Pripotovali so. Na morje, pred hotel, na tečaj kreativnega pisanja. Tam so jih čakali še drugi, držali v rokah papirje s svojim pisanjem in mahali z njimi.
Med njimi je bila bela muca. Bolele so jo tačke in je svojo prtljago težko nosila. Na recepciji ji je iz rok padla torba, v kateri je nosila mleko. Razlilo se je po tleh. Na recepciji so videli, da je bela muca invalidka, in so ji takoj priskočili na pomoč. Priskrbeli soji posebno sobo za invalide. Direktor, ki je vodil skupino za kreativno pisanje, je dejal:
»Za sobo boste morali doplačati ali pa z vami stanovala še ena mlajša, ki vam lahko še kaj pomaga.«
» V redu,« si je mislila bela muca. Ko je zagledala to mlajšo, se je začudila. Bila je podobna podlasici, bila je urejena in zvita.
Mlajša je dejala:
»No, bova videli, kako se bova razumeli.«
Odprla je svoj kovček in zložila v omaro svoje stvari. Bela muca, ki so jo bolele tačke, se še spomnila ni, da bi dala kaj v omaro.
Naslednje jutro je prišel direktor, da bi videl, kako poteka prijateljstvo med muco in podlasico. Bil je razočaran. Zvita podlasica ni marala bele muce, ki je bila pedagoško bolj podkovana in je lažje komunicirala z direktorjem. Razjedalo jo je ljubosumje.
Drugim mačkam in mačkom iz skupine za kreativno pisanje se je pritoževala, kako se šepava bela muca dobrika direktorju. Podlasica se je oblačila v privlačna oblačila in hodila na masaže, da bi s tem privlačila direktorja.
Direktor je to videl. Ni vedel, kaj naj napravi s temi živalmi. Tja je namreč prišel le po službeni dolžnosti.
Pojavili sta se še dve glasbeni skupini. Neka starejša čebela je igrala na citre, druge čebelice v skupini pa so brenčale, koliko jim je še glas dopuščal. Vse so dale od sebe, da bi se izkazale. A pojavil se je tudi beli medvedek, ki je s svojimi akordnimi citrami na ozvočenjem želel očarati vse prisotne. Uspelo mu je, saj je bil veliko mlajši od prve skupine. Znal je tudi predavati o demenci.
To je slišala bela muca, ki je že veliko prebrala o demenci, se razjezila in dejala:
»Demence ni! Kaj to govoriš? Morda nas ta bolezen že vse po malo napada v naših letih, da več ne vemo, kaj je to.«
Začel se je prepir in ubogi medvedek se je umaknil v svoj svet in umolknil. Potem je spet vzel v roke citre in nežno igral pesem Sreča je. Čebela in njene čebelice so bile malo žalostne, ker so prišle le redko na vrsto in niso pritegnile toliko pozornosti. Čebela bi najraje medvedka pičila v zadnjico, ker je imel nežnejše melodije od njenih, a je vedela, da bi s tem stvari še poslabšala. Dejala je:
»Raje mu ponudim med, ker imajo medvedki radi med.«
Direktor je v tem direndaju skoraj pozabil, da so muce, medvedi in čebele prišli na morje z namenom – predstaviti svoja literarna dela in se učiti. Na to ga je spomnila stara čebela, ki ji je še bilo mar za preteklost, ko so se družili in je vsakdo lahko prebiral nekaj od tega, kar je napisal.
Pojavil se je predsednik, jazbec, sedel in prebral nekaj spominov na dogodke iz svojega življenja. Živalce so mu prisluhnile in navdušeno ploskale.
Dejal je:
»Kako lepo in ljubo mi je, da vam je všeč. Takšnega tečaja kreativnega pisanja s takšnimi živalcami še nisem imel nikoli.«
Tri dni je hotel brenčal in bevskal in godrnjal in cvilil v navdušenem kreativnem pisanju. Vsega je bilo toliko, da so bili vsi zadovoljni in vsakdo je dobil obilo pohval. Bile so same odlične pesmi in zgodbe, dobili so velika priznanja, ki so jih odnesli v svoja gnezda in spali z njimi.
* * *
Živalce so se vrnile domov. Podlasica je skočila v možev objem. Bela muca je legla na kavč, da si odpočije noge. Medvedek je takoj začel planirati naslednje kulturne prireditve in čebelice so nadaljevale z vajami, da bi drugič bile boljše od njega in bi lahko olepševale dneve s svojim petjem brez konkurence.
Pripotovali so. Na morje, pred hotel, na tečaj kreativnega pisanja. Tam so jih čakali še drugi, držali v rokah papirje s svojim pisanjem in mahali z njimi.
Med njimi je bila bela muca. Bolele so jo tačke in je svojo prtljago težko nosila. Na recepciji ji je iz rok padla torba, v kateri je nosila mleko. Razlilo se je po tleh. Na recepciji so videli, da je bela muca invalidka, in so ji takoj priskočili na pomoč. Priskrbeli soji posebno sobo za invalide. Direktor, ki je vodil skupino za kreativno pisanje, je dejal:
»Za sobo boste morali doplačati ali pa z vami stanovala še ena mlajša, ki vam lahko še kaj pomaga.«
» V redu,« si je mislila bela muca. Ko je zagledala to mlajšo, se je začudila. Bila je podobna podlasici, bila je urejena in zvita.
Mlajša je dejala:
»No, bova videli, kako se bova razumeli.«
Odprla je svoj kovček in zložila v omaro svoje stvari. Bela muca, ki so jo bolele tačke, se še spomnila ni, da bi dala kaj v omaro.
Naslednje jutro je prišel direktor, da bi videl, kako poteka prijateljstvo med muco in podlasico. Bil je razočaran. Zvita podlasica ni marala bele muce, ki je bila pedagoško bolj podkovana in je lažje komunicirala z direktorjem. Razjedalo jo je ljubosumje.
Drugim mačkam in mačkom iz skupine za kreativno pisanje se je pritoževala, kako se šepava bela muca dobrika direktorju. Podlasica se je oblačila v privlačna oblačila in hodila na masaže, da bi s tem privlačila direktorja.
Direktor je to videl. Ni vedel, kaj naj napravi s temi živalmi. Tja je namreč prišel le po službeni dolžnosti.
Pojavili sta se še dve glasbeni skupini. Neka starejša čebela je igrala na citre, druge čebelice v skupini pa so brenčale, koliko jim je še glas dopuščal. Vse so dale od sebe, da bi se izkazale. A pojavil se je tudi beli medvedek, ki je s svojimi akordnimi citrami na ozvočenjem želel očarati vse prisotne. Uspelo mu je, saj je bil veliko mlajši od prve skupine. Znal je tudi predavati o demenci.
To je slišala bela muca, ki je že veliko prebrala o demenci, se razjezila in dejala:
»Demence ni! Kaj to govoriš? Morda nas ta bolezen že vse po malo napada v naših letih, da več ne vemo, kaj je to.«
Začel se je prepir in ubogi medvedek se je umaknil v svoj svet in umolknil. Potem je spet vzel v roke citre in nežno igral pesem Sreča je. Čebela in njene čebelice so bile malo žalostne, ker so prišle le redko na vrsto in niso pritegnile toliko pozornosti. Čebela bi najraje medvedka pičila v zadnjico, ker je imel nežnejše melodije od njenih, a je vedela, da bi s tem stvari še poslabšala. Dejala je:
»Raje mu ponudim med, ker imajo medvedki radi med.«
Direktor je v tem direndaju skoraj pozabil, da so muce, medvedi in čebele prišli na morje z namenom – predstaviti svoja literarna dela in se učiti. Na to ga je spomnila stara čebela, ki ji je še bilo mar za preteklost, ko so se družili in je vsakdo lahko prebiral nekaj od tega, kar je napisal.
Pojavil se je predsednik, jazbec, sedel in prebral nekaj spominov na dogodke iz svojega življenja. Živalce so mu prisluhnile in navdušeno ploskale.
Dejal je:
»Kako lepo in ljubo mi je, da vam je všeč. Takšnega tečaja kreativnega pisanja s takšnimi živalcami še nisem imel nikoli.«
Tri dni je hotel brenčal in bevskal in godrnjal in cvilil v navdušenem kreativnem pisanju. Vsega je bilo toliko, da so bili vsi zadovoljni in vsakdo je dobil obilo pohval. Bile so same odlične pesmi in zgodbe, dobili so velika priznanja, ki so jih odnesli v svoja gnezda in spali z njimi.
* * *
Živalce so se vrnile domov. Podlasica je skočila v možev objem. Bela muca je legla na kavč, da si odpočije noge. Medvedek je takoj začel planirati naslednje kulturne prireditve in čebelice so nadaljevale z vajami, da bi drugič bile boljše od njega in bi lahko olepševale dneve s svojim petjem brez konkurence.
