Dragi moji osamelci,
gorci, jagri, rokodelci,
vsi, ki kruh si služite
v potu svojega obraza
in drugače ružite –
ni bil škrat in ne nakaza!
Medved, prej ko slej, Tožbar,
trdo služil je denar,
zgodbe vreden za vsekdar,
ki zapeti jo želim,
da ostala bi za njim
v opomin in za spomin.
Dokler gornik bo živel,
takih pesmi bo vesel,
za spomin in v poduk
na težav nebroj in muk.
Bil je prava korenina
dosti žganja, še več vina
mu po grlu steklo je,
z njima je krepil srce.
Marsikaj je na tem svetu
že preskusil, doživel,
le da zlobe, strahopetstva
ni doživljati želel.
Pravijo, bilo v gozdovih
je v bližini Mangarta,
kjer so delavci gradili
cesto skoraj do vrha.
Tisti čas bili medvedi
tam so kaj domača stvar,
ovce, koze pa še krave
so jim dobro šle v denar.
Za zaščito pa Tožbarja
delavcem poslali so,
bolj zato, da delo s cesto
bi potekalo gladko
kot v skrbi za življenje
teh pozabljenih ljudi –
če imeti kaj želijo,
naj si iščejo sami,
so jim rekli in odšli.
Ali sploh imel je puško,
danes več nihče ne ve,
mislim pa, da je verjeti,
bolj kod da, da raje ne.
Potlej so lahko mu rekli,
saj kot medved si močan,
če ga primeš v svoje šape,
bo kar prav hudo bolan;
Če pa še s svojim glasom
kakšno krepko boš zapel,
medved bo od hude groze
v trenutku osivel.
Palice prav nič ne rabiš,
korenina, kaj bi z njo,
bolje, da po buči treščiš
jo mrcino kar s pestjo.
Tožbar pa, bolj prostodušen,
je gosposki vse verjel;
kar takole bom napravil,
če bi medved kaj začel.
Spak nikoli ne počiva,
kar ne ve zdaj človek vsak,
preobleče se v medveda,
kar ni čudno, saj je vrag.
V resnici bil je medved
velik za medvede tri,
kakor vedra so velike
vate gledale oči.
Šape pa, kaj bi govoril,
gromozanske kakor hrast
so debele – strašno močne
Tožbarju bile v propast.
Ko znenada ga je srečal,
grozen medved je to bil,
da bi zgodba bila kratka,
sem veliko izpustil.
Ko Tožbar renčanje sliši,
delavcev bilo ni več,
ker so vsi odkotalili
se v dolino – prav bobneč.
Nekateri so ostali
kakor skale, od strahu
v hlačah so zadrževali
znake groznega smradu.
A Tožbar ni tratil časa,
pač pa iz oči v oči
se mrcini je postavil –
niti hip okleval ni;
strašno pest ji je namenil
položiti na glavo,
glej ga šmenta – ko udari,
glave ni nikjer bilo!
Prav naravnost strašna spaka
mu pogleda v oči.
So rogovi mu veliki
gugali se kot zvoniki.
Daj, udari, če si upaš,
reče spaka, enkrat še,
potlej pa bom jaz udaril,
če to hočeš ali ne.
Enkrat Tožbar moč še zbere,
enkrat še udari vanj,
če udaril bi po smreki,
ne bi mogla stati tam –
bil udarec je močan.
Ah, bili so drugi časi,
svet je lep bil in vesel,
če se človek tega spomni,
skoraj bi več ne verjel.
Prav takoj mrcina mahne,
Tožbar bil je pravi hrust,
a od močnega udarca
mu odneslo je čeljust.
Zdaj nakaza je napadla –
Tožbar ni se branil več,
kaj storim naj, je pomislil,
saj sicer prišel bom preč.
O Marija, vsi svetniki,
je moliti zdaj začel –
v trenutku se razblinil
spak je in kot piš spuhtel.
Črno ruto si je Tožbar
še zavezal čez čeljust.
Večno bo sledil medvedu,
zgodba pa od ust do ust
bo hodila za rodovi
poznimi kar še naprej,
taka ali pa drugačna,
kot povedal sem jo prej.
Tožbar je sledil medvedu
po dolinah in vrheh,
taval reva je uboga
in iskal tolažbe v gorah;
ni je našel pri ljudeh.
Sonce je zašlo za goro
v naročje Mangarta.
Dolga senca na pobočju
je Tožbarjeva bila.
Prav na gore drugi strani
ob obali jezera, v hišico,
ki tam je stala, ta postava je odšla.
V hišo, kjer nekoč živela
je njegova ljubica.
K njej je hotel se zateči,
da bi ga pozdravila.
Vso pot se za njim je vlekla
rdeča sled, bila je kri,
slutnje kakor črni vrani
so polzele čez oči.
Ko je odprl vrata hiše,
tam bilo nikogar ni.
Rdeče sence so žarele
na gladini jezera,
zadnja sled večerne zarje
kakor glava Rabeljska,
včasih še večerna zarja
o ljubezni šepeta.
Brez miru, z odprto rano
tava sem ter tja povsod,
za medvedom neprestano,
da bi mu prišel na pot.
Ve, da v njem nekje globoko
z rane teče črna kri.
Kakor je nebo visoko
in kot sonce tam žari,
peče ga in ga skeli
groza, ki v njem molči.
Kadar gozd spregovori
in ko veter v njem molči,
sluti ga, ko mu sledi.
Kdo je medved, kdo Tožbar,
kdo je živ in kdo grobar,
ki zagrebel listje bo,
vse okrog bo le belo,
kdo medvedu zdaj sledi,
je za njim, so le oči,
se obrne in ga ni,
se obrača kar naprej in nazaj,
tja kjer ni mej,
so za njim zdaj le sledi
zbrisane in jih več ni?
Sam v planino boš odšel,
veter bo v drevesih pel.
A ljubezen bo živela,
nespoznavna za ljudi,
saj bila je take vrste,
da je tukaj najti ni.
Le v večerni zarji vidiš
nad drevesi še jo kje
in za njenimi sledovi
še oči in še roke
se dotikajo plamenov,
ki odsvitajo jo še.
Temne sile so vtaknile
svoje črne prste vmes,
v skalah, včasih nad previsi
slišimo še jok dreves.
Tam za studencem,
kjer sta se srečevala,
se mu je zdelo,
da tudi zdaj ga čaka,
vendar ko bliže je prišel,
se le kot senca mu je prikazala,
drevesa ali pa nečesa drugega,
kot bi meglico
sila vetra gnala.
Kaj tisto je med njima
kdaj bilo, ki ju je hkrati
združevalo in razdvajalo?
Je našlo sled morda
v bučanju vetra,
šumenju pomladanskih vod
po dolgem travniku?
Zdaj sence megel se krepijo
in na večer, ko že nikogar ni
in tudi veter in bučanje
se umiri –
v tišini srečevanja
bivajočega in tistega,
kar dolgo že ne biva več,
ju videl boš, ko hodita
z roko v roki
dva osamelca in pregnanca –
in tudi onadva
se v večerni megli izgubljata,
da bosta z zarjo jutranjo
spet vstala
in se večno znova vračala.
Dragi moji osamelci,
gorci, jagri, rokodelci,
vsi, ki kruh si služite
v potu svojega obraza
in drugače ružite –
ni bil škrat in ne nakaza!
Medved, prej ko slej, Tožbar,
trdo služil je denar,
zgodbe vreden za vsekdar,
ki zapeti jo želim,
da ostala bi za njim
v opomin in za spomin.
Dokler gornik bo živel,
takih pesmi bo vesel,
za spomin in v poduk
na težav nebroj in muk.
Bil je prava korenina
dosti žganja, še več vina
mu po grlu steklo je,
z njima je krepil srce.
Marsikaj je na tem svetu
že preskusil, doživel,
le da zlobe, strahopetstva
ni doživljati želel.
Pravijo, bilo v gozdovih
je v bližini Mangarta,
kjer so delavci gradili
cesto skoraj do vrha.
Tisti čas bili medvedi
tam so kaj domača stvar,
ovce, koze pa še krave
so jim dobro šle v denar.
Za zaščito pa Tožbarja
delavcem poslali so,
bolj zato, da delo s cesto
bi potekalo gladko
kot v skrbi za življenje
teh pozabljenih ljudi –
če imeti kaj želijo,
naj si iščejo sami,
so jim rekli in odšli.
Ali sploh imel je puško,
danes več nihče ne ve,
mislim pa, da je verjeti,
bolj kod da, da raje ne.
Potlej so lahko mu rekli,
saj kot medved si močan,
če ga primeš v svoje šape,
bo kar prav hudo bolan;
Če pa še s svojim glasom
kakšno krepko boš zapel,
medved bo od hude groze
v trenutku osivel.
Palice prav nič ne rabiš,
korenina, kaj bi z njo,
bolje, da po buči treščiš
jo mrcino kar s pestjo.
Tožbar pa, bolj prostodušen,
je gosposki vse verjel;
kar takole bom napravil,
če bi medved kaj začel.
Spak nikoli ne počiva,
kar ne ve zdaj človek vsak,
preobleče se v medveda,
kar ni čudno, saj je vrag.
V resnici bil je medved
velik za medvede tri,
kakor vedra so velike
vate gledale oči.
Šape pa, kaj bi govoril,
gromozanske kakor hrast
so debele – strašno močne
Tožbarju bile v propast.
Ko znenada ga je srečal,
grozen medved je to bil,
da bi zgodba bila kratka,
sem veliko izpustil.
Ko Tožbar renčanje sliši,
delavcev bilo ni več,
ker so vsi odkotalili
se v dolino – prav bobneč.
Nekateri so ostali
kakor skale, od strahu
v hlačah so zadrževali
znake groznega smradu.
A Tožbar ni tratil časa,
pač pa iz oči v oči
se mrcini je postavil –
niti hip okleval ni;
strašno pest ji je namenil
položiti na glavo,
glej ga šmenta – ko udari,
glave ni nikjer bilo!
Prav naravnost strašna spaka
mu pogleda v oči.
So rogovi mu veliki
gugali se kot zvoniki.
Daj, udari, če si upaš,
reče spaka, enkrat še,
potlej pa bom jaz udaril,
če to hočeš ali ne.
Enkrat Tožbar moč še zbere,
enkrat še udari vanj,
če udaril bi po smreki,
ne bi mogla stati tam –
bil udarec je močan.
Ah, bili so drugi časi,
svet je lep bil in vesel,
če se človek tega spomni,
skoraj bi več ne verjel.
Prav takoj mrcina mahne,
Tožbar bil je pravi hrust,
a od močnega udarca
mu odneslo je čeljust.
Zdaj nakaza je napadla –
Tožbar ni se branil več,
kaj storim naj, je pomislil,
saj sicer prišel bom preč.
O Marija, vsi svetniki,
je moliti zdaj začel –
v trenutku se razblinil
spak je in kot piš spuhtel.
Črno ruto si je Tožbar
še zavezal čez čeljust.
Večno bo sledil medvedu,
zgodba pa od ust do ust
bo hodila za rodovi
poznimi kar še naprej,
taka ali pa drugačna,
kot povedal sem jo prej.
Tožbar je sledil medvedu
po dolinah in vrheh,
taval reva je uboga
in iskal tolažbe v gorah;
ni je našel pri ljudeh.
Sonce je zašlo za goro
v naročje Mangarta.
Dolga senca na pobočju
je Tožbarjeva bila.
Prav na gore drugi strani
ob obali jezera, v hišico,
ki tam je stala, ta postava je odšla.
V hišo, kjer nekoč živela
je njegova ljubica.
K njej je hotel se zateči,
da bi ga pozdravila.
Vso pot se za njim je vlekla
rdeča sled, bila je kri,
slutnje kakor črni vrani
so polzele čez oči.
Ko je odprl vrata hiše,
tam bilo nikogar ni.
Rdeče sence so žarele
na gladini jezera,
zadnja sled večerne zarje
kakor glava Rabeljska,
včasih še večerna zarja
o ljubezni šepeta.
Brez miru, z odprto rano
tava sem ter tja povsod,
za medvedom neprestano,
da bi mu prišel na pot.
Ve, da v njem nekje globoko
z rane teče črna kri.
Kakor je nebo visoko
in kot sonce tam žari,
peče ga in ga skeli
groza, ki v njem molči.
Kadar gozd spregovori
in ko veter v njem molči,
sluti ga, ko mu sledi.
Kdo je medved, kdo Tožbar,
kdo je živ in kdo grobar,
ki zagrebel listje bo,
vse okrog bo le belo,
kdo medvedu zdaj sledi,
je za njim, so le oči,
se obrne in ga ni,
se obrača kar naprej in nazaj,
tja kjer ni mej,
so za njim zdaj le sledi
zbrisane in jih več ni?
Sam v planino boš odšel,
veter bo v drevesih pel.
A ljubezen bo živela,
nespoznavna za ljudi,
saj bila je take vrste,
da je tukaj najti ni.
Le v večerni zarji vidiš
nad drevesi še jo kje
in za njenimi sledovi
še oči in še roke
se dotikajo plamenov,
ki odsvitajo jo še.
Temne sile so vtaknile
svoje črne prste vmes,
v skalah, včasih nad previsi
slišimo še jok dreves.
Tam za studencem,
kjer sta se srečevala,
se mu je zdelo,
da tudi zdaj ga čaka,
vendar ko bliže je prišel,
se le kot senca mu je prikazala,
drevesa ali pa nečesa drugega,
kot bi meglico
sila vetra gnala.
Kaj tisto je med njima
kdaj bilo, ki ju je hkrati
združevalo in razdvajalo?
Je našlo sled morda
v bučanju vetra,
šumenju pomladanskih vod
po dolgem travniku?
Zdaj sence megel se krepijo
in na večer, ko že nikogar ni
in tudi veter in bučanje
se umiri –
v tišini srečevanja
bivajočega in tistega,
kar dolgo že ne biva več,
ju videl boš, ko hodita
z roko v roki
dva osamelca in pregnanca –
in tudi onadva
se v večerni megli izgubljata,
da bosta z zarjo jutranjo
spet vstala
in se večno znova vračala.
