Ko sem uzrla ta svet,
sem si neznansko
zaželela iskric,
da, tistih iskric,
ki niso pripete
na bodečo žico
ampak na
najmočnejšo cvetlico,
da bi drobila v njej
košček kruha
in iz njenih prašnih
drobtinic polnila lakoto.
A nizam le pepel
požganih sanj,
ki me neutrudno
in vztrajno
čas zasipa van j...
Le kdo je tega kriv?
VČASIH SE POČUTIM
Včasih se počutim
kot tista
razcvetela cvetlica,
ko po njej lomasti mrčes.
Niti trepet,
ne jok,
ne stok
jih ne gane.
Le še bolj obirajo
in se strastno drenjajo,
kot da sem jeklo!
Ko da sem psu
kost za glodanje,
kot da sem brezčutna
in okamnela skala,
kot da lahko prenesem vse!
O, mrčes, ki tako
brezčutno lomastiš
po meni kot po cvetju,
zakaj me s tako neznosno
ihto zabadaš!?
MOJA LJUBEZEN
Sedemindvajseti šesti
dva tisoč dvaindvajseti
na balkonu sedim,
s pogledom uprtim zrem
v to brezkončno
in brez mejno
čudovito modrino,
ki niti ni daleč
od prispodobe mavrice,
ko se zlije v svoje barvice.
Si prekopavam po mislih
na vse strani,
ko v to zdaj zrejo moje oči
in se čudijo, kaj vse mi nudijo
te nedoumljive čarobnosti
ob neskončni večno prižgani
celo velikokrat pretopli luči ...
Ali je lahko še kje lepša
ljubezen za moje življenje?
Misli mi pravijo, da je ni.
KRATEK ODTIS
Tudi
kuhalnica,
kozica,
žlica
in moj
ugriz,
so klepet ...
Le
prisluhni,
kuhar
ali
kuharica,
temu žvenketu,
ko boš
v kuhinji
sam
s temi
ob sebi
PESEM, KI POMAGA PREMAGATI TESNOBO
Saj boš zmogla,
zmagala boš,
boš videla, da boš,
ni vedno noč
in ne vedno tema.
ne vedno gnojna megla,
ki sega v kosti
ne vedno slana,
ki mori,
ne vedno mraz,
ki mrazi.
Počasi, a vztrajno
se vrača luč,
ki ljubi,
ki greje,
ki ne nagaja,
ki z dnem zgodaj vstaja
ga razvedri,
ga odene v vonjave,
v ptice in njive zorane,
nič ne skrije.
Še sebe umije
v valovih čudovitih rek.
PRAV POD NEBOM
Prav pod nebom
plava moja duša.
Gotovo ni mogla
poslušati sveta,
ko jo je obdajalo
zunaj nesmiselno
in razburkano lajanje!
Odločila se je
plavati po svoje.
Zamašila si je ušesa
in zalepila pogled.
Zdaj je srečna,
ker plava nad
rešetastimi oblaki,
kjer ne poznajo nemira,
ki ne marajo
hinavskih laži
ne prepira!
Le bodi,
vsaj ti bodi
in obstani tam,
kjer si,
čeprav se mi
toži po tebi
KO SEM UZRLA SVET
Ko sem uzrla ta svet,
sem si neznansko
zaželela iskric,
da, tistih iskric,
ki niso pripete
na bodečo žico
ampak na
najmočnejšo cvetlico,
da bi drobila v njej
košček kruha
in iz njenih prašnih
drobtinic polnila lakoto.
A nizam le pepel
požganih sanj,
ki me neutrudno
in vztrajno
čas zasipa van j...
Le kdo je tega kriv?
VČASIH SE POČUTIM
Včasih se počutim
kot tista
razcvetela cvetlica,
ko po njej lomasti mrčes.
Niti trepet,
ne jok,
ne stok
jih ne gane.
Le še bolj obirajo
in se strastno drenjajo,
kot da sem jeklo!
Ko da sem psu
kost za glodanje,
kot da sem brezčutna
in okamnela skala,
kot da lahko prenesem vse!
O, mrčes, ki tako
brezčutno lomastiš
po meni kot po cvetju,
zakaj me s tako neznosno
ihto zabadaš!?
MOJA LJUBEZEN
Sedemindvajseti šesti
dva tisoč dvaindvajseti
na balkonu sedim,
s pogledom uprtim zrem
v to brezkončno
in brez mejno
čudovito modrino,
ki niti ni daleč
od prispodobe mavrice,
ko se zlije v svoje barvice.
Si prekopavam po mislih
na vse strani,
ko v to zdaj zrejo moje oči
in se čudijo, kaj vse mi nudijo
te nedoumljive čarobnosti
ob neskončni večno prižgani
celo velikokrat pretopli luči ...
Ali je lahko še kje lepša
ljubezen za moje življenje?
Misli mi pravijo, da je ni.
KRATEK ODTIS
Tudi
kuhalnica,
kozica,
žlica
in moj
ugriz,
so klepet ...
Le
prisluhni,
kuhar
ali
kuharica,
temu žvenketu,
ko boš
v kuhinji
sam
s temi
ob sebi
PESEM, KI POMAGA PREMAGATI TESNOBO
Saj boš zmogla,
zmagala boš,
boš videla, da boš,
ni vedno noč
in ne vedno tema.
ne vedno gnojna megla,
ki sega v kosti
ne vedno slana,
ki mori,
ne vedno mraz,
ki mrazi.
Počasi, a vztrajno
se vrača luč,
ki ljubi,
ki greje,
ki ne nagaja,
ki z dnem zgodaj vstaja
ga razvedri,
ga odene v vonjave,
v ptice in njive zorane,
nič ne skrije.
Še sebe umije
v valovih čudovitih rek.
PRAV POD NEBOM
Prav pod nebom
plava moja duša.
Gotovo ni mogla
poslušati sveta,
ko jo je obdajalo
zunaj nesmiselno
in razburkano lajanje!
Odločila se je
plavati po svoje.
Zamašila si je ušesa
in zalepila pogled.
Zdaj je srečna,
ker plava nad
rešetastimi oblaki,
kjer ne poznajo nemira,
ki ne marajo
hinavskih laži
ne prepira!
Le bodi,
vsaj ti bodi
in obstani tam,
kjer si,
čeprav se mi
toži po tebi
