Teče, teče rečica Dravinja
iz osrčja pohorske mi planine.
Mila, draga rodovom da dobrine.
Teče, teče rečica Dravinja,
spomine zbuja iz davnine,
Skriva jih med svoje naplavine.
2.
V dolu tod raste hrast, gozd do gozda,
široke krošnje, visoka drevesa,
vrhovi njih silijo v nebesa.
V Škalcah so trtne lehe, grozd do grozda.
Kanja pa na nebu. Okras doline,
rodovom dala si dobrine.
3.
Krčijo gozdove, širijo polja,
postavljali so palisade.
Pred divjadjo stale so ograde
za obstanek roda taka je volja.
Šumela je gora, pela ptica,
ob Dravinji širila se ravnica.
4.
Bival tod je nekdaj keltski narod,
po ravnicah pasla se živina.
Za palisado je ovčarska družina,
pod našo goro živel je Kovačev rod.
Bum, bum, bum se kladivo oglaša,
na nakovalu se vroč meč obrača.
5.
Tam, kjer dolino našo Boč zapira,
tam se tolpa Ruse glave zbira.
Tod drla je drhal, strah doline,
breme nosi Kovač, glavar družine.
Ostal za tolpo je pepel in krik,
preživi le ta, ki vadi vik.
6.
Za palisado stoji trdno mož,
tolpa je napadla naš dol in ostrog.
Izdan ukaz je: »Otroke skriti v brlog!«
Bleščal v močni roki se je dolgi nož.
Sikale so puščice, križal meč.
Štete so ure. Strah doline je odveč.
7.
Lokostrelci so dosegli zmago,
Rusova drhal pred ostrogom beži.
Vodja tolpe pred puščicami beži,
pustil je vse naropano blago.
Ob urjenju z orožjem se toči znoj,
zato si je rad izbojeval ta boj.
8.
Na straži stoji spet trdno mož,
ženam skrb je ogenj in strojenje kož.
Volk poklal je skoraj belo čredo,
medved podrl stajo, napravil zmedo.
Lovci zdaj iščejo brlog medveda,
spet bo pasla se mirno ovčja čreda.
9.
Teče, teče rečica Dravinja
po dolini že od davnih dni.
Mesečina krošnje vrb in jelš srebri,
tu med hribi se rodi blaginja.
Tu se kopal premog, železna ruda,
gospodarjem Evrope je tod gruda.
10.
Silni hribini zakrivata pogled.
Vsemogočni je imel mnogo dela.
Mojstrovina je njemu uspela:
Konjiška gora, Pohorje silni svet.
ostrih skal tu ni le dve dolžini,
lepote polni sta hribini.
11.
Dan za dnem so sape med gorami,
ptica nad Planoto mirno plava.
Pastirju je postelja mehka trava,
odmeva pesem, čredo drami.
Tod je dom vil in povodnega moža,
ki v Črnem jezeru svoj grad ima.
12.
Pod planino našo: Zveronja vode.
Tam je vir. Rodovi žejo gasijo,
tja vodo zajemat hitijo,
pri hudi žeji ni treba posode.
Tam pod goro si ptica ribo lovi,
tam si srnjak z družico žejo gasi.
13.
Na Konjiški ravnici stoji hrib,
na tej oviri je sončna leha.
Tam na zapori se veter upeha.
Tam je Svarun posodil trtni utrip.
Veselo je slišati klopotca klic,
smeh je slišati iz Žičkih goric.
14.
Grozi s Kozjaka temen oblak,
grozi Svetovid z gorečo nitjo.
Drvi, rohni z vso nebeško ihtjo.
Dan je noč. Po dolu gre črn korak.
Rod za rodom beži v votlino,
vsak boginjo svojo prosi miloščino.
15.
Teče, teče rečica Dravinja
iz osrčja pohorske mi planine.
Mila, draga rodovom da dobrine,
spomine zbuja iz davnine.
Teče, teče rečica Dravinja,
Bogovi silni dajo naplavine.
16.
Svarun da gori obliko konja,
da bi jezdil daleč naokoli.
Sedlasta gora v to ne privoli,
pesem o naši gori je opojna.
Rečica Dravinja goro ogleduje,
teče, teče, šepetajoč negoduje.
17.
Ni Svarun razjezdil naše gore,
zdaj na vrhu sedla izvira voda.
Zajetje vira je del vodovoda.
Konjicam je potoček v oporo.
Gospodična je ime potoka,
okras Konjic, a ne brez vzroka.
18.
Oblaki na pomlad so kot metulji,
v srečnem sožitju žive tod rodovi.
Zaščito mnogim dali so gozdovi.
Veter da pesem, cvetove – o, dragulji!
Kanja na nebu je okras doline,
čas bo dal mnoge bolečine.
19.
Lončar dela iz gline posodo.
Kupčija je tu: ponev in skleda
za kožo rjavega medveda,
z večjim loncem se gre po vodo.
Zdaj žeje ne trpijo več otroci,
ob nevarnosti je voda pri roki.
20.
Apnarjev izum, srečni zidarji,
trdne so zdaj iz kamna hiše,
mesta, obzidja ter strelne niše.
Hlode smreke tešejo tesarji.
Bogatin s skriljem streho obleče.
Vse za varnost! Tej se on ne odreče.
21.
Legenda na Konjiškem govori,
da gori Konjiško jezero leži.
Da strašen zmaj v brlogu spi,
ko z repom udari, jezero kipi.
Poplavljena je tedaj dolina,
uničena je ljudem imovina.
22.
Da je pomirjen hudobni zmaj,
dobi v dar vsako leto šest devic,
izbrane so po vaseh in iz Konjic.
Samo da ne bi bil poplavljen kraj.
Žrtev je hči graščaka. Cvet v dolini.
K Hostniku gredo zdaj spomini.
23.
K pohorskemu Hostniku pa pomoč,
za dar je žena, hči graščaka.
V sili je dobra obljuba vsaka.
Boj z zmajem se bije vroč.
Na polju leži požrešni zmaj,
rešena je dolina, rešen kraj.
24.
Kdo zasluženo plačilo zdaj bo dal?
Kdo ne pozna zvitega graščaka?
Suče Hostnik meč. Z jezika noče dlaka,
jezni mož izpuli iz gore nekaj skal.
Iz vrzeli jezerska voda bruha,
voda v cerkvi je že do trebuha.
25.
Na belem konju župnik pridivja,
da bi rešil iz stiske, kar se da.
Sveto mašo bere kar iz sedla,
silna ujma se je na mah polegla.
Ni več težav, polegla se je skrb,
beli konj je v Konjicah izbran za grb.
Odlomek iz pesnitve
1.
Teče, teče rečica Dravinja
iz osrčja pohorske mi planine.
Mila, draga rodovom da dobrine.
Teče, teče rečica Dravinja,
spomine zbuja iz davnine,
Skriva jih med svoje naplavine.
2.
V dolu tod raste hrast, gozd do gozda,
široke krošnje, visoka drevesa,
vrhovi njih silijo v nebesa.
V Škalcah so trtne lehe, grozd do grozda.
Kanja pa na nebu. Okras doline,
rodovom dala si dobrine.
3.
Krčijo gozdove, širijo polja,
postavljali so palisade.
Pred divjadjo stale so ograde
za obstanek roda taka je volja.
Šumela je gora, pela ptica,
ob Dravinji širila se ravnica.
4.
Bival tod je nekdaj keltski narod,
po ravnicah pasla se živina.
Za palisado je ovčarska družina,
pod našo goro živel je Kovačev rod.
Bum, bum, bum se kladivo oglaša,
na nakovalu se vroč meč obrača.
5.
Tam, kjer dolino našo Boč zapira,
tam se tolpa Ruse glave zbira.
Tod drla je drhal, strah doline,
breme nosi Kovač, glavar družine.
Ostal za tolpo je pepel in krik,
preživi le ta, ki vadi vik.
6.
Za palisado stoji trdno mož,
tolpa je napadla naš dol in ostrog.
Izdan ukaz je: »Otroke skriti v brlog!«
Bleščal v močni roki se je dolgi nož.
Sikale so puščice, križal meč.
Štete so ure. Strah doline je odveč.
7.
Lokostrelci so dosegli zmago,
Rusova drhal pred ostrogom beži.
Vodja tolpe pred puščicami beži,
pustil je vse naropano blago.
Ob urjenju z orožjem se toči znoj,
zato si je rad izbojeval ta boj.
8.
Na straži stoji spet trdno mož,
ženam skrb je ogenj in strojenje kož.
Volk poklal je skoraj belo čredo,
medved podrl stajo, napravil zmedo.
Lovci zdaj iščejo brlog medveda,
spet bo pasla se mirno ovčja čreda.
9.
Teče, teče rečica Dravinja
po dolini že od davnih dni.
Mesečina krošnje vrb in jelš srebri,
tu med hribi se rodi blaginja.
Tu se kopal premog, železna ruda,
gospodarjem Evrope je tod gruda.
10.
Silni hribini zakrivata pogled.
Vsemogočni je imel mnogo dela.
Mojstrovina je njemu uspela:
Konjiška gora, Pohorje silni svet.
ostrih skal tu ni le dve dolžini,
lepote polni sta hribini.
11.
Dan za dnem so sape med gorami,
ptica nad Planoto mirno plava.
Pastirju je postelja mehka trava,
odmeva pesem, čredo drami.
Tod je dom vil in povodnega moža,
ki v Črnem jezeru svoj grad ima.
12.
Pod planino našo: Zveronja vode.
Tam je vir. Rodovi žejo gasijo,
tja vodo zajemat hitijo,
pri hudi žeji ni treba posode.
Tam pod goro si ptica ribo lovi,
tam si srnjak z družico žejo gasi.
13.
Na Konjiški ravnici stoji hrib,
na tej oviri je sončna leha.
Tam na zapori se veter upeha.
Tam je Svarun posodil trtni utrip.
Veselo je slišati klopotca klic,
smeh je slišati iz Žičkih goric.
14.
Grozi s Kozjaka temen oblak,
grozi Svetovid z gorečo nitjo.
Drvi, rohni z vso nebeško ihtjo.
Dan je noč. Po dolu gre črn korak.
Rod za rodom beži v votlino,
vsak boginjo svojo prosi miloščino.
15.
Teče, teče rečica Dravinja
iz osrčja pohorske mi planine.
Mila, draga rodovom da dobrine,
spomine zbuja iz davnine.
Teče, teče rečica Dravinja,
Bogovi silni dajo naplavine.
16.
Svarun da gori obliko konja,
da bi jezdil daleč naokoli.
Sedlasta gora v to ne privoli,
pesem o naši gori je opojna.
Rečica Dravinja goro ogleduje,
teče, teče, šepetajoč negoduje.
17.
Ni Svarun razjezdil naše gore,
zdaj na vrhu sedla izvira voda.
Zajetje vira je del vodovoda.
Konjicam je potoček v oporo.
Gospodična je ime potoka,
okras Konjic, a ne brez vzroka.
18.
Oblaki na pomlad so kot metulji,
v srečnem sožitju žive tod rodovi.
Zaščito mnogim dali so gozdovi.
Veter da pesem, cvetove – o, dragulji!
Kanja na nebu je okras doline,
čas bo dal mnoge bolečine.
19.
Lončar dela iz gline posodo.
Kupčija je tu: ponev in skleda
za kožo rjavega medveda,
z večjim loncem se gre po vodo.
Zdaj žeje ne trpijo več otroci,
ob nevarnosti je voda pri roki.
20.
Apnarjev izum, srečni zidarji,
trdne so zdaj iz kamna hiše,
mesta, obzidja ter strelne niše.
Hlode smreke tešejo tesarji.
Bogatin s skriljem streho obleče.
Vse za varnost! Tej se on ne odreče.
21.
Legenda na Konjiškem govori,
da gori Konjiško jezero leži.
Da strašen zmaj v brlogu spi,
ko z repom udari, jezero kipi.
Poplavljena je tedaj dolina,
uničena je ljudem imovina.
22.
Da je pomirjen hudobni zmaj,
dobi v dar vsako leto šest devic,
izbrane so po vaseh in iz Konjic.
Samo da ne bi bil poplavljen kraj.
Žrtev je hči graščaka. Cvet v dolini.
K Hostniku gredo zdaj spomini.
23.
K pohorskemu Hostniku pa pomoč,
za dar je žena, hči graščaka.
V sili je dobra obljuba vsaka.
Boj z zmajem se bije vroč.
Na polju leži požrešni zmaj,
rešena je dolina, rešen kraj.
24.
Kdo zasluženo plačilo zdaj bo dal?
Kdo ne pozna zvitega graščaka?
Suče Hostnik meč. Z jezika noče dlaka,
jezni mož izpuli iz gore nekaj skal.
Iz vrzeli jezerska voda bruha,
voda v cerkvi je že do trebuha.
25.
Na belem konju župnik pridivja,
da bi rešil iz stiske, kar se da.
Sveto mašo bere kar iz sedla,
silna ujma se je na mah polegla.
Ni več težav, polegla se je skrb,
beli konj je v Konjicah izbran za grb.
