OBLAKI SO PADLI

num. 1 (IRONIJA)

OBLAKI SO PADLI
na našo streho in
zalili mamine rože

OBLAKI so hlapi
ki ob hotenju joka
vedno lahko jočejo

IN V ČASU JESENI
kadar se tvoj oblak
spremeni v ribo

je prav on tisti ki prisili šelestenje breze

KO SE KOŽA PRERODI
mati pomori svoje
otroke.
Trpko in stisnjeno
v srcu.

KO SE KOŽA OBARVA
se čoln prevrne.
Jabolka padejo v
jezero.
Se potopijo in
zgnijejo.

KO SE KOŽA OPEČE
ura zamudi
za sekundo.
Nato se ustavi
in nikoli več
ne zadiha.

KO KOŽA UMRE
mati rodi svoje
otroke.
Težko in moreče
v srcu.

MORJE je mrežasto samo
kadar je bolno

kadar je zdravo
je ravno

V ČASU nevihte
se spremeni v
neizmerno bolečino
ki jo ribe občutijo
na trebuhu

in če potiho prisluhneš

lahko slišiš hlinjenje
morskega peska

hlinjenje po mirnem valovanju

BILA JE šumna tišina

ko je nekdo stopil v

mojo sobo ter pokazal

da mi raste trava.

BILO JE

jeseni.

BIL JE

čmrlj.