MREŽA

Še danes ne vem, kdaj in zakaj sem se ujel v mrežo, obvisel v temi, omejen na manjše gibe, obkrožen z vonjem po svežem, poslušajoč nerazumljive zvoke.

Del mene je bil prepričan, da sem jo opazil, ocenil kot lepo, zanimivo, kot že nekaj podobnih prej, se ji pazljivo približal, da bi ugotovil, kaj točno se skriva v njej, in naenkrat izgubil tla pod nogami, padel v njo. Drugi del mene je trdil, da sem v njej že od nekdaj, si želel iti v njo ves čas in tam nameraval ostati. Prepričanji sta se menjavali in spreminjali, in ker se nisem znal odločiti, kaj je prav ali bolj prav, sem poskušal najti odgovor s tehtanjem, kaj je manj in kaj bolj mogoče, naj jemljem to kot nagrado ali kazen, je res oboje, nič od tega, sploh kaj prav razumem ali sem v popolni zmoti, se je bolje vdati ali boriti …

Med iskanjem odgovorov sem izmenoma naletel na vznemirjenje, radovednost, strast, strah, hrepenenje, drznost, hotenje po več in drugačnem, in vztrajno ponavljajočo se željo po živeti, ki je ne razumem in je ne bom, dokler ne bom razumel smrti. Prepričan sem, da mi je življenje več pomembnih stvari pustilo prikritih, kot jih je razkrilo, in obenem naročalo spominu, da pomembna dejstva pozablja, drobna izpostavlja, vse zato, ker nam končne resnice ne more, ne sme razkriti, če pa že, ve, da je ne bi razumeli. Zato je tudi opis tega le delno pravi, ne čisto resničen. Kot življenje.

Zaslišal sem krik in občutil dregljaj. Zmeda, panika, na koncu šok. Do takrat sem slišal le ritmično utripanje mojega srca, čutil utesnjenost nepredirne mreže in videl brezbarvno meglico brez konca, naenkrat pa dobil neznano družbo, ne da bi vedel, zakaj in kaj hoče. Negotovost je prelomila misli na up in obup in moč čustev podvojila. Bilo je, kot bi se pravkar rodil, ne da bi vedel, kakšen svet me čaka.

Sledila je mučna tišina. Zakričal sem, zanihal. Moj krik je bil komaj slišen, nihljaj kratek. Začutil sem dotikanje, slišal mrmranje. Občutek utesnjenosti se je večal. Hotel sem ven. Glasno sem zarjovel, silovito zajokal in se začel divje otepati mreže. Zarezala se mi je v ramena, nogi, telo, me začela dušiti. Med silovitim premetavanjem sem odkril manjšo odprtino in skoznjo s skrajnimi napori izrinil del po del telesa. Obkrožala me je nejasna svetloba. Tla so bila daleč pod menoj in izgledala kot neravno sito. Nedaleč stran je stal ogromen človek, podoben duhu. Zdelo se mi je, da bi se me, ne glede na oddaljenost, lahko dotaknil, da vonjam njegov izdih, slišim njegovo mrmranje, čutim njegovo prisotnost. Zadihan, izmučen, viseč visoko nad tlemi, sem poskusil spregovoriti, pritegniti pozornost, dobiti pomoč. Izzvenelo je v neke vrste kričanje. Sklonil se je, dvignil vrv, na katero je bila privezana mreža, in stopil korak naprej. Postal je manjši, obris prijaznejši, senca svetlejša. Stresel je vrv in z njo mrežo in ni manjkalo veliko, da bi s silne višine padel na tla. Poskušal sem mu razložiti, da sem premajhen, da bi dosegel tla in preveč ranljiv, da bi preživel padec, on pa je po vsaki izrečeni besedi vrv stresal še bolj sunkovito. Po spoznanju, da vse močnejšega tresenja ne bom več dolgo vzdržal, sem začel izbirati med padcem na tla in vrnitvijo v mrežo. Med odločanjem, kaj od tega je manjše zlo, sem ga odganjal, rotil, opozarjal, na koncu v brezupu preklel njegovo početje in svojo usodo. Mreža se je umirila in začel se mi je približevati.

1 NA SITU

Velikan je postajal vse manjši, strop se je začel spuščati, tla dvigovati, in ko je bil že povsem blizu, sem z manjšim skokom dosegel tla.

Vzhičen in srečen, da sem osvobojen, sem mu poskušal steči v objem, a hitreje kot sem šel, dlje je bil, višje je bil strop, bolj bleščeča je bila svetloba in kotanje v tleh globlje. Postalo me je strah, da ga ne bom ujel, ne zvedel, kje sem, kaj me čaka, kdo je in kaj je me privedlo sem. Hotel sem se ga dotakniti, podoživeti vonj, čutiti njegovo prisotnost in zato začel panično teči. Med dirom sem naenkrat podrsal in se med padcem začel vrteti. Med vse počasnejšim vrtenjem sem zagledal skupino bitij z obrazi, ki bi jih pripisal pošastim. Eno je imelo otekel in rdeč obraz, drugo grozljivo upadle oči, tretje na obrazu vse polno brazgotin, četrto je izgledalo kot norec, peto je imelo bleščeče lase in zobe. Vsa so se drsajoče obračala za menoj, in ko sem zaradi slabosti zaprl oči, sem kmalu začutil hladna, spolzka tla. Oči sem odprl počasi in ugotovil, da so mi postala podobna. Izza mojega hrbta jim je v obraz sijal curek mavrične svetlobe in osvetljeval njihov smeh, veselje. Da bi pomiril prekipevajoče se občutke in razvozlal prepletene misli, sem se zazrl v nebo. Vse nazaj se mi je zdelo dvomljivo, brez smisla, vse nevarno nalezljivo, nerazumljivo. Potekalo je prehitro, bilo vsega preveč in zaželel sem si, da se ustavi, razgali, odgovarja, brez da se postavljajo nova vprašanja.

»Veseli se, praznuj! Posnemaj nas!« sem razbral iz smejočega se glasu. Hotel sem tja, k njemu, nekdanjemu velikanu.

»Ne zaveda se še, kakšno srečo je imel, da mu je uspelo,« je resen glas zvenel hladno. Zastokal sem pod težo nerazumljivega očitka o sreči ter se spraševal, o kakšnem uspehu govori, saj ne vem, ne kje sem ne zakaj sem tu.

»Da mu je? Je sploh kdaj komu?!« Piskajoč glas in oster dvom o smislu doživetega sta mi boleče prodirala v glavo, zato sem jo objel z dlanmi.

»Uspe ti pod pogojem, če veš, kaj hočeš, ne česa nočeš,« je zarohnel vzkipljiv glas. Vprašal sem se, kaj hočem in česa ne, in ugotovil, da še ne vem. Zaželel sem si velikanovega objema.

»Ah, kdor misli da ve, ne ve, da to hočejo drugi. Mi le kaj dodamo, preoblikujemo in si potem to prilastimo.« Miren glas je vznemirljive misli naredil pomirjajoče. Nisem in ne bom sam.

»Z eno veliko razliko, da nekateri dodajo malo, nekateri veliko, in da tisti, ki ne dodajo nič, govorijo o tem največ.« Rohneč glas se mi je zdel smešen, tema ponavljajoča se. Bilo je, kot bi se še naprej vrtel v krogu. Pokril sem si ušesa.

»Se ne bi … Zabavali … Pustili besede … Prehode …« Razločno sem razbral le kakšno besedo in po delih slišal smeh in krohot. Upal sem, da je velikan kje blizu, je spoznal, kaj čutim, me bo odpeljal stran, rešil zmede.

»Ne … Izpadel … Začetku … Na koncu …Obžaloval …« Cvileč glas je besede naredil neznosne in med vse močnejšim zatiskanjem ušes me je nekdo ali nekaj začelo potiskati stran.

2 V ROVIH

Spustil sem glavo in poskusil ugotoviti, kdo me potiska, kje je velikan. Videl sem nerazločen kaos nedoločljivih podob in med vzvratnim pomikanjem izgubil tla pod nogami. Med počasnim padanjem sem v strahu pred neznanim poskušal ujeti ponujene roke in hotel reči, da mi je žal, da bi se rad vrnil, ostal pri velikanu, če je potrebno tudi v mreži, a besede niso hotele iz ust, roke ne stran od glave.

Ne vem, kako dolgo sem padal, ne kdaj sem pristal. Ko so se oči navadile mraka, sem zagledal neke vrste rove, ki so se vili v vse smeri. Sem – tja, gor – dol. Eni so bili temni, drugi osvetljeni, nekatere je zastirala meglica, v nekaterih so se prelivale čudovite barve. Po njih so tekle, poskakovale, letele, drsele, se kotalile, plazile, vrtele igrače vseh vrst in oblik. Da bi se v miru odločil, kako naprej, sem začel iskati miren, slep rov. Igrače so me usmerjale v razne smeri in me opozarjale na pasti, kot je zamenjava konca in začetka rova, sprememba nagiba iz gor v dol, zožitev brez povoda. Med dajanjem napotkov so se igrale naprej in delovale, kot da se jim vse, kar počnejo, zdi skrajno zabavno. Pazljivo sem se plazil navzdol in navzgor, preko potokov, livad, tesnih prehodov, strmih klančin, vse, da bi našel kak slep odcep. Brez uspeha. Na koncu mi je začel slediti majhen helikopter, ki je v hitrih, nizkih preletih spuščal barvni dim z napisom »Bodi kot mi!« in se mi, ne glede na moje vse bolj odločno odganjanje, vse bolj približeval. Naveličan iskanja, ropotanja igrač, umikanja helikopterju in že skoraj brez moči sem legel sredi večjega rova in vdan v usodo čakal, da se zgodi, kar se mora. Naenkrat se je vse umirilo in nad menoj se je pojavila silhueta robota.

»Strahopetec. Vstani, nastavi prsa.« Povlekel me je za roko in poskušal postavit na noge.

»Nov sem. In še ne vem ...« nisem hotel vstati.

»Zdaj veš, kar je treba.«

»Izčrpan sem .«

»Izgovor.«

»Poigravali so se z menoj!«

»So brez izbire. Izgubili so značaj.«

»Se ves čas igrate? Je igra vse, kar imate?«

»Sčasoma boš zvedel vse, kar je treba.« Približal se je obrazu. »Že veš vse, imaš, kar te zanima?«

»Vem, da imam veliko časa za igranje.«

»Sem mislil, da si igrača.«

»In igralec. Le redki imajo to srečo.«

»Zveni zabavno.«

»V resnici je strašno resna stvar.«

»In s kom se igraš?«

»Z izbranci. Kot igralec lahko izbiram, s kom bom igral. Izberi igro.«

»Skrivalnice. Se lahko skrijem?«

»Če te najdem, se mi boš moral odkupiti.«

»S čim groznim, lepim?«

»Mi skozi spoved razodeti, kaj najbolj sovražiš! Skrij se!«

Zvenelo je kot dobra kupčija. Zabaval se bom in se obenem rešil slabih stvari, sem povzel, preden sem stekel. Zavlekel sem se v slep, temen odcep, ki sem ga zdaj z lahkoto našel, in se skril v najodročnejši, najtemnejši kot. Napeto čakanje, ali in kdaj me bo našel, in duhamorno premlevanje o tem, kaj mu razodeti in zakaj to hoče, ter vse bolj čuden položaj, podoben zapredku, so povzročili vse hujše ščemenje v trebuhu. Postalo mi je slabo. Trebuh se mi je napel kot žoga.

Med odpenjanjem hlač sem zaslišal njegov glas: »Imam te.«

»Samo da …«

»Najprej povej.«

»Ne bom vzdržal.«

»Prelomil boš obljubo in se nikoli igral.« Ob tem je dvignil roki visoko v zrak. »Za vedno ostal igrača!«

»Ne, saj bom, pozneje …« Zaradi vse hujših bolečin se mi je obraz popačil, jezik otrdel. Robot je spustil eno od rok in me prijel za uho.

»Igre je konec!« je povzdignil glas. Vsebina trebuha se je razlila po zadnjici in nogi.

»S tem se strinja tudi trebuh!«

»Govori. Izpolni obljubo,« je ukazal in me povlekel za uho.

»Sovražim biti tu!« Vlekel je še močneje. »V tem položaju!« Napel vse moči. »Takšen kot sem!«

»Sovražiš se.«

»Vse sovražim! Vse!«

Zbral sem vso jezo in bes tega dne ter se ga z brco v roko osvobodil. Tekel sem kot poblaznel, in ko sem ugotovil, da mi ne sledi, sem začel iskati vodo, da se umijem, izmijem smrad. Takoj, ko sem jo našel, so igrače vso vodo posesale, izpihale, preusmerile daleč stran ter se, tik preden sem prišel do njih, igraje razbežale. Zanje je bila to igra, zame nočna mora. Skril sem se v kotanjo, obsedel, si ponižan zaželel, da jih odnese voda, jim rove zasuje velikan in molil, da tega, kar se mi je zgodilo, nikoli nihče ne izve. Zvil sem se v klopčič in vse, kar sem hotel, je bilo zaspati in spati čim dlje.

3 NA VRTINCU

Prebudil sem se na dvigajočem se curku vode, ki me je po silovitem premetavanju izvrgel v nejasen preplet nevihtnih oblakov in vrtincev, ki so bili med seboj povezani in prepredeni s strelami in bliski. Stoječ na enem od vrtincev sem sredi silovite nevihte čakal na svoj konec. Si ga po svoje želel. Svet se mi je zdel skrajno krivičen in življenje neopisljivo grozno, nesmiselno in samotno. Premetavalo me je sem in tja brez moje privolitve, me omejevalo pri izbiri, kaj bom počel, drugim dovoljevalo, da se z menoj igrajo, poigravajo, me zavajajo in ponižujejo.

Prepustil sem se počasnemu vrtenju in med pripravami na skok v brezno vrtinca, to je v smrt ali odrešenje, na bližnjem oblaku zagledal lepo, vitko bitje. V siju nevihte je izgledala kot angel. Ujela sva se s pogledom. Stopila je na blisk in se ustavila tik pred menoj. Gledala me je v oči in vprašal sem jo prvo reč, ki mi je padla na misel.

»Zakaj sva se znašla na najhujšem kraju na svetu?«

»Ne skrbi. Vse hudo enkrat izgine.«

»Nočem čakati. Hočem stran.«

Dotaknila se je svojih plapolajočih las: »Zaželi si kaj.«

»Da nikoli več ne srečam igrač. Grozne so!«

»Tega niso počele tebi, to so počele zase.«

»Jih poznaš?«

»Vsi jih. In kot vsi, tudi one ne prenesejo, da bi bile v nesreči, osamljenosti ali žalosti. Same.«

»Robot je trdil drugače. Ga poznaš?«

»Že od nekdaj. Ni mu bilo mar zate, ve le zase.«

»Ni res. Hotel je, da se mu razodenem, spovem, se osvobodim svoje najhujše nesreče.«

»Da bi dobil nadzor, mu postal podrejen. Ujel si se v lastno past.«

»Nisem ga klical, vabil ...«

Na usta mi je dala prst. Okoli naju so začeli krožiti klovni in se mi posmehovali, se pačili, zmrdovali. Nekateri so bili na pogled vražji, drugi prijazni, eni imeli posmeh zloben, drugi lep. Njihov ples je bil vabljiv, pogled na njih odvraten.

»Pojdi!« je zavpil največji med njimi. »Tja, kjer je sonce,« so dodali drugi.

»Šele prišla sva! Ne veva, kje je!« sem zakričal, da bi preglasil bliske in grmenje.

»Ti. Ne ona.« Pogledal sem jo vprašujoče. Bliski so osvetljevali hladen pogled.

»Pojdi! Kradeš nam čas in ne znaš se smejati, kot se zna ona!« Vsi so se ozrli k njej. V razvnete občutke se je naselil dvom. Kdo je, kam spada, kaj hoče? Krog plesa se je manjšal, bili so vse bližje.

Prijela me je za dlan in jo položila na srce. Klovni so zavzdihnili, pogledal sem jo in vprašal. »Kaj hočejo od mene?!«

»Nemogoče. Da bi ne prišel.«

»Povej jim! Poslušali te bodo, ti verjeli, to sprejeli.« Bilo me je strah, da tega ne bo hotela, smela, ne zmogla.

V odgovor na to je v mimohodu njihovega plesa ujela enega izmed njih, ga objela, poljubila in začela lovit naslednjega. Klovn je začel teči po strelah in bliskih in se vesti, kot da bi srečal klovnojedca. Eden po eden so mu sledili in vpili: »Nesreča je prišla nad nas!«

»Zbežal je! Ker?«

»Je izgubil povod za posmeh. Ne skrbi, že jutri bodo pozabili na vse in ponovili ples.« Zvenela je, kot bi ne hotela povedati vsega, kar ve o njih.

»Se zavedajo tega?«

»Bi se, če bi se znali jokati, gledati v sonce, se smejati samemu sebi. Se ti zdim smešna?«

Zdela se mi je lepa, kot bi angel naj bil. »Ne, zdiš se mi lepa. Kot lutka. Si lutka?«

»Če to hočeš. Hočeš?«

»In kaj naj bom jaz?«

»Kar si želiš.«

»Saj ne vem… Biti srečen.«

Dotaknila se je mojih lic. »Kakšna imena daješ lepim stvarem?«

»Takšna, ki me spominjajo na lepe dogodke.«

»Najlepša stvar, ki si jo doživel?«

»Dotik v sanjah.«

»Ti boš Dotik in jaz Sanje.«

»In namen tega?«

»Dotik sledi svojim Sanjam.«

»V katero smer?

»Smer Miren zaliv.«

4 MED KLETKAMI

Skočila je na strelo, se oprijela bliska, me povabila, da se ji pridružim. Sanje to smejo, mene bi ubilo, vsaj ohromilo, sem v strahu obstal.

»Ne smem! Saj veš …«

»Zdaj veš, zakaj se človeku brez poguma zdi svet krivičen! Ker si ne upa biti njegov del, je le njegov sluga.«

Hotel sem zavpiti, da ni res, da je v nevihti vsak človek ranljiv, nemočen … a je glas odpihnil orkanski veter in nedolgo zatem tudi mene z njim.

Med lebdenjem sem videl, kako je izpustila blisk, odbila strelo in mi sledila. Hotel sem jo prijeti za roko, ji povedati, da ima prav, da je lepa in da si jo želim. Nevihta je v trenutku, ko sem se je hotel dotakniti, izginila in padla sva v megleno močvirje. Vstala je in se zagledala vame. Imela je upadel izraz in razmršene lase. Izgledala je kot padli angel.

»Tvoje oči! Drugačne so.« Dotaknil sem se jih.

»Utapljajo se v lepih občutkih.«

»Kdo te je poslal!?«

»Bog ve. Ali pa nihče.«

Objel sem jo in jo držal, vse dokler blato ni odteklo in se megla razkadila. Stala sva v eni od kovinskih kletk.

V neštetih kletkah, med seboj zelo različnih si, so postopali posamezniki, pari, družine in na njih stali veliki stroji, med njimi žerjavi, visoko na nebu ogromne luči. Čutila sta se hlad in nemir.

»Kaj bova?« sem vprašal opazujoč kletko.

»Poskrbela zase, kot to pritiče ljudem.«

Opogumljen od novih, neznanih občutkov, sem začel suvati v palice, da bi našel izhod.

»Odprta je!« je iz sosednje kletke zavpila ženska in nama pokazala, kako se odpre.

»Zakaj potem kletka?« sem jo vprašal in poskušal ujeti njen pogled, ki je tekal sem in tja.

»Da si odpočijemo od nas.« Žerjavi so se ves čas premikali, povzročali dim, luči prižigale, ugašale, spreminjale barvo.

»Ne razumem!?«

»Ugotovili smo, da smo, kar smo, šele ko smo s stroji!« je odgovoril moški v njeni bližini.

Sklepal sem, da me ni razumel ali ni poznal odgovora. Slišal se je vse močnejši hrup, ki se je približeval in oddaljeval.

»Pa žerjavi?«

»Žerjavi nas premikajo sem in tja. Koga postavijo višje, koga bližje, spet koga nižje, dlje od nas, tu in tam koga zavržejo. Odvisno od zaslug. Potreb. Sreče. Kdaj pride do pravih bitk. Vsi pač ne morejo biti na istem mestu in imeti istih stvari. Na srečo jih v glavnem skupijo luči.«

»Ker so nepomembne?«

»Ne, niso. So zato, da poudarijo, razsvetijo, kar je pomembno, zameglijo, če se je izpelo, je za na odpad.«

»Zveni kruto.«

»Ko se boš navadil, ti bo postalo všeč, ko ti bo všeč, ne boš več mogel brez tega.«

»Brez česa?!«

»Razumel boš, ko boš odrasel«, je dejala in zaprla kletko.

»Nočem tega! Hočem, da greva drugam.«

»Nimava kam. Vsaj ne skupaj.«

Zaslišalo se je škrtanje kovine in rohnenje žerjavov, ki so začeli premikati kletke.

»Zbeživa, dokler še imava čas!«

»Zmogla bova! Potrpi!« je dejala obupujoče nežno.

»Vse še lahko popraviva, spremeniva. Vse! Samo pojdiva!«

»Ne smeva, dokler je najina sreča odvisna od tega. Ko ne bo več, greva.« Nisem je razumel. Poljubila me je na usta. Čustva so izrinila misli, razuma se ni več dalo nadzorovati, njenemu angelskem telesu se ni dalo upreti. Karkoli sem storil, kamorkoli sem šel, sem se vedno vrnil k poljubu, dotiku, njenim očem.

Najino kletko so preselili bližje sredini in bilo je, kot bi živela sredi mravljišča. Vse naokoli sem ob vsaki priložnosti spraševal o smislu tega početja in od vseh dobil, po njenem mnenju, bogokleten odgovor, da je raj nastal iz pekla in ne pekel iz raja.

Pogovori po preselitvi so bili dolgi, začetek življenja težak. Motiv za vztrajanje je našla v stvareh, ki se bodo zgodile nekoč, nekje, zaradi naju.

Da bi čas do nekoč minil čimprej, sem mu poskušal odvzeti moč. Da bi moč poljuba ne zbledela, sem počel, kar se je zdelo prav. Počel, kar so počeli drugi, in si želel vse več in vse pogosteje.

Kletke so bile vse lepše, stroji vse večji, hitrejši in na nek še posebej uspešen delovni dan sem končno sprejel njihovo trditev, da je v besedah veliko laži, v zvoku strojev v glavnem resnica.

Da bi jo na to, kar je nekoč bilo in nekoč bo, redno opominjal, sem jo pogosto presenetil z lastno izdelano igračo ali sliko veselega klovna in jo vedno na novo iz srca nasmejal z ugotovitvijo, da z neba ob vsem lepem prihajata tudi hudič in orkan in celo midva. Na moje večno vprašanje, koliko bližje je najin nekoč, me je z nasmehom angela venomer prepričala: »Vse bližje. Ko bo blizu kot sva si midva, greva,« in me je objela.

»Kaj bi, vsega se ne da imeti, a brez nič se ne da preživeti,« je bil napis na enem od strojev, ki sem ga srečeval vsak dan, ne glede na to, da sem vedno izbral drugo pot do doma. Ko se je že zdelo, da ni več novih poti in da bom večno srečeval ta napis, sem nehote odkril pot, ki je vodila do pravljičnega gozda. Pravljičen sem ga poimenoval zato, ker sem edini vedel, zakaj obstaja in čemu je tam.

5 PAJČEVINA

Ne vem, kdaj točno sem zaznal, da sem obdan z nevidno pajčevino, ne kdaj sem dokončno dojel, da me nepopustljivo drži in neusmiljeno vleče naprej.

Vem le, da sem v duši vse pogosteje čutil rahlo podrhtavanje, ki se je sčasoma iz prijetnega ščemenja prelevilo v boleče vznemirjenje. Stvari okoli mene so se začele spreminjat. Prej raznobarvne, raznovrstne, večnamenske so dobile en sam predznak – temne ali svetle, uporabne ali neuporabne, smiselne ali brezpredmetne. Všeč mi je postala enoličnost, ponavljanje. Skozi gozd sem začel hoditi po isti poti, vse dlje sledil petju kukavice, vztrajno opazoval vrhove dreves in zato nekega dne nehote padel v jamo. Od takrat prosti čas v glavnem preživljam v njej. Med posedanjem opazujem grm, ki se s skrajnimi napori oklepa ozkega roba, in kuščarja, kako me med nepremičnim strmenjem gleda z vedno drugačnim pogledom. Dosežena spokojnost omehča pritisk pajčevine in enoličnost, prežeta z nedejavnostjo, razgalja njen nesmisel.

Bolj kot se trudim drugim razložiti moje odkritje ter jim skušam pomagati ubežati mu, manj jih zanima. Celo ona je vse bolj prepričana, da se mi to dogaja, ker sem obseden sam s seboj, a moje dodatne razlage o pajčevini časa bi bile odveč, saj tega kot angel brez časa, nikoli ne bi, ne bo razumela.

Ne glede na to ali ravno za to vse raje hodim tja. Vsakodnevna pot me napoji z blažilnim učinkom spoznanja, da vem nekaj, česar drugi ne. Naključne misli, ki jih zapisujem na steno jame, potrjujejo temu, kar počnem. Kuščarjevo obnašanje dokazuje, da je smiselno razkriti le, kar zanima druge, bledenje mladega grma pa me opominja, da bo nek dan nehal rasti, živeti. Ne zaradi njega, mene, kuščarja, njih. Zaradi pajčevine.

»Med umiranjem se bo razkrila laž, s smrtjo razodela resnica. Da boš lahko prepoznal laž in razumel resnico, boš moral ta čas preživeti ob njem.« Še danes ne vem, kdo in kdaj je izrekel te besede, a če bi ugibal, bi rekel, da jih nosim v sebi že od začetka.

Ne glede na to, da so me proglasili za nadležnega čudaka, jim tega ne zamerim, in čeprav se iz tega norčujejo, me to ne boli. Bolj me skrbi, ker ne razumejo niti tega, da je jama vrzel, resda neskončno majhna, ki omogoča vsaj delni, začasni pobeg pred vsem. Zavračajo moje sklepe in vztrajno ponavljajo, da lahko pobegnemo le na nebo, ker tam ni dokončnih meja in otipljivega konca. Vztrajam, da lahko dokažem, da je v jami to, kar iščejo na nebu, in da bodo to zagledali le, če bodo vse drugo spregledali. »Vse!« vsakemu posebej ponavljam. Smejejo se, zamahujejo in ker ne odneham, pristanejo, da pridejo opolnoči preverit, kdo od nas ima prav.

Noč v jami. Ni lune, nobenih zvezd, ne vidim grma, kuščar najbrž spi. Čakam. Nikogar ni. Pred zoro slišim korake. Sanje?

»Spet si verjel na besedo,« je zašepetala.

»Nisem verjel. Upal, hrepenel.«

S svečo si je osvetlila lase. »Kje je? Kako izgleda?«

»Najbrž za vsakogar drugače.«

»Na kaj si pomislil, ko se te je prvič dotaknila?«

»Kako ji naj ubežim.«

»Se je bojiš?«

»Ne nje, bojim se smeri, v katero nas vleče.«

»Mogoče je to edina izbira.«

»Potem je vse brez smisla.«

»Tako to vidijo tvoje oči.« Govorila je vse tišje. »Ne vse.« Zvenelo je, kot da jo je prvič nečesa strah izreči. »In ne …« Umaknila je svečo.

»Zvedel bom, ko bo umrl grm. Ti, ko bom umrl jaz. Drugi, ko …« Odšla je, vedoč, da ne znam dokončati stavka.

Bojim se samote in teme, zato začnem moliti: Verjamem, da čas ne teče brez pomena, da zavedanje ne obstaja zaradi kazni, smrt, ker si življenja ne zaslužimo.

Začelo se je jasniti, grm je še vedno živ in kuščar strmi vame rekoč: »Najdite že enkrat to! In že končno postanite ljudje!« Zdaj verjamem, da vse kar živi, govori.

Ne preostane mi drugega, kot da počakam na smrt grma, da se lahko vrnem. K angelu. Kot angel.

Še danes ne vem, kdaj in zakaj sem se ujel v mrežo, obvisel v temi, omejen na manjše gibe, obkrožen z vonjem po svežem, poslušajoč nerazumljive zvoke.

Del mene je bil prepričan, da sem jo opazil, ocenil kot lepo, zanimivo, kot že nekaj podobnih prej, se ji pazljivo približal, da bi ugotovil, kaj točno se skriva v njej, in naenkrat izgubil tla pod nogami, padel v njo. Drugi del mene je trdil, da sem v njej že od nekdaj, si želel iti v njo ves čas in tam nameraval ostati. Prepričanji sta se menjavali in spreminjali, in ker se nisem znal odločiti, kaj je prav ali bolj prav, sem poskušal najti odgovor s tehtanjem, kaj je manj in kaj bolj mogoče, naj jemljem to kot nagrado ali kazen, je res oboje, nič od tega, sploh kaj prav razumem ali sem v popolni zmoti, se je bolje vdati ali boriti …

Med iskanjem odgovorov sem izmenoma naletel na vznemirjenje, radovednost, strast, strah, hrepenenje, drznost, hotenje po več in drugačnem, in vztrajno ponavljajočo se željo po živeti, ki je ne razumem in je ne bom, dokler ne bom razumel smrti. Prepričan sem, da mi je življenje več pomembnih stvari pustilo prikritih, kot jih je razkrilo, in obenem naročalo spominu, da pomembna dejstva pozablja, drobna izpostavlja, vse zato, ker nam končne resnice ne more, ne sme razkriti, če pa že, ve, da je ne bi razumeli. Zato je tudi opis tega le delno pravi, ne čisto resničen. Kot življenje.

Zaslišal sem krik in občutil dregljaj. Zmeda, panika, na koncu šok. Do takrat sem slišal le ritmično utripanje mojega srca, čutil utesnjenost nepredirne mreže in videl brezbarvno meglico brez konca, naenkrat pa dobil neznano družbo, ne da bi vedel, zakaj in kaj hoče. Negotovost je prelomila misli na up in obup in moč čustev podvojila. Bilo je, kot bi se pravkar rodil, ne da bi vedel, kakšen svet me čaka.

Sledila je mučna tišina. Zakričal sem, zanihal. Moj krik je bil komaj slišen, nihljaj kratek. Začutil sem dotikanje, slišal mrmranje. Občutek utesnjenosti se je večal. Hotel sem ven. Glasno sem zarjovel, silovito zajokal in se začel divje otepati mreže. Zarezala se mi je v ramena, nogi, telo, me začela dušiti. Med silovitim premetavanjem sem odkril manjšo odprtino in skoznjo s skrajnimi napori izrinil del po del telesa. Obkrožala me je nejasna svetloba. Tla so bila daleč pod menoj in izgledala kot neravno sito. Nedaleč stran je stal ogromen človek, podoben duhu. Zdelo se mi je, da bi se me, ne glede na oddaljenost, lahko dotaknil, da vonjam njegov izdih, slišim njegovo mrmranje, čutim njegovo prisotnost. Zadihan, izmučen, viseč visoko nad tlemi, sem poskusil spregovoriti, pritegniti pozornost, dobiti pomoč. Izzvenelo je v neke vrste kričanje. Sklonil se je, dvignil vrv, na katero je bila privezana mreža, in stopil korak naprej. Postal je manjši, obris prijaznejši, senca svetlejša. Stresel je vrv in z njo mrežo in ni manjkalo veliko, da bi s silne višine padel na tla. Poskušal sem mu razložiti, da sem premajhen, da bi dosegel tla in preveč ranljiv, da bi preživel padec, on pa je po vsaki izrečeni besedi vrv stresal še bolj sunkovito. Po spoznanju, da vse močnejšega tresenja ne bom več dolgo vzdržal, sem začel izbirati med padcem na tla in vrnitvijo v mrežo. Med odločanjem, kaj od tega je manjše zlo, sem ga odganjal, rotil, opozarjal, na koncu v brezupu preklel njegovo početje in svojo usodo. Mreža se je umirila in začel se mi je približevati.

1 NA SITU

Velikan je postajal vse manjši, strop se je začel spuščati, tla dvigovati, in ko je bil že povsem blizu, sem z manjšim skokom dosegel tla.

Vzhičen in srečen, da sem osvobojen, sem mu poskušal steči v objem, a hitreje kot sem šel, dlje je bil, višje je bil strop, bolj bleščeča je bila svetloba in kotanje v tleh globlje. Postalo me je strah, da ga ne bom ujel, ne zvedel, kje sem, kaj me čaka, kdo je in kaj je me privedlo sem. Hotel sem se ga dotakniti, podoživeti vonj, čutiti njegovo prisotnost in zato začel panično teči. Med dirom sem naenkrat podrsal in se med padcem začel vrteti. Med vse počasnejšim vrtenjem sem zagledal skupino bitij z obrazi, ki bi jih pripisal pošastim. Eno je imelo otekel in rdeč obraz, drugo grozljivo upadle oči, tretje na obrazu vse polno brazgotin, četrto je izgledalo kot norec, peto je imelo bleščeče lase in zobe. Vsa so se drsajoče obračala za menoj, in ko sem zaradi slabosti zaprl oči, sem kmalu začutil hladna, spolzka tla. Oči sem odprl počasi in ugotovil, da so mi postala podobna. Izza mojega hrbta jim je v obraz sijal curek mavrične svetlobe in osvetljeval njihov smeh, veselje. Da bi pomiril prekipevajoče se občutke in razvozlal prepletene misli, sem se zazrl v nebo. Vse nazaj se mi je zdelo dvomljivo, brez smisla, vse nevarno nalezljivo, nerazumljivo. Potekalo je prehitro, bilo vsega preveč in zaželel sem si, da se ustavi, razgali, odgovarja, brez da se postavljajo nova vprašanja.

»Veseli se, praznuj! Posnemaj nas!« sem razbral iz smejočega se glasu. Hotel sem tja, k njemu, nekdanjemu velikanu.

»Ne zaveda se še, kakšno srečo je imel, da mu je uspelo,« je resen glas zvenel hladno. Zastokal sem pod težo nerazumljivega očitka o sreči ter se spraševal, o kakšnem uspehu govori, saj ne vem, ne kje sem ne zakaj sem tu.

»Da mu je? Je sploh kdaj komu?!« Piskajoč glas in oster dvom o smislu doživetega sta mi boleče prodirala v glavo, zato sem jo objel z dlanmi.

»Uspe ti pod pogojem, če veš, kaj hočeš, ne česa nočeš,« je zarohnel vzkipljiv glas. Vprašal sem se, kaj hočem in česa ne, in ugotovil, da še ne vem. Zaželel sem si velikanovega objema.

»Ah, kdor misli da ve, ne ve, da to hočejo drugi. Mi le kaj dodamo, preoblikujemo in si potem to prilastimo.« Miren glas je vznemirljive misli naredil pomirjajoče. Nisem in ne bom sam.

»Z eno veliko razliko, da nekateri dodajo malo, nekateri veliko, in da tisti, ki ne dodajo nič, govorijo o tem največ.« Rohneč glas se mi je zdel smešen, tema ponavljajoča se. Bilo je, kot bi se še naprej vrtel v krogu. Pokril sem si ušesa.

»Se ne bi … Zabavali … Pustili besede … Prehode …« Razločno sem razbral le kakšno besedo in po delih slišal smeh in krohot. Upal sem, da je velikan kje blizu, je spoznal, kaj čutim, me bo odpeljal stran, rešil zmede.

»Ne … Izpadel … Začetku … Na koncu …Obžaloval …« Cvileč glas je besede naredil neznosne in med vse močnejšim zatiskanjem ušes me je nekdo ali nekaj začelo potiskati stran.

2 V ROVIH

Spustil sem glavo in poskusil ugotoviti, kdo me potiska, kje je velikan. Videl sem nerazločen kaos nedoločljivih podob in med vzvratnim pomikanjem izgubil tla pod nogami. Med počasnim padanjem sem v strahu pred neznanim poskušal ujeti ponujene roke in hotel reči, da mi je žal, da bi se rad vrnil, ostal pri velikanu, če je potrebno tudi v mreži, a besede niso hotele iz ust, roke ne stran od glave.

Ne vem, kako dolgo sem padal, ne kdaj sem pristal. Ko so se oči navadile mraka, sem zagledal neke vrste rove, ki so se vili v vse smeri. Sem – tja, gor – dol. Eni so bili temni, drugi osvetljeni, nekatere je zastirala meglica, v nekaterih so se prelivale čudovite barve. Po njih so tekle, poskakovale, letele, drsele, se kotalile, plazile, vrtele igrače vseh vrst in oblik. Da bi se v miru odločil, kako naprej, sem začel iskati miren, slep rov. Igrače so me usmerjale v razne smeri in me opozarjale na pasti, kot je zamenjava konca in začetka rova, sprememba nagiba iz gor v dol, zožitev brez povoda. Med dajanjem napotkov so se igrale naprej in delovale, kot da se jim vse, kar počnejo, zdi skrajno zabavno. Pazljivo sem se plazil navzdol in navzgor, preko potokov, livad, tesnih prehodov, strmih klančin, vse, da bi našel kak slep odcep. Brez uspeha. Na koncu mi je začel slediti majhen helikopter, ki je v hitrih, nizkih preletih spuščal barvni dim z napisom »Bodi kot mi!« in se mi, ne glede na moje vse bolj odločno odganjanje, vse bolj približeval. Naveličan iskanja, ropotanja igrač, umikanja helikopterju in že skoraj brez moči sem legel sredi večjega rova in vdan v usodo čakal, da se zgodi, kar se mora. Naenkrat se je vse umirilo in nad menoj se je pojavila silhueta robota.

»Strahopetec. Vstani, nastavi prsa.« Povlekel me je za roko in poskušal postavit na noge.

»Nov sem. In še ne vem ...« nisem hotel vstati.

»Zdaj veš, kar je treba.«

»Izčrpan sem .«

»Izgovor.«

»Poigravali so se z menoj!«

»So brez izbire. Izgubili so značaj.«

»Se ves čas igrate? Je igra vse, kar imate?«

»Sčasoma boš zvedel vse, kar je treba.« Približal se je obrazu. »Že veš vse, imaš, kar te zanima?«

»Vem, da imam veliko časa za igranje.«

»Sem mislil, da si igrača.«

»In igralec. Le redki imajo to srečo.«

»Zveni zabavno.«

»V resnici je strašno resna stvar.«

»In s kom se igraš?«

»Z izbranci. Kot igralec lahko izbiram, s kom bom igral. Izberi igro.«

»Skrivalnice. Se lahko skrijem?«

»Če te najdem, se mi boš moral odkupiti.«

»S čim groznim, lepim?«

»Mi skozi spoved razodeti, kaj najbolj sovražiš! Skrij se!«

Zvenelo je kot dobra kupčija. Zabaval se bom in se obenem rešil slabih stvari, sem povzel, preden sem stekel. Zavlekel sem se v slep, temen odcep, ki sem ga zdaj z lahkoto našel, in se skril v najodročnejši, najtemnejši kot. Napeto čakanje, ali in kdaj me bo našel, in duhamorno premlevanje o tem, kaj mu razodeti in zakaj to hoče, ter vse bolj čuden položaj, podoben zapredku, so povzročili vse hujše ščemenje v trebuhu. Postalo mi je slabo. Trebuh se mi je napel kot žoga.

Med odpenjanjem hlač sem zaslišal njegov glas: »Imam te.«

»Samo da …«

»Najprej povej.«

»Ne bom vzdržal.«

»Prelomil boš obljubo in se nikoli igral.« Ob tem je dvignil roki visoko v zrak. »Za vedno ostal igrača!«

»Ne, saj bom, pozneje …« Zaradi vse hujših bolečin se mi je obraz popačil, jezik otrdel. Robot je spustil eno od rok in me prijel za uho.

»Igre je konec!« je povzdignil glas. Vsebina trebuha se je razlila po zadnjici in nogi.

»S tem se strinja tudi trebuh!«

»Govori. Izpolni obljubo,« je ukazal in me povlekel za uho.

»Sovražim biti tu!« Vlekel je še močneje. »V tem položaju!« Napel vse moči. »Takšen kot sem!«

»Sovražiš se.«

»Vse sovražim! Vse!«

Zbral sem vso jezo in bes tega dne ter se ga z brco v roko osvobodil. Tekel sem kot poblaznel, in ko sem ugotovil, da mi ne sledi, sem začel iskati vodo, da se umijem, izmijem smrad. Takoj, ko sem jo našel, so igrače vso vodo posesale, izpihale, preusmerile daleč stran ter se, tik preden sem prišel do njih, igraje razbežale. Zanje je bila to igra, zame nočna mora. Skril sem se v kotanjo, obsedel, si ponižan zaželel, da jih odnese voda, jim rove zasuje velikan in molil, da tega, kar se mi je zgodilo, nikoli nihče ne izve. Zvil sem se v klopčič in vse, kar sem hotel, je bilo zaspati in spati čim dlje.

3 NA VRTINCU

Prebudil sem se na dvigajočem se curku vode, ki me je po silovitem premetavanju izvrgel v nejasen preplet nevihtnih oblakov in vrtincev, ki so bili med seboj povezani in prepredeni s strelami in bliski. Stoječ na enem od vrtincev sem sredi silovite nevihte čakal na svoj konec. Si ga po svoje želel. Svet se mi je zdel skrajno krivičen in življenje neopisljivo grozno, nesmiselno in samotno. Premetavalo me je sem in tja brez moje privolitve, me omejevalo pri izbiri, kaj bom počel, drugim dovoljevalo, da se z menoj igrajo, poigravajo, me zavajajo in ponižujejo.

Prepustil sem se počasnemu vrtenju in med pripravami na skok v brezno vrtinca, to je v smrt ali odrešenje, na bližnjem oblaku zagledal lepo, vitko bitje. V siju nevihte je izgledala kot angel. Ujela sva se s pogledom. Stopila je na blisk in se ustavila tik pred menoj. Gledala me je v oči in vprašal sem jo prvo reč, ki mi je padla na misel.

»Zakaj sva se znašla na najhujšem kraju na svetu?«

»Ne skrbi. Vse hudo enkrat izgine.«

»Nočem čakati. Hočem stran.«

Dotaknila se je svojih plapolajočih las: »Zaželi si kaj.«

»Da nikoli več ne srečam igrač. Grozne so!«

»Tega niso počele tebi, to so počele zase.«

»Jih poznaš?«

»Vsi jih. In kot vsi, tudi one ne prenesejo, da bi bile v nesreči, osamljenosti ali žalosti. Same.«

»Robot je trdil drugače. Ga poznaš?«

»Že od nekdaj. Ni mu bilo mar zate, ve le zase.«

»Ni res. Hotel je, da se mu razodenem, spovem, se osvobodim svoje najhujše nesreče.«

»Da bi dobil nadzor, mu postal podrejen. Ujel si se v lastno past.«

»Nisem ga klical, vabil ...«

Na usta mi je dala prst. Okoli naju so začeli krožiti klovni in se mi posmehovali, se pačili, zmrdovali. Nekateri so bili na pogled vražji, drugi prijazni, eni imeli posmeh zloben, drugi lep. Njihov ples je bil vabljiv, pogled na njih odvraten.

»Pojdi!« je zavpil največji med njimi. »Tja, kjer je sonce,« so dodali drugi.

»Šele prišla sva! Ne veva, kje je!« sem zakričal, da bi preglasil bliske in grmenje.

»Ti. Ne ona.« Pogledal sem jo vprašujoče. Bliski so osvetljevali hladen pogled.

»Pojdi! Kradeš nam čas in ne znaš se smejati, kot se zna ona!« Vsi so se ozrli k njej. V razvnete občutke se je naselil dvom. Kdo je, kam spada, kaj hoče? Krog plesa se je manjšal, bili so vse bližje.

Prijela me je za dlan in jo položila na srce. Klovni so zavzdihnili, pogledal sem jo in vprašal. »Kaj hočejo od mene?!«

»Nemogoče. Da bi ne prišel.«

»Povej jim! Poslušali te bodo, ti verjeli, to sprejeli.« Bilo me je strah, da tega ne bo hotela, smela, ne zmogla.

V odgovor na to je v mimohodu njihovega plesa ujela enega izmed njih, ga objela, poljubila in začela lovit naslednjega. Klovn je začel teči po strelah in bliskih in se vesti, kot da bi srečal klovnojedca. Eden po eden so mu sledili in vpili: »Nesreča je prišla nad nas!«

»Zbežal je! Ker?«

»Je izgubil povod za posmeh. Ne skrbi, že jutri bodo pozabili na vse in ponovili ples.« Zvenela je, kot bi ne hotela povedati vsega, kar ve o njih.

»Se zavedajo tega?«

»Bi se, če bi se znali jokati, gledati v sonce, se smejati samemu sebi. Se ti zdim smešna?«

Zdela se mi je lepa, kot bi angel naj bil. »Ne, zdiš se mi lepa. Kot lutka. Si lutka?«

»Če to hočeš. Hočeš?«

»In kaj naj bom jaz?«

»Kar si želiš.«

»Saj ne vem… Biti srečen.«

Dotaknila se je mojih lic. »Kakšna imena daješ lepim stvarem?«

»Takšna, ki me spominjajo na lepe dogodke.«

»Najlepša stvar, ki si jo doživel?«

»Dotik v sanjah.«

»Ti boš Dotik in jaz Sanje.«

»In namen tega?«

»Dotik sledi svojim Sanjam.«

»V katero smer?

»Smer Miren zaliv.«

4 MED KLETKAMI

Skočila je na strelo, se oprijela bliska, me povabila, da se ji pridružim. Sanje to smejo, mene bi ubilo, vsaj ohromilo, sem v strahu obstal.

»Ne smem! Saj veš …«

»Zdaj veš, zakaj se človeku brez poguma zdi svet krivičen! Ker si ne upa biti njegov del, je le njegov sluga.«

Hotel sem zavpiti, da ni res, da je v nevihti vsak človek ranljiv, nemočen … a je glas odpihnil orkanski veter in nedolgo zatem tudi mene z njim.

Med lebdenjem sem videl, kako je izpustila blisk, odbila strelo in mi sledila. Hotel sem jo prijeti za roko, ji povedati, da ima prav, da je lepa in da si jo želim. Nevihta je v trenutku, ko sem se je hotel dotakniti, izginila in padla sva v megleno močvirje. Vstala je in se zagledala vame. Imela je upadel izraz in razmršene lase. Izgledala je kot padli angel.

»Tvoje oči! Drugačne so.« Dotaknil sem se jih.

»Utapljajo se v lepih občutkih.«

»Kdo te je poslal!?«

»Bog ve. Ali pa nihče.«

Objel sem jo in jo držal, vse dokler blato ni odteklo in se megla razkadila. Stala sva v eni od kovinskih kletk.

V neštetih kletkah, med seboj zelo različnih si, so postopali posamezniki, pari, družine in na njih stali veliki stroji, med njimi žerjavi, visoko na nebu ogromne luči. Čutila sta se hlad in nemir.

»Kaj bova?« sem vprašal opazujoč kletko.

»Poskrbela zase, kot to pritiče ljudem.«

Opogumljen od novih, neznanih občutkov, sem začel suvati v palice, da bi našel izhod.

»Odprta je!« je iz sosednje kletke zavpila ženska in nama pokazala, kako se odpre.

»Zakaj potem kletka?« sem jo vprašal in poskušal ujeti njen pogled, ki je tekal sem in tja.

»Da si odpočijemo od nas.« Žerjavi so se ves čas premikali, povzročali dim, luči prižigale, ugašale, spreminjale barvo.

»Ne razumem!?«

»Ugotovili smo, da smo, kar smo, šele ko smo s stroji!« je odgovoril moški v njeni bližini.

Sklepal sem, da me ni razumel ali ni poznal odgovora. Slišal se je vse močnejši hrup, ki se je približeval in oddaljeval.

»Pa žerjavi?«

»Žerjavi nas premikajo sem in tja. Koga postavijo višje, koga bližje, spet koga nižje, dlje od nas, tu in tam koga zavržejo. Odvisno od zaslug. Potreb. Sreče. Kdaj pride do pravih bitk. Vsi pač ne morejo biti na istem mestu in imeti istih stvari. Na srečo jih v glavnem skupijo luči.«

»Ker so nepomembne?«

»Ne, niso. So zato, da poudarijo, razsvetijo, kar je pomembno, zameglijo, če se je izpelo, je za na odpad.«

»Zveni kruto.«

»Ko se boš navadil, ti bo postalo všeč, ko ti bo všeč, ne boš več mogel brez tega.«

»Brez česa?!«

»Razumel boš, ko boš odrasel«, je dejala in zaprla kletko.

»Nočem tega! Hočem, da greva drugam.«

»Nimava kam. Vsaj ne skupaj.«

Zaslišalo se je škrtanje kovine in rohnenje žerjavov, ki so začeli premikati kletke.

»Zbeživa, dokler še imava čas!«

»Zmogla bova! Potrpi!« je dejala obupujoče nežno.

»Vse še lahko popraviva, spremeniva. Vse! Samo pojdiva!«

»Ne smeva, dokler je najina sreča odvisna od tega. Ko ne bo več, greva.« Nisem je razumel. Poljubila me je na usta. Čustva so izrinila misli, razuma se ni več dalo nadzorovati, njenemu angelskem telesu se ni dalo upreti. Karkoli sem storil, kamorkoli sem šel, sem se vedno vrnil k poljubu, dotiku, njenim očem.

Najino kletko so preselili bližje sredini in bilo je, kot bi živela sredi mravljišča. Vse naokoli sem ob vsaki priložnosti spraševal o smislu tega početja in od vseh dobil, po njenem mnenju, bogokleten odgovor, da je raj nastal iz pekla in ne pekel iz raja.

Pogovori po preselitvi so bili dolgi, začetek življenja težak. Motiv za vztrajanje je našla v stvareh, ki se bodo zgodile nekoč, nekje, zaradi naju.

Da bi čas do nekoč minil čimprej, sem mu poskušal odvzeti moč. Da bi moč poljuba ne zbledela, sem počel, kar se je zdelo prav. Počel, kar so počeli drugi, in si želel vse več in vse pogosteje.

Kletke so bile vse lepše, stroji vse večji, hitrejši in na nek še posebej uspešen delovni dan sem končno sprejel njihovo trditev, da je v besedah veliko laži, v zvoku strojev v glavnem resnica.

Da bi jo na to, kar je nekoč bilo in nekoč bo, redno opominjal, sem jo pogosto presenetil z lastno izdelano igračo ali sliko veselega klovna in jo vedno na novo iz srca nasmejal z ugotovitvijo, da z neba ob vsem lepem prihajata tudi hudič in orkan in celo midva. Na moje večno vprašanje, koliko bližje je najin nekoč, me je z nasmehom angela venomer prepričala: »Vse bližje. Ko bo blizu kot sva si midva, greva,« in me je objela.

»Kaj bi, vsega se ne da imeti, a brez nič se ne da preživeti,« je bil napis na enem od strojev, ki sem ga srečeval vsak dan, ne glede na to, da sem vedno izbral drugo pot do doma. Ko se je že zdelo, da ni več novih poti in da bom večno srečeval ta napis, sem nehote odkril pot, ki je vodila do pravljičnega gozda. Pravljičen sem ga poimenoval zato, ker sem edini vedel, zakaj obstaja in čemu je tam.

5 PAJČEVINA

Ne vem, kdaj točno sem zaznal, da sem obdan z nevidno pajčevino, ne kdaj sem dokončno dojel, da me nepopustljivo drži in neusmiljeno vleče naprej.

Vem le, da sem v duši vse pogosteje čutil rahlo podrhtavanje, ki se je sčasoma iz prijetnega ščemenja prelevilo v boleče vznemirjenje. Stvari okoli mene so se začele spreminjat. Prej raznobarvne, raznovrstne, večnamenske so dobile en sam predznak – temne ali svetle, uporabne ali neuporabne, smiselne ali brezpredmetne. Všeč mi je postala enoličnost, ponavljanje. Skozi gozd sem začel hoditi po isti poti, vse dlje sledil petju kukavice, vztrajno opazoval vrhove dreves in zato nekega dne nehote padel v jamo. Od takrat prosti čas v glavnem preživljam v njej. Med posedanjem opazujem grm, ki se s skrajnimi napori oklepa ozkega roba, in kuščarja, kako me med nepremičnim strmenjem gleda z vedno drugačnim pogledom. Dosežena spokojnost omehča pritisk pajčevine in enoličnost, prežeta z nedejavnostjo, razgalja njen nesmisel.

Bolj kot se trudim drugim razložiti moje odkritje ter jim skušam pomagati ubežati mu, manj jih zanima. Celo ona je vse bolj prepričana, da se mi to dogaja, ker sem obseden sam s seboj, a moje dodatne razlage o pajčevini časa bi bile odveč, saj tega kot angel brez časa, nikoli ne bi, ne bo razumela.

Ne glede na to ali ravno za to vse raje hodim tja. Vsakodnevna pot me napoji z blažilnim učinkom spoznanja, da vem nekaj, česar drugi ne. Naključne misli, ki jih zapisujem na steno jame, potrjujejo temu, kar počnem. Kuščarjevo obnašanje dokazuje, da je smiselno razkriti le, kar zanima druge, bledenje mladega grma pa me opominja, da bo nek dan nehal rasti, živeti. Ne zaradi njega, mene, kuščarja, njih. Zaradi pajčevine.

»Med umiranjem se bo razkrila laž, s smrtjo razodela resnica. Da boš lahko prepoznal laž in razumel resnico, boš moral ta čas preživeti ob njem.« Še danes ne vem, kdo in kdaj je izrekel te besede, a če bi ugibal, bi rekel, da jih nosim v sebi že od začetka.

Ne glede na to, da so me proglasili za nadležnega čudaka, jim tega ne zamerim, in čeprav se iz tega norčujejo, me to ne boli. Bolj me skrbi, ker ne razumejo niti tega, da je jama vrzel, resda neskončno majhna, ki omogoča vsaj delni, začasni pobeg pred vsem. Zavračajo moje sklepe in vztrajno ponavljajo, da lahko pobegnemo le na nebo, ker tam ni dokončnih meja in otipljivega konca. Vztrajam, da lahko dokažem, da je v jami to, kar iščejo na nebu, in da bodo to zagledali le, če bodo vse drugo spregledali. »Vse!« vsakemu posebej ponavljam. Smejejo se, zamahujejo in ker ne odneham, pristanejo, da pridejo opolnoči preverit, kdo od nas ima prav.

Noč v jami. Ni lune, nobenih zvezd, ne vidim grma, kuščar najbrž spi. Čakam. Nikogar ni. Pred zoro slišim korake. Sanje?

»Spet si verjel na besedo,« je zašepetala.

»Nisem verjel. Upal, hrepenel.«

S svečo si je osvetlila lase. »Kje je? Kako izgleda?«

»Najbrž za vsakogar drugače.«

»Na kaj si pomislil, ko se te je prvič dotaknila?«

»Kako ji naj ubežim.«

»Se je bojiš?«

»Ne nje, bojim se smeri, v katero nas vleče.«

»Mogoče je to edina izbira.«

»Potem je vse brez smisla.«

»Tako to vidijo tvoje oči.« Govorila je vse tišje. »Ne vse.« Zvenelo je, kot da jo je prvič nečesa strah izreči. »In ne …« Umaknila je svečo.

»Zvedel bom, ko bo umrl grm. Ti, ko bom umrl jaz. Drugi, ko …« Odšla je, vedoč, da ne znam dokončati stavka.

Bojim se samote in teme, zato začnem moliti: Verjamem, da čas ne teče brez pomena, da zavedanje ne obstaja zaradi kazni, smrt, ker si življenja ne zaslužimo.

Začelo se je jasniti, grm je še vedno živ in kuščar strmi vame rekoč: »Najdite že enkrat to! In že končno postanite ljudje!« Zdaj verjamem, da vse kar živi, govori.

Ne preostane mi drugega, kot da počakam na smrt grma, da se lahko vrnem. K angelu. Kot angel.