Zmenek. Kakšen zmenek neki. Ob slovesu ji je podal roko nekako od spodaj. Sedela sta v avtu. Roka je čakala, njena roka. Iskala je njegovo.
Čudno, si je dejala, na kaj misli, zakaj tako smešno skrito. Res je bilo skrito, podzavestno že pred tem, preden sta si rekla nasvidenje.
Srečala sta se pred gostiščem »Brusnica«. Gostišče je bilo zaradi praznika zaprto. Peljal jo je nekaj kilometrov dalje. Bil je čas poletja, pomladno cvetje je osipavalo zadnje prašnike v naročje rožnatih kril deviških lilij.
Ustavil je pred neznano vaško gostilno in ji uslužno odprl vrata vozila. Z lahnim mladeniškim skokom čez prve stopnice seje ustavil in jo pogledal z nasmehom padlega angela. Iskal je sobo, kjer ni bilo drugih gostov.
Vprašal jo je, kaj sme naročiti.
Sok, je bil njen odgovor.
Tudi on je naročil sok.
Sedel je daleč stran od nje, kakor da se je boji. Ugibala je, kaj je vzrok, ali se samo dela tako dostojnega ali …
Všeč ji je bil že na prvi pogled. Vitek, visok, s privihanim noskom, sanje njenih mladih dni. Demon, sije govorila. Previdna moram biti. Sicer pa … nimam kaj izgubiti. Bog mi je poslal romanco v teh letih. Prav, pa se ji prepusti.
Bom videla, si je govorila. Previdna moram biti. Saj je videti da jih nima čez petdeset. Nepremišljeno je obula rdeče sandale, rdeč slamnik. To vzbuja vendar erotična čustva. Pa kaj, ali je načitan, duhovno izobražen, se ravna po vrednotah, ki izginjajo.
Bil je zelo redkobeseden.
Starejše so mi všeč, je večkrat ponovil. Le zakaj si je mislila, a ga ni vprašala. Da živi pri svoji materi, da ni bil nikoli poročen, da rad potuje. Opazovala je njegove prste, ki so bili dolgi in privihani navzgor. Le kaj to pomeni.
Dvojček sem, je odgovoril, ko ga je vprašala katerega meseca je rojen. Potujem zelo rad, je poudaril, drugi teden potujem v deželo Reze Pahlavi, da. v Iran, je dejal in jo zopet pogledal z demonskim nasmehom.
Pisal vam bom kartico.
Res, se je ona čudila.
Tudi telefonsko se bova slišala …
Čez dobre pol ure sta se vračala. Vozilo je drselo milo in previdno.
Naenkrat je začutila njegovo desno roko na svoji levici.
PRIDE IN ODIDE
Že se oblačim, natikam poletne gojzarje zaradi previdnosti. Bojim se namreč kač, kdo ve? Die Vorsicht ist die Mutter der porcelan Kiste, pravi nemški pregovor.
Zvoni.
V preddverju je ona. Hitim po stopnicah. Eva je pri vežnih vratih. Poda mi roko, kar ni njena navada. Začutim in se obenem čudim, kaj mi natika na mezinec
»Ah, kako si pozorna, ali me imaš tako rada, kakšna čustva le gojiš?« ji smeje se ponagajam.
Nekaj imaš za bregom.
Pride in odide.
»Dragocen je, moj mož ne sme vedeti. Kupil mi ga je kupil, ko sva se zaročila, veš, a mi nikoli ni bil všeč. Takrat mu tega nisem upala povedati in tudi danes mu ni treba vedeti, da ga podarjam tebi. On je popolnoma drugačen kakor jaz.«
»Živali ima sicer rad, a mačk ne mara. Moram paziti, kadar grem v tujino po hrano zanje. »Ah, čudno, jo milo pogledam. Pravzaprav ga nikoli nisem marala, ker mi ne paše, ne paše. Dovoli – pred leti sva bila v gostilni pri Kostanju. Tam je bila neka družba. Okrogla gospodična se je samo smehljala, flirtala je z mojim možem. Najraje bi ji eno prisolila, a sem ostala kul. Čakaj, neprestano je buljil v njene noge. Nato je ona izginila. Moj Adam je kmalu nato rekel, da mora na toaleto … Čez dva dni je dejal, da ima službeno pot. Verjela sem in dva dni ga ni bilo … Takrat mi je podaril ta prstan. Odpustila sem mu, a prstana ne maram in ne maram.«
»Veš, moj mož ne sme vedeti, za ta prstan, ne sme ga videti na tvoji roki,« mi šepne proseče.
Adama pozdravim in sedem poleg Eve na sprednji sedež. Kakih deset kilometrov bo, mi pritrdi on, na vprašanje, kako daleč je do tistega koščka zemlje, ki stajo kupila pred leti.
Eva vozi previdno. Izkušnje ima, saj je preteklo več kakor trideset let, ko je opravila šoferski izpit. To ni moja prva vožnja z njo. Večkrat me kam zapelje.
To je prva vožnja z Adamom, z Evo in z menoj skupaj.
Previdno vozi preko mimo prepadov in čeri. Kmalu smo na kraju, kjer ustavi vozilo. Ozka peščena potka nas vodi po senčnem drevoredu, nato navzgor po strmini. Ko mi Adam vljudno ponudi pomoč, odklonim, da ne bi začutil prstana na roki. Ta prstan je namreč res nekaj posebnega. Ima velik dragocen rubin in smaragde. Vpadljiv je. Rekla bi, iz časov rokokoja. Ne, ne sme ga opaziti. Le kam ga bom skrila. Če ga vtaknem v žep, ga morda izgubim, ker nimam ne zadrge ne gumba, razmišljam. Le zakaj ga nisem pustila doma, obžalujem.
Adam mi s ponosom razkazuje v ozadju drevoreda kočico "Rdeče kapice" Narejena iz samih smrekovih in bukovih desk. zavarovano, prepleskano, pobarvano zeleno. Na vratih je narisana velika sončnica. Na strehi je relief srake.
Vprašam kaj naj to pomeni, sraka?
Veš, sosed ima udomačeno srako, ki je prava navihanka, večkrat česa zmanjka. Na mizi ne
smem ničesar pustiti, ker takoj izgine.
Na obeh straneh pobočja zarasle trave, grmičevje, žice in vmes trta, polna sladkega bremena.
»Letos je bogato leto,« rečem tja v en dan.
»Vse to sva sama nasadila, vrt ogradila, drevesa nasadila,« mi pojasni in prijazno razlaga njen mož.
»Manjkajo vrtnice,« bleknem kot iz topa.
Že mi je žal, ker sta vendar oba tako gostoljubna.
»Mi jo boš prinesla,« me gleda Eva vprašujoče.
»Seveda, ko bom drugič tukaj,« odgovarjam resno, ker tudi mislim resno. »Ne smem pozabiti, a če pozabim? Me boš spomnila, Eva,« jo prosim.
»Zapoj no eno. Tisto – Mrzel veter, tebe žene …«
»Res imaš lep glas, vsaka čast,« reče.
Pogledam jo in pokažem na prstan, ki sem ga snela. Položim ga na mizo.
»Čuvaj ga.«
Pokrijem ga s svileno ruto …
»Pazi,« ji zabičam in se napotim v hrib.
Joj, kaj sem napravila, pomislim in hitim nazaj. Adam in Eva sta bila v koči in sta
pozabila, da sraka lahko vsak čas odnese, kar se sveti.
Ko sem že blizu bajte, začujem vreščanje. Velika ujeda je odnesla malega, nekaj dni starega piščanca.
Sraka je zagledala prstan, ki se je svetil za pisano svileno ruto.
Eva je samo še požugala požrešni sraki, ki je prstan zamenjala za ptičjo pečenko.
V KREMPLJIH DEMONA
Zmenek. Kakšen zmenek neki. Ob slovesu ji je podal roko nekako od spodaj. Sedela sta v avtu. Roka je čakala, njena roka. Iskala je njegovo.
Čudno, si je dejala, na kaj misli, zakaj tako smešno skrito. Res je bilo skrito, podzavestno že pred tem, preden sta si rekla nasvidenje.
Srečala sta se pred gostiščem »Brusnica«. Gostišče je bilo zaradi praznika zaprto. Peljal jo je nekaj kilometrov dalje. Bil je čas poletja, pomladno cvetje je osipavalo zadnje prašnike v naročje rožnatih kril deviških lilij.
Ustavil je pred neznano vaško gostilno in ji uslužno odprl vrata vozila. Z lahnim mladeniškim skokom čez prve stopnice seje ustavil in jo pogledal z nasmehom padlega angela. Iskal je sobo, kjer ni bilo drugih gostov.
Vprašal jo je, kaj sme naročiti.
Sok, je bil njen odgovor.
Tudi on je naročil sok.
Sedel je daleč stran od nje, kakor da se je boji. Ugibala je, kaj je vzrok, ali se samo dela tako dostojnega ali …
Všeč ji je bil že na prvi pogled. Vitek, visok, s privihanim noskom, sanje njenih mladih dni. Demon, sije govorila. Previdna moram biti. Sicer pa … nimam kaj izgubiti. Bog mi je poslal romanco v teh letih. Prav, pa se ji prepusti.
Bom videla, si je govorila. Previdna moram biti. Saj je videti da jih nima čez petdeset. Nepremišljeno je obula rdeče sandale, rdeč slamnik. To vzbuja vendar erotična čustva. Pa kaj, ali je načitan, duhovno izobražen, se ravna po vrednotah, ki izginjajo.
Bil je zelo redkobeseden.
Starejše so mi všeč, je večkrat ponovil. Le zakaj si je mislila, a ga ni vprašala. Da živi pri svoji materi, da ni bil nikoli poročen, da rad potuje. Opazovala je njegove prste, ki so bili dolgi in privihani navzgor. Le kaj to pomeni.
Dvojček sem, je odgovoril, ko ga je vprašala katerega meseca je rojen. Potujem zelo rad, je poudaril, drugi teden potujem v deželo Reze Pahlavi, da. v Iran, je dejal in jo zopet pogledal z demonskim nasmehom.
Pisal vam bom kartico.
Res, se je ona čudila.
Tudi telefonsko se bova slišala …
Čez dobre pol ure sta se vračala. Vozilo je drselo milo in previdno.
Naenkrat je začutila njegovo desno roko na svoji levici.
PRIDE IN ODIDE
Že se oblačim, natikam poletne gojzarje zaradi previdnosti. Bojim se namreč kač, kdo ve? Die Vorsicht ist die Mutter der porcelan Kiste, pravi nemški pregovor.
Zvoni.
V preddverju je ona. Hitim po stopnicah. Eva je pri vežnih vratih. Poda mi roko, kar ni njena navada. Začutim in se obenem čudim, kaj mi natika na mezinec
»Ah, kako si pozorna, ali me imaš tako rada, kakšna čustva le gojiš?« ji smeje se ponagajam.
Nekaj imaš za bregom.
Pride in odide.
»Dragocen je, moj mož ne sme vedeti. Kupil mi ga je kupil, ko sva se zaročila, veš, a mi nikoli ni bil všeč. Takrat mu tega nisem upala povedati in tudi danes mu ni treba vedeti, da ga podarjam tebi. On je popolnoma drugačen kakor jaz.«
»Živali ima sicer rad, a mačk ne mara. Moram paziti, kadar grem v tujino po hrano zanje. »Ah, čudno, jo milo pogledam. Pravzaprav ga nikoli nisem marala, ker mi ne paše, ne paše. Dovoli – pred leti sva bila v gostilni pri Kostanju. Tam je bila neka družba. Okrogla gospodična se je samo smehljala, flirtala je z mojim možem. Najraje bi ji eno prisolila, a sem ostala kul. Čakaj, neprestano je buljil v njene noge. Nato je ona izginila. Moj Adam je kmalu nato rekel, da mora na toaleto … Čez dva dni je dejal, da ima službeno pot. Verjela sem in dva dni ga ni bilo … Takrat mi je podaril ta prstan. Odpustila sem mu, a prstana ne maram in ne maram.«
»Veš, moj mož ne sme vedeti, za ta prstan, ne sme ga videti na tvoji roki,« mi šepne proseče.
Adama pozdravim in sedem poleg Eve na sprednji sedež. Kakih deset kilometrov bo, mi pritrdi on, na vprašanje, kako daleč je do tistega koščka zemlje, ki stajo kupila pred leti.
Eva vozi previdno. Izkušnje ima, saj je preteklo več kakor trideset let, ko je opravila šoferski izpit. To ni moja prva vožnja z njo. Večkrat me kam zapelje.
To je prva vožnja z Adamom, z Evo in z menoj skupaj.
Previdno vozi preko mimo prepadov in čeri. Kmalu smo na kraju, kjer ustavi vozilo. Ozka peščena potka nas vodi po senčnem drevoredu, nato navzgor po strmini. Ko mi Adam vljudno ponudi pomoč, odklonim, da ne bi začutil prstana na roki. Ta prstan je namreč res nekaj posebnega. Ima velik dragocen rubin in smaragde. Vpadljiv je. Rekla bi, iz časov rokokoja. Ne, ne sme ga opaziti. Le kam ga bom skrila. Če ga vtaknem v žep, ga morda izgubim, ker nimam ne zadrge ne gumba, razmišljam. Le zakaj ga nisem pustila doma, obžalujem.
Adam mi s ponosom razkazuje v ozadju drevoreda kočico "Rdeče kapice" Narejena iz samih smrekovih in bukovih desk. zavarovano, prepleskano, pobarvano zeleno. Na vratih je narisana velika sončnica. Na strehi je relief srake.
Vprašam kaj naj to pomeni, sraka?
Veš, sosed ima udomačeno srako, ki je prava navihanka, večkrat česa zmanjka. Na mizi ne
smem ničesar pustiti, ker takoj izgine.
Na obeh straneh pobočja zarasle trave, grmičevje, žice in vmes trta, polna sladkega bremena.
»Letos je bogato leto,« rečem tja v en dan.
»Vse to sva sama nasadila, vrt ogradila, drevesa nasadila,« mi pojasni in prijazno razlaga njen mož.
»Manjkajo vrtnice,« bleknem kot iz topa.
Že mi je žal, ker sta vendar oba tako gostoljubna.
»Mi jo boš prinesla,« me gleda Eva vprašujoče.
»Seveda, ko bom drugič tukaj,« odgovarjam resno, ker tudi mislim resno. »Ne smem pozabiti, a če pozabim? Me boš spomnila, Eva,« jo prosim.
»Zapoj no eno. Tisto – Mrzel veter, tebe žene …«
»Res imaš lep glas, vsaka čast,« reče.
Pogledam jo in pokažem na prstan, ki sem ga snela. Položim ga na mizo.
»Čuvaj ga.«
Pokrijem ga s svileno ruto …
»Pazi,« ji zabičam in se napotim v hrib.
Joj, kaj sem napravila, pomislim in hitim nazaj. Adam in Eva sta bila v koči in sta
pozabila, da sraka lahko vsak čas odnese, kar se sveti.
Ko sem že blizu bajte, začujem vreščanje. Velika ujeda je odnesla malega, nekaj dni starega piščanca.
Sraka je zagledala prstan, ki se je svetil za pisano svileno ruto.
Eva je samo še požugala požrešni sraki, ki je prstan zamenjala za ptičjo pečenko.
