Kot gimnazijec sem bil fasciniran z opero, s prijatelji sem hodil na operne predstave v zagrebško Narodno kazalište, kjer sta pela dva Slovenca, Gostič in Mario Šimenc, imenitna tenorja; pomnim slednjega v glavni vlogi v predstavi Ero z onega sveta. V enem prizori je moral skočiti z visokega kupa sena na tla; pevec je bil možakar obilne postave. Ko je zgrmel na gledališke deske, je zadonelo, kot bi strela udarila v hišo. Na stojišču, smo navdušeno zaploskali, medtem ko se je naš ideal Mario nerodno pobiral s tal. V naslednjem hipu je tako čudovito zapel s svojim angelskim glasom, da smo pozabili na njegov spodrsljaj.
Očeta sem prepričal, da me je vpisal v glasbeno šolo znamenite profesorice gospe Bašićeve, mame mojega prijatelja Relje Bašića, ki je pozneje postal eden najbolj uspešnih zagrebških igralcev.
Moje navdušenje za opero ni trajalo dolgo časa, po kapitulaciji Italije leta 1943, sta mama in brat Boguš odšla v Trst, čez nekaj mesecev sem odpotoval za njima. V Italiji sem pozabil na opero in na glasbene ure, moji novi prijatelji, pretežno Italijani, so me navdušili za bolj pomembne reči, kot so bile operne melodije; sprejeli so me v antifašistično organizacijo, o kateri sem že pisal.
Moje skromno znanje o glasbi sem izkoristil šele čez leta, ko sem se prvič v življenju lotil režije opere. Kolega komponist Darijan Božič, kateri, je sodeloval pri mojih gledaliških predstavah, me je kot direktor Ljubljanske opere angažiral za režiserja znamenite Straussove opere Cigan Baron. Nikoli doslej se nisem kot režiser tako vestno pripravljal za postavitev dramskih besedil, tako kot sem počel za moj operni debut. Hodil sem na vse glasbene vaje orkestra in posameznih solistov, glasbo, ki sem jo poslušal, sem se naučil na pamet, ker je bilo moje branje not pomanjkljivo. Največ težav sem imel z ritmom petja, ki je počasnejše kot ritem govora, moral sem se prilagoditi opernemu dialogu, ki se razlikuje od dramskega, ki je bolj realističen. Opera zahteva stiliziran pogovor na odru.
Dodaten trud se mi je obrestoval, predstava Cigana Barona je bila uspešnica, doma in na gostovanjih.
Z direktorjem Božičem sem se dogovoril, da bom napisal besedilo za otroško opero, ki naj bi jo uprizorili v prihodnji sezoni, ta je bila posvečena svetovnemu dnevu otrok. Navdušeno sem se lotil pisanja za ta zame nov izziv, sicer sem veliko pisal za otroke, ampak libreto je bil moj prvi poskus.
Čez nekaj tednov trdega garanja sem sporočil kolegu Božiču, da je moj eksperimentalni libreto v glavnem že domišljen, z drugimi besedami sem mu obljubil, da bo moja operna stvaritev pravočasno nared. V programu Ljubljanske opere so za prihodnjo sezono napovedali krstno izvedbo otroške opere Pet Pepelk.
Slovenski pregovor se glasi: Ljudje obračajo, ampak Bog obrne. In tako se je zgodilo tudi v mojem primeru, novodobni Bog, se pravi minister za kulturo Jožef Školjč, je prevzel vlogo Vsemogočega in mojo prvo opero črtal s programa! O tem me vnaprej sploh ni obvestil. Res pa je, da sem to izvedel od vedno dobro informiranih vsevedov. Po naključju sem srečal ministra na ulici, pobaral sem ga, kdaj mi bo odgovoril na prošnjo. Odgovoril mi je, da bodo moj primer obravnavali v kratkem! Možnosti sta dve, ali me je eden izmed uradnikov ministrstva kar sam črtal iz seznama, druga možnost je, da gospod Školjč name pozabil.
Ta zgodba ima, kot vse naše zgodbe, svojo preteklost. Iz moje pestre preteklosti bom obnovil zgolj drobno epizodo. Kot generalnega direktorja RTV so me kar dvakrat odstavili, prvič že po šestih mesecih, ko so zamenjali Svet RTVeja, drugič pa približno po poltretjem letu, češ da sem dosegel starostno mejo za upokojitev. V obeh primerih je šlo za politični ukrep.
Ne glede na mojo politično upokojitev sta me poklicala po telefonu najprej Marjan Podobnik, podpredsednik takratne slovenske vlade, in profesor Šuklje, visok vladni funkcionar osebni prijatelj predsednika vlade dr. Drnovška. Oba sta mi sporočila, da me predsednik vabi naj prevzamem položaj ministra za kulturo v vladi.
Obema sem naročil, naj se v mojem imenu zahvalita predsedniku za njegovo zaupanje, zavoljo katerega sem ponosen, ampak da zavoljo slabih izkušenj iz bližnje preteklosti – v mislih sem imel, kako arogantno so me kar dvakrat zapored vrgli s direktorskega položaja v RTV – imam zaupanja v politiko. Seveda sem že takrat gospoda Drnovške spoštoval, ker je osebno tvegal in tako postal celo predsednik Jugoslavije, čeprav je slovenska komunistična partija na ta položaj predlagala svojega človeka, najbrž jim je ta bolj ustrezal po partijski liniji. Ampak ljudje so se najbrž prvič v socializmu drugače odločili, uprli so se partijskemu diktatu.
Dr. Drnovšek je predlagal mene za ministra za kulturo, preden je na ta položaj imenoval Školjča, ki je bil že takrat na levici zelo perspektiven, saj je pozneje bil celo predsednik Slovenskega parlamenta. Domnevam, da je vedel za predsednikov prvi izbor, saj ga je Drnovšek čez nekaj dni izbral za ministra za kulturo.
S tem, da je Školjč odklonil sofinanciranje moje otroške opere, mi je seveda dal vedeti, da politično neopredeljeni slovenski pisatelj, ki misli drugače kot on in njegova politična stranka, ne more dobiti državne podpore za delo, ki so ga strokovnjaki pozitivno ocenili.
Taka miselnost bo gospoda Školjča slej ko prej pripeljala v slepo ulico; menda že na zadnjih volitvah ni bil izbran za člana državnega zbora. Njegov političen angažma mu bo najbrž omogočil, da si zaradi tega še ne bo moral poiskati nove službe, kot nekateri njegovi kolegi. Morda pa se bo vsaj za hip zamislil, da ljudi njegove generacije in še mlajši, ne bodo več zatirali oči pred resnico.
In za konec te kisle humoreska, še zanimiv podatek. Moje besedilo Pet Pepelk sem z majhnimi popravki prilagodil gledališkemu odru. Kot gledališka igra so bile moje Pepelke bile kar nekajkrat uprizorjene v tujini, tako je gospod Školjča nehote prispeval pri uveljavitvi slovenske kulturo, za katero je bil sicer uradno odgovoren, a se žal ni zavedal, da je bila naša kultura skoraj vedno – o tem žal priča slovenska zgodovina – navzkriž z našo kratkovidno politiko.
Kot gimnazijec sem bil fasciniran z opero, s prijatelji sem hodil na operne predstave v zagrebško Narodno kazalište, kjer sta pela dva Slovenca, Gostič in Mario Šimenc, imenitna tenorja; pomnim slednjega v glavni vlogi v predstavi Ero z onega sveta. V enem prizori je moral skočiti z visokega kupa sena na tla; pevec je bil možakar obilne postave. Ko je zgrmel na gledališke deske, je zadonelo, kot bi strela udarila v hišo. Na stojišču, smo navdušeno zaploskali, medtem ko se je naš ideal Mario nerodno pobiral s tal. V naslednjem hipu je tako čudovito zapel s svojim angelskim glasom, da smo pozabili na njegov spodrsljaj.
Očeta sem prepričal, da me je vpisal v glasbeno šolo znamenite profesorice gospe Bašićeve, mame mojega prijatelja Relje Bašića, ki je pozneje postal eden najbolj uspešnih zagrebških igralcev.
Moje navdušenje za opero ni trajalo dolgo časa, po kapitulaciji Italije leta 1943, sta mama in brat Boguš odšla v Trst, čez nekaj mesecev sem odpotoval za njima. V Italiji sem pozabil na opero in na glasbene ure, moji novi prijatelji, pretežno Italijani, so me navdušili za bolj pomembne reči, kot so bile operne melodije; sprejeli so me v antifašistično organizacijo, o kateri sem že pisal.
Moje skromno znanje o glasbi sem izkoristil šele čez leta, ko sem se prvič v življenju lotil režije opere. Kolega komponist Darijan Božič, kateri, je sodeloval pri mojih gledaliških predstavah, me je kot direktor Ljubljanske opere angažiral za režiserja znamenite Straussove opere Cigan Baron. Nikoli doslej se nisem kot režiser tako vestno pripravljal za postavitev dramskih besedil, tako kot sem počel za moj operni debut. Hodil sem na vse glasbene vaje orkestra in posameznih solistov, glasbo, ki sem jo poslušal, sem se naučil na pamet, ker je bilo moje branje not pomanjkljivo. Največ težav sem imel z ritmom petja, ki je počasnejše kot ritem govora, moral sem se prilagoditi opernemu dialogu, ki se razlikuje od dramskega, ki je bolj realističen. Opera zahteva stiliziran pogovor na odru.
Dodaten trud se mi je obrestoval, predstava Cigana Barona je bila uspešnica, doma in na gostovanjih.
Z direktorjem Božičem sem se dogovoril, da bom napisal besedilo za otroško opero, ki naj bi jo uprizorili v prihodnji sezoni, ta je bila posvečena svetovnemu dnevu otrok. Navdušeno sem se lotil pisanja za ta zame nov izziv, sicer sem veliko pisal za otroke, ampak libreto je bil moj prvi poskus.
Čez nekaj tednov trdega garanja sem sporočil kolegu Božiču, da je moj eksperimentalni libreto v glavnem že domišljen, z drugimi besedami sem mu obljubil, da bo moja operna stvaritev pravočasno nared. V programu Ljubljanske opere so za prihodnjo sezono napovedali krstno izvedbo otroške opere Pet Pepelk.
Slovenski pregovor se glasi: Ljudje obračajo, ampak Bog obrne. In tako se je zgodilo tudi v mojem primeru, novodobni Bog, se pravi minister za kulturo Jožef Školjč, je prevzel vlogo Vsemogočega in mojo prvo opero črtal s programa! O tem me vnaprej sploh ni obvestil. Res pa je, da sem to izvedel od vedno dobro informiranih vsevedov. Po naključju sem srečal ministra na ulici, pobaral sem ga, kdaj mi bo odgovoril na prošnjo. Odgovoril mi je, da bodo moj primer obravnavali v kratkem! Možnosti sta dve, ali me je eden izmed uradnikov ministrstva kar sam črtal iz seznama, druga možnost je, da gospod Školjč name pozabil.
Ta zgodba ima, kot vse naše zgodbe, svojo preteklost. Iz moje pestre preteklosti bom obnovil zgolj drobno epizodo. Kot generalnega direktorja RTV so me kar dvakrat odstavili, prvič že po šestih mesecih, ko so zamenjali Svet RTVeja, drugič pa približno po poltretjem letu, češ da sem dosegel starostno mejo za upokojitev. V obeh primerih je šlo za politični ukrep.
Ne glede na mojo politično upokojitev sta me poklicala po telefonu najprej Marjan Podobnik, podpredsednik takratne slovenske vlade, in profesor Šuklje, visok vladni funkcionar osebni prijatelj predsednika vlade dr. Drnovška. Oba sta mi sporočila, da me predsednik vabi naj prevzamem položaj ministra za kulturo v vladi.
Obema sem naročil, naj se v mojem imenu zahvalita predsedniku za njegovo zaupanje, zavoljo katerega sem ponosen, ampak da zavoljo slabih izkušenj iz bližnje preteklosti – v mislih sem imel, kako arogantno so me kar dvakrat zapored vrgli s direktorskega položaja v RTV – imam zaupanja v politiko. Seveda sem že takrat gospoda Drnovške spoštoval, ker je osebno tvegal in tako postal celo predsednik Jugoslavije, čeprav je slovenska komunistična partija na ta položaj predlagala svojega človeka, najbrž jim je ta bolj ustrezal po partijski liniji. Ampak ljudje so se najbrž prvič v socializmu drugače odločili, uprli so se partijskemu diktatu.
Dr. Drnovšek je predlagal mene za ministra za kulturo, preden je na ta položaj imenoval Školjča, ki je bil že takrat na levici zelo perspektiven, saj je pozneje bil celo predsednik Slovenskega parlamenta. Domnevam, da je vedel za predsednikov prvi izbor, saj ga je Drnovšek čez nekaj dni izbral za ministra za kulturo.
S tem, da je Školjč odklonil sofinanciranje moje otroške opere, mi je seveda dal vedeti, da politično neopredeljeni slovenski pisatelj, ki misli drugače kot on in njegova politična stranka, ne more dobiti državne podpore za delo, ki so ga strokovnjaki pozitivno ocenili.
Taka miselnost bo gospoda Školjča slej ko prej pripeljala v slepo ulico; menda že na zadnjih volitvah ni bil izbran za člana državnega zbora. Njegov političen angažma mu bo najbrž omogočil, da si zaradi tega še ne bo moral poiskati nove službe, kot nekateri njegovi kolegi. Morda pa se bo vsaj za hip zamislil, da ljudi njegove generacije in še mlajši, ne bodo več zatirali oči pred resnico.
In za konec te kisle humoreska, še zanimiv podatek. Moje besedilo Pet Pepelk sem z majhnimi popravki prilagodil gledališkemu odru. Kot gledališka igra so bile moje Pepelke bile kar nekajkrat uprizorjene v tujini, tako je gospod Školjča nehote prispeval pri uveljavitvi slovenske kulturo, za katero je bil sicer uradno odgovoren, a se žal ni zavedal, da je bila naša kultura skoraj vedno – o tem žal priča slovenska zgodovina – navzkriž z našo kratkovidno politiko.
