval v tako neposredni obliki. Vse se mi je zdelo manjše in manj vpadljivo. Bolj enostavno in manj vabljivo. Poti, gore, jame in kotline bolj vsakdanje. Preizkušnje, ki so se obljubljale, in oblike, ki so se bohotile, se niso več zdele tako edinstvene in omamne.
Po vseh prevratih, plazenju in tekih, pol zavestih, nepojasnjenih pogledih, ostrih mejah in nerazjasnjenih obratih na začetih poteh, sem hotel najti pot miru in spokojnosti, stabilnosti in trajnosti. Najširša med njimi je delovala najbližje temu, zato sem se brezkompromisno podal na njo.
Med občudovanjem barvnih kontrastov trate, dreves, zemlje, mavrice in oblakov, sem zagledal v temne barve oblečeno žensko, ki je strmela v kup, na pogled raznovrstnih odpadkov. Delovala je zatopljeno navdušena in zadovoljna, brez razločno jasnega povoda. Približeval sem se počasi, večkrat pridušeno glasno zakašljal, ter napeto čakal odziv. Imela je globoke, umikajoče se oči, in zelo počasne, mirne kretnje. Sčasoma je opustila pogled, in se strmeča v tla, naslonila na kup, ne da bi razkrila, kaj si misli o meni in mojem prihodu.
Obožujem nove stvari, sem glasno rekel, in se ji približal že bolj odločno.
Globoko je zavzdihnila, in večkrat potrkala po odpadkih na način, kot da počne nekaj zelo pomembnega in smiselnega.
Ne vem kdo ste!, sem se zadrl,. Ni se odzvala. Ne kaj počnete! Uho je usmerila proti kupu, in z zanimanjem poslušala, brez da bi razkrila namen. Počutil sem se že skoraj vsiljiv, nezaželen, odvečen, čeprav za to od nje nisem dobil posrednega ali neposrednega namiga.
Ne vedoč kaj bi, sem pomahal, poskočil, in se napol v jezi odločil, da ji pred odhodom postavim še zadnja, neposredna in nedvoumna vprašanja: Me slišite? Vidite? Veste, da sem tu?, se je mogoče celo dotaknem, jo dregnem, a se je, preden sem vsega domislil do konca, naenkrat zravnala in spregovorila.
Ni veliko za povedat. Večina to opazi. In gre. Njene premišljeno usklajene kretnje, so se mi po vsaki izgovorjeni besedi zdele še za kanček bolj vabljive in privlačne.
Kje so? Kam so šli? Se še vrnejo? Trudil sem se, da bi zvenel radovedno in neposredno. Je kdo ostal? Se skriva? Zakaj niste na poti? Z hitrim nizanjem vprašanj in opazk, sem jo želel izzvati, jo iztrgat iz napol zmedenega govorjenja, predramit iz čudnega strmenja, in ničemur namenjenih kretenj.
Ne vem. Najbrž v vse smeri. Premerila me je od pet do glave. Radoveden si. Nepopustljiv. Do sebe. Drugih. Zagledala se je v nebo.
Imam razloge. Zaradi zadnjih izkušenj, bi rad zvedel, kaj me čaka. Se nanjo pripravil. Vzel sem si kratek predah, da bi videl, ali se bo odzvala. Ni se. In nadaljeval. Kakšna je. Ustreza načrtom. Moji smeri. Poskušal sem zvenet pomembno, a je zvenelo kot govorjenje kar tako. Kako bi jo opisali? Jo priporočate?
Ne vem veliko o njej. Tudi nočem. Ne, če ne morem zvedeti vsega. Zvenela je zdolgočaseno, kar me je razžalostilo, saj sem verjel, da sprašujem zanimive in pomembne stvari.
Vas osrečuje? Žalosti? Vsaj kakšen namig mi dajte! Namesto odgovora se je zagledala v pot, in me na pol prisilila, da si jo ogledam še enkrat. Široka, najširša kar sem jih videl, prijetna, da bi si prijetnejšo težko zamislil.
Ustreza mi. Vse bolj. In bolj. Obnašala se je, kot da ji ni mar za nasprotno mnenje.
Njen način govorjenja me je začel jezit, saj sem imel občutek, da mi noče pomagat, pa bi mi lahko. Njena drža sprožat odpor, ker je delovala, kot da zakriva stvari, ki bi se dalo jasno povedat. Zadržujete se. Govorite na pol. Neprestano tehtate. Česa vas je strah? Se česa sramujete? Govoril sem počasi, da bi bil učinek besed čim večji.
Zamisli si notranjost kupa. Njegove značilnosti. Med govorjenjem mi je namenila nežen nasmeh, ki me je nehote omehčal. Prvič sem začutil, da ji je mar. Možnosti, ki jih je imel…
Zdi se neuporaben. Odvečen. Si s tako neumnim krajšanjem časa, ne uničujete življenja? Mikalo me je, da bi ga razmetal, razkril vsebino, in s tem odgovoril njej in sebi, da bi se lahko začela pogovarjat o poti, meni.
Je končno stanje izrabljenega časa. Nekoč se ti bo zdelo pomembno. Zdelo se je, da se je ne da prizadet.
Manj pomembno od mojih vprašanj. Razen če mi s čimerkoli ali kakorkoli, ne dokažete nasprotno?! Nehalo mi je biti mar, na kakšen način kaj izrečem.
Stopi nanj. Del poti je. Njen najvišji del. Pokazala mi je mesto, kamor bi naj stopil. Ne bo ti zameril.
Ne razumem. Kdo bi zameril? Gledal sem jo presenečeno. Je kdo v njem? Vam zelo pomemben? Počutil sem se ogrožen, čeprav za to nisem imel smiselnega vzroka. Morali mi boste povedati kaj več. Biti natančnejši. Manj…
Vse kar vem, sem povedala. Očistila je mesto, kamor bi po njenem naj stopil. Ta, ki ve več, mi ni hotel povedat. Prepustil me je… Samo sebi. Pa vendar… Nisem jezna nanj. Ne več. Niti najmanj.
Zaključila je, kot da je s tem povedala vse, kar se je namenila. Podvomil sem v lastne odločitve. Da sem se ustavil. Se predal njeni nedorečenosti in skrivni privlačnosti. Še ne odšel. In prizadeto dvignil glas. Če je zvedel on, bi lahko tudi vi! Ni prav, da iščete izgovore pri drugih. Izven sebe! Ker če se ne odločamo sami... Poskusil sem ostat vljuden, in začel govorit splošno, ne da bi vedel zakaj. Nas ni. Smo še samo smeti.
Tu in tam komu deloma uspe. Dokler… Govorila je vse tišje. Najbrž bo najbolje. Da spremeniva temo.
Ravnokar ste me… Užalili. Nisem vedel, kako nadaljevat, da bi ne bil žaljiv. Ste me sploh poslušali? Slišali? Razumeli, kaj sem vas vprašal?
Sem. Prvič me je pogledal na dolgo in globoko. Več ti ne morem, ne smem, in nimam za povedat. Govorila je pomirjajoče, popustljivo, in prvič globoko doživeto. Nekoč boš razumel.
V dvomih ste, ker me ne poznate dovolj dobro! Samo to je! Sčasoma bo vse drugače. Prepričeval sem se, da mi bo postopoma, ko se bova zbližala, sama od sebe povedala vse, za kar pravi, da ne more, ne sme, in noče. Samo ostati da moram. Se ji predati. Ji pokazat, kaj, in kako čutim! Negotovost zaradi povedanega. Zmedenost glede poti. Nemoč pred njo. Počasi sem se ji približeval, in jo natančno opazoval. Dobil sem občutek, da me z nekom primerja. Zato sem jo poskusil navdušit. Vse do zdaj… Sem se počutil osamljen. Nerazumljen. Samo to sem vam še hotel povedat. Vi meni?
Ne priznavam izjem! Samo pravila. Govorila je s tonom, ki je sporočal, da je to ena od stvari, o katerih nima namena razpravljat.
Sem prvi, s katerim se tako brezčutno pogovarjate? Govorite to vsem? Molčala je, iz mene pa so besede letele kar same od sebe. Povejte mi najmanj, kar si še upate! Smete! Hočete!, sem ponavljal, medtem ko se je počasi oddaljevala.
Najtežje je, ko je vse pomembno. Najlažje, ko je pomembna ena sama stvar. V glasu sem prepoznal samo obsodbo in trpljenje.
In kakšen je moj položaj v tem?! Kaj me po vašem čaka?! Lahko ste prostaški, žaljivi, celo ogabni. Hočem čisto, kruto resnico. Ne glede na ceno. Molčala je, me opazovala, trudil sem se najti in izbrskat njena čustva. Nisem razumel, ali me z molkom vleče k sebi, me od sebe podi, se z menoj poigrava.
Kar iščeš, bi si ne upala najti. Začela je hodit vse hitreje.
Sledil sem ji, da bi jo ustavil, in jo objel, ter ji povedal, da imam občutek, da se iskanem približujem. In bil vnaprej prepričan, da bi na to rekla, da se na občutke ni dobro zanest. Zato sem ji poskušal na posreden način prenest vsaj nekaj bližine, ki sem jo čutil, in jo pogrešal. Kam greva? In zakaj?
Stran. Njen glas je izginil v vetru, in zdelo se je, da v njegovih močnih sunkih uživa.
Me slišite? Se vam zdim dober? Slab? Vi se zdite meni… Nisem je znal opisat na enostaven, logičen način.
Vse močnejši veter je odnašal besede. Dobri… Slabi… Bati se je treba… Tistih vmes… Ker ti… Ni nadaljevala. Kot da ni vedela, ali mi lahko zaupa.
Čas se nama je po vsem sodeč iztekal, zato sem jo skušal zadržat še vaj za kak trenutek. Je kaj, sploh kaj, kar bi radi, da se povrne? Pogledala me je presenečeno. Delovala je drugače. Pomirjena z menoj in mojo prisotnostjo. Vsaj ena majhna stvar. Bežen spomin, načrt, hotenje?
Približala se je mojem ušesu. Ne. Kar odgovori na vse. Ošinila me je s pogledom, in razorožila z nasmehom.
Samo tole mi še povejte! Na splošno. V nekaj besedah. Stavke sem izgovarjal med odseki mirnejšega vetra.. Kako je, ko se poznaš do najmanjše podrobnosti? Spoznaš koga do obisti? Da bi ne odšla, in me pustila brez odgovora, sem se oklenil njene roke.
Padeš. Skočiš. Si porinjen, na eno od strani. In se vse spremeni. Tudi konec. Sklonila je glavo in se mi dotaknila čela. Čutil sem, da ji ni vseeno za izgovorjeno. Slišano. Povedano.
Pričakoval sem več. Kot recimo… Naj še ostanem? Grem takoj naprej? Krenila sva v smeri vetra.
Delovala je, kot da je izgubila še zadnji razlog za govorjenje. In se od takrat naprej odzivala, brez da bi dala besedam smiseln pomen. Se premikala, ne da bi ji bilo mar, kam gre.
V navidezno brezizhodnem stanju sem bil za to ,da ostane, pripravljen izreči karkoli. Se motim? Imam prav? Govori! Povej! Govoril sem predrzno, odločno. In bi verjetno v tej smeri nadaljeval, če naju ne bi zajela in preglasila nevihta.
Ne vem več, kaj točno vse sva še počela po tem, ko je veter odnesel besede, ne kaj vse se je zgodilo, ko naju je premetavala nevihta. Spomnim se le, da se mi je zdelo vse doživeto vnaprej dogovorjeno in usklajeno, in verjel, da bi ne mogel naprej, dokler mi ne bi dovolila.
Doživetega nisem znal nikoli več sestavit in povezat z njo, ne izrečenega ponovit ali osmislit na novo. Od takrat naprej je spomin na njo, deloval vseprisotno. Tako močno, da je kot človek delovala vse manj resnično, in kot pojem, vse bolj otipljivo.
IV. Stranpot
Nekje na poti, izgubljen v sestavljanju tez in vprašanj, ugibanj in trditev, med moledovanjem za razkritjem prelomnih stanj, usodnih preroditev, dokazljivih verovanj, ko sem omamljen od osvobajajoče širine, tekal sem in tja, nazaj in naprej, poskušal izbrskat obliko višav, slišati opis najnižje točke, sem naenkrat opazil, da je izginila. Ni mi povedala, kam naj grem, kje se naj ustavim, na tej njeni vse širši poti, niti se prikrito poslovila, ali mi skrivoma namignila, zakaj odhaja in kam. Glede na vse neodgovorjeno ali odgovorjeno le na pol, nisem ne mogel in ne hotel oditi stran, drugam, naprej, nazaj. Hodil sem sem in tja po najinih sledeh, da bi odkril kaj, kar sem prej mogoče spregledal, ocenil površno, zmotno videl, se vračal na mesta ustavljanj, da bi ugotovil, ali se je kaj spremenilo, obstajajo kakšne nove sledi, skratka, postal sem popotnik, ki se je ujel v prostor, in ga je ugrabil čas.
In med, ne vem katerim brezplodnim pohajkovanjem že, sem v eni od najbrž spregledanih zakritih kotlin, naletel na pol spečega moškega, ki je nerazumljivo momljal, se simpatično spakoval, in deloval, kot da se zabava. Njegov tanek trup je ležal na mehki, živobarvni podlogi, in bil delno prekrit s premajhno, belo trikotno odejo, iz katere so štrlele bose noge, ter imel nesorazmerno veliko glavo, pazljivo položeno na okrogel, premajhen vzglavnik. Njegov položaj in lokacija sta sprožala usmiljenje in odpor, izgled nelagodje, zato sem pogled umikal in izmikal vse dokler, ga nisem ustavil na črno beli sliki, skrbno položeni na njegova prsa. Ogledoval sem si jo z več smeri in iz različne bližine, najbrž zato, ker sem upal, da mi bo o njem kaj razkrila, ali mi vsaj osvetlila, kaj za vraga počne v blatni jami napol gol. Zabava druge, poneumlja sebe, išče pozornost, ima težave, ki jih ne vidi, ne zna rešit, ali pa je tam in takšen s samo njemu znanim in smiselnim razlogom? sem se spraševal. In ko sem se slike po pretirano dolgem ogledu dotaknil, kot da bi hotel zvedet, ali je prava, pritrjena, naključno odložena, mi je šepetaje, napol hropeče dejal, Jaz sem na njej. Praviloma bi odskočil, stekel vsaj malo stran, a mi je njegov sproščeno nagajiv glas, to preprečil. Zakaj?, sem ga brez premisleka vprašal.
Da zveš, kdo tu počiva, je zadovoljno dejal.
In ime?, sem ga resno vprašal.
Pogosto. Njegov glas je postal vesel. Tak obraz imam samo jaz.
Gotovo ste komu podobni?! Vsi smo si… V čem podobni. Bolj ali manj. Nasmejal se je na način, ki mi je veleval, da se s klepetavim govorjenjem smešim.
Dobro poslušaj! Mojega obraza se ne da pozabit. Zbrisat iz spomina. Dokončno opisat. Dokazano! Brez najmanjše debate. Kazalo je, da je izvabljati smeh, njegov premišljen in domišljen namen.
Skrivate se v jami in za sliko. Torej? Me hočete nasmejat? Prisil me je v igro, za katero nisem poznal pravila.
Nočem in ne pričakujem nič. Zato si jezen. Na oba. Ampak povem ti, ni vse tako črno. Nič je bel, ne črn. Daj, poskusi razmišljat o njem. Obnašal se je, kot da govori o veselih, lepih stvareh, ne pa o niču in smrti.
Razmišljam. Zabredli ste. Padli globoko. In vaš izgled... Poskusil sem se postavit iznad njegovih šal in mu pokazat, da sem spregledal njihovo bistvo, zamegljevanje.
Odzval se je radovedno, kot da se s povedanim strinja. Se kdaj vprašaš, kakšen bo tvoj obraz, ko boš mrtev? Med postavljanjem vprašanja me je radovedno opazoval, in ko ni dobil odgovora, nadaljeval. Pridi, in izkoristi priložnost! Že veš o čem govorim?
O strahovih. Poskušal sem mu sporočit, da mu nočem sledit. Vas je strah? Vas zato privlači in zanima?
Samo zato, da zveš ti! Ker si zaslužiš. Njegov glas je deloval zadovoljen na privoščljiv način. Vedenje. Ker… Na koncu je vse sila preprosto. Smrt neumnosti izniči, pomembno izpostavi. Nas obrne na glavo! Pridi. Preveri! Se vdaj. Zabaval se boš. Lahko počneš kar hočeš, le dotaknit se me ne smeš! Zvenel je kot norec, in začel sem se bati, da bom, če bom igral po njegovem, znorel še sam.
In se mu uprl. Ne mislim se vdat! Predat! Iti po vaši poti! Nikoli! Ker potem… Bistvo izgine. Ste dojeli? Zdel se mi je dovolj zdrav, da bi lahko vstal, zato sem začel pogovor jemat kot ruleto, v kateri zmagovalec dobi vse. Če bi vstali, ne igrali bolnika, bi se življenju ne posmehovali.
Ja, ja, to boš trobental, dokler ne boš ugotovil, da te glede bistvenih stvari nihče nič ne vpraša. Ne jemlji se tako resno. Ker bo potem še bolj smešno. Zvenel je, kot da me premaguje. Zdel se je srečen. Vesel. Olajšan.
Obnašate se, kot da vam je dovoljeno vse. Grozni ste! Mikalo me je, da bi mu ogrni, zagrnil noge, ki so delovale premrzle.
Strinjam se. Toda kaj hočem, če pa mi nič več ne morejo. Zdel se je prepričan v svoje besede. Priznaj, da te mika poskusit? Govoril je, kot da ve, kaj čutim.
Mika me oditi. Z ostrim glasom sem mu hotel sporočit, da mislim resno.
Noro je. Boš videl. Prideš? Pridi no! Ne bo ti, res ti ne bo žal!
Zašla sva. Predlagam, da pozabiva na vse izrečeno, in začneva znova. Ponudil sem mu roko, da bi vstal. Ni je sprejel. Nehajte se smešit! Ni se odzval. Rad bi vam pomagal. Govoril sem na pol proseče, in na pol ukazno. Ste se ušteli? Šli predaleč?
Pogledal me je hudomušno, in iskrivo. Podoben si mi. Škoda, da se nisva srečala že prej. Ko sem še bil poln tvojega življenja!
Med tehtanjem, kaj se bo zgodilo z menoj, kaj se bi lahko pripetilo obema, in kaj se dogaja z njim, sem ugotovil, kako razdvojen sem postal ob njem. Enako rad bi ostal, kot odšel. Še kaj zvedel, in na vse pozabil. Dvignil sem glas, kot da ga hočem zbudit. Počnete… Počnete to nalašč? Morate? Drugače ne znate? Povejte!
Kar vidiš, je resnica najhujše vrste. Samo to je. Bi se ji rad ognil? Ne boš. Jo ponižno sprejel? Neumnež! Deloval je, kot da pričakuje, da me bo s tem prepričal v svoj prav.
Ne poznate me… Zato je vse kar poveste in počnete… Nisem več našel besed. Strmel sem v njegovo telo. Opazil premrzle noge. Otrple roke. Bledo bel obraz. Grozen vonj. Upadle oči. Začel se mi je smilit. Je kaj, kar si želite? Po čem hrepenite?
Moja negotovost ga je vidno zabavala. Veš, kaj hočem? Da mi poveš, ali sem si na sliki še kaj podoben. Vidno vznemirjen je potrpežljivo čakal na odgovor.
Čas je, da končno grem. Poskusil sem se obrnit. Zadržal me je njegov odziv.
Daj, prosim, ne odidi! Ne, dokler ne ugotoviš kdo sem! V tvoje dobro. Njegovo govorjenje je imelo vse manj smisla. Meni v pomoč!
Če boste vstali! Da se razgibate! Pregrejete! Normalno zaživite! Začnete delovati resno! Hotel sem ga brezkompromisno izzvat, in mu s tem dokazat, da se nisem ujel v njegovo smrtno past.
Pogovor o tem je brez pomena. Časa ne teče nazaj! Nasmejal se je, in se, tako se mi je zdelo, oklenil slike, in napol zaspal.
Vsak nadaljnji poskus, da bi iz njega izvlekel še kakšno besedo ali kretnjo namenjeno meni, je bil zaman.
Najin zmeden, različno razumljen pogovor, njegovo nedorečeno in nedoločljivo stanje, smehi, v katere me je vabil, moteče stvari, ki sem jih želel pri njem spremenit, popravit, nejasen položaj na koncu, moje enoznačno odzivanje na izzive, ki mi jih je postavil, so me pahnili v posebno stanje, podobno globokem, odsotnem žalovanju. Počutil sem se melanholičen, ne da bi vedel, s čim se naj potešim, razvedrim, si povrnem prejšnje stanje. Bil radoveden, brez da bi razumel, kaj točno me še zanima, in katera vprašanja, bi rad še enkrat odprl, postavil. Izgledal drugačen, ne da bi našel eno samo pomembno stvar, za katero bi lahko rekel, da me je dokončno spremenila.
Bolj kot sem se mu hotel približat, manj sem ga čutil, in dlje kot sem ga gledal, manj sem si želel razumeti njegov položaj.
Med umikanjem in izmikanjem sem zagledal veliko križišče in razpoko, ki sem se je, ker sem hotel nekaj oprijemljivega in otipljivega, močno in nepopustljivo oprijel.
V. Poti
Prvi ogled razpoke mi je razkril, da se vije nedoločljivo daleč, in sega neizmerljivo globoko, natančnejše preverjanje okolice in robnikov pa me napeljalo na spoznanje, da sem naletel na razdeljeno pot, ki se mi je v trenutkih, ko nisem več vedel kaj in kako, razodela kot pravljična priložnost in sanjska možnost, za drugačen, zanimivejši, boljši način potovanja.
Vzrok za notranji dvom in razkol sem našel v neuspešnih prebijanjih po enojnih poteh, na katerih sem se moral hote in nehote borit in soočat s preprekami, skrivnostneži, čudaki, nepreverjenimi razkritji, nedokazanimi grožnjami, pobegi, pretvarjanji, predvsem pa njihovo posredno vsiljeno trditvijo, da se spreminja vse, le bistvo ne, bistva pa nismo sposobni spoznati.
Ponujena, razdeljena pot je imela zame v primerjavi s prejšnjimi pomembno prednost in odločilno sposobnost. Omogočala mi je živeti naenkrat dvakrat, na dva načina, potovati po dveh poteh vzporedno, izmenoma, zaradi česar bi se manj vračal, redkeje obstal, hitreje napredoval, in lažje zaobšel nepotrebno in nekoristno. Potovanje bi prilagajal sebi, in ne sebe potem.
Na osnovi daljšega ogleda posamične poti sem sklepal, da sta si v osnovi precej podobni, ter se razlikujeta le po nenatančno razdeljenih, raztrganih, prelomljenih stvareh, kot so strop, zgornja meja, tla, temeljne stene, ter posebnostih, kot so tam živeča bitja, ki so med delitvijo poti najverjetneje naključno ali namerno padla na eno od strani. Po do takrat videnem in spoznanem sem postal prepričan, da se bo od takrat naprej potovanje odvijalo po mojih načrtih, pravilih, željah, potrebah, meni v prid, in da bosta edini stvari, za kateri bom moral skrbet, pravilna izbira, in zadostna izkoriščenost obeh poti.
Prvi, vzporedni koraki po obeh poteh, so med pomikanjem nad razpoko delovali nevarni, a ko sem se naučil odmislit jo, ji ne dovolit, da bi mi odvračala pozornost, je potovanje postalo sladko in vznemirljivo. Počutil sem se kot vnaprej izbran končni zmagovalec, ki lahko izbira način in tempo sebi v prid in v svojo korist, ne da bi moral koga ali kaj pretirano resno upoštevat, se komu zagovarjat, za karkoli odgovarjat.
In ko sem v soju udobne predvidljivosti, začenjal skrajno uživat in se noro zabavat, so se med natančnejšim spoznavanjem ločenih delov poti začele kazat zelo pomembne, na pogled nepremostljive razlike, ki so hote ali nehote, začele spreminjat moj pogled in odnos do njih.
Vsaka od njiju je sčasoma razkrila povsem lasten značaj in drugačno energijo, kar ju je v njunem najglobljem, skritem bistvu, začelo delat posebni in drugačni, podobni enojnim potem. Odkrite razlike sem najprej prepoznal kot slabost, grožnjo lastnim načrtom, toda ko sem pretehtal še prednosti, sem v različnosti prepoznal priložnost, da podvojim užitek in dodatno razburkam zabavo. In da bi to dosegel čimprej ter izkoristil kar se da temeljito, sem ju začel doživljat in obravnavat na drug, nov način.
Levi sem pripisoval najbolj omamne zvoke, najnežnejše pozornosti in neustavljivo lepe kretnje, ter od nje z vsemi čuti jemal in hranil čutna pričakovanja do te mere, da se je potreba po pozornosti stopnjevala v višave, do brezmejnosti.
Na desni so me dokončno prevzele vabeče se krivulje in drzno mamljivi dotiki silhuet, ki so me, izmenjavajoče se, pripeljali do vse pogostejših vrhuncev, in zahtevali vse pogostejše uživanje ponujenih slasti preko meja, k skrajnostim.
Posledično sem se vse pogosteje izzivalno, kdaj celo premišljeno nevarno, nagibal na eno od strani, vse s ciljem, da bi kar se da temeljito postrgal vse ponujeno mi, brez da bi ob nenasitnem zadovoljevanju potreb in želja, razvil večje, močnejše predsodke, ali resnejše, trajnejše občutke krivde.
Zaradi vse drznejših pretiravanj, sem si vse pogosteje kaj zvil, poškodoval, odrgnil, povzročil bolečino, vendar temu zaradi nastajajoče odvisnosti po užitkih, namenoma nisem pripisoval večje teže, ali pa jim, da bi me ne ovirali preveč, namenoma zmanjševal pomen.
Prvič me je resno zaskrbelo šele po streznitvenem pretresu, neke vrste potresu, po katerem se je razpoka začela neenakomerno širit, in ko sem na neki točki presunjen in zgrožen spoznal, da so moje noge za vzporedno hojo po obeh poteh postale prekratke. Zavedel sem se, da bom moral od takrat naprej razpoko za menjavo poti preskakovat, ter se čimprej naučit izbirat in izbrat, po kateri od poti potovat in kaj jemat, ter kako dolgo na kateri od njiju ostat.
Varno preskakovanje in dobri časovni termini so zahtevali skrbno načrtovanje, natančno opazovanje, in premišljeno tehtanje, kaj vse bom v omejenem času na njej počel, od nje zahteval, dosegel, kako dobro jo izkoristil, in predvsem, kako se od nje okoristil, kar je spremenilo naš odnos v preračunljiv in ranljiv.
In čeprav je postajalo potovanje s preskakovanjem veliko bolj naporno, ter so se užitki s ponavljanji težav opazno manjšali, zaradi česar sem se kdaj pa kdaj celo ujel v premišljevanju, da bi pogostost preskakovanj zmanjšal, ali celo ostal na eni sami poti, sem se globoko v sebi zavedal, da mi v zameno za trud in izpostavljanje ta način potovanja še vedno vrača in nudi dovolj, mi zadostno poteši gon po zadovoljevanju in potrebo po napredovanju, da je smiselno in koristno nadaljevat na nov, nevarnejši in napornejši način.
Žal pa moja načrtna koristoljubnost in preračunljivo samozadovoljstvo nista imeli vpliva na to, da bi se razpoka ne širila še naprej, in bi sčasoma postala preširoka celo za varna preskakovanja, s pomočjo katerih sem do takrat lahko živel v vsaj delni izbiri, polovičnem raju, kot sem ga rad poimenoval.
Večanje razpoke sem v deliriju, v katerega sem padel po izginjanju izbire, poskusil ustavit s spajanjem tal, povezovanjem stropa, utrjevanjem skupnih temeljev, gradnjo mostov, iskanjem konca razpoke. Navkljub brezupnim naporom in skoraj ničnim, dosežkom, sem trmasto in neomajno nadaljeval, zakaj potreba za užitkih, nadzorom in izbiro, me je okupirala že vse do točke, ko me je že najmanjša misel na odpovedovanje ali odtegovanje napolnila s silovito bolečino in sprožila prepričanje, da brez tega ne morem, ne znam, nima smisla preživet, živet.
In ko sem po še enem od neuspešnih poskusov, nemočno strmel v robova, in premišljeval, kako ju še naj skušam povezat, koga vse še prosim za pomoč, pri kom iščem pameten nasvet, sem v odsevu svetlečega roba, zagledal sebe. Moje roke, noge, telo, gibanje in odzivanje, so se zdeli nepovezani, in skozme strmeč pogled, odsotno tuj. Obraz ni deloval kot del telesa, temveč kot kričeča notranjost, ki želi izskočit, zapustit telo. Videno sem, da bi se izognil soočenju z lastnim stanjem, najprej poskusil pripisat popačenem odsevu in utrujenim očem, toda ko sem si zaradi ponavljajočih se razočaranj resno omajal vero v lastno presojo, in si občasno dovolil slišat, kar so imeli o mojih odsevih v razpoki za povedali tudi drugi, sem dobil nič koliko enoznačnih in neoporečnih potrditev, da se odsev ne moti.
Ovedel sem se, da se bom v imenu ciljev in za cilje moral znebit, otrest, odreči izbiri, in s tem izgubil temeljni vir za hranjenje užitkov, temeljno sestavino dvojnega, vznemirljivega, neustavljivo privlačnega načina življenja.
Seveda sem, da bi se čim pozneje odrekel dvojnem, slastnem življenju, brezupno zavlačeval, iskal neobstoječ izhod, računal na nedosegljivo pomoč, in s tem nadaljeval tudi potem, ko so v robovih in na poteh začele nastajat nove, različno velike razpoke, ki so samo še poudarjale brezizhodnost položaja in dodatno jemale smisel početju. Počutil sem se zaveden, izdan in poražen. Šibek, nemočen, nepomemben, in prezrt.
Izgubljen v tavanju po lasnem labirintu, sestavljenem iz obsojanja vsega drugega in vseh drugačnih, sta me razkrita ošabnost in vznikla prevzetnost pripeljali do točke, ko je z ne ustavljivim množenjem in večanjem razpok na obeh poteh in v razpoki, položaj postajal nepredvidljivo nevaren in nenadzorovano kaotičen.
Med vse drznejšim preskakovanjem novi razpok, sem vse pogosteje padal, udarjal z glavo v tla, in po, ne vem katerem že padcu in udarcu v rob, v delni nezavesti, zdrsnil v največjo od razpok. Med padanjem sem si iskreno zaželel, da je nekje, kjerkoli že, nekdo, ki me pričakuje, in da obstaja vsaj eden, ki me razume. Mene. Poti in cilje. Ne vem, ne kdaj, in ne kako, sem priletel na tla, vem le, da je bila prva stvar, ki sem jo po počasnem ozaveščanju spoznal, da sem osamljen in sam, v roke usode predan.
Poti in cilji so delovali razgaljeni, grozeče blizu, na istem nivoju kot jaz, in razkazovali enoznačne lepote ter pošiljali monotone zvoke in enobarvne odtenke svetlobe, ki so se razlivali in prelivali preko mene in v mene, in nas povezovali na poseben, skrivnosten način.
Moja volja, da pridem do njih, jih osvojim, raziščem, je bila še naprej živa, le da zavestno postavljena v drug plan, izza vprašanj. Kakšna bo cena. Kaj v primeru, če ne bo vidnega napredka. Resne koristi. Novih razsvetlitev in dognanj. Če se bodo ponavljali stari, nekoristni vzorci. In bom še naprej neustavljivo hrepenel po izgubljenih, odtegnjenih užitkih. Predvsem pa, še vedno ne doumel in razumel razlike med živeti in zaživeti. Biti in umreti…
S strmenjem v nebo sem poskušal odkrit, od kod sem padel, z otipavanjem, kam sem priletel, s premišljevanjem, kakšne so možnosti, da zvem. Dokazi so bili skromni, možnosti omejujoče, počutje pa v nasprotju s tem, navdušujoče.
Nenadejano me je prevzel in osvojil občutek, da sem se nehote in nevede znašel na enem od ciljev, ki je na drugem mestu, kot sem si želel, in je drugačen, kot sem pričakoval. Takšen, ki veličino izseva nedvoumno in sam od sebe, ter je vsem na poteh že na daleč viden, magično privlačen, in izbran, kot edini možen.
Mi ga lahko kdo opiše? Nisem dobil odgovora. Ga sploh hočem?
I. Iskanje
Prostranost, pred katero sem se znašel, je bila osupljiva. Raznovrstnost, ki jo je prevevala, je bila nedoumljiva. Delovala je povsem drugače, kot prejšnja enolična utesnjenost, v katero sem se deloma ujel, jo po svoje hotel, bil v njo položen, in iz katere sem po začetnem navdušenju odšel, prilezel, padel, se vzpel.
Kamorkoli sem se obrnil, je bilo vse polno stvari, ki jim nisem znal določit natančen namen in pomen. Nekatere so se zdele mehke in preproste, so se med seboj prelivale ter zlivale, kakor da so tam od nekdaj in so neločljiv del celotnega prostora, druge so delovale trdo in kompleksno, imele ostre robove, izrazite barve in oblike, ter delovale samozadostno.
Na začetku se je zdelo, da se ne glede na razlike med seboj dopolnjujejo, med približevanjem in natančnejšim opazovanjem pa začel ugotavljat, da so si po pomenu in namenu precej različne, in da v grobem delujejo, kot bi ne prihajale iz istega vira in navdiha. Mehka so se zdela ustrežljiva in vabljiva, trda hladna in nedostopna, preproste so me sproščale in dolgočasile, kompleksne zahtevale pozornost in zaposlovale misli.
Razkritje nesmiselnih in nedoumljivih razlik med mehkimi, spreminjajočimi se pojavami, in trdimi, kompleksnimi obstojnimi stvarmi, je začelo v meni ustvarjat praznino, me delit na pol. Hrepenenje in odpor sta se menjavala brez jasnega povoda, razpoloženje nihalo od ljubezni do sovraštva, počutje od upanja do obupa. Da bi ustavil vse močnejši tok menjavanja skrajnosti, sem si zaželel, da se čas ustavi, ali pa se začne vrtet v obratno smer, vrne v izhodišče, vse dokler ne ugotovim pomena razlik, in svoje vloge v njih.
Ne glede na vedno nove in nove poskuse, kot je moledovanje, prošnje, zahteve in ukazovanje sebi ter drugim, da se razlike začnejo manjšat, se je prostranost še naprej drobila, spreminjala obliko, razkrivala neprepoznavne oblike, prepoznavnim dodajala nove odtenke, zato sem se, da bi pobegnil pred pritiskom, začel na slepo potikat sem in tja. Svet, ki sem ga hotel osvojit, je začel osvajat mene.
Med brezglavim potepanjem sem vse, kar mi je prišlo na pot, opazoval povsem od blizu in neposredno, in primerjal s samim seboj. Mehke so bile nesimetrično razbrazdane in nagrbančene, se prelivale v bleščečih barvah, ločevale po ostrih vonjavah, se bohotile z različnimi zvoki in delovale izmuzljive. Trdne sem razstavljal, sestavljal, ugotavljal, kaj vse se da iz njih naredit, z njimi počet, in če sem katero po nerodnosti poškodoval, pokvaril ali uničil, so me posledice puščale neprizadetega.
Vlekel in vabil sem jih k sebi, se jih dotikal, izzival, navduševal, in se čudil, kaj vse v primerjavi z mano ponujajo, zmorejo, prenesejo, s čim vse jih je mogoče primerjat, za kaj vse uporabit, ne da bi dobil jasen odgovor, zakaj se določene odzivajo, spreminjajo obliko in glas, prihajajo in odhajajo brez povoda, spet druge delujejo, kakor da jim ni za nič mar, in se premikajo in odzivajo nepredvidljivo.
In da bi našel, odkril, ustvaril neke vrste zunanji red in notranji mir, sem jih začel ločevat v skupine. Na vroče in mrzle. Gnetljive in trde. Glasne in molčeče. Umirjene in nervozne. Kontrolirane ali neobvladljive. In ko je začelo zmanjkovat vidnih, logičnih razlik, sem jih ločeval po v meni sproženih občutkih. Premišljeno prijazne in prikrito sovražne. V osnovi naklonjene, po bistvu nenaklonjene. Vsakdanje in šokantne. Ljubeče in strašljive. Meni podobne in tuje. Zaželene in nepotrebne. In na koncu vse vmesne na silo razporedil na eno ali drugo stran.
Začetna brezmejna prostranost je s tem začela dobivat svoje meje, in jaz odkrivat lastne omejitve. Celovitost osupljivo lepe in neskončno zanimive pokrajine, je z določevanjem skupin, dokončno razpadla, ter me prisilila, da sem se začel ozirat drugam, onstran odkritega in znanega.
Blag veter je med iskanjem postal podoben prepihu, polnem mešanih dišav. Svetloba se je sestavljala v nerazločno lepe nianse, ki so se vedno drugače prelivale med seboj. Zvoki so se mešali in ustvarjali glasbo, ki se je zlivala čez tla celotne pokrajine, na obzorju pa so začele pojavljat nove in nove oblike, ki so delovale, kot da izvirajo iz drugega, posebnega sveta.
Različno visoki vrhovi so se bohotno razkazovali in strmeli v nebo, ter se zdeli privlačni kot magnet, jame mnogoterih oblik so zrle na vse izven njih, ter se skrivnostno ponujale na vpogled, in raznovrstne globeli, v katerih so se prelivale sence in barve, so delovale, kot da vabijo v vidne in nevidne globine.
Poti, ki so se vile do njih, so bile različne po širini, strmini, obliki in barvi. Poskušal sem odkrit, katera od njih gre naravnost tja, katera je najlažja, najlepša, vendar so se poti v daljavi tako nejasno zapletle, da jih nisem uspel ločit med seboj.
Prepletanje barv, vonjav, zvokov in oblik, je v meni sprožilo občutek blaženosti, in začelo se mi je dozdevat, da bi lahko poletel naravnost na poti, in po njih letel do ciljev, v samo osrčje na novo odkritih, prebujenih hotenj in želja.
Ideja o idealnejšem svetu nekje tam, drugje, me je obsedla, in me odnesla v tako močno opojno stanje, da čez čas nisem več vedel, ali doživljam življenje na zaveden ali polzaveden način, daleč izven sebe, ali globoko v sebi, so želje realne, nerealne, jih še obvladujem, ali pa so ušle izpod nadzora.
Prostranost je po odkritju poti in ciljev začela postajat nezanimiva in moteča, zato sem začel iskati izhod, vozlišče, točko, od koder vodijo poti do vsega, kamor sem hotel priti, in kjer bi želel biti, ne da bi se posebej oziral na pogoje in nevarnosti.
Občutek, ki je med ogledovanjem poti in ciljev začel izhajal iz porajajočega se prepričanja o usodni povezanosti ene izmed njih in mene, je postajal neubranljivo privlačen, ter se je s preigravanjem idej o tem, katere vse poti sem sposoben premagat, in kakšne vrste cilje lahko dosežem, vse bolj in bolj oblikoval v mističen okvir.
Kljub skrajnim telesnim naporom in robni psihični izčrpanosti, ki sta me postavljali v mejno nevaren položaj, sem se zaradi neustavljivega hrepenenja po odkrivanju razkritih poti in doseganju vabečih ciljev, brezkompromisno in trmasto prepričan v svoj prav, prebijal naprej. Pomikal sem se brez predaha, in dlje ko sem prišel, bolj sem postajal opijanjen od prepričanja, da je nekje tam, daleč stran, mogoče doseči prav vse.
Imeti, priznati si mejo, se mi je zdelo neumno in krivično, in doseči brezmejnost, edino pametno in pravično. Verjel sem, da se temu zaradi golega preživetja ne smem odreči, ter si to glasno ponavljal, ko so se me zaradi vse težjega in počasnejšega napredovanja, lotili neustavljivi dvomi.
Postajalo je vse težje. Psihično in telesno. Poti se kljub trmastem, na trenutke nevarnem približevanju, niso hotele dokončno razkrit in postat otipljive. Občutek za prostor mi je prišepetaval, da bi se to moralo zgoditi že zdavnaj, in logika načrtovanja narekovala, da se mi čas izteka, zato sem postajal paničen in ranljiv. Začetno trdnost in odločnost so dodatno šibile še bitke med vabljivo sladko potrebo po obstati, užiti trenutek, in se začasno, v imenu dolgoročne koristi, vdat omejitvam, ter med sanjskim hotenjem po igrati na vse, oditi, se iz tega izviti, uveljaviti svoj jaz, dati življenju lastno obliko in vsebino brez premisleka. in takoj.
Pokrajina je postala enolična, ponavljajoča se, in edina razlika, ki sem jo z napredovanjem zaznal je bila, da jo je začela preplavljat meglica. Vse gostejša in vse debelejša, in ni trajalo dolgo, ko sem bil poponoma ogrnjen v njo.
Po celotnem telesu se je začelo pojavljat občasno otipavanje in oprijemanje, podobno podrsavanju plapolajočih trakov. Tu in tam se mi je zazdelo, da me je kdo povlekel za uho, nos, me popraskal po glavi, me na kratko ujel za nogo, stisnil prste. Nežno dotikanje me je pomirjalo in mi vzbujalo občutek ugodja, trdi prijemi prebujali potrebo po pripadnosti in željo po povezanosti.
Poskusil sem jih ujeti, prijeti, si jih ogledat, povečat ugodje, a so se spretno izmikali in umikali, in me sčasoma začeli premetavat sem in tja. Dotikanje je postajalo grobo in pogostejše, vonj vlažen in podoben potu, meglica temna in strašljiva, kot so najtemnejše noči.
Sčasoma je občutek ogroženosti prevladal in me pahnil v neke vrste nenadzorovan položaj, v katerem sem v menjavanju jeze in ponižnosti preklinjal in molil, prosil in grozil obenem, ter nepopustljivo vztrajal, vse dokler se napol fizično in duševno mrtev, končno nisem znašel na platoju velikega razpotja, na katerem se je končevala prostranost, in se začenjal nov, izbran svet.
Nedoločljivo daleč stran se je razprostiralo vozlišče poti, ki so se z oddaljenostjo cepile na vse več krakov, izhodov, in v vse več smeri. Med seboj so se spajale in razkrajale v vse bolj kompleksne oblike, ter se zaključevale v oddaljenih gorah, jamah in globelih.
Majhen del mene se je želel vrnit na sam začetek, v omejen, varen in predvidljiv svet, iz katerega sem prišel, del mene ostati, si povrnit moči, še enkrat preverit prednosti, slabosti, in se šele potem odločit kam in kako naprej, toda hotenji po zmagi in prevladi, ki sta se razlili iz neznane globine v vse znane kotičke, sta me neustavljivo vlekli naprej, ne da bi vedel, ali hočem samo stran, kamorkoli, ali v določen, meni namenjen drugam. Poskušal sem se ustavit, obrnit, še zadnjič pogledat nazaj, toda zaman. Pamet mi ni sledila, nogam ne dovolila obstati, občutja se na prošnje ne več odzivala, ampak se posvetila oddaljeni, pričakovani slasti. Ja, od takrat naprej na poti nisem več sam, sem sam, s seboj.
Svet, ki sem ga zapuščal, sem zaradi nejasne meje med realnim in namišljenim, dojemal kot izumetničen in pretiran, neprivlačen, in svet pred seboj zaradi vseh nedoločljivih možnosti in raznolikosti, fascinanten, opijajoč in mamljiv, ob tem pa sem bil obenem žalosten in srečen, ne da bi točno vedel, katero od občutij je spadalo k čemu, in ne zakaj.
II. Ne pot
Med hitrim, brezkompromisnim približevanjem vozlišču poti sem presenečeno ugotavljal, da vidim in slišim vse čisteje in vse bolj razločno, na kar sem se odzival s stanji vse globje pomiritve in višjih vznemirjenj, ne da bi imel nad njimi nadzor.
Vabeče sladki svetovi so se tako vse bolj bohotno razkazovali kot mesto neverjetnih skrajnosti, ter zveneli kot prostor omamnih melodij. Njihove oblike so dobivale osebne, značajske poteze, in glasovi skrivnostno, sporočilno globino. Dojemal sem jih kot priložnosti, ki so me dokončno zasvojila, in razkritja, ki sem jih moral na vsak način osvojit.
Poti so se namenoma, tako se mi je zdelo, ponujale v vznemirljivo nevarnih zavojih, grozečih pasteh strmin, veličini preprek, vseh mogočih smereh, ter kopičile energijo v osupljivih križiščih, vse dokler se niso zlile in spojile s cilji, ki so se razkazovali in bohotili brez najmanjših zadržkov. Višave so delovale osvojljive, skrajne meje premagljive, večajoča se nasprotja znosna, in največja odrekanja v mejah pričakovanega. Vedel sem kaj hočem, kako to dobit, in predvsem, kaj s tem počet.
Trdno sem verjel, da bom sčasoma osvojil vse dosegljive mi, ne glede na to, če se bo treba prebijat skozi vse vidne in prikrite pasti na poteh, se povzpeti kam izjemno visoko na strmo goro, višje, kot bi bilo še varno, oditi v zelo oddaljeno in globoko jamo, globje, kot se po pameti sme, in se spustiti v najnižjo globel, nižje kot veleva previdnost.
Predstavljal sem si, kako bom odkrival nove, lepe stvari, se z njimi povezal, v njih in z njimi užival, se dvomljivim rečem spretno izogibal, se hrabro soočal z nepredvidljivostmi in nevarnosti, močnejše zvito premagoval, šibkejše pogumno odrival, in nepomembne neopazno zaobšel.
Preplavilo me je toplo, pomirjajoče zadovoljstvo, ki se pojavi, danes to vem, ko se ujamejo in uskladijo ponujene možnosti in lastna hotenja. Kot stanje, ko se hotenja zdijo uresničljiva, se skrito razkriva, ideje spreminjajo v prepričanja. Se popek življenja dokončno razpre, in iz njega vznikne sla po dejanjih in dokazovanjih.
Pod vplivom neustavljivo rastoče samozavesti in eksplozije visoko letečih idej, ki so med vrhunci pretiravanj že presegla čustvene meje in sprožala pomisleke, sem se lotil iskanja, ocenjevanja, in izbire najboljše poti do prvega cilja. Pri eni mi je bila všeč oblika, pri drugi prvi vtis, pri nekaterih enostavna linija, pri mnogoterih raznolikost krivin. En del mene se je oziral na izkušnje, drug na želje, tretji na morebitna prijetna in neprijetna presenečenja, in ko sem jih poskusil postavit v enoten okvir, in izbrat najprimernejšo, mi je dokončno izbiro preprečeval strah pred izbiro napačne, meni neustrezne poti. Predolgo za kratko življenje. Prekratko za velike cilje. Preveč enostavno za velike dosežke.
Ponavljajoče se prebiranje in izbiranje je mojo notranjost drobilo in trgalo, ter me sčasoma razbila v neke vrste mozaik želja in sposobnosti, hotenj in koristnosti, nians in razlik. Notranji glas mi je govoril, da se bom, če se bom hotel iz tega izvit, moral prisilit v divje, spontano, nepremišljeno dejanje, ki bo drobljenje in postopanje prekinilo na silo. Začel sem se kotalit, opotekat, vrtet, opletat z glavo, in se odvrtel vse do samega začetka prepleta poti.
Poti in cilji so dobili nove, njim lastne linije in oblike, kar jih je delalo še mikavnejše. Jasno se je slišal hrup popotnikov, kako se navdušeno prebijajo čez ovire, se veselijo prispetja pred cilj, jedko stokajo med zastoji in padci, govorijo s samim seboj, drug čez drugega, kaj jasno, kaj zmedeno, in večinoma eno in isto. In dlje kot sem jih poslušal in gledal, bolj se je zdelo, da sta njihovo početje in govorjenje namenjena meni, prihajajočemu, vključujočemu, kar sem doživljal kot všečno in kot strašljivo. Biti del nečesa se mi je doživljal kot lep občutek, postati del vseh, kot grozljiv.
Med zbiranjem in urejanjem nasprotujočih si vtisov, je do mene pritekel umazan in izčrpan fant, podoben dekletu, in na moj presenečen in vprašujoče oster pogled, v vidno vznemirjen rekel, da mora začasno drugam, ker noče in se mu ne da, upoštevat nepisanih pravil in neoznačenih meja. Želel sem ga natančno izprašat kup stvari, kot je, kdo je to ugotovil, kdaj se vrača, kaj bo medtem počel, kje točno bo in s kom, a mi je med hitrim slovesom napol odsoten dejal, da so stvari glede tega jasne in logične same po sebi, in da bi bil pogovor o tem zame škodljiv. Spremljam sem njegov, po moje nepotreben, odhod, in bil prepričan, da se bo moja pot v vseh pogledih razlikovala od njegove.
Dejanja prej in potem, sem si zastavil kot odločna, dobra, neomajna, od nikogar odvisna in nikomur škodljiva, odporna na vse možne vplive, in življenje kot enosmerno pot, zaradi česar bi glavnino časa živel srčno in srečno.
In tako sem, trdno prepričan, da so vse poti premagljive, in da je ni poti, ki bi me ustavila, se me podredila, me zadržala, krenil na potovanje brez načrta.
Na prvi od poti sem nepazljivo padel v jamo, iz katere sem se komaj rešil, ne da bi si dovolil sprejeti pomoč, v drugi sem se nerodno in nesrečno zaletel v steno, ki je nisem uspel podret, ne odkriti njenega namena, v tretji naletel na oglušujoč hrup, ki me je odpihnil nazaj, in me naučil, da besedam ne gre verjet, a sem, ne glede na vse slabše izkušnje, v iskreni želji, da dokažem svoj prav, poskuse stoično nadaljeval. Moj način potovanja večine ni zanimala, čemur sem se, zaradi izkazanega vztrajanja na lastnih principih, v glavnem čudil, manjši del njih pa se je ob mojih neuspehih zabaval na zajedljiv, ponižujoč način, zato sem, da bi pred samim seboj ubranil svojo odločitev, in pred njimi moje početje, postal neprizanesljiv in nepopustljiv.
Poln, napol razložljivih vtisov o poteh, grenkih spoznanj o bitjih, bolečih odkritij o prikritih pasteh, od ponavljanj izčrpan in razklan, zaradi nedoseženega užaljen, prazen, v usodo vdan, sem se, po še enem bolečem neuspehu, začasno ustavil, legel, prepustil toku. Čez čas sem med dremajočim strmenjem v megleno daljavo zagledal pot, ki je nisem videl nikoli prej, in ni bila podobna nobeni, ki so se vse dotlej, vile iz skupnega vozlišča.
Tla so se sama od sebe premikala naprej, in že sem se videl, kako me bodo nosila s seboj, občutek med zamišljenim napredovanjem pa postal podoben lebdenju, stanju, ko nisi na nič vezan, k ničemer prikovan, nikomur nič dolžan. Samo si.
Premikanje po poti je pred koncem postalo skrajno lahkotno in delovalo omamno, zato nisem vedel, ali se cilju približujem jaz, on meni, se približujeva drug drugemu ves čas, izmenoma, v intervalih. Prepletanje gibov, pogledov, premikov, svetlobe in zvokov, se je iz intervalov ,zlilo v en sam tok.
Skozme je zletel pretresljiv in osvobajajoč občutek, da sem naletel na nekaj, kar ne zna, ne zmore, ali ne sme spremeniti niti čas.
Prevzet od prelomnega odkritja, da obstajata tudi neke vrte ne pot in ne cilj, nekaj kar si še ne znam razložit, še nisem sposoben dojet, sem refleksno vstal, odskočil, pogledal naokrog, in se premeril od nog do glave.
Zavedanje, da sem živ in zdrav, sta se mi povrnila občutek nadzora in hotenj. Počutil sem se podobno kot na začetku. Le da sem dlje videl, več slišal, in lažje ločeval resničnost od sanj.
Ob gledanju na svet, ki sem ga zapustil, med poslušanjem glasov svetov, ki so čakali, in ocenjevanjem položaja, v katerem sem bil, je v meni zavladala misel, da sem nekoč to že doživel, imel, razumel, in potem izgubil, brez da bi vedel, ali mi je bilo odvzeto, sem zavrgel, pred tem pobegnil, bil pregnan. In stekel v edino možno smer.
III. Kdo ve
Tresel sem se kot poblaznel. Najbrž zaradi spoznanj, na katere nisem bil pripravljen, in nemoči, ki je nisem pričakoval v tako neposredni obliki. Vse se mi je zdelo manjše in manj vpadljivo. Bolj enostavno in manj vabljivo. Poti, gore, jame in kotline bolj vsakdanje. Preizkušnje, ki so se obljubljale, in oblike, ki so se bohotile, se niso več zdele tako edinstvene in omamne.
Po vseh prevratih, plazenju in tekih, pol zavestih, nepojasnjenih pogledih, ostrih mejah in nerazjasnjenih obratih na začetih poteh, sem hotel najti pot miru in spokojnosti, stabilnosti in trajnosti. Najširša med njimi je delovala najbližje temu, zato sem se brezkompromisno podal na njo.
Med občudovanjem barvnih kontrastov trate, dreves, zemlje, mavrice in oblakov, sem zagledal v temne barve oblečeno žensko, ki je strmela v kup, na pogled raznovrstnih odpadkov. Delovala je zatopljeno navdušena in zadovoljna, brez razločno jasnega povoda. Približeval sem se počasi, večkrat pridušeno glasno zakašljal, ter napeto čakal odziv. Imela je globoke, umikajoče se oči, in zelo počasne, mirne kretnje. Sčasoma je opustila pogled, in se strmeča v tla, naslonila na kup, ne da bi razkrila, kaj si misli o meni in mojem prihodu.
Obožujem nove stvari, sem glasno rekel, in se ji približal že bolj odločno.
Globoko je zavzdihnila, in večkrat potrkala po odpadkih na način, kot da počne nekaj zelo pomembnega in smiselnega.
Ne vem kdo ste!, sem se zadrl,. Ni se odzvala. Ne kaj počnete! Uho je usmerila proti kupu, in z zanimanjem poslušala, brez da bi razkrila namen. Počutil sem se že skoraj vsiljiv, nezaželen, odvečen, čeprav za to od nje nisem dobil posrednega ali neposrednega namiga.
Ne vedoč kaj bi, sem pomahal, poskočil, in se napol v jezi odločil, da ji pred odhodom postavim še zadnja, neposredna in nedvoumna vprašanja: Me slišite? Vidite? Veste, da sem tu?, se je mogoče celo dotaknem, jo dregnem, a se je, preden sem vsega domislil do konca, naenkrat zravnala in spregovorila.
Ni veliko za povedat. Večina to opazi. In gre. Njene premišljeno usklajene kretnje, so se mi po vsaki izgovorjeni besedi zdele še za kanček bolj vabljive in privlačne.
Kje so? Kam so šli? Se še vrnejo? Trudil sem se, da bi zvenel radovedno in neposredno. Je kdo ostal? Se skriva? Zakaj niste na poti? Z hitrim nizanjem vprašanj in opazk, sem jo želel izzvati, jo iztrgat iz napol zmedenega govorjenja, predramit iz čudnega strmenja, in ničemur namenjenih kretenj.
Ne vem. Najbrž v vse smeri. Premerila me je od pet do glave. Radoveden si. Nepopustljiv. Do sebe. Drugih. Zagledala se je v nebo.
Imam razloge. Zaradi zadnjih izkušenj, bi rad zvedel, kaj me čaka. Se nanjo pripravil. Vzel sem si kratek predah, da bi videl, ali se bo odzvala. Ni se. In nadaljeval. Kakšna je. Ustreza načrtom. Moji smeri. Poskušal sem zvenet pomembno, a je zvenelo kot govorjenje kar tako. Kako bi jo opisali? Jo priporočate?
Ne vem veliko o njej. Tudi nočem. Ne, če ne morem zvedeti vsega. Zvenela je zdolgočaseno, kar me je razžalostilo, saj sem verjel, da sprašujem zanimive in pomembne stvari.
Vas osrečuje? Žalosti? Vsaj kakšen namig mi dajte! Namesto odgovora se je zagledala v pot, in me na pol prisilila, da si jo ogledam še enkrat. Široka, najširša kar sem jih videl, prijetna, da bi si prijetnejšo težko zamislil.
Ustreza mi. Vse bolj. In bolj. Obnašala se je, kot da ji ni mar za nasprotno mnenje.
Njen način govorjenja me je začel jezit, saj sem imel občutek, da mi noče pomagat, pa bi mi lahko. Njena drža sprožat odpor, ker je delovala, kot da zakriva stvari, ki bi se dalo jasno povedat. Zadržujete se. Govorite na pol. Neprestano tehtate. Česa vas je strah? Se česa sramujete? Govoril sem počasi, da bi bil učinek besed čim večji.
Zamisli si notranjost kupa. Njegove značilnosti. Med govorjenjem mi je namenila nežen nasmeh, ki me je nehote omehčal. Prvič sem začutil, da ji je mar. Možnosti, ki jih je imel…
Zdi se neuporaben. Odvečen. Si s tako neumnim krajšanjem časa, ne uničujete življenja? Mikalo me je, da bi ga razmetal, razkril vsebino, in s tem odgovoril njej in sebi, da bi se lahko začela pogovarjat o poti, meni.
Je končno stanje izrabljenega časa. Nekoč se ti bo zdelo pomembno. Zdelo se je, da se je ne da prizadet.
Manj pomembno od mojih vprašanj. Razen če mi s čimerkoli ali kakorkoli, ne dokažete nasprotno?! Nehalo mi je biti mar, na kakšen način kaj izrečem.
Stopi nanj. Del poti je. Njen najvišji del. Pokazala mi je mesto, kamor bi naj stopil. Ne bo ti zameril.
Ne razumem. Kdo bi zameril? Gledal sem jo presenečeno. Je kdo v njem? Vam zelo pomemben? Počutil sem se ogrožen, čeprav za to nisem imel smiselnega vzroka. Morali mi boste povedati kaj več. Biti natančnejši. Manj…
Vse kar vem, sem povedala. Očistila je mesto, kamor bi po njenem naj stopil. Ta, ki ve več, mi ni hotel povedat. Prepustil me je… Samo sebi. Pa vendar… Nisem jezna nanj. Ne več. Niti najmanj.
Zaključila je, kot da je s tem povedala vse, kar se je namenila. Podvomil sem v lastne odločitve. Da sem se ustavil. Se predal njeni nedorečenosti in skrivni privlačnosti. Še ne odšel. In prizadeto dvignil glas. Če je zvedel on, bi lahko tudi vi! Ni prav, da iščete izgovore pri drugih. Izven sebe! Ker če se ne odločamo sami... Poskusil sem ostat vljuden, in začel govorit splošno, ne da bi vedel zakaj. Nas ni. Smo še samo smeti.
Tu in tam komu deloma uspe. Dokler… Govorila je vse tišje. Najbrž bo najbolje. Da spremeniva temo.
Ravnokar ste me… Užalili. Nisem vedel, kako nadaljevat, da bi ne bil žaljiv. Ste me sploh poslušali? Slišali? Razumeli, kaj sem vas vprašal?
Sem. Prvič me je pogledal na dolgo in globoko. Več ti ne morem, ne smem, in nimam za povedat. Govorila je pomirjajoče, popustljivo, in prvič globoko doživeto. Nekoč boš razumel.
V dvomih ste, ker me ne poznate dovolj dobro! Samo to je! Sčasoma bo vse drugače. Prepričeval sem se, da mi bo postopoma, ko se bova zbližala, sama od sebe povedala vse, za kar pravi, da ne more, ne sme, in noče. Samo ostati da moram. Se ji predati. Ji pokazat, kaj, in kako čutim! Negotovost zaradi povedanega. Zmedenost glede poti. Nemoč pred njo. Počasi sem se ji približeval, in jo natančno opazoval. Dobil sem občutek, da me z nekom primerja. Zato sem jo poskusil navdušit. Vse do zdaj… Sem se počutil osamljen. Nerazumljen. Samo to sem vam še hotel povedat. Vi meni?
Ne priznavam izjem! Samo pravila. Govorila je s tonom, ki je sporočal, da je to ena od stvari, o katerih nima namena razpravljat.
Sem prvi, s katerim se tako brezčutno pogovarjate? Govorite to vsem? Molčala je, iz mene pa so besede letele kar same od sebe. Povejte mi najmanj, kar si še upate! Smete! Hočete!, sem ponavljal, medtem ko se je počasi oddaljevala.
Najtežje je, ko je vse pomembno. Najlažje, ko je pomembna ena sama stvar. V glasu sem prepoznal samo obsodbo in trpljenje.
In kakšen je moj položaj v tem?! Kaj me po vašem čaka?! Lahko ste prostaški, žaljivi, celo ogabni. Hočem čisto, kruto resnico. Ne glede na ceno. Molčala je, me opazovala, trudil sem se najti in izbrskat njena čustva. Nisem razumel, ali me z molkom vleče k sebi, me od sebe podi, se z menoj poigrava.
Kar iščeš, bi si ne upala najti. Začela je hodit vse hitreje.
Sledil sem ji, da bi jo ustavil, in jo objel, ter ji povedal, da imam občutek, da se iskanem približujem. In bil vnaprej prepričan, da bi na to rekla, da se na občutke ni dobro zanest. Zato sem ji poskušal na posreden način prenest vsaj nekaj bližine, ki sem jo čutil, in jo pogrešal. Kam greva? In zakaj?
Stran. Njen glas je izginil v vetru, in zdelo se je, da v njegovih močnih sunkih uživa.
Me slišite? Se vam zdim dober? Slab? Vi se zdite meni… Nisem je znal opisat na enostaven, logičen način.
Vse močnejši veter je odnašal besede. Dobri… Slabi… Bati se je treba… Tistih vmes… Ker ti… Ni nadaljevala. Kot da ni vedela, ali mi lahko zaupa.
Čas se nama je po vsem sodeč iztekal, zato sem jo skušal zadržat še vaj za kak trenutek. Je kaj, sploh kaj, kar bi radi, da se povrne? Pogledala me je presenečeno. Delovala je drugače. Pomirjena z menoj in mojo prisotnostjo. Vsaj ena majhna stvar. Bežen spomin, načrt, hotenje?
Približala se je mojem ušesu. Ne. Kar odgovori na vse. Ošinila me je s pogledom, in razorožila z nasmehom.
Samo tole mi še povejte! Na splošno. V nekaj besedah. Stavke sem izgovarjal med odseki mirnejšega vetra.. Kako je, ko se poznaš do najmanjše podrobnosti? Spoznaš koga do obisti? Da bi ne odšla, in me pustila brez odgovora, sem se oklenil njene roke.
Padeš. Skočiš. Si porinjen, na eno od strani. In se vse spremeni. Tudi konec. Sklonila je glavo in se mi dotaknila čela. Čutil sem, da ji ni vseeno za izgovorjeno. Slišano. Povedano.
Pričakoval sem več. Kot recimo… Naj še ostanem? Grem takoj naprej? Krenila sva v smeri vetra.
Delovala je, kot da je izgubila še zadnji razlog za govorjenje. In se od takrat naprej odzivala, brez da bi dala besedam smiseln pomen. Se premikala, ne da bi ji bilo mar, kam gre.
V navidezno brezizhodnem stanju sem bil za to ,da ostane, pripravljen izreči karkoli. Se motim? Imam prav? Govori! Povej! Govoril sem predrzno, odločno. In bi verjetno v tej smeri nadaljeval, če naju ne bi zajela in preglasila nevihta.
Ne vem več, kaj točno vse sva še počela po tem, ko je veter odnesel besede, ne kaj vse se je zgodilo, ko naju je premetavala nevihta. Spomnim se le, da se mi je zdelo vse doživeto vnaprej dogovorjeno in usklajeno, in verjel, da bi ne mogel naprej, dokler mi ne bi dovolila.
Doživetega nisem znal nikoli več sestavit in povezat z njo, ne izrečenega ponovit ali osmislit na novo. Od takrat naprej je spomin na njo, deloval vseprisotno. Tako močno, da je kot človek delovala vse manj resnično, in kot pojem, vse bolj otipljivo.
IV. Stranpot
Nekje na poti, izgubljen v sestavljanju tez in vprašanj, ugibanj in trditev, med moledovanjem za razkritjem prelomnih stanj, usodnih preroditev, dokazljivih verovanj, ko sem omamljen od osvobajajoče širine, tekal sem in tja, nazaj in naprej, poskušal izbrskat obliko višav, slišati opis najnižje točke, sem naenkrat opazil, da je izginila. Ni mi povedala, kam naj grem, kje se naj ustavim, na tej njeni vse širši poti, niti se prikrito poslovila, ali mi skrivoma namignila, zakaj odhaja in kam. Glede na vse neodgovorjeno ali odgovorjeno le na pol, nisem ne mogel in ne hotel oditi stran, drugam, naprej, nazaj. Hodil sem sem in tja po najinih sledeh, da bi odkril kaj, kar sem prej mogoče spregledal, ocenil površno, zmotno videl, se vračal na mesta ustavljanj, da bi ugotovil, ali se je kaj spremenilo, obstajajo kakšne nove sledi, skratka, postal sem popotnik, ki se je ujel v prostor, in ga je ugrabil čas.
In med, ne vem katerim brezplodnim pohajkovanjem že, sem v eni od najbrž spregledanih zakritih kotlin, naletel na pol spečega moškega, ki je nerazumljivo momljal, se simpatično spakoval, in deloval, kot da se zabava. Njegov tanek trup je ležal na mehki, živobarvni podlogi, in bil delno prekrit s premajhno, belo trikotno odejo, iz katere so štrlele bose noge, ter imel nesorazmerno veliko glavo, pazljivo položeno na okrogel, premajhen vzglavnik. Njegov položaj in lokacija sta sprožala usmiljenje in odpor, izgled nelagodje, zato sem pogled umikal in izmikal vse dokler, ga nisem ustavil na črno beli sliki, skrbno položeni na njegova prsa. Ogledoval sem si jo z več smeri in iz različne bližine, najbrž zato, ker sem upal, da mi bo o njem kaj razkrila, ali mi vsaj osvetlila, kaj za vraga počne v blatni jami napol gol. Zabava druge, poneumlja sebe, išče pozornost, ima težave, ki jih ne vidi, ne zna rešit, ali pa je tam in takšen s samo njemu znanim in smiselnim razlogom? sem se spraševal. In ko sem se slike po pretirano dolgem ogledu dotaknil, kot da bi hotel zvedet, ali je prava, pritrjena, naključno odložena, mi je šepetaje, napol hropeče dejal, Jaz sem na njej. Praviloma bi odskočil, stekel vsaj malo stran, a mi je njegov sproščeno nagajiv glas, to preprečil. Zakaj?, sem ga brez premisleka vprašal.
Da zveš, kdo tu počiva, je zadovoljno dejal.
In ime?, sem ga resno vprašal.
Pogosto. Njegov glas je postal vesel. Tak obraz imam samo jaz.
Gotovo ste komu podobni?! Vsi smo si… V čem podobni. Bolj ali manj. Nasmejal se je na način, ki mi je veleval, da se s klepetavim govorjenjem smešim.
Dobro poslušaj! Mojega obraza se ne da pozabit. Zbrisat iz spomina. Dokončno opisat. Dokazano! Brez najmanjše debate. Kazalo je, da je izvabljati smeh, njegov premišljen in domišljen namen.
Skrivate se v jami in za sliko. Torej? Me hočete nasmejat? Prisil me je v igro, za katero nisem poznal pravila.
Nočem in ne pričakujem nič. Zato si jezen. Na oba. Ampak povem ti, ni vse tako črno. Nič je bel, ne črn. Daj, poskusi razmišljat o njem. Obnašal se je, kot da govori o veselih, lepih stvareh, ne pa o niču in smrti.
Razmišljam. Zabredli ste. Padli globoko. In vaš izgled... Poskusil sem se postavit iznad njegovih šal in mu pokazat, da sem spregledal njihovo bistvo, zamegljevanje.
Odzval se je radovedno, kot da se s povedanim strinja. Se kdaj vprašaš, kakšen bo tvoj obraz, ko boš mrtev? Med postavljanjem vprašanja me je radovedno opazoval, in ko ni dobil odgovora, nadaljeval. Pridi, in izkoristi priložnost! Že veš o čem govorim?
O strahovih. Poskušal sem mu sporočit, da mu nočem sledit. Vas je strah? Vas zato privlači in zanima?
Samo zato, da zveš ti! Ker si zaslužiš. Njegov glas je deloval zadovoljen na privoščljiv način. Vedenje. Ker… Na koncu je vse sila preprosto. Smrt neumnosti izniči, pomembno izpostavi. Nas obrne na glavo! Pridi. Preveri! Se vdaj. Zabaval se boš. Lahko počneš kar hočeš, le dotaknit se me ne smeš! Zvenel je kot norec, in začel sem se bati, da bom, če bom igral po njegovem, znorel še sam.
In se mu uprl. Ne mislim se vdat! Predat! Iti po vaši poti! Nikoli! Ker potem… Bistvo izgine. Ste dojeli? Zdel se mi je dovolj zdrav, da bi lahko vstal, zato sem začel pogovor jemat kot ruleto, v kateri zmagovalec dobi vse. Če bi vstali, ne igrali bolnika, bi se življenju ne posmehovali.
Ja, ja, to boš trobental, dokler ne boš ugotovil, da te glede bistvenih stvari nihče nič ne vpraša. Ne jemlji se tako resno. Ker bo potem še bolj smešno. Zvenel je, kot da me premaguje. Zdel se je srečen. Vesel. Olajšan.
Obnašate se, kot da vam je dovoljeno vse. Grozni ste! Mikalo me je, da bi mu ogrni, zagrnil noge, ki so delovale premrzle.
Strinjam se. Toda kaj hočem, če pa mi nič več ne morejo. Zdel se je prepričan v svoje besede. Priznaj, da te mika poskusit? Govoril je, kot da ve, kaj čutim.
Mika me oditi. Z ostrim glasom sem mu hotel sporočit, da mislim resno.
Noro je. Boš videl. Prideš? Pridi no! Ne bo ti, res ti ne bo žal!
Zašla sva. Predlagam, da pozabiva na vse izrečeno, in začneva znova. Ponudil sem mu roko, da bi vstal. Ni je sprejel. Nehajte se smešit! Ni se odzval. Rad bi vam pomagal. Govoril sem na pol proseče, in na pol ukazno. Ste se ušteli? Šli predaleč?
Pogledal me je hudomušno, in iskrivo. Podoben si mi. Škoda, da se nisva srečala že prej. Ko sem še bil poln tvojega življenja!
Med tehtanjem, kaj se bo zgodilo z menoj, kaj se bi lahko pripetilo obema, in kaj se dogaja z njim, sem ugotovil, kako razdvojen sem postal ob njem. Enako rad bi ostal, kot odšel. Še kaj zvedel, in na vse pozabil. Dvignil sem glas, kot da ga hočem zbudit. Počnete… Počnete to nalašč? Morate? Drugače ne znate? Povejte!
Kar vidiš, je resnica najhujše vrste. Samo to je. Bi se ji rad ognil? Ne boš. Jo ponižno sprejel? Neumnež! Deloval je, kot da pričakuje, da me bo s tem prepričal v svoj prav.
Ne poznate me… Zato je vse kar poveste in počnete… Nisem več našel besed. Strmel sem v njegovo telo. Opazil premrzle noge. Otrple roke. Bledo bel obraz. Grozen vonj. Upadle oči. Začel se mi je smilit. Je kaj, kar si želite? Po čem hrepenite?
Moja negotovost ga je vidno zabavala. Veš, kaj hočem? Da mi poveš, ali sem si na sliki še kaj podoben. Vidno vznemirjen je potrpežljivo čakal na odgovor.
Čas je, da končno grem. Poskusil sem se obrnit. Zadržal me je njegov odziv.
Daj, prosim, ne odidi! Ne, dokler ne ugotoviš kdo sem! V tvoje dobro. Njegovo govorjenje je imelo vse manj smisla. Meni v pomoč!
Če boste vstali! Da se razgibate! Pregrejete! Normalno zaživite! Začnete delovati resno! Hotel sem ga brezkompromisno izzvat, in mu s tem dokazat, da se nisem ujel v njegovo smrtno past.
Pogovor o tem je brez pomena. Časa ne teče nazaj! Nasmejal se je, in se, tako se mi je zdelo, oklenil slike, in napol zaspal.
Vsak nadaljnji poskus, da bi iz njega izvlekel še kakšno besedo ali kretnjo namenjeno meni, je bil zaman.
Najin zmeden, različno razumljen pogovor, njegovo nedorečeno in nedoločljivo stanje, smehi, v katere me je vabil, moteče stvari, ki sem jih želel pri njem spremenit, popravit, nejasen položaj na koncu, moje enoznačno odzivanje na izzive, ki mi jih je postavil, so me pahnili v posebno stanje, podobno globokem, odsotnem žalovanju. Počutil sem se melanholičen, ne da bi vedel, s čim se naj potešim, razvedrim, si povrnem prejšnje stanje. Bil radoveden, brez da bi razumel, kaj točno me še zanima, in katera vprašanja, bi rad še enkrat odprl, postavil. Izgledal drugačen, ne da bi našel eno samo pomembno stvar, za katero bi lahko rekel, da me je dokončno spremenila.
Bolj kot sem se mu hotel približat, manj sem ga čutil, in dlje kot sem ga gledal, manj sem si želel razumeti njegov položaj.
Med umikanjem in izmikanjem sem zagledal veliko križišče in razpoko, ki sem se je, ker sem hotel nekaj oprijemljivega in otipljivega, močno in nepopustljivo oprijel.
V. Poti
Prvi ogled razpoke mi je razkril, da se vije nedoločljivo daleč, in sega neizmerljivo globoko, natančnejše preverjanje okolice in robnikov pa me napeljalo na spoznanje, da sem naletel na razdeljeno pot, ki se mi je v trenutkih, ko nisem več vedel kaj in kako, razodela kot pravljična priložnost in sanjska možnost, za drugačen, zanimivejši, boljši način potovanja.
Vzrok za notranji dvom in razkol sem našel v neuspešnih prebijanjih po enojnih poteh, na katerih sem se moral hote in nehote borit in soočat s preprekami, skrivnostneži, čudaki, nepreverjenimi razkritji, nedokazanimi grožnjami, pobegi, pretvarjanji, predvsem pa njihovo posredno vsiljeno trditvijo, da se spreminja vse, le bistvo ne, bistva pa nismo sposobni spoznati.
Ponujena, razdeljena pot je imela zame v primerjavi s prejšnjimi pomembno prednost in odločilno sposobnost. Omogočala mi je živeti naenkrat dvakrat, na dva načina, potovati po dveh poteh vzporedno, izmenoma, zaradi česar bi se manj vračal, redkeje obstal, hitreje napredoval, in lažje zaobšel nepotrebno in nekoristno. Potovanje bi prilagajal sebi, in ne sebe potem.
Na osnovi daljšega ogleda posamične poti sem sklepal, da sta si v osnovi precej podobni, ter se razlikujeta le po nenatančno razdeljenih, raztrganih, prelomljenih stvareh, kot so strop, zgornja meja, tla, temeljne stene, ter posebnostih, kot so tam živeča bitja, ki so med delitvijo poti najverjetneje naključno ali namerno padla na eno od strani. Po do takrat videnem in spoznanem sem postal prepričan, da se bo od takrat naprej potovanje odvijalo po mojih načrtih, pravilih, željah, potrebah, meni v prid, in da bosta edini stvari, za kateri bom moral skrbet, pravilna izbira, in zadostna izkoriščenost obeh poti.
Prvi, vzporedni koraki po obeh poteh, so med pomikanjem nad razpoko delovali nevarni, a ko sem se naučil odmislit jo, ji ne dovolit, da bi mi odvračala pozornost, je potovanje postalo sladko in vznemirljivo. Počutil sem se kot vnaprej izbran končni zmagovalec, ki lahko izbira način in tempo sebi v prid in v svojo korist, ne da bi moral koga ali kaj pretirano resno upoštevat, se komu zagovarjat, za karkoli odgovarjat.
In ko sem v soju udobne predvidljivosti, začenjal skrajno uživat in se noro zabavat, so se med natančnejšim spoznavanjem ločenih delov poti začele kazat zelo pomembne, na pogled nepremostljive razlike, ki so hote ali nehote, začele spreminjat moj pogled in odnos do njih.
Vsaka od njiju je sčasoma razkrila povsem lasten značaj in drugačno energijo, kar ju je v njunem najglobljem, skritem bistvu, začelo delat posebni in drugačni, podobni enojnim potem. Odkrite razlike sem najprej prepoznal kot slabost, grožnjo lastnim načrtom, toda ko sem pretehtal še prednosti, sem v različnosti prepoznal priložnost, da podvojim užitek in dodatno razburkam zabavo. In da bi to dosegel čimprej ter izkoristil kar se da temeljito, sem ju začel doživljat in obravnavat na drug, nov način.
Levi sem pripisoval najbolj omamne zvoke, najnežnejše pozornosti in neustavljivo lepe kretnje, ter od nje z vsemi čuti jemal in hranil čutna pričakovanja do te mere, da se je potreba po pozornosti stopnjevala v višave, do brezmejnosti.
Na desni so me dokončno prevzele vabeče se krivulje in drzno mamljivi dotiki silhuet, ki so me, izmenjavajoče se, pripeljali do vse pogostejših vrhuncev, in zahtevali vse pogostejše uživanje ponujenih slasti preko meja, k skrajnostim.
Posledično sem se vse pogosteje izzivalno, kdaj celo premišljeno nevarno, nagibal na eno od strani, vse s ciljem, da bi kar se da temeljito postrgal vse ponujeno mi, brez da bi ob nenasitnem zadovoljevanju potreb in želja, razvil večje, močnejše predsodke, ali resnejše, trajnejše občutke krivde.
Zaradi vse drznejših pretiravanj, sem si vse pogosteje kaj zvil, poškodoval, odrgnil, povzročil bolečino, vendar temu zaradi nastajajoče odvisnosti po užitkih, namenoma nisem pripisoval večje teže, ali pa jim, da bi me ne ovirali preveč, namenoma zmanjševal pomen.
Prvič me je resno zaskrbelo šele po streznitvenem pretresu, neke vrste potresu, po katerem se je razpoka začela neenakomerno širit, in ko sem na neki točki presunjen in zgrožen spoznal, da so moje noge za vzporedno hojo po obeh poteh postale prekratke. Zavedel sem se, da bom moral od takrat naprej razpoko za menjavo poti preskakovat, ter se čimprej naučit izbirat in izbrat, po kateri od poti potovat in kaj jemat, ter kako dolgo na kateri od njiju ostat.
Varno preskakovanje in dobri časovni termini so zahtevali skrbno načrtovanje, natančno opazovanje, in premišljeno tehtanje, kaj vse bom v omejenem času na njej počel, od nje zahteval, dosegel, kako dobro jo izkoristil, in predvsem, kako se od nje okoristil, kar je spremenilo naš odnos v preračunljiv in ranljiv.
In čeprav je postajalo potovanje s preskakovanjem veliko bolj naporno, ter so se užitki s ponavljanji težav opazno manjšali, zaradi česar sem se kdaj pa kdaj celo ujel v premišljevanju, da bi pogostost preskakovanj zmanjšal, ali celo ostal na eni sami poti, sem se globoko v sebi zavedal, da mi v zameno za trud in izpostavljanje ta način potovanja še vedno vrača in nudi dovolj, mi zadostno poteši gon po zadovoljevanju in potrebo po napredovanju, da je smiselno in koristno nadaljevat na nov, nevarnejši in napornejši način.
Žal pa moja načrtna koristoljubnost in preračunljivo samozadovoljstvo nista imeli vpliva na to, da bi se razpoka ne širila še naprej, in bi sčasoma postala preširoka celo za varna preskakovanja, s pomočjo katerih sem do takrat lahko živel v vsaj delni izbiri, polovičnem raju, kot sem ga rad poimenoval.
Večanje razpoke sem v deliriju, v katerega sem padel po izginjanju izbire, poskusil ustavit s spajanjem tal, povezovanjem stropa, utrjevanjem skupnih temeljev, gradnjo mostov, iskanjem konca razpoke. Navkljub brezupnim naporom in skoraj ničnim, dosežkom, sem trmasto in neomajno nadaljeval, zakaj potreba za užitkih, nadzorom in izbiro, me je okupirala že vse do točke, ko me je že najmanjša misel na odpovedovanje ali odtegovanje napolnila s silovito bolečino in sprožila prepričanje, da brez tega ne morem, ne znam, nima smisla preživet, živet.
In ko sem po še enem od neuspešnih poskusov, nemočno strmel v robova, in premišljeval, kako ju še naj skušam povezat, koga vse še prosim za pomoč, pri kom iščem pameten nasvet, sem v odsevu svetlečega roba, zagledal sebe. Moje roke, noge, telo, gibanje in odzivanje, so se zdeli nepovezani, in skozme strmeč pogled, odsotno tuj. Obraz ni deloval kot del telesa, temveč kot kričeča notranjost, ki želi izskočit, zapustit telo. Videno sem, da bi se izognil soočenju z lastnim stanjem, najprej poskusil pripisat popačenem odsevu in utrujenim očem, toda ko sem si zaradi ponavljajočih se razočaranj resno omajal vero v lastno presojo, in si občasno dovolil slišat, kar so imeli o mojih odsevih v razpoki za povedali tudi drugi, sem dobil nič koliko enoznačnih in neoporečnih potrditev, da se odsev ne moti.
Ovedel sem se, da se bom v imenu ciljev in za cilje moral znebit, otrest, odreči izbiri, in s tem izgubil temeljni vir za hranjenje užitkov, temeljno sestavino dvojnega, vznemirljivega, neustavljivo privlačnega načina življenja.
Seveda sem, da bi se čim pozneje odrekel dvojnem, slastnem življenju, brezupno zavlačeval, iskal neobstoječ izhod, računal na nedosegljivo pomoč, in s tem nadaljeval tudi potem, ko so v robovih in na poteh začele nastajat nove, različno velike razpoke, ki so samo še poudarjale brezizhodnost položaja in dodatno jemale smisel početju. Počutil sem se zaveden, izdan in poražen. Šibek, nemočen, nepomemben, in prezrt.
Izgubljen v tavanju po lasnem labirintu, sestavljenem iz obsojanja vsega drugega in vseh drugačnih, sta me razkrita ošabnost in vznikla prevzetnost pripeljali do točke, ko je z ne ustavljivim množenjem in večanjem razpok na obeh poteh in v razpoki, položaj postajal nepredvidljivo nevaren in nenadzorovano kaotičen.
Med vse drznejšim preskakovanjem novi razpok, sem vse pogosteje padal, udarjal z glavo v tla, in po, ne vem katerem že padcu in udarcu v rob, v delni nezavesti, zdrsnil v največjo od razpok. Med padanjem sem si iskreno zaželel, da je nekje, kjerkoli že, nekdo, ki me pričakuje, in da obstaja vsaj eden, ki me razume. Mene. Poti in cilje. Ne vem, ne kdaj, in ne kako, sem priletel na tla, vem le, da je bila prva stvar, ki sem jo po počasnem ozaveščanju spoznal, da sem osamljen in sam, v roke usode predan.
Poti in cilji so delovali razgaljeni, grozeče blizu, na istem nivoju kot jaz, in razkazovali enoznačne lepote ter pošiljali monotone zvoke in enobarvne odtenke svetlobe, ki so se razlivali in prelivali preko mene in v mene, in nas povezovali na poseben, skrivnosten način.
Moja volja, da pridem do njih, jih osvojim, raziščem, je bila še naprej živa, le da zavestno postavljena v drug plan, izza vprašanj. Kakšna bo cena. Kaj v primeru, če ne bo vidnega napredka. Resne koristi. Novih razsvetlitev in dognanj. Če se bodo ponavljali stari, nekoristni vzorci. In bom še naprej neustavljivo hrepenel po izgubljenih, odtegnjenih užitkih. Predvsem pa, še vedno ne doumel in razumel razlike med živeti in zaživeti. Biti in umreti…
S strmenjem v nebo sem poskušal odkrit, od kod sem padel, z otipavanjem, kam sem priletel, s premišljevanjem, kakšne so možnosti, da zvem. Dokazi so bili skromni, možnosti omejujoče, počutje pa v nasprotju s tem, navdušujoče.
Nenadejano me je prevzel in osvojil občutek, da sem se nehote in nevede znašel na enem od ciljev, ki je na drugem mestu, kot sem si želel, in je drugačen, kot sem pričakoval. Takšen, ki veličino izseva nedvoumno in sam od sebe, ter je vsem na poteh že na daleč viden, magično privlačen, in izbran, kot edini možen.
Mi ga lahko kdo opiše? Nisem dobil odgovora. Ga sploh hočem?
