Stojim nag pred tabo, o Morana, in se smejem razkritosti svojih genitalij. Naravnost v tvoj objem grem in ni me strah. Poberi me kje na križišču, ne morem več poslušati pesmi, ki je jok. Pridi in me vzemi, o moja boginja. Vem, da je tvoj poljub – poljub Smrti, toda mar ni Smrt … le sprememba obličja za nas, karpatske kralje, vladarje staroslovanske? Iz mnogih sem se stopil v enega, ednina pa je trpljenje, če je iz mnogih. Ponesi me skoz oblake do daljne dežele, v kateri se ledeniki nikoli ne stopijo. Vzemi me, Morana! Mar nismo patetični v južnih deželah, mi, karpatski narodi, častilci snega? Mar našo nostalgijo za zavijanjem volkov lahko umiri vonj limonovcev? Pogrešam medvedje krzno in kuštrave ovčje kože, v katere bi se zavijal; pogrešam planinske konje, ki bi me nosili skoz veter po snežnih vrhovih. Naposled sem, Morana, pripravljen na tvoj poljub.
Rimljani in Iliri si z močjo orožja jemljejo pravico do svojih zgodovinskih balkanskih ozemelj. Naše puške so stare in zarjavele. Verjeli smo v ljubezen sosedov, praprebivalcev Balkana. Mislili smo: minilo je že tisoč let, komu je še do zgodovinskih ozemelj? Imeli smo napačne predstave. Naši preroki so zavrgli slavo naših bogov, začeli so spoštovati rimske in ilirske, lažnive in hinavske. Mnogi so zapustili naše stare bogove, pa so tudi naši bogovi zavrgli nas, razdelili so nas, naša obramba je postala neučinkovita. Imamo zvezane roke, za umski odpor pa je prevroče, ta sončna dežela nam sežiga razum, spodbuja strasti … nenavadne, za nas tuje. O Morana, Rimljani se nam smejejo. Z meči nam sekajo vratove, medtem ko častimo njihovega boga. Naše naivno ljudstvo ne dojema, da je rimski bog samo rimski bog in da nas ne bo rešil pred rimskim mečem. Mnogim ni več mar slava naših bogov, o Morana, opozori jih na napako. Poglej, saj ljudje sploh ne nasprotujejo, prostovoljno nastavljajo svoje glave na panje. Naši otroci pojejo ilirske pesmi. Poveličujejo Ilire, medtem ko jim ti posiljujejo matere, vse to zaradi teh prekletih novih bogov. Vse zaradi laži in prevare.
Jaz se jim bom uprl, o Morana, pa četudi sam, z vso močjo svojega slovanskega srca. Galopiral bom na konju skoz dež rimskih puščic in posekal bom Murata, poglavarja rimskega. Posekal bom tudi njegovega sina, gobavega naslednika, da se zgodovina ne bo več ponavljala. Posekal bom tudi rimskega boga, da naše ljudstvo ne bo več verjelo lažem hinavskega mrtvega boga. Spet bodo naši otroci peli o Perunu. Spletali si bodo vence iz lipovega listja. Zemlja se bo vdirala pod Rimljani in Iliri, ko bom v galopu navalil nanje in zapel: Vid, Vid, Svetivid!
In ko padem, o Morana, preboden z rimsko sulico, mi z nežnim poljubom ovlaži usta, naj Rimljani in Iliri zavidajo karpatskemu kralju, da ga ljubi boginja. Naposled sem, Morana, pripravljen na tvoj poljub.
Napisano v Kranjski gori 1995
Korekcije v Splitu 1998
MORANA II
MOLITEV PREKLETEGA PRASLOVANA
Jaz, svečenik v belem, ti nocoj žrtvujem svojo kri, ki je bleščeče svetla, a ne od sonca, o boginja Smrti. Snemi z mene uroke, ki so jih name vrgle gobave roke podlih stark, histeričnih, zavistnih sovražnic moje matere, kakor tudi roke frigidnih ljubimk, katerih obupanih pričakovanj nisem izpolnjeval: ali nisem želel ljubezni z njimi ali nisem želel ostati z njimi. Snemi z mene uroke, Morana. Jaz sem mali svetlobni Princ, ujet v srebrni kletki groze. Jaz sem jezdec na vetru. Jaz sem prerok. Osvobodi mojega duha, o boginja Smrti – snemi z mene uroke. Povzdigni me. Okrepčaj me, o lepa Morana. Naj moji sovražniki padejo pod stopalom tvojega najbolj okrutnega obličja. Kot gobavce jih poteptaj s teptanjem. Ti si pravična boginja, in hladna kot najlepši kristal. Naj mojim sovražnikom marčna burja za zmeraj napolni drobovje. Naj zmrznejo od tvojega hladnega diha, po katerem hrepenim z vsem svojim telesom, o naj zmrznejo ti toplokrvni mediteranski psi.
O pošlji nadnje Daboga, hladnega in maščevalnega boga, tvojega služabnika, spusti ga z verige, naj z njihovo krvjo izrisuje svoje nore simbole po zrušenih zidovih njihovih hiš. Naj uživa, smejoč se njihovemu strahu. Naj to počne počasi, z zadovoljstvom, prepuščajoč jih vzdihu pričakovanja, prepuščajoč jih samorušilni histeriji panike. Naj se smeje med žretjem plodov njihovih gnilih drobovij. O naj se smeje. Naj njihove kosti razsuje ob neznanih poteh in po neznanih poljih. Naj Dabog opravlja svoje delo v Naravi – v službi Pravice!
Jaz sem veličastni vladar snežnih Karpatov, začaran in prisilno zaprt v krhki lupini, oviti z žico, oblepljeni z bronom. Roke so mi vklenili z Zakonom. Voljo so mi zvezali z Revščino. Solze ne morem izsolziti skozi lupino, čeprav želim … Želim ponovno jahati na vetru, svoboden, in prosto preletavati sibirsko puščobo. Želim ponovno piti stopljeno prozornost ledenikov. Jaz sem goreči častilec tebe, Pravica, tebe, Morana. Snemi z mene uroke. Jaz sem tvoj Princ, o moja gospa.
Split, 25. 3. 1998
Prevod: Ivo Antič
MORANA I
MONOLOG STAREGA KRALJA (praslovanskega)
Stojim nag pred tabo, o Morana, in se smejem razkritosti svojih genitalij. Naravnost v tvoj objem grem in ni me strah. Poberi me kje na križišču, ne morem več poslušati pesmi, ki je jok. Pridi in me vzemi, o moja boginja. Vem, da je tvoj poljub – poljub Smrti, toda mar ni Smrt … le sprememba obličja za nas, karpatske kralje, vladarje staroslovanske? Iz mnogih sem se stopil v enega, ednina pa je trpljenje, če je iz mnogih. Ponesi me skoz oblake do daljne dežele, v kateri se ledeniki nikoli ne stopijo. Vzemi me, Morana! Mar nismo patetični v južnih deželah, mi, karpatski narodi, častilci snega? Mar našo nostalgijo za zavijanjem volkov lahko umiri vonj limonovcev? Pogrešam medvedje krzno in kuštrave ovčje kože, v katere bi se zavijal; pogrešam planinske konje, ki bi me nosili skoz veter po snežnih vrhovih. Naposled sem, Morana, pripravljen na tvoj poljub.
Rimljani in Iliri si z močjo orožja jemljejo pravico do svojih zgodovinskih balkanskih ozemelj. Naše puške so stare in zarjavele. Verjeli smo v ljubezen sosedov, praprebivalcev Balkana. Mislili smo: minilo je že tisoč let, komu je še do zgodovinskih ozemelj? Imeli smo napačne predstave. Naši preroki so zavrgli slavo naših bogov, začeli so spoštovati rimske in ilirske, lažnive in hinavske. Mnogi so zapustili naše stare bogove, pa so tudi naši bogovi zavrgli nas, razdelili so nas, naša obramba je postala neučinkovita. Imamo zvezane roke, za umski odpor pa je prevroče, ta sončna dežela nam sežiga razum, spodbuja strasti … nenavadne, za nas tuje. O Morana, Rimljani se nam smejejo. Z meči nam sekajo vratove, medtem ko častimo njihovega boga. Naše naivno ljudstvo ne dojema, da je rimski bog samo rimski bog in da nas ne bo rešil pred rimskim mečem. Mnogim ni več mar slava naših bogov, o Morana, opozori jih na napako. Poglej, saj ljudje sploh ne nasprotujejo, prostovoljno nastavljajo svoje glave na panje. Naši otroci pojejo ilirske pesmi. Poveličujejo Ilire, medtem ko jim ti posiljujejo matere, vse to zaradi teh prekletih novih bogov. Vse zaradi laži in prevare.
Jaz se jim bom uprl, o Morana, pa četudi sam, z vso močjo svojega slovanskega srca. Galopiral bom na konju skoz dež rimskih puščic in posekal bom Murata, poglavarja rimskega. Posekal bom tudi njegovega sina, gobavega naslednika, da se zgodovina ne bo več ponavljala. Posekal bom tudi rimskega boga, da naše ljudstvo ne bo več verjelo lažem hinavskega mrtvega boga. Spet bodo naši otroci peli o Perunu. Spletali si bodo vence iz lipovega listja. Zemlja se bo vdirala pod Rimljani in Iliri, ko bom v galopu navalil nanje in zapel: Vid, Vid, Svetivid!
In ko padem, o Morana, preboden z rimsko sulico, mi z nežnim poljubom ovlaži usta, naj Rimljani in Iliri zavidajo karpatskemu kralju, da ga ljubi boginja. Naposled sem, Morana, pripravljen na tvoj poljub.
Napisano v Kranjski gori 1995
Korekcije v Splitu 1998
MORANA II
MOLITEV PREKLETEGA PRASLOVANA
Jaz, svečenik v belem, ti nocoj žrtvujem svojo kri, ki je bleščeče svetla, a ne od sonca, o boginja Smrti. Snemi z mene uroke, ki so jih name vrgle gobave roke podlih stark, histeričnih, zavistnih sovražnic moje matere, kakor tudi roke frigidnih ljubimk, katerih obupanih pričakovanj nisem izpolnjeval: ali nisem želel ljubezni z njimi ali nisem želel ostati z njimi. Snemi z mene uroke, Morana. Jaz sem mali svetlobni Princ, ujet v srebrni kletki groze. Jaz sem jezdec na vetru. Jaz sem prerok. Osvobodi mojega duha, o boginja Smrti – snemi z mene uroke. Povzdigni me. Okrepčaj me, o lepa Morana. Naj moji sovražniki padejo pod stopalom tvojega najbolj okrutnega obličja. Kot gobavce jih poteptaj s teptanjem. Ti si pravična boginja, in hladna kot najlepši kristal. Naj mojim sovražnikom marčna burja za zmeraj napolni drobovje. Naj zmrznejo od tvojega hladnega diha, po katerem hrepenim z vsem svojim telesom, o naj zmrznejo ti toplokrvni mediteranski psi.
O pošlji nadnje Daboga, hladnega in maščevalnega boga, tvojega služabnika, spusti ga z verige, naj z njihovo krvjo izrisuje svoje nore simbole po zrušenih zidovih njihovih hiš. Naj uživa, smejoč se njihovemu strahu. Naj to počne počasi, z zadovoljstvom, prepuščajoč jih vzdihu pričakovanja, prepuščajoč jih samorušilni histeriji panike. Naj se smeje med žretjem plodov njihovih gnilih drobovij. O naj se smeje. Naj njihove kosti razsuje ob neznanih poteh in po neznanih poljih. Naj Dabog opravlja svoje delo v Naravi – v službi Pravice!
Jaz sem veličastni vladar snežnih Karpatov, začaran in prisilno zaprt v krhki lupini, oviti z žico, oblepljeni z bronom. Roke so mi vklenili z Zakonom. Voljo so mi zvezali z Revščino. Solze ne morem izsolziti skozi lupino, čeprav želim … Želim ponovno jahati na vetru, svoboden, in prosto preletavati sibirsko puščobo. Želim ponovno piti stopljeno prozornost ledenikov. Jaz sem goreči častilec tebe, Pravica, tebe, Morana. Snemi z mene uroke. Jaz sem tvoj Princ, o moja gospa.
