Pospravljamo morje:
nebesnomodro na eno,
sivkasto na drugo stran.
Kamenje – nekaj v morje,
nekaj na obalo.
Kormorane –
pod vodo in na skalo.
Čoln – lep, nov, moder – v garažo,
star, plastičen, razčesnjen –
naj ostane.
Sol – pustimo jo za naslednje leto.
Kopalke! Hu!
Prihaja nova moda –
kaj bi z njimi!
Zgoraj brez, spodaj pa …
Adijo!
JAZ SEM PA DRUGAČEN
Saj veš, takšen sem pač:
delo, delo, delo in zopet delo.
Za pogovore mi ni mar.
V meni ni praznine.
Je nekaj več,
a ostalo mi ni mar.
Poleg mene je ona,
ko jo ljubim.
A pokazati ji tega ne znam.
Jo ljubim.
Da, ljubim jo, ljubim,
a izraziti tega ne znam
ne z besedami ne s kretnjami.
A v sebi skrito ljubezen imam.
ČISTIM TE IZ SRCA
Vzamem krpo in čistim.
Prav vsak kotiček poiščem
in brišem.
Vsako gubico poiščem
in jo prečistim.
Joj, koliko gubic sreče!
Zdaj se je pa vse sesulo.
Prej se je iskrilo od lepote
in dobrote,
upanja in zaupanja.
Zdaj tega ni več.
Je le še umazanija,
polna pajčevin zla,
polna hudobije – tema.
Zdaj vse lepo je preč.
Čistim še zadnjo gubico sreče,
ki to ni več.
VIDOVIĆI
V noči, ko se oči obračajo k nebu,
se zasvetlika in miglja
tam nekje proti vrhu hriba –
Vidovići.
Gruča hiš,
razmetana po bregovih,
okna plašno zro nekam v daljavo.
Hiša skriva prebivalce.
Le malo jih je še ostalo –
osem ali deset,
vsi ostareli.
Eden si greje kosti pred hišo,
preklada svojo berglo,
ki mu pomaga prenašati gorje.
Drugi je pravkar zaprl dveri
cerkvice svete Ane,
tretji nekaj razbija okoli hiše.
Ante je dopolnil dvainsedemdeset let.
»Daj bog, da se nije oženio,«
pravi mati, že pokojna.
Zaprla je oči pri enaindevetdesetih.
Oče pa:
»Imam ga, ki skrbi za nas.«
Oče je umrl pri petindevetdesetih.
Ante – sam.
Kdo bo zaprl tvoje trudne oči?
HURA! MEDALJA!
Hodim po peščeni poti,
pesek mi hrešči pod nogami.
Voda rahlo šumlja,
gladina jezera se kodra.
Vse za medaljo.
Sneži. Snežinke mi meglijo pogled.
Stopam. Zmrazi me. Grem naprej.
Sled se pokaže v sveže zapadlem snegu.
Težko se prebijam skozi.
Ne odneham. Hočem medaljo.
Dežuje. Dežne kaplje mi bičajo obraz,
se spuščajo za ovratnik.
ogibam se luž,
kaplje veselo skačejo po gladini ribnika.
Ne odneham. Hočem medaljo.
Sedim v sobi.
Na mizi je pripravljen pribor za merjenje.
Pik! Na prstu se pokaže kapljica krvi.
Aparat pokaže 5,9.
Končno! Medalja je moja.
V času prvenstva v Vancouvru ob medalji Petre Majdič
BOŽIČNICA
»Si že dobila? Še ne?
Pa boš?«
»Ne vem, ne vem. Mogoče …«
Božičnica, božičnica,
M-m-m, kako mi že diši –
po cimetu in klinčkih.
Se mi zdi,
se mi zdi,
a nič ni.
Minister je obljubil recesijo.
Sem že vajena, g. minister,
a meni božičnica vendarle diši.
Si že dobil »trinajsto«,
si že dobil božičnico?
Še ne, pa bo –
se mi zdi.
Če si jo dobil ti,
zakaj je ne bi še mi,
ubogi upokojenci.
POSPRAVLJAMO MORJE
Pospravljamo morje:
nebesnomodro na eno,
sivkasto na drugo stran.
Kamenje – nekaj v morje,
nekaj na obalo.
Kormorane –
pod vodo in na skalo.
Čoln – lep, nov, moder – v garažo,
star, plastičen, razčesnjen –
naj ostane.
Sol – pustimo jo za naslednje leto.
Kopalke! Hu!
Prihaja nova moda –
kaj bi z njimi!
Zgoraj brez, spodaj pa …
Adijo!
JAZ SEM PA DRUGAČEN
Saj veš, takšen sem pač:
delo, delo, delo in zopet delo.
Za pogovore mi ni mar.
V meni ni praznine.
Je nekaj več,
a ostalo mi ni mar.
Poleg mene je ona,
ko jo ljubim.
A pokazati ji tega ne znam.
Jo ljubim.
Da, ljubim jo, ljubim,
a izraziti tega ne znam
ne z besedami ne s kretnjami.
A v sebi skrito ljubezen imam.
ČISTIM TE IZ SRCA
Vzamem krpo in čistim.
Prav vsak kotiček poiščem
in brišem.
Vsako gubico poiščem
in jo prečistim.
Joj, koliko gubic sreče!
Zdaj se je pa vse sesulo.
Prej se je iskrilo od lepote
in dobrote,
upanja in zaupanja.
Zdaj tega ni več.
Je le še umazanija,
polna pajčevin zla,
polna hudobije – tema.
Zdaj vse lepo je preč.
Čistim še zadnjo gubico sreče,
ki to ni več.
VIDOVIĆI
V noči, ko se oči obračajo k nebu,
se zasvetlika in miglja
tam nekje proti vrhu hriba –
Vidovići.
Gruča hiš,
razmetana po bregovih,
okna plašno zro nekam v daljavo.
Hiša skriva prebivalce.
Le malo jih je še ostalo –
osem ali deset,
vsi ostareli.
Eden si greje kosti pred hišo,
preklada svojo berglo,
ki mu pomaga prenašati gorje.
Drugi je pravkar zaprl dveri
cerkvice svete Ane,
tretji nekaj razbija okoli hiše.
Ante je dopolnil dvainsedemdeset let.
»Daj bog, da se nije oženio,«
pravi mati, že pokojna.
Zaprla je oči pri enaindevetdesetih.
Oče pa:
»Imam ga, ki skrbi za nas.«
Oče je umrl pri petindevetdesetih.
Ante – sam.
Kdo bo zaprl tvoje trudne oči?
HURA! MEDALJA!
Hodim po peščeni poti,
pesek mi hrešči pod nogami.
Voda rahlo šumlja,
gladina jezera se kodra.
Vse za medaljo.
Sneži. Snežinke mi meglijo pogled.
Stopam. Zmrazi me. Grem naprej.
Sled se pokaže v sveže zapadlem snegu.
Težko se prebijam skozi.
Ne odneham. Hočem medaljo.
Dežuje. Dežne kaplje mi bičajo obraz,
se spuščajo za ovratnik.
ogibam se luž,
kaplje veselo skačejo po gladini ribnika.
Ne odneham. Hočem medaljo.
Sedim v sobi.
Na mizi je pripravljen pribor za merjenje.
Pik! Na prstu se pokaže kapljica krvi.
Aparat pokaže 5,9.
Končno! Medalja je moja.
V času prvenstva v Vancouvru ob medalji Petre Majdič
BOŽIČNICA
»Si že dobila? Še ne?
Pa boš?«
»Ne vem, ne vem. Mogoče …«
Božičnica, božičnica,
M-m-m, kako mi že diši –
po cimetu in klinčkih.
Se mi zdi,
se mi zdi,
a nič ni.
Minister je obljubil recesijo.
Sem že vajena, g. minister,
a meni božičnica vendarle diši.
Si že dobil »trinajsto«,
si že dobil božičnico?
Še ne, pa bo –
se mi zdi.
Če si jo dobil ti,
zakaj je ne bi še mi,
ubogi upokojenci.
