razpon med tvojimi krili je bil prevelik da bi lahko doumel resnico površinskega tleska
pristaneš sredi stepe
skozi stopala ti prodira vročina
in preden sploh zaznaš samega sebe s prevelikim razponom mimo tebe preide oblak s svojimi stopinjami slanih kapelj
skozi valove se prepreda pena ki se čisti skozi tvojo na dotik hrapavo kožo
izmišljena domišljija se pretaka v tvoji glavi in pravzaprav sploh ne veš da bo tvoja zgodba objavljena kot zgodba stoletja
da bo tvoja zgodba zgodba ki je ne bo nihče pozabil
stopinja neusmiljenega besedišča
kadar stopaš za mojimi stopinjami vedno prične deževati
in če misliš da premagati steno je nekaj samoumevnega
- potem dež ne bi več obstajal
na nebu bi se lesketala množica neodtočene mokrote
in vse bi bilo tiho
- za vedno
izhlapi skozi okno spolzi in se preda
dotakne se bele kože umazanih prstov
velikosti biti bije in odbije
odtisne in pritisne
nalahno odide
se položi v tretji predal in zaspi
čar poletja je
- da ti ob dotiku po lizu spolzi kaplja poželenja
- in da za tvojim pogledom ostane samo rosa
prepleten s spomini se potopiš v njeno senco
ob stisku s potnimi rokami jo odstraniš postaviš na drugo stran atmosfere in padeš na tla
