Pišem, ker me Nekdo opazuje.
Gleda čez mojo ramo in glasno črkuje,
bere besede in šteje verze.
Pišem, ker ima strog pogled,
mršči obrvi in stiska pesti …
Saj se Ga ne bojim –
pišem Zanj!
Pišem Njemu,
da mu privabim nasmeh na obraz,
odobravanje in sproščenost.
Da prikima,
brišem besede ali črtam vrstice.
Tako Ga zadržujem …
Strah me je,
da se bo naveličal.
Potem me ne bo več bral
in ne bo ugibal, katera misel bo naslednja,
zapisana in hkrati izbrisana.
Ne bo več buden nad mojim navdihom,
strahom ali strastjo.
Potem bom kar ustavila vse vozove
in obstala ob cestnem znaku
ne vedoč, kam!
ŠE DOBRO, DA SI ME NAŠLA
Spominjam se dne,
ko si me povabila k sebi.
Nežno si se sklanjala
in mi šepetala nekaj nerazumljivega.
Čutila sem tvoj topli dih
in verjela glasbi besed.
Vsa prevzeta sem stopala
po tvojih stopinjah
in ti preprosto verjela.
Veš, čakala sem te.
Zelo dolgo.
Poti brez tebe so vodile v Nič,
zvezde so se iskrile v zamolklosti
in dež je pel napačno pesem.
Še dobro, da si me našla,
Duša.
Spominjam se dne,
ko sem obmirovala.
Neka blažena sila me je objela
in poljubila na srce.
Doumela sem.
KRILA
V oknu tli plamen sveče,
poljub se sklanja k licu.
Zazrt vase želiš sreče,
prisluhneš radostnemu klicu.
Svet se razgalja v belini.
Praznične zvezde visijo
visoko v zimski jasnini,
kjer vile živijo.
Vznesenost riše ti krila
in z željo na dlani letiš.
Praznina
svilene demone je skrila,
si novih poletov želiš.
PLOVEM PO ZVEZDNEM PRAHU
Diham pretepene misli.
Odpiram prostor oblakom,
prepojenim z nebesno roso.
Plovem po zvezdnem prahu.
Padam v poglede prazne
in tonem v njihovo pozabo.
Žar stopljenih upov
stapljam v snov brezupov.
Pijem luže njihovih besed.
Drsim v zrak, z vetrom,
neslišno in sladko.
V mesečini obmirujem.
NAD SONCEM V ZATONU
V zanki obvisiš.
Nebo razgrinja se nad tabo,
oči uprte so v poljano.
Čutiš še utrip?
Ječi ta mrak,
potuhnjen v globine in razpoke.
Na glavo obrnjen travnik
visi nad soncem v zatonu.
Stvari izginjajo v obrisih,
reke tečejo v izvir,
noč zeha v nov dan.
V zanki obvisiš.
Poslednji vzgib ti pravi,
kako osvoboditi čevlje
in jih poslati na uhojeno pot.
NEBO JE PREMAJHNO
Nebo je premajhno
za dotik obzorja,
kajti takrat se
svileni dan
zažene vate in išče zavetje.
Nebo je premajhno
za krik galeba,
šum brstenja,
plahutanje hrepenenja …
Premajhno,
da bi se
izgubilo v nežni črti,
kjer se stikata
modro in modro.
Premajhno,
da bi se neslišnost
stapljala v brezmejno stanje.
Nebo je premajhno,
da bi se uzrl skozi Nekaj.
Da bi v zrklu sijalo utopljeno sonce,
pa ob tem ne bi nič čutil.
Da bi te veter vabil v vejevje,
pa mu ne bi znal slediti.
Da bi ti otrok nudil čudenje,
pa se ne bi znal predati.
Nebo je premajhno
za dotik obzorja,
ki bi ga čutil
v svoji vsakdanjosti.
NOČ, POJDEM S TEBOJ
Noč, prešla si svojo temo!
Zdaj čakam na tisti vzgib,
ki ga hraniš zame.
Ne bojim se te več, pozna obešalka duš!
Ne bojim se tvoje pošastne obleke,
narejene iz netopirjevih kril,
razmočene od nočnega besa.
Noč, pojdem s teboj tokrat!
Pogledava si v oči in rečeva,
kar je reči treba.
Počešem ti blatne lase,
razmažem oči s šminko,
da se potem reživa tisti neumni kotanji,
ki kliče!
Prijetno je bilo kramljati.
Skoraj bi me vzljubila,
a nekaj v meni se je premaknilo,
odločilo, vzkipelo.
Dani se …
OCEAN VSEH DUŠ
Počasi kaplja,
curlja iz
rane,
ureznine,
vsake celice svoje
biti.
Neusmiljeno in vztrajno,
z zvokom strune
trubadurjeve lire.
Počasi in previdno,
da je kdo ne prestreže,
in prekine
njenega plesa.
Kapljica za kapljico
v neskončen ocean vseh duš,
ki se stapljajo tod
in bosonoge plešejo
po steklenih
d
r
o
b
c
i
h.
BREZBRIŽNO V NAJINA SRCA
Biti del vsemirja,
pripadati svetu,
ki ga sam sanjaš.
Zazrem se ti v oči
in popelješ me
v vsemogočno zbližanje.
Ves ta sij,
ki mnogokrat zaslepi,
se danes razliva
brezbrižno v najina srca.
KAKO SE PRIČNE TO POSTOPANJE …
Tako znano se zdi,
ko stopam v koraku
in diham v daljavo.
Stopinje ostajajo za menoj,
misli pa hitijo
in sprašujejo,
si daleč?
Kako se prične to postopanje,
ko je v trenutku razkrito vse vedenje?
Kako se ujameš,
ko uzreš?
Kdaj končno veter prisluhne,
da svet potihne v mrak?
V NAJINEM OBJEMU
Objeta na cesti
beživa pred jutri,
s polnimi čevlji kamenja,
nabranega na vzpetini.
Tečeva proti brvi.
Ali slišiš? me vprašaš.
Ne, ničesar ne slišim.
Ne vidim jezdeca na nebu
ne jadra na reki.
Ne slišim metulja v košnji
in ne galeba na morju.
Dragi, ničesar ne slišim.
V najinem objemu sem,
v teku pred jutri.
Pot izginja,
brv je v previsu …
Ne, ne slišim.
A slišiš ti?
NEKDO SE IGRA
Ni
te.
In
si.
Čutim.
Slišim tvoj dih,
vidim tvoj pogled.
Z roko si sežeš v lase,
veke ti zatrepetajo.
Čisto blizu.
Odsev v oknu,
odmev v uri.
Dvigneš skodelico čaja
in srkneš.
Da,
si.
Le nekdo se igra
in izmika kocke.
Nastavlja trenutke
in ugaša svetlobo.
Kot da
si.
Pa te
ni.
PIŠEM
Pišem, ker me Nekdo opazuje.
Gleda čez mojo ramo in glasno črkuje,
bere besede in šteje verze.
Pišem, ker ima strog pogled,
mršči obrvi in stiska pesti …
Saj se Ga ne bojim –
pišem Zanj!
Pišem Njemu,
da mu privabim nasmeh na obraz,
odobravanje in sproščenost.
Da prikima,
brišem besede ali črtam vrstice.
Tako Ga zadržujem …
Strah me je,
da se bo naveličal.
Potem me ne bo več bral
in ne bo ugibal, katera misel bo naslednja,
zapisana in hkrati izbrisana.
Ne bo več buden nad mojim navdihom,
strahom ali strastjo.
Potem bom kar ustavila vse vozove
in obstala ob cestnem znaku
ne vedoč, kam!
ŠE DOBRO, DA SI ME NAŠLA
Spominjam se dne,
ko si me povabila k sebi.
Nežno si se sklanjala
in mi šepetala nekaj nerazumljivega.
Čutila sem tvoj topli dih
in verjela glasbi besed.
Vsa prevzeta sem stopala
po tvojih stopinjah
in ti preprosto verjela.
Veš, čakala sem te.
Zelo dolgo.
Poti brez tebe so vodile v Nič,
zvezde so se iskrile v zamolklosti
in dež je pel napačno pesem.
Še dobro, da si me našla,
Duša.
Spominjam se dne,
ko sem obmirovala.
Neka blažena sila me je objela
in poljubila na srce.
Doumela sem.
KRILA
V oknu tli plamen sveče,
poljub se sklanja k licu.
Zazrt vase želiš sreče,
prisluhneš radostnemu klicu.
Svet se razgalja v belini.
Praznične zvezde visijo
visoko v zimski jasnini,
kjer vile živijo.
Vznesenost riše ti krila
in z željo na dlani letiš.
Praznina
svilene demone je skrila,
si novih poletov želiš.
PLOVEM PO ZVEZDNEM PRAHU
Diham pretepene misli.
Odpiram prostor oblakom,
prepojenim z nebesno roso.
Plovem po zvezdnem prahu.
Padam v poglede prazne
in tonem v njihovo pozabo.
Žar stopljenih upov
stapljam v snov brezupov.
Pijem luže njihovih besed.
Drsim v zrak, z vetrom,
neslišno in sladko.
V mesečini obmirujem.
NAD SONCEM V ZATONU
V zanki obvisiš.
Nebo razgrinja se nad tabo,
oči uprte so v poljano.
Čutiš še utrip?
Ječi ta mrak,
potuhnjen v globine in razpoke.
Na glavo obrnjen travnik
visi nad soncem v zatonu.
Stvari izginjajo v obrisih,
reke tečejo v izvir,
noč zeha v nov dan.
V zanki obvisiš.
Poslednji vzgib ti pravi,
kako osvoboditi čevlje
in jih poslati na uhojeno pot.
NEBO JE PREMAJHNO
Nebo je premajhno
za dotik obzorja,
kajti takrat se
svileni dan
zažene vate in išče zavetje.
Nebo je premajhno
za krik galeba,
šum brstenja,
plahutanje hrepenenja …
Premajhno,
da bi se
izgubilo v nežni črti,
kjer se stikata
modro in modro.
Premajhno,
da bi se neslišnost
stapljala v brezmejno stanje.
Nebo je premajhno,
da bi se uzrl skozi Nekaj.
Da bi v zrklu sijalo utopljeno sonce,
pa ob tem ne bi nič čutil.
Da bi te veter vabil v vejevje,
pa mu ne bi znal slediti.
Da bi ti otrok nudil čudenje,
pa se ne bi znal predati.
Nebo je premajhno
za dotik obzorja,
ki bi ga čutil
v svoji vsakdanjosti.
NOČ, POJDEM S TEBOJ
Noč, prešla si svojo temo!
Zdaj čakam na tisti vzgib,
ki ga hraniš zame.
Ne bojim se te več, pozna obešalka duš!
Ne bojim se tvoje pošastne obleke,
narejene iz netopirjevih kril,
razmočene od nočnega besa.
Noč, pojdem s teboj tokrat!
Pogledava si v oči in rečeva,
kar je reči treba.
Počešem ti blatne lase,
razmažem oči s šminko,
da se potem reživa tisti neumni kotanji,
ki kliče!
Prijetno je bilo kramljati.
Skoraj bi me vzljubila,
a nekaj v meni se je premaknilo,
odločilo, vzkipelo.
Dani se …
OCEAN VSEH DUŠ
Počasi kaplja,
curlja iz
rane,
ureznine,
vsake celice svoje
biti.
Neusmiljeno in vztrajno,
z zvokom strune
trubadurjeve lire.
Počasi in previdno,
da je kdo ne prestreže,
in prekine
njenega plesa.
Kapljica za kapljico
v neskončen ocean vseh duš,
ki se stapljajo tod
in bosonoge plešejo
po steklenih
d
r
o
b
c
i
h.
BREZBRIŽNO V NAJINA SRCA
Biti del vsemirja,
pripadati svetu,
ki ga sam sanjaš.
Zazrem se ti v oči
in popelješ me
v vsemogočno zbližanje.
Ves ta sij,
ki mnogokrat zaslepi,
se danes razliva
brezbrižno v najina srca.
KAKO SE PRIČNE TO POSTOPANJE …
Tako znano se zdi,
ko stopam v koraku
in diham v daljavo.
Stopinje ostajajo za menoj,
misli pa hitijo
in sprašujejo,
si daleč?
Kako se prične to postopanje,
ko je v trenutku razkrito vse vedenje?
Kako se ujameš,
ko uzreš?
Kdaj končno veter prisluhne,
da svet potihne v mrak?
V NAJINEM OBJEMU
Objeta na cesti
beživa pred jutri,
s polnimi čevlji kamenja,
nabranega na vzpetini.
Tečeva proti brvi.
Ali slišiš? me vprašaš.
Ne, ničesar ne slišim.
Ne vidim jezdeca na nebu
ne jadra na reki.
Ne slišim metulja v košnji
in ne galeba na morju.
Dragi, ničesar ne slišim.
V najinem objemu sem,
v teku pred jutri.
Pot izginja,
brv je v previsu …
Ne, ne slišim.
A slišiš ti?
NEKDO SE IGRA
Ni
te.
In
si.
Čutim.
Slišim tvoj dih,
vidim tvoj pogled.
Z roko si sežeš v lase,
veke ti zatrepetajo.
Čisto blizu.
Odsev v oknu,
odmev v uri.
Dvigneš skodelico čaja
in srkneš.
Da,
si.
Le nekdo se igra
in izmika kocke.
Nastavlja trenutke
in ugaša svetlobo.
Kot da
si.
Pa te
ni.
