Soldat Rudolf je bil precej nedostopen človek. Že njegova zravnana drža in strumni korak sta pričala o nekdanjem vojaku. Spominjam se prvega srečanja z njim, ostro me je premeril s pogledom, njegov stisk roke je bil nenavadno čvrst. Tudi jaz nisem mlahavo stisnila njegove roke, kar mu je bilo očitno všeč.
Ko je zbolel, sem prihajala enkrat, včasih dvakrat tedensko v hišo. Ostajala sem dolgo, dokler se ni z vrta vrnila tašča. Rada je delala na vrtu, tam se je malo odmaknila od družine in si nabrala novih moči. Hudo ji je bilo gledati trpečega moža.
Tašča Mihaela je bila delovna in skrbna žena, ni ji bilo lahko v življenju. Marsikatero prigodo mi je zaupala, bila je žilava ženska, veliko težav je zdržala ob možu z vojaško disciplino.
Tastu smo kupili kanarčka, lepega rumenega, malega ptička, zraven še kletko. Bil je še mlad in še ni znal peti. Rudolf mu je požvižgaval, trudil se ga je pripraviti k petju.
Tistega dne, ko sem spet prišla k njemu, mi je ves srečen naznanil, da kanarček že poje. Pa kako je žvrgolel! Zamaknjeno sva poslušala ptičje petje. Dolgo nisva spregovorila. Gledala sem svojega tasta in opazila na njem spremembo. Raznežil se je, mehak je postal in po otroško je rekel:
»Tako mali ptiček in tako lepo poje iz svojega malega grla.«
Nekaj časoma je molčal in zatem nepričakovano dvignil glas in jezno rekel
»Kaj smo delali tam v Ukrajini, kaj smo tam iskali, zakaj smo ubijali!«
Zmedla sem se, hotela sem ga umiriti, bala sem se, da se bo preveč razburil in bi mu škodilo. Nisem vedela, kaj naj bi rekla – bi ga kaj vprašala, Rekla sem kar tako:
»V katerem kraju pa je to bilo?«
»V Harkovu, blizu Harkova.«
Kako trdo je izgovoril ime tega mesta!
»Umikali smo se, naša vojska seje morala umakniti, prenevarno je bilo. Eden naših je rekel komandantu, da znam voziti avto. Komandant me takoj poklical in me določil za šoferja terenskega vozila. Bolj ko sem mu zatrjeval, da še nikoli nisem vozil avta, manj me je hotel poslušati.
Sesti sem moral na šoferski sedež, on pa je držal ves čas pištolo k moji glavi. Sam ne vem, kako sem vozil po brezkončni preriji, metalo nas je v vozilu po terenu brez ceste. Zima je bila huda, meni pa je bilo tako vroče, da sem bil ves prepoten. Še dobro, da sem imel kar dobro orientacijo, to je bila tudi moja sreča. Ko smo dospeli do naših frontnih položajev, so me iz vozila morali odnesti …"
Prijela sem ga za roko.
»Glej, zdaj si tu, ne razmišljaj več o tem.«
Čez teden dni smo ga pokopali.
O svojem tastu razmišljam. Bil je nemški vojak.
Soldat Rudolf je bil precej nedostopen človek. Že njegova zravnana drža in strumni korak sta pričala o nekdanjem vojaku. Spominjam se prvega srečanja z njim, ostro me je premeril s pogledom, njegov stisk roke je bil nenavadno čvrst. Tudi jaz nisem mlahavo stisnila njegove roke, kar mu je bilo očitno všeč.
Ko je zbolel, sem prihajala enkrat, včasih dvakrat tedensko v hišo. Ostajala sem dolgo, dokler se ni z vrta vrnila tašča. Rada je delala na vrtu, tam se je malo odmaknila od družine in si nabrala novih moči. Hudo ji je bilo gledati trpečega moža.
Tašča Mihaela je bila delovna in skrbna žena, ni ji bilo lahko v življenju. Marsikatero prigodo mi je zaupala, bila je žilava ženska, veliko težav je zdržala ob možu z vojaško disciplino.
Tastu smo kupili kanarčka, lepega rumenega, malega ptička, zraven še kletko. Bil je še mlad in še ni znal peti. Rudolf mu je požvižgaval, trudil se ga je pripraviti k petju.
Tistega dne, ko sem spet prišla k njemu, mi je ves srečen naznanil, da kanarček že poje. Pa kako je žvrgolel! Zamaknjeno sva poslušala ptičje petje. Dolgo nisva spregovorila. Gledala sem svojega tasta in opazila na njem spremembo. Raznežil se je, mehak je postal in po otroško je rekel:
»Tako mali ptiček in tako lepo poje iz svojega malega grla.«
Nekaj časoma je molčal in zatem nepričakovano dvignil glas in jezno rekel
»Kaj smo delali tam v Ukrajini, kaj smo tam iskali, zakaj smo ubijali!«
Zmedla sem se, hotela sem ga umiriti, bala sem se, da se bo preveč razburil in bi mu škodilo. Nisem vedela, kaj naj bi rekla – bi ga kaj vprašala, Rekla sem kar tako:
»V katerem kraju pa je to bilo?«
»V Harkovu, blizu Harkova.«
Kako trdo je izgovoril ime tega mesta!
»Umikali smo se, naša vojska seje morala umakniti, prenevarno je bilo. Eden naših je rekel komandantu, da znam voziti avto. Komandant me takoj poklical in me določil za šoferja terenskega vozila. Bolj ko sem mu zatrjeval, da še nikoli nisem vozil avta, manj me je hotel poslušati.
Sesti sem moral na šoferski sedež, on pa je držal ves čas pištolo k moji glavi. Sam ne vem, kako sem vozil po brezkončni preriji, metalo nas je v vozilu po terenu brez ceste. Zima je bila huda, meni pa je bilo tako vroče, da sem bil ves prepoten. Še dobro, da sem imel kar dobro orientacijo, to je bila tudi moja sreča. Ko smo dospeli do naših frontnih položajev, so me iz vozila morali odnesti …"
