spet bil na dolgih sem popotovanjih
od koder vedno kam drugam se vračam
o teh prostorih si lahko le sanjal
in v sanjah jadra si po vetru obračal
a tvoja ladja rezala stopinje
v brezbrežne je gladine oceanov
tam vidne so pretehtane stopinje
kjer pot te je vodila v os orkanov
začuden vsakokrat da ni izvrglo te
raztrganega v brezlične gmote
odpadlih cunj ugaskov in samote
tako brezčasna zdi se
večnost sama
saj kaže ti tako različne slike
da v tvoji duši rastejo oblike nove
z enostavnostjo semena
izvirov vode
bodo jih pričakovale
od tam kjer dihati bo spet mogoče
kjer zibelka je
vsakega plamena
kjer skrita vsake je stvari lepota
ljubezen te do tja je pripeljala
človeška in te je do tja vodila
beseda božja je še vedno živa
LADJA
in ko se svod nebeški
kot preproga zvija
nebo v njem kot pivnik vodo vpija
z grozo in svečanostjo obdal si
svoj prihod
prše kaplje oceanov v njej
in trese še tečajev se ležišče
tam na gladini
in ob njej
jadro nebeško
črto počasno riše
čez pogorišče davno
čakajoč
na blagoslov umirajoči
čez svetišče
o dihati
v tvojo kri slepečo
in kakor zanka išče te
in te duši
a že prost
odhajaš
v nov svet
ki ti iztrgal je korenine
v pljuča usajene
to tvoj
namenjen meni
zemski je prihod
in odrešitev
spon in verig
nezemska je daritev
tebi
smiselni grozdi duš
svetlečih
se trgajo
v omami
biserov bleščečih
v povezovanje
skromnosti poti
za
kruh nebeški
nebeščanov
v polnosti
neznano
slepi polnosti
trenutkov
ki se nikdar
ne končajo
le vrstijo se
saj nisi mislil
da so te že zvezali
in trgali
zabitemu z žeblji
v steno bivanja
za vami šel bom
bitja svetlobna
v luč
v bivanje novo
in dolgo
potrpežljivo
so čakali da se
prt
življenja
stkal je v novo tkivo
kjer črka vsaka
poje v novem smislu
somerna
za prihod in glas
nebeških pevcev
ko nebeščani strgajo
spone stvarem
se tresejo hribi
gorovja odmevajo
od krohota kreatorjev
ki
nič več prikovani
z lupino na ta svet
čakali so
da odprla bi se vrata
ki skozi njih
vstopile bodo
čiste duše
in to
kar so imeli za jecljanje
a sami so popolnost
zgraditi skušali
stolp babilonski
minil bo
kot smetišče
ki gori
a mogočna
Stvarnikova roka
v svoji enostavnosti
očistila bo
morja globoka
reke iz krvi
nenadoma v njem
odkrili bodo
smisel stvari
kamor se vrača
vse kar kdaj živi
njemu v naročje
enemu velikemu
in
zaradi ljubezni njegove
je vse
kar se lahko zgodi
v enostavnosti
pesmi nove
zapisa trajnega
je sled
in sreča srečevanja
ker mrtvih ni
in zdaj nekje
v pokrajini
ki je navidez pravljična
sezidal davno že
je nekdo hram tvoj
kjer angelska je pesem
ki te časti
ohranjena
in slišati
jo je bilo oddaljeno
že od nekdaj
težko je vedeti zakaj
šele se zdaj
so vrata se odprla
in hkrati vstopaš
v stari novi svet
si mrtev
živ
si še preklet
si senca
je tvoje mučeno telo
le duh
samo
ki ločnico to
bodo prestopili
kjer bo
zbrisano vse
ker v meni
so črke se zgostile
in pišem namesto tega
kar
bi lahko bilo
in hkrati je
zato
je mogoče
mi določeno
to bivanje
v petju
dvojnem
dvorednem
v njemu popolnem
spremljevalcu
ključarju nebeškem
telesu našem
STOPINJE
spet bil na dolgih sem popotovanjih
od koder vedno kam drugam se vračam
o teh prostorih si lahko le sanjal
in v sanjah jadra si po vetru obračal
a tvoja ladja rezala stopinje
v brezbrežne je gladine oceanov
tam vidne so pretehtane stopinje
kjer pot te je vodila v os orkanov
začuden vsakokrat da ni izvrglo te
raztrganega v brezlične gmote
odpadlih cunj ugaskov in samote
tako brezčasna zdi se
večnost sama
saj kaže ti tako različne slike
da v tvoji duši rastejo oblike nove
z enostavnostjo semena
izvirov vode
bodo jih pričakovale
od tam kjer dihati bo spet mogoče
kjer zibelka je
vsakega plamena
kjer skrita vsake je stvari lepota
ljubezen te do tja je pripeljala
človeška in te je do tja vodila
beseda božja je še vedno živa
LADJA
in ko se svod nebeški
kot preproga zvija
nebo v njem kot pivnik vodo vpija
z grozo in svečanostjo obdal si
svoj prihod
prše kaplje oceanov v njej
in trese še tečajev se ležišče
tam na gladini
in ob njej
jadro nebeško
črto počasno riše
čez pogorišče davno
čakajoč
na blagoslov umirajoči
čez svetišče
o dihati
v tvojo kri slepečo
in kakor zanka išče te
in te duši
a že prost
odhajaš
v nov svet
ki ti iztrgal je korenine
v pljuča usajene
to tvoj
namenjen meni
zemski je prihod
in odrešitev
spon in verig
nezemska je daritev
tebi
smiselni grozdi duš
svetlečih
se trgajo
v omami
biserov bleščečih
v povezovanje
skromnosti poti
za
kruh nebeški
nebeščanov
v polnosti
neznano
slepi polnosti
trenutkov
ki se nikdar
ne končajo
le vrstijo se
saj nisi mislil
da so te že zvezali
in trgali
zabitemu z žeblji
v steno bivanja
za vami šel bom
bitja svetlobna
v luč
v bivanje novo
in dolgo
potrpežljivo
so čakali da se
prt
življenja
stkal je v novo tkivo
kjer črka vsaka
poje v novem smislu
somerna
za prihod in glas
nebeških pevcev
ko nebeščani strgajo
spone stvarem
se tresejo hribi
gorovja odmevajo
od krohota kreatorjev
ki
nič več prikovani
z lupino na ta svet
čakali so
da odprla bi se vrata
ki skozi njih
vstopile bodo
čiste duše
in to
kar so imeli za jecljanje
a sami so popolnost
zgraditi skušali
stolp babilonski
minil bo
kot smetišče
ki gori
a mogočna
Stvarnikova roka
v svoji enostavnosti
očistila bo
morja globoka
reke iz krvi
nenadoma v njem
odkrili bodo
smisel stvari
kamor se vrača
vse kar kdaj živi
njemu v naročje
enemu velikemu
in
zaradi ljubezni njegove
je vse
kar se lahko zgodi
v enostavnosti
pesmi nove
zapisa trajnega
je sled
in sreča srečevanja
ker mrtvih ni
in zdaj nekje
v pokrajini
ki je navidez pravljična
sezidal davno že
je nekdo hram tvoj
kjer angelska je pesem
ki te časti
ohranjena
in slišati
jo je bilo oddaljeno
že od nekdaj
težko je vedeti zakaj
šele se zdaj
so vrata se odprla
in hkrati vstopaš
v stari novi svet
si mrtev
živ
si še preklet
si senca
je tvoje mučeno telo
le duh
samo
ki ločnico to
bodo prestopili
kjer bo
zbrisano vse
ker v meni
so črke se zgostile
in pišem namesto tega
kar
bi lahko bilo
in hkrati je
zato
je mogoče
mi določeno
to bivanje
v petju
dvojnem
dvorednem
v njemu popolnem
spremljevalcu
ključarju nebeškem
telesu našem
