to sem napisala za sebe.
in za moj nasmeh.
moje solze. besede.
in moje ne-življenje. rada se imam.
in rada imam tebe, kdorkoli si že;
ti, ki pač zdajšnje trenutke preživljaš z mano…
hvala vam za navdih.
Trenutek večnosti s tabo je kot razcvet supernove…
PONEDELJEK
Zakaj tako malo napiše?
Mar bi bil dovolj tudi en stavek?
Ena beseda?
Akromatičen.
Je.
Pojdi jokat kam drugam, tu ni več prostora.
Zajahaj največjo ptico in se odpravi v
vesolje; mogoče ti bo kdo dal prostor.
Ampak; sploh ti ni potrebno iskati prostora.
Pojdi do Šmarjaka, se negibno potopi vanj
in občuti premik japonske vejice na
babičinem oknu, ter poglej, kako se
svetlika tišina glasnosti, ko se ribe
pogovarjajo.
(maj)
ČEŠNJA
Če se plašno dotakneš
gladke kože rdečega,
skoraj prepovedanega sadu –
boš občutil vrhunec.
Vrhunec potešenja,
da si sploh uspel
podrgniti jo ob
svoje
kosmato telo.
Češnjo.
Tako vitko in čarno
(26.maj)
TVOJ DRUGI SPOMIN
»da se zariješ v steno
in prineseš izhlapevano vodo«
na drugi strani zelenice te
čaka piš vode
in bruhne vate
kot sapica, ki ohladi
tvojo goloto –
in, sedaj čakaš
da se mrtvo telo muhe
premakne,
ko hrkneš vanjo,
zguljeno na steno
kot tvoja faca
ki jo posiljuje;
tiho, in nežno –
(12.junij)
4.
Po možganih se mi pretaka kri
in po ulicah hodijo ljudje
brez kože.
tako nekožni so, pusti, mrtvi.
pojem trobentico in bruham.
5.
Ta hrup
te gruče ljudi
nadležne mušice
kot miši v vsakem
levem kotu
ki škrtajo z zobmi
in se sladkajo
ob drobtinicah kruha.
lepota krika je v
njegovi tišini,
ne glasnosti.
utihnite!
6.
Človek je tako izdajalski in zahrbten.
Ne moreš mu zaupati.
Vedno, vedno te razočara.
7.
Ugotavljamo da biti človek ni rešitev,
a tudi prenehati biti ne.
Torej, zakaj bi se sploh ubadali
s tem da smo?
Preprosto smo.
Živi gnoj na tem Polju.
8.
Vedi, da te poplavljena reka ne bo rešila;
raje umri med zvezdami.
Pojdi.
Pesmi iz zbirke RUMENE ČEŠNJE, ki bo v kratkem izšla pri Mariborski literarni družbi
to sem napisala za sebe.
in za moj nasmeh.
moje solze. besede.
in moje ne-življenje. rada se imam.
in rada imam tebe, kdorkoli si že;
ti, ki pač zdajšnje trenutke preživljaš z mano…
hvala vam za navdih.
Trenutek večnosti s tabo je kot razcvet supernove…
PONEDELJEK
Zakaj tako malo napiše?
Mar bi bil dovolj tudi en stavek?
Ena beseda?
Akromatičen.
Je.
Pojdi jokat kam drugam, tu ni več prostora.
Zajahaj največjo ptico in se odpravi v
vesolje; mogoče ti bo kdo dal prostor.
Ampak; sploh ti ni potrebno iskati prostora.
Pojdi do Šmarjaka, se negibno potopi vanj
in občuti premik japonske vejice na
babičinem oknu, ter poglej, kako se
svetlika tišina glasnosti, ko se ribe
pogovarjajo.
(maj)
ČEŠNJA
Če se plašno dotakneš
gladke kože rdečega,
skoraj prepovedanega sadu –
boš občutil vrhunec.
Vrhunec potešenja,
da si sploh uspel
podrgniti jo ob
svoje
kosmato telo.
Češnjo.
Tako vitko in čarno
(26.maj)
TVOJ DRUGI SPOMIN
»da se zariješ v steno
in prineseš izhlapevano vodo«
na drugi strani zelenice te
čaka piš vode
in bruhne vate
kot sapica, ki ohladi
tvojo goloto –
in, sedaj čakaš
da se mrtvo telo muhe
premakne,
ko hrkneš vanjo,
zguljeno na steno
kot tvoja faca
ki jo posiljuje;
tiho, in nežno –
(12.junij)
4.
Po možganih se mi pretaka kri
in po ulicah hodijo ljudje
brez kože.
tako nekožni so, pusti, mrtvi.
pojem trobentico in bruham.
5.
Ta hrup
te gruče ljudi
nadležne mušice
kot miši v vsakem
levem kotu
ki škrtajo z zobmi
in se sladkajo
ob drobtinicah kruha.
lepota krika je v
njegovi tišini,
ne glasnosti.
utihnite!
6.
Človek je tako izdajalski in zahrbten.
Ne moreš mu zaupati.
Vedno, vedno te razočara.
7.
Ugotavljamo da biti človek ni rešitev,
a tudi prenehati biti ne.
Torej, zakaj bi se sploh ubadali
s tem da smo?
Preprosto smo.
Živi gnoj na tem Polju.
8.
Vedi, da te poplavljena reka ne bo rešila;
raje umri med zvezdami.
Pojdi.
Pesmi iz zbirke RUMENE ČEŠNJE, ki bo v kratkem izšla pri Mariborski literarni družbi
