V hladilniku imam dva kosa tortice …se je izpisalo na ekranu. Zdelo se je, da so se zunaj stresle vse strehe v mestu, zatrepetala vsa vrata, skozi špranjo zavese pa je nenadno blisknil lunin žarek. Pa saj je bilo to noč oblačno. Nisem vedela, kaj se je zgodilo. Je to možno? Klepet s tipkovnico računalnika se je z Mirčem dogajal že od poznega popoldneva.
Zdaj je bila ura natančno deset minut do polnoči. Preberem še enkrat. In še enkrat. Ne, saj ne morem verjeti. Je to povabilo? Si domišljam? Zakaj mi nekaj pritiska v grlo, kot da hoče ven, pa se ne znajde? Kaj naj?
Obsedenost z mislijo na to, kaj bo, če bo, me je vodila po stanovanju od hladilnika do kredence že izropanih sladkarij, omare s kruhom, shrambe in predala s steklenicami … Krožišče je bilo eno samo, usedlina v želodcu tudi.
No, pa pridi s tortico na deci …se mi je zapisalo, kot da prsti niso moji. Pogledala sem nekoliko motno proti svojemu kozarcu, ki je res vseboval sladko, rdeče, a deci se je že nekajkrat zamenjal. In sedaj? Pošlji?
…
Minuto kasneje zvoni. Oziram se v računalnik in čas izgublja svojo vrednost. Nekaj čez polnoč, na vratih pa zvoni. Zvoni! Odklepanje se sliši kot grom in dihanje kot preletavanje svilenega demona. Pred vrati … Mirči, v copatih in s krožnikom pred seboj. S tortico in nasmehom, ki se je zdel nekoliko izmikajoč, kot bi se bal, da mu ga ne bi kdo ukradel.
»Joj,« sem zmogla. »Ti si zares tu!«
Vse ostalo se je odvijalo čisto vsakdanje: podrsavanje s copati, pristanek krožnika na mizi, klokotanje vina v kozarec, srkanje, okušanje doma spečene torte (mamine) in nekaj vljudnostnih fraz glede svežih rož na mizi, dobrega vina in neverjetne ure za obisk.
»Še tri jagode te iščejo,« sem rekla bolj hladilniku kot njemu … Vseeno sem ga bila bolj vajena. Jagode so me rdeče nagovarjale in vedela sem, da se bodo s smetano na torti lepo spojile, zadihale in dobile novo obliko. A tri so … ena gre na pol …
Verjetno je Mirči dobro vedel, kaj sme reči, kaj pa sme misliti. In jaz sem vedela, da je prazno blebetanje le poskus preglasiti preglasne misli. Navsezadnje je bilo nekaj čez polnoč in enkrat, v svoji rani mladosti, sem prebrala, da je v vsaki ženski nekaj čarovnice. Kaj Mirči tega ni vedel?
To je bilo najino prvo pravo srečanje, tako izpeljano, kot posrečen slučaj. Pred meseci je Mirči imel že podobno idejo, da bi šla ob dveh zjutraj (razlog za takšno uro je bilo moje nočno tipkanje) raziskovat okolico bloka, ker so sosedovi otroci odkrili skrivnostne rove, ki povezujejo posamezne vhode v blok. Zanimivo, sem takrat pomislila, odpisala pa nisem nič, ker se mi je ponudba zdela predrzna.
Kaj pa to noč?
To noč se je moja noč zazibala z enim samim stavkom: V hladilniku imam dva kosa tortice …
Zdaj sva si zrla v oči, vendar ne tisto, prav zares, kot si zrejo v oči ljubimci ali zakonci ali enostavno zaljubljenci. Ne, to zrenje je bilo nerodno, umikajoče, bežno, morda tudi plaho. V soju praznih besed so nama misli uhajale čisto v neznano, še nedoločno in brezbrižno. Bile so neukrotljive in kot bi z umaknjenim pogledom lovile druga druge, v prepričanju, da saj ni res.
Tortica in tri jagode so že zdavnaj izginile pod gladino občutkov, ki so lebdeli nekje nad stropom in se glasno režali v naju, da ni več ničesar, kar bi se dalo skriti.
Sedela sva na leni poletni zofi in veliko manj govorila. Sveče so valovile zrak in ulične svetilke risale vzorce po tleh. Odvita in pretanjena se je zdela soba, z vidnimi in zastrtimi sencami … Njegove dlani so postajale radovedne. Nerodno in hkrati odločno so iskale moje gležnje, se malomarno plazile vse do bokov in vratu … Poljubi so se lepili na vse tisto, kar je vmes, se poigravali s kožo in jo prepričevali, da je voljna blestela v vsej svoji skrivnostnosti.
Nihče ni pomislil, da bi govorila, kar sva pisala mnogo noči, juter.
Strah naju je ovijal v svoj mrzli šal in okoli vratu vezal vse možne poti, ki zmorejo izneveriti in pripeljati v neznano …
Pomislila sem, da nočem povedati vsega tega, kar je že zapisano. Verjetno je on mislil enako. Misel, ki naju je preletavala še dolgo v noč, morda še v vse naslednje noči, ko ne bo več tipkanja in iskanja, ta misel je bila neizgovorjena, enotna obema: Kako naprej?
Jutro se je zbudilo zevajoče in zmedeno. Sledi nočnega obiska so izdajali zapuščeni koščki tortice in osamljeni kozarci. Pisk na telefonu me je predramil: trijagode. Spomin se me je loteval s tolikšno silovitostjo, da nisem zmogla niti najbolj preprostega odgovora. Včasih se besede nekje ujamejo in zapletejo …
Zato je pisalo naprej: Če te kmalu ne najdejo, je možno, da se izgubijo …
TISTO POLETJE
Vse že spi. Noč se ogrinja v plet teme in miruje. Ulične svetilke so zdaj dovolj zgovorne, da preglasijo svetleče reklamne oglase. Bitka za noč. Najtemnejšo. Kje je jutri, da bi preglasil njen včeraj? Kje je tisti trenutek, ko človek pozabi Vesolje in se zazre vase …
Tisto poletje je Viktorija ujela tak trenutek. Nemiren, trzajoč v svoji biti. Trenutek.
Srečanje s pogledi nekje nad očmi, više, nad čelom, v razpršitvi neštetih želja.
Tisto poletje je stala na postaji in čakala. Ne nanj, na vlak. Vlak do morja, do obzorja, do glasu galeba. Torba z nekaj knjigami in popisanimi zvezki ni imela drugega namena kot nuditi počitek ob poti. Utrujena od čakanja, da se le zanjo »utrne zvezda«, v pričakovanju, da jo sprevodnik spregleda ali da sede na napačni sedež in jo nekdo na to hudomušno opozori.
Pa nič. Pisk vlaka je naznanjal odhod in enakomerno gibanje po tirnicah jo je uspavalo. Kot vsakdan. Vsakdan. Dan. Ko toneš v ponavljanju, vedno isti ritem, iste misli, iste poti … Potem postaja, upočasnitev, postanek. Pa vse od začetka. Vse do morja. Izstopila je in sedla na torbo. Torbo počivalko. Kam zdaj? Teta Silvi je živela na drugem koncu mesteca. Torej peš. Nekaj galebov se je zaganjalo proti ribiški ladji, luč z neba pa je bila že v zgodnjih urah neusmiljeno močna. Pot kot vse ostale, z vlečenjem potovalke za seboj in s spet istim korakom, kot včeraj, v četrtek, sredo …
»Vikica moja, kje si pustila vse nočne skrbi, tako lepo izgledaš navsezgodaj … Pridi, čaka te kavica in najboljša primorska štručka …« Besede tete Silvi so plapolale za njo kot zastave na stadionu. Dobila je malo morsko sobico s pogledom na cesto, luči, reklame. Ujemala se je z njeno naravo, z željo po daljavi, ki je ni. Le cesta. Soba z eno samo sliko uličnega slikarja, in seveda morskim motivom na njej, jo je tri dni in noči stiskala v svojem objemu. Prišla je z mislijo, željo ali samo iluzijo, da zbere utrinke svojega življenja in jih naniza na papir. A ko je sedla za okroglo mizico, to niti najmanj ni bilo preprosto.
»Vikica, nekdo te želi spoznati!« vdre glas tete Silvi izpod stopnic. Ah ja, teta, nje že ne, to je verjetno pomota. Kdo pa ve tukaj zanjo? Pred vrati pa fant, s klobukom in palmami na majici.
»Viktorija, me veseli. Jaz sem Anže. Verjetno ti je teta že kaj povedala o meni. Strašne načrte ima s tabo, veš …« Ustavil ga je strog pogled tete in sramežljivo je uprl oči proti tlom. »Je že v redu, Anže.« Ni razumela, prav ničesar, tetin piskajoči glas pa se je obrnil proti njej: «Zdelo se mi je prav, da tu spoznaš nekoga in greš malo ven, na teraso, v galerijo, knjižnico … Tudi Anže je na nek način drugačen.« Ob zadnji besedi je zardela. Drugačen? Na kakšen način? Je še kdo? Saj ne misli nje? Trije pred vrati, v zadregi. Manjkal je samo še stric, da bi naredil drugačnofotografijo. Rešila je neprijetno situacijo in stopila ven. Navsezadnje je bil ta Anže prav smešno simpatičen fant. Zanimalo jo je, kaj ji lahko ponudi. Hitro sta se ujela v preigravanju besed in njihovih pomenov. Slika s školjko v sobi je bila njegova. S tem se je preživljal. In hkrati užival.
Noge so jima bingljale z obzidja, bila sta kot nalašč za poletno reklamo. Njegov klobuk in rjavi sandali, njena bež obleka z velikim izrezom in posipom majhnih vrtincev v obliki cvetov vrtnic. Tisti večer in še naslednja dva sta prebrcala, preslikala in prepisala. Zdelo se je kot eno samo poletje, ujeto v trenutek. Vse njeno življenje se je odvrtelo v malem obmorskem mestecu, na obzidju, z Anžetom. Če si je skušala predstavljati ljubezen, si jo je predstavlja prav takšno. S srečanjem, v katerem je že slovo. Neumno in bogato. Brezčasno.
Vlak, nemi in nečimrn, jo je pripeljal domov. Tisto poletje. Po isti poti z istim ritmom. Ona in torba pa v pričakovanju, da ju že naslednji dan obišče fant s klobukom.
Ob izstopu na postaji jo je spreletela zla slutnja. Vedela je, da se z njo poigrava dvom, zdaj je takšne občutke že poznala.
Toda tisto poletje, tisto poletje … fanta ni bilo več. Tudi nje ne. Teta Silvi pravi, da ne pozna nobenega Anžeta, še manj fanta, ki bi naslikal njeno sliko.
Ženska v beli halji, ki hodi vsak dan v njeno sobo in želi, da ji pripoveduje vedno isto zgodbo, pravi, da je to le njena domišljija.
Kje je tisti trenutek, ko človek pozabi Vesolje in se zazre vase.
TORTICA IN TRI JAGODE
V hladilniku imam dva kosa tortice …se je izpisalo na ekranu. Zdelo se je, da so se zunaj stresle vse strehe v mestu, zatrepetala vsa vrata, skozi špranjo zavese pa je nenadno blisknil lunin žarek. Pa saj je bilo to noč oblačno. Nisem vedela, kaj se je zgodilo. Je to možno? Klepet s tipkovnico računalnika se je z Mirčem dogajal že od poznega popoldneva.
Zdaj je bila ura natančno deset minut do polnoči. Preberem še enkrat. In še enkrat. Ne, saj ne morem verjeti. Je to povabilo? Si domišljam? Zakaj mi nekaj pritiska v grlo, kot da hoče ven, pa se ne znajde? Kaj naj?
Obsedenost z mislijo na to, kaj bo, če bo, me je vodila po stanovanju od hladilnika do kredence že izropanih sladkarij, omare s kruhom, shrambe in predala s steklenicami … Krožišče je bilo eno samo, usedlina v želodcu tudi.
No, pa pridi s tortico na deci …se mi je zapisalo, kot da prsti niso moji. Pogledala sem nekoliko motno proti svojemu kozarcu, ki je res vseboval sladko, rdeče, a deci se je že nekajkrat zamenjal. In sedaj? Pošlji?
…
Minuto kasneje zvoni. Oziram se v računalnik in čas izgublja svojo vrednost. Nekaj čez polnoč, na vratih pa zvoni. Zvoni! Odklepanje se sliši kot grom in dihanje kot preletavanje svilenega demona. Pred vrati … Mirči, v copatih in s krožnikom pred seboj. S tortico in nasmehom, ki se je zdel nekoliko izmikajoč, kot bi se bal, da mu ga ne bi kdo ukradel.
»Joj,« sem zmogla. »Ti si zares tu!«
Vse ostalo se je odvijalo čisto vsakdanje: podrsavanje s copati, pristanek krožnika na mizi, klokotanje vina v kozarec, srkanje, okušanje doma spečene torte (mamine) in nekaj vljudnostnih fraz glede svežih rož na mizi, dobrega vina in neverjetne ure za obisk.
»Še tri jagode te iščejo,« sem rekla bolj hladilniku kot njemu … Vseeno sem ga bila bolj vajena. Jagode so me rdeče nagovarjale in vedela sem, da se bodo s smetano na torti lepo spojile, zadihale in dobile novo obliko. A tri so … ena gre na pol …
Verjetno je Mirči dobro vedel, kaj sme reči, kaj pa sme misliti. In jaz sem vedela, da je prazno blebetanje le poskus preglasiti preglasne misli. Navsezadnje je bilo nekaj čez polnoč in enkrat, v svoji rani mladosti, sem prebrala, da je v vsaki ženski nekaj čarovnice. Kaj Mirči tega ni vedel?
To je bilo najino prvo pravo srečanje, tako izpeljano, kot posrečen slučaj. Pred meseci je Mirči imel že podobno idejo, da bi šla ob dveh zjutraj (razlog za takšno uro je bilo moje nočno tipkanje) raziskovat okolico bloka, ker so sosedovi otroci odkrili skrivnostne rove, ki povezujejo posamezne vhode v blok. Zanimivo, sem takrat pomislila, odpisala pa nisem nič, ker se mi je ponudba zdela predrzna.
Kaj pa to noč?
To noč se je moja noč zazibala z enim samim stavkom: V hladilniku imam dva kosa tortice …
Zdaj sva si zrla v oči, vendar ne tisto, prav zares, kot si zrejo v oči ljubimci ali zakonci ali enostavno zaljubljenci. Ne, to zrenje je bilo nerodno, umikajoče, bežno, morda tudi plaho. V soju praznih besed so nama misli uhajale čisto v neznano, še nedoločno in brezbrižno. Bile so neukrotljive in kot bi z umaknjenim pogledom lovile druga druge, v prepričanju, da saj ni res.
Tortica in tri jagode so že zdavnaj izginile pod gladino občutkov, ki so lebdeli nekje nad stropom in se glasno režali v naju, da ni več ničesar, kar bi se dalo skriti.
Sedela sva na leni poletni zofi in veliko manj govorila. Sveče so valovile zrak in ulične svetilke risale vzorce po tleh. Odvita in pretanjena se je zdela soba, z vidnimi in zastrtimi sencami … Njegove dlani so postajale radovedne. Nerodno in hkrati odločno so iskale moje gležnje, se malomarno plazile vse do bokov in vratu … Poljubi so se lepili na vse tisto, kar je vmes, se poigravali s kožo in jo prepričevali, da je voljna blestela v vsej svoji skrivnostnosti.
Nihče ni pomislil, da bi govorila, kar sva pisala mnogo noči, juter.
Strah naju je ovijal v svoj mrzli šal in okoli vratu vezal vse možne poti, ki zmorejo izneveriti in pripeljati v neznano …
Pomislila sem, da nočem povedati vsega tega, kar je že zapisano. Verjetno je on mislil enako. Misel, ki naju je preletavala še dolgo v noč, morda še v vse naslednje noči, ko ne bo več tipkanja in iskanja, ta misel je bila neizgovorjena, enotna obema: Kako naprej?
Jutro se je zbudilo zevajoče in zmedeno. Sledi nočnega obiska so izdajali zapuščeni koščki tortice in osamljeni kozarci. Pisk na telefonu me je predramil: trijagode. Spomin se me je loteval s tolikšno silovitostjo, da nisem zmogla niti najbolj preprostega odgovora. Včasih se besede nekje ujamejo in zapletejo …
Zato je pisalo naprej: Če te kmalu ne najdejo, je možno, da se izgubijo …
TISTO POLETJE
Vse že spi. Noč se ogrinja v plet teme in miruje. Ulične svetilke so zdaj dovolj zgovorne, da preglasijo svetleče reklamne oglase. Bitka za noč. Najtemnejšo. Kje je jutri, da bi preglasil njen včeraj? Kje je tisti trenutek, ko človek pozabi Vesolje in se zazre vase …
Tisto poletje je Viktorija ujela tak trenutek. Nemiren, trzajoč v svoji biti. Trenutek.
Srečanje s pogledi nekje nad očmi, više, nad čelom, v razpršitvi neštetih želja.
Tisto poletje je stala na postaji in čakala. Ne nanj, na vlak. Vlak do morja, do obzorja, do glasu galeba. Torba z nekaj knjigami in popisanimi zvezki ni imela drugega namena kot nuditi počitek ob poti. Utrujena od čakanja, da se le zanjo »utrne zvezda«, v pričakovanju, da jo sprevodnik spregleda ali da sede na napačni sedež in jo nekdo na to hudomušno opozori.
Pa nič. Pisk vlaka je naznanjal odhod in enakomerno gibanje po tirnicah jo je uspavalo. Kot vsakdan. Vsakdan. Dan. Ko toneš v ponavljanju, vedno isti ritem, iste misli, iste poti … Potem postaja, upočasnitev, postanek. Pa vse od začetka. Vse do morja. Izstopila je in sedla na torbo. Torbo počivalko. Kam zdaj? Teta Silvi je živela na drugem koncu mesteca. Torej peš. Nekaj galebov se je zaganjalo proti ribiški ladji, luč z neba pa je bila že v zgodnjih urah neusmiljeno močna. Pot kot vse ostale, z vlečenjem potovalke za seboj in s spet istim korakom, kot včeraj, v četrtek, sredo …
»Vikica moja, kje si pustila vse nočne skrbi, tako lepo izgledaš navsezgodaj … Pridi, čaka te kavica in najboljša primorska štručka …« Besede tete Silvi so plapolale za njo kot zastave na stadionu. Dobila je malo morsko sobico s pogledom na cesto, luči, reklame. Ujemala se je z njeno naravo, z željo po daljavi, ki je ni. Le cesta. Soba z eno samo sliko uličnega slikarja, in seveda morskim motivom na njej, jo je tri dni in noči stiskala v svojem objemu. Prišla je z mislijo, željo ali samo iluzijo, da zbere utrinke svojega življenja in jih naniza na papir. A ko je sedla za okroglo mizico, to niti najmanj ni bilo preprosto.
»Vikica, nekdo te želi spoznati!« vdre glas tete Silvi izpod stopnic. Ah ja, teta, nje že ne, to je verjetno pomota. Kdo pa ve tukaj zanjo? Pred vrati pa fant, s klobukom in palmami na majici.
»Viktorija, me veseli. Jaz sem Anže. Verjetno ti je teta že kaj povedala o meni. Strašne načrte ima s tabo, veš …« Ustavil ga je strog pogled tete in sramežljivo je uprl oči proti tlom. »Je že v redu, Anže.« Ni razumela, prav ničesar, tetin piskajoči glas pa se je obrnil proti njej: «Zdelo se mi je prav, da tu spoznaš nekoga in greš malo ven, na teraso, v galerijo, knjižnico … Tudi Anže je na nek način drugačen.« Ob zadnji besedi je zardela. Drugačen? Na kakšen način? Je še kdo? Saj ne misli nje? Trije pred vrati, v zadregi. Manjkal je samo še stric, da bi naredil drugačnofotografijo. Rešila je neprijetno situacijo in stopila ven. Navsezadnje je bil ta Anže prav smešno simpatičen fant. Zanimalo jo je, kaj ji lahko ponudi. Hitro sta se ujela v preigravanju besed in njihovih pomenov. Slika s školjko v sobi je bila njegova. S tem se je preživljal. In hkrati užival.
Noge so jima bingljale z obzidja, bila sta kot nalašč za poletno reklamo. Njegov klobuk in rjavi sandali, njena bež obleka z velikim izrezom in posipom majhnih vrtincev v obliki cvetov vrtnic. Tisti večer in še naslednja dva sta prebrcala, preslikala in prepisala. Zdelo se je kot eno samo poletje, ujeto v trenutek. Vse njeno življenje se je odvrtelo v malem obmorskem mestecu, na obzidju, z Anžetom. Če si je skušala predstavljati ljubezen, si jo je predstavlja prav takšno. S srečanjem, v katerem je že slovo. Neumno in bogato. Brezčasno.
Vlak, nemi in nečimrn, jo je pripeljal domov. Tisto poletje. Po isti poti z istim ritmom. Ona in torba pa v pričakovanju, da ju že naslednji dan obišče fant s klobukom.
Ob izstopu na postaji jo je spreletela zla slutnja. Vedela je, da se z njo poigrava dvom, zdaj je takšne občutke že poznala.
Toda tisto poletje, tisto poletje … fanta ni bilo več. Tudi nje ne. Teta Silvi pravi, da ne pozna nobenega Anžeta, še manj fanta, ki bi naslikal njeno sliko.
Ženska v beli halji, ki hodi vsak dan v njeno sobo in želi, da ji pripoveduje vedno isto zgodbo, pravi, da je to le njena domišljija.
Kje je tisti trenutek, ko človek pozabi Vesolje in se zazre vase.
