Kako se sedem je rodov
sonca razveselilo
v oblakih rebrastih
in nad vrhovih smrek,
ki so trgale se v zraku
v vrtinec komaj viden
in zavrtele so se
v dvojno osvetje,
ki sedemkratno se
v število raja novega
odpira.
Tu ni več spraševanja
niti malo,
ne več
ne bosta sem vstopila
že dan,
kot je okostje ribe Faronike,
se v oblak spreminja.
med vstopom
na izteku tega tisočletja
stik med
eoni angelskimi
ki se bližajo povezani
v besede
kakor šopki rož
kar prostor je za dim
tu nič se ne izgubi
le v obzorju
trajnem
trajno mesto je za rože
in za njih sledi
ko sta razpadanje
in razcvetanje
v naročju enega
vedno isto
in ti si misliš
da je o minevanju
povedano bilo
že skoraj vse
in nič ni novega pod
soncem moč izreči
so kamni spregovorili
in od vsepovsod
kričalo pesem je
med nas
ki smo se znašli tu
sovpadli
in prežemajoči
vsak praatom
tega bivanja
za besed resničnost
in resnico upanja
na novo se vse
tu je pojavilo
na jugu dva
keruba z zrcalom
čuvata
raja vhod
in sta sprevržena
kot je v zrcalu slika
da odslikavata
vse kar je bilo
in ti si bil
saj nič se ne izgubi
en čas
in časa dva
in dvanajst časov
čaše je napolnilo
čez rob se izlila
vednost je vodnarja
kaj novo bo osvetje tvorilo
ki prav ta čas nastaja
ko bo se dopolnilo
mir božji taborišč
kjer so te
moji predniki iskali
in tam te najdejo
otroci drobni
saj ni ničesar
kar ne bil bi ti
le mi te vidimo
drugače
in ko se ti počasi
bližamo
od nas odpade vse
kar naj bilo bi stvarstvo
in snov
ki je
iz nje ustvarjeno bilo
ostane tisto le
kar od nekdaj
bilo v tvojem je naročju
in ni razlik
le naš je vprašaj
ki z njim
smo se zavedali
življenja
to bledo mrzlo sonce
nad teboj
grozljiv in trezen
molk je zvezd
kjer skoraj
ni poti
kjer pokopan je bil
nekdo
in mi
žalovalci
jih objokujemo
kakšen razpon za poezijo
napetost sčasoma se veča
vedno bolj z zavestjo
ki jo množijo
trume zanikovalcev
in laži
ki so prinesli jih s seboj
kot neužitno hrano
sivi brezbarvni volkovi
misli naših jih
raztrosijo
v hlinjeno resničnost
kjer mislijo
da varne se počutijo
le da ljudje
resnično razpadajo
ki so iz knjige živih
že bili izbrisani
tako
odprt je svet
za enostavnost sporočil
in za svetlobo
in nekateri že vedo
da je odpadlo vse
kar je umiralo
očiščeno v ognju
praznih praznovanj praznine
sanj
preveč naenkrat
enostavnosti
preveč svetlobe
za oči slepoto
tako v tebi
je prepevalo
da si oglušel
za ta svet
in ti si bil
ki je umiral v taboriščih
Nekaj pesmi iz pesniške zbirke MEDPROSTORI, ki bo izšla v kratkem pri Mariborski literarni družbi
Kako se sedem je rodov
sonca razveselilo
v oblakih rebrastih
in nad vrhovih smrek,
ki so trgale se v zraku
v vrtinec komaj viden
in zavrtele so se
v dvojno osvetje,
ki sedemkratno se
v število raja novega
odpira.
Tu ni več spraševanja
niti malo,
ne več
ne bosta sem vstopila
že dan,
kot je okostje ribe Faronike,
se v oblak spreminja.
med vstopom
na izteku tega tisočletja
stik med
eoni angelskimi
ki se bližajo povezani
v besede
kakor šopki rož
kar prostor je za dim
tu nič se ne izgubi
le v obzorju
trajnem
trajno mesto je za rože
in za njih sledi
ko sta razpadanje
in razcvetanje
v naročju enega
vedno isto
in ti si misliš
da je o minevanju
povedano bilo
že skoraj vse
in nič ni novega pod
soncem moč izreči
so kamni spregovorili
in od vsepovsod
kričalo pesem je
med nas
ki smo se znašli tu
sovpadli
in prežemajoči
vsak praatom
tega bivanja
za besed resničnost
in resnico upanja
na novo se vse
tu je pojavilo
na jugu dva
keruba z zrcalom
čuvata
raja vhod
in sta sprevržena
kot je v zrcalu slika
da odslikavata
vse kar je bilo
in ti si bil
saj nič se ne izgubi
en čas
in časa dva
in dvanajst časov
čaše je napolnilo
čez rob se izlila
vednost je vodnarja
kaj novo bo osvetje tvorilo
ki prav ta čas nastaja
ko bo se dopolnilo
mir božji taborišč
kjer so te
moji predniki iskali
in tam te najdejo
otroci drobni
saj ni ničesar
kar ne bil bi ti
le mi te vidimo
drugače
in ko se ti počasi
bližamo
od nas odpade vse
kar naj bilo bi stvarstvo
in snov
ki je
iz nje ustvarjeno bilo
ostane tisto le
kar od nekdaj
bilo v tvojem je naročju
in ni razlik
le naš je vprašaj
ki z njim
smo se zavedali
življenja
to bledo mrzlo sonce
nad teboj
grozljiv in trezen
molk je zvezd
kjer skoraj
ni poti
kjer pokopan je bil
nekdo
in mi
žalovalci
jih objokujemo
kakšen razpon za poezijo
napetost sčasoma se veča
vedno bolj z zavestjo
ki jo množijo
trume zanikovalcev
in laži
ki so prinesli jih s seboj
kot neužitno hrano
sivi brezbarvni volkovi
misli naših jih
raztrosijo
v hlinjeno resničnost
kjer mislijo
da varne se počutijo
le da ljudje
resnično razpadajo
ki so iz knjige živih
že bili izbrisani
tako
odprt je svet
za enostavnost sporočil
in za svetlobo
in nekateri že vedo
da je odpadlo vse
kar je umiralo
očiščeno v ognju
praznih praznovanj praznine
sanj
preveč naenkrat
enostavnosti
preveč svetlobe
za oči slepoto
tako v tebi
je prepevalo
da si oglušel
za ta svet
in ti si bil
ki je umiral v taboriščih
Nekaj pesmi iz pesniške zbirke MEDPROSTORI, ki bo izšla v kratkem pri Mariborski literarni družbi
