haiku
Dalmatinski raj, otok, obdan z alabastrom, poln si biserov.
Igra lastovic, vročina izhlapeva, gnezdo ob gnezdu.
Marmor stoletja, bugenvilija rdeča je dan poletja.
Mirta dehteča. Maternica zaplodi. Beli cvetovi.
Čez polje sama leti drobna brinovka. lovec ji sledi.
Morski valovi, barčice, vodne vile, pesem mornarjev.
Zeleno nebo, labod ob labodu spi, kodrasti valčki.
Kaplje polzijo, popki se zapirajo, metulj počiva.
Zvoki mandolin, ribič po morju vesla, pinija molči.
Misel se dviga, krhko lepoto opeva. Pozabi solzo.
Jutranja rosa, diamanti na travi, brenči čebela.
Tema se staplja, na vzhodu se že jasni, noč se poslavlja.
Hiša umira, pes na pragu poseda, prazna je duša.
Mrtvi so rudniki, gozdovi posekani, sekira molči.
Dišeča roža, deklica lahno zardi, veter jo boža.
Suha so gnezda, ptice daleč letijo, drevesa molče.
Strune so tanke, blazinice pa mehke, milo toži palec.
Hladni poljubi, ustnice, popek cvetoč, dotik je zamrl.
So fantje mladi, lepe noge skačejo, lepa, najlepša.
Glej, spominčice! Oči so me začarale, morje, modrina.
Veter se igra, čisto zlato na cesti, plavajo listi. <
Bogata jesen, kostanj tli v žerjavici, usta čakajo.
Zrnja so v kašči, iz dimnika se kadi, zima bo dolga.
Po snegu diši, drevesa se klanjajo, veter zavija.
Bela odeja, breza poveša glavo, vsa narava spi.
Srebrne zvezdice, snežinke v zraku, na tleh, nebo, pajčolan.
Ptica na oknu. Ptičja pogača vabi, frfotaje zbeži.
Krakajo vrane, kamena luna bolšči, potka je ozka.
Drobne stopinje, premražen zajček gloda, skorjica diši.
Vijolica spi, lilije že sanjajo, sova skovika.
Mravlja razpreda. Kaj dela čebelica? Sanja o pomladi.
Rumena hiša, črne saje izpuhne, na deviški sneg.
Zvon vabi k maši, device pozvanjajo, orgle zadone.
