polnijo dan januarski.
Sonce greje mojo postavo
ko hodim počasi ob pusti rečici.
Moje misli so kot dolga reka
in kot suhe trave visijo v meni.
Le pusti jih spati še, sonce,
naj mirno ležijo do časa za maj,
ko vzklilo obrežje bo spet,
takrat v reko še mojo
natrosi malo življenja.
V SONCU LESKETAJO SE
gola drevesa,
goloto mojega srca še zakrijte, nebesa!
Solze v očeh in v srcu krik
podarim ti edino,
o svetlo sonce, ubogi dar
odnesi, ne pusti me vnemar.
KO SKLONI SE KORAK Z ZEMLJO
oko ustavi se v nebu,
v modrem, daljnem, mirnem svetu.
Modruje misel, vsa je bela,
bi rada poletela tja,
v modrini vsa bila doma.
PREBUDIL ME JE
lajež psov.
Pogledam skozi majhno okno.
Nočno nebo. Prekrasno, svetlo.
Ob mesecu srebrn oblak,
velika riba v modrem morju.
V njej zvezda kot oko
trepeče, gleda in žari –
se mar mi to le zdi?
JASNO NEBO IN SVETLI OBLAKI
polnijo dan januarski.
Sonce greje mojo postavo
ko hodim počasi ob pusti rečici.
Moje misli so kot dolga reka
in kot suhe trave visijo v meni.
Le pusti jih spati še, sonce,
naj mirno ležijo do časa za maj,
ko vzklilo obrežje bo spet,
takrat v reko še mojo
natrosi malo življenja.
V SONCU LESKETAJO SE
gola drevesa,
goloto mojega srca še zakrijte, nebesa!
Solze v očeh in v srcu krik
podarim ti edino,
o svetlo sonce, ubogi dar
odnesi, ne pusti me vnemar.
KO SKLONI SE KORAK Z ZEMLJO
oko ustavi se v nebu,
v modrem, daljnem, mirnem svetu.
Modruje misel, vsa je bela,
bi rada poletela tja,
v modrini vsa bila doma.
PREBUDIL ME JE
lajež psov.
Pogledam skozi majhno okno.
Nočno nebo. Prekrasno, svetlo.
Ob mesecu srebrn oblak,
velika riba v modrem morju.
V njej zvezda kot oko
trepeče, gleda in žari –
se mar mi to le zdi?
