Divje vode in vsi veletoki hitê, da izlijejo se v morje. Vse te vode pojejo Njemu o zvestobi. Daleč, daleč je obzorje.
Ptice, da lete, imajo krila. Njemu pojejo slavo. Njemu, ki resnico nam odkriva, Njemu, ko govori besedo pravo.
Ti, ki si Pesnik vesolja. Tvoji odposlanci – oblaki z novico, plujejo preko žejnega polja in osrečujejo z grozečo govorico.
Ti, ki si pesnik vesolja, v rosnem jutru pojo Tebi v čast vse trate in rožice celotnega okolja, o blagohotnem soncu gre daleč glas.
Drevo, ki ponižno sprejemaš udarce in darila. Trdovratno se upiraš vetru in zimi, a rad gostiš ptico v krošnji.
Vse predolgo je trajala ta mrzla tišina, beli vrisk drobne marjetice, je preglasil temen glas. Kajti vesel veter je napovedal pomlad.
Blagoslovljena moč je nastala, s stropa je zažarel lestenec zvezd. List razcvetele lipe je strepetal ob klicu nočne ptice.
Demoni izgubljajo svojo moč ob beli črti na vzhodu. Seme so vse daljše in daljše. Drobna ptica visoko v zraku pa hvali NJEGA.
Oko ni zazrlo jutranje lepote. Uho ne sliši, ko zraven dan naznanja, za dar narave ni srčne toplote. Ljubezni ni! Kruto srce – se ne uklanja.
Stopil se je v srcu kamen, šepetala je trava, igrali so murni. Bila sva ogenj, bila sva plamen.
Me vabijo ustne tvoje, me vabi češnje sad. Zbudile so se sanje moje, me vabijo tvoje oči polno nad.
Odprl se vrtnice cvet, zdramil se je plamen, v tišini v prelestu zvezd. Se bo stopil v prsih kamen?
Mnogo sanj. Opoj slasti, pridi dragi na ples v mesečini. Ujeta v okove fanta sem pasti, da odžejan plamen bo na blazini.
Neslišno leze noč med vrbe. Ljubezni ni! Le sanje gredo v dim, med tihe sive grbe. Sam! Morda! S šepetom govorim.
