Travnata površina na Blatnem vrhu. Udeleženci veselja: Cvetko, Fefika z Anzekom, mala Verica.
Kasneje se priključijo: direktor Žrebakovič, Pomočnik, Haloška Mica, Haloški Franček Čas veselja: Prvomajski prazniki.
I. dejanje
Zgodba se začenja:
Sredi široke travnate površine stoji priprava za pečenje pujsa. Ozračje je omamno naelektreno s čudovitimi vonjavami - dobrote z žara. Ogenj veselo plapola. Ob žaru je kup dračja - tega je vsepovsod dovolj, saj je v bližini gozd. Zaboj s pivom opozarja, da je pečenko treba zalivati. Od čas do časa ozračje napolnijo poleg čudovitih vonjav še vonjave po dimu, zdravem dračjenskem dimu.
Družina - Anzek, Fefika in mala Verica se ustavijo.
»Mm, mm, mm« - zamrmrajo vsi v en glas.
»Mm, mm, mm,« pravi Verica »Kako diši. Česa takega pa še nisem videla «
Starša zadovoljno prikimata z glavama.
»Toda,« pravi oče, »treba bo še počakati s hrano, saj glavni šele prihajajo.«
In res! Na obzorju se pojavijo: direktor Žrebakovič, Pomočnik, Haloška Mica, Haloški Franček.
»Hu, hu,« zakličejo vsi v en glas. »Tukaj smo. Lačni smo, žejni smo Ni nam bilo težko najti prostor, saj se te opojne vonjave širijo daleč okoli po Blatnem vrhu in še naprej.«
Prehranjevalni obred se začenja. Cvetko vešče vrti vilice in nož, meso polaga na pladenj in govori: »Samo si vi postrezite. Dober tek!« nato se poslovi in odide.
2. dejanje
Zgodba se nadaljuje v zaprtem prostoru. Gostišče - lesen šank - lesene mize, okoli miz klopi - da je več sedežev in se ljudje lahko tiščijo skupaj - in nekaj stolov za osamelce.
Za šankom se veselo vrti oštir - toliko gostov že dolgo ni imel. To bo cvenka.
Igralci prihajajo in sedajo za mizo. Na eni strani mize mama Fefika, ata Anzek in mala Verica. Na levi strani sedita Haloška Mica in Haloški Franček. Na drugi strani - direktor Žrebakovič in njegov Pomočnik.
Predstava se začenja.
Direktor Žrebakovič - kot je položaju primerno - naroči nekaj litrov domačega. Oštir ponižno postavlja litre in kozarce na mizo.
»Kaj pa meni?« obupano zaveka mala Verica.
»O, saj res, zate bo pa sokec,« in Verica je zadovoljna.
Litri se praznijo, kozarci polnijo.
»En hribček bom kupil,« poje zbrana družba. Vsi so veseli in zadovoljni, ko Fefika nenadoma začuti drsanje noge z Žrebakovičeve strani. Začudeno pogleda, Žrebakovič pa z nagibom glave miga proti izhodu in srepopoželjivo vrta v Fefiko. Fefika je vsa zmedena. Žrebakovič je direktor in kar »fejst« fant - visok, lepo raščen in rejen - okoli sto kilogramov. Ne ve, kaj bi. Tedaj pa ata Anzek nenadoma vstane in pohiti proti izhodu - najbrž na WC. Žrebakovič dobiva pogum:
»Po vas ćemo slati avtomobil - Imamo mercedes. Dođite u posjetu u direktorat u Žurbance.«
Fefika je v veliki zadregi. Kaj zdaj? Pa sam direktor jo vabi. Razmišlja. V firmi je zaposlen Anzek. Kaj bi zdaj ona?
»Kaj pa Anzek?« iznenada vpraša. »Ma nemojte. Ne Anzek. Avto ćemo slati po vas «
Fefika je odločna:
»Sama ne pridem, le v spremstvu Anzeka «
Anzek pa se je že vrnil.
Po zraku je završalo in zavreščalo
»Oj mladosti moja, kam odšla si? Kje si?«
Kozarci se praznijo in letijo v steno. Tresk, bum!
Haloška Mica in Haloški Franček vedno bolj tiščita skupaj - preskupaj. Mica celo sede Frančeku na kolena. Verica je k sreči že zaspala. Njen čas počitka je. Fefika je zgrožena. Nikoli Še ni doživela česa takega. Tudi oštir je zgrožen.
»Kaj pa delate, ljudje!? V moji gostilni se to ne dela «
»To ćemo platiti,« zagotavlja Žrebakovič. »Ajde, meči, uživaj,« kriči in klati z rokami, kot bi hotel zgrabiti Fefiko. Ta se še pravi čas umakne.
Končno se evforija le konča.
Ljudje – opiti - postajajo utrujeni. Alkohol je naredil svoje.
»Ajde, idemo,« pravi Pomočnik Žrebakoviču in si popravi debele naočnike. »V temi težko vozim«
Veselja je naenkrat konec.
Prihaja streznitev.
Tudi Haloški Franček in Haloška Micka sta se prikradla od nekod. Izkoristila sta namreč kaos in se izmuznila - Franček je bil namreč poročen in tokrat je bila res prava prilika za...
3. dejanje
Dež za soncem mora biti, za veseljem žalost priti.
Anzek pograbi še spečo Verico, Fefiko prime pod roko in se strpajo svoj Fičo. Ostali so odšli že prej.
Že se družina vozi v dolino, ko opazijo sumljivo utripanje lučk. Tudi pred njih se postavi miličnik in dvigne svetleči lopar. Stoj! In ko se razgledajo, vidijo, da Žrebakovič s svojim Pomočnikom, Haloški Franček in Mica stojijo kot vkopani pri svojih avtomobilih, možje v modrem pa pripravljajo zapisnike. Veselja in evforije je konec. K sreči je blizu avtobusna postaja, Anzek in Fefika pa dajeta prostor v Fiču Frančeku in Mici.
Konec vsega lepega. Odpeljejo se proti domu. Edini Anzek ni napihal toliko, da bi mu zasegli avto.
Žrebakovič in Pomočnik se odpeljeta z avtobusom. Haloški Franček in Haloška Mica se peljeta z Anzekom do podjetja, Verica pa vsa srečna spi v maminem naročju.
Prizorišče veselja
Travnata površina na Blatnem vrhu. Udeleženci veselja: Cvetko, Fefika z Anzekom, mala Verica.
Kasneje se priključijo: direktor Žrebakovič, Pomočnik, Haloška Mica, Haloški Franček Čas veselja: Prvomajski prazniki.
I. dejanje
Zgodba se začenja:
Sredi široke travnate površine stoji priprava za pečenje pujsa. Ozračje je omamno naelektreno s čudovitimi vonjavami - dobrote z žara. Ogenj veselo plapola. Ob žaru je kup dračja - tega je vsepovsod dovolj, saj je v bližini gozd. Zaboj s pivom opozarja, da je pečenko treba zalivati. Od čas do časa ozračje napolnijo poleg čudovitih vonjav še vonjave po dimu, zdravem dračjenskem dimu.
Družina - Anzek, Fefika in mala Verica se ustavijo.
»Mm, mm, mm« - zamrmrajo vsi v en glas.
»Mm, mm, mm,« pravi Verica »Kako diši. Česa takega pa še nisem videla «
Starša zadovoljno prikimata z glavama.
»Toda,« pravi oče, »treba bo še počakati s hrano, saj glavni šele prihajajo.«
In res! Na obzorju se pojavijo: direktor Žrebakovič, Pomočnik, Haloška Mica, Haloški Franček.
»Hu, hu,« zakličejo vsi v en glas. »Tukaj smo. Lačni smo, žejni smo Ni nam bilo težko najti prostor, saj se te opojne vonjave širijo daleč okoli po Blatnem vrhu in še naprej.«
Prehranjevalni obred se začenja. Cvetko vešče vrti vilice in nož, meso polaga na pladenj in govori: »Samo si vi postrezite. Dober tek!« nato se poslovi in odide.
2. dejanje
Zgodba se nadaljuje v zaprtem prostoru. Gostišče - lesen šank - lesene mize, okoli miz klopi - da je več sedežev in se ljudje lahko tiščijo skupaj - in nekaj stolov za osamelce.
Za šankom se veselo vrti oštir - toliko gostov že dolgo ni imel. To bo cvenka.
Igralci prihajajo in sedajo za mizo. Na eni strani mize mama Fefika, ata Anzek in mala Verica. Na levi strani sedita Haloška Mica in Haloški Franček. Na drugi strani - direktor Žrebakovič in njegov Pomočnik.
Predstava se začenja.
Direktor Žrebakovič - kot je položaju primerno - naroči nekaj litrov domačega. Oštir ponižno postavlja litre in kozarce na mizo.
»Kaj pa meni?« obupano zaveka mala Verica.
»O, saj res, zate bo pa sokec,« in Verica je zadovoljna.
Litri se praznijo, kozarci polnijo.
»En hribček bom kupil,« poje zbrana družba. Vsi so veseli in zadovoljni, ko Fefika nenadoma začuti drsanje noge z Žrebakovičeve strani. Začudeno pogleda, Žrebakovič pa z nagibom glave miga proti izhodu in srepopoželjivo vrta v Fefiko. Fefika je vsa zmedena. Žrebakovič je direktor in kar »fejst« fant - visok, lepo raščen in rejen - okoli sto kilogramov. Ne ve, kaj bi. Tedaj pa ata Anzek nenadoma vstane in pohiti proti izhodu - najbrž na WC. Žrebakovič dobiva pogum:
»Po vas ćemo slati avtomobil - Imamo mercedes. Dođite u posjetu u direktorat u Žurbance.«
Fefika je v veliki zadregi. Kaj zdaj? Pa sam direktor jo vabi. Razmišlja. V firmi je zaposlen Anzek. Kaj bi zdaj ona?
»Kaj pa Anzek?« iznenada vpraša. »Ma nemojte. Ne Anzek. Avto ćemo slati po vas «
Fefika je odločna:
»Sama ne pridem, le v spremstvu Anzeka «
Anzek pa se je že vrnil.
Po zraku je završalo in zavreščalo
»Oj mladosti moja, kam odšla si? Kje si?«
Kozarci se praznijo in letijo v steno. Tresk, bum!
Haloška Mica in Haloški Franček vedno bolj tiščita skupaj - preskupaj. Mica celo sede Frančeku na kolena. Verica je k sreči že zaspala. Njen čas počitka je. Fefika je zgrožena. Nikoli Še ni doživela česa takega. Tudi oštir je zgrožen.
»Kaj pa delate, ljudje!? V moji gostilni se to ne dela «
»To ćemo platiti,« zagotavlja Žrebakovič. »Ajde, meči, uživaj,« kriči in klati z rokami, kot bi hotel zgrabiti Fefiko. Ta se še pravi čas umakne.
Končno se evforija le konča.
Ljudje – opiti - postajajo utrujeni. Alkohol je naredil svoje.
»Ajde, idemo,« pravi Pomočnik Žrebakoviču in si popravi debele naočnike. »V temi težko vozim«
Veselja je naenkrat konec.
Prihaja streznitev.
Tudi Haloški Franček in Haloška Micka sta se prikradla od nekod. Izkoristila sta namreč kaos in se izmuznila - Franček je bil namreč poročen in tokrat je bila res prava prilika za...
3. dejanje
Dež za soncem mora biti, za veseljem žalost priti.
Anzek pograbi še spečo Verico, Fefiko prime pod roko in se strpajo svoj Fičo. Ostali so odšli že prej.
Že se družina vozi v dolino, ko opazijo sumljivo utripanje lučk. Tudi pred njih se postavi miličnik in dvigne svetleči lopar. Stoj! In ko se razgledajo, vidijo, da Žrebakovič s svojim Pomočnikom, Haloški Franček in Mica stojijo kot vkopani pri svojih avtomobilih, možje v modrem pa pripravljajo zapisnike. Veselja in evforije je konec. K sreči je blizu avtobusna postaja, Anzek in Fefika pa dajeta prostor v Fiču Frančeku in Mici.
Konec vsega lepega. Odpeljejo se proti domu. Edini Anzek ni napihal toliko, da bi mu zasegli avto.
Žrebakovič in Pomočnik se odpeljeta z avtobusom. Haloški Franček in Haloška Mica se peljeta z Anzekom do podjetja, Verica pa vsa srečna spi v maminem naročju.
