Našla sem: sence,
sonce, trave,
drevesa, bregove.
Dotaknila se vode,
rek, potokov, morja.
V pogled ulovila nebo
in njegovo obzorje.
Objela veter kresnic
in pesem ptic.
Rodila otroka, pesem
in pobožala vnuke.
In potem česa me danes je strah?
Vem, vem, o, vem raznolikih rek,
njih zdrah, zaprek in ograd,
ob katerih rani se divjad.
Kam bežati ... kam – kam –!?
In končno – spoznam,
da telo le k grobu in duše le k nebu ...
Tako jaz – kot ti, kot vsi, ki smo tu.
NE DAM SE ŠE!
Ne ugaša misel me goreča,
da bi izgorela
kot prižgana sveča.
Skrb za življenje
še ni omagala
pod nizom let.
– Ni kot tista
gora, ki jo zida led,
ne taka skala,
ki zdrobi,
jo že macola mala.
Je kremen,
je trdo jeklo
in kot v neskončnosti
prozorno steklo.
NEKOČ IN ZDAJ
Nekoč sem se strašno prestrašila!
Da, to je bilo nekoč, ko sem pristala pred kačami,
ki pikajo ali srepo plazijo mimo ...
Ko sem se utrujeno umaknila,
sem pristala med žabami, ki regljajo.
Ko sem se teh mukoma znebila,
sem pristala med biki, ki iščejo dlako v jajcu
ali brez glavo trkajo …
Ko sem se tudi tem srečno izmuznila,
me je premetavala misel
kje pristati in kje obstati.
Poslala me je med ptice.
In glej! Med njimi je moja duševna misel
končno pomirjeno zaživela.
SPRAŠUJEM
Nekoč si zemljo obsijala, Luč.
… Čemu nisi v svoji moči
dala vsaki stvari življenja ključ,
da bi brez bolezni, v ljubezni,
zdravju, sreči in miru
živela, dokler je tu?
NOVA PESEM 3
Prav pod nebom
plava moja duša.
Gotovo ni mogla
poslušati sveta,
ko jo je obdajalo
zunaj nesmiselno
in razburkano lajanje.
Odločila se je
plavati po svoje,
zamašila si je ušesa
in zastrla pogled.
Zdaj je srečna,
ker plava nad
rešetastimi oblaki,
ki ne poznajo nemira,
ki ne marajo
hinavskih laži
ne prepira!
Le bodi,
vsaj ti bodi
in obstani tam,
kjer si,
čeprav se mi
toži po tebi.
ISKRICE
Pa je tudi iskrice
je ustvarilo
neskončno vesolje.
V curkih dežja
se bleščijo,
v zamrlem ledenem snegu,
v travah, v cvetlicah,
v vejah ozelenelega
drevja se v luči iskrijo.
V mehurčkih divjih rek,
v morju nemirnih osek,
v solzah iz človeških oči
si privoščijo svobodo,
med plameni
razžarjene svetlobe
se, o se – rojevajo
a tudi igrajo ...
NOCOJ
Nocoj sem videla drevo
in na njem rdeče jabolka,
a to bilo je v sanjah.
Ne daleč stran zelo lepo
ozelenela gozdna drevesa,
a to bilo je v sanjah.
Nato zelo lepe zelene zavese.
a to bilo je v sanjah.
Potem sem zagledala mladeniča
s šopkom belih vrtnic v roki,
tudi to bilo je v sanjah,
in videla sem, kako ga podaril je
mlademu lepemu dekletu,
tudi to bilo je v sanjah.
Dekle je šopek poljubila
in ga vazo z vodo položila.
Tudi to bilo je v sanjah.
Potem se je vsa srečna obrnila,
mladeniča zelo tesno objela
in ga poljubila.
Tudi to bilo je v sanjah ...
A nič, čisto nič bi ne bilo narobe,
če vse to ne bile bi moje sanje,
ampak resnica dneva, brez vsakršne zablode!
BODIMO
Bodimo kakor tisti
žarki sonca,
ki toplo grejejo.
Bodimo kakor
tiste zvezde,
ki upanje sejejo.
Bodimo kakor tisti dež,
ki do zmernosti
napaja živost narave.
In bodimo kakor
tista zemlja,
ki rodi vse stvari.
Le tako
nas bodo spoštovali;
polja,
gore,
morja,
reke in gozdovi,
kot tudi za nami
zemeljski rodovi.
KRATEK ODTIS
Tudi
kuhalnica
kozica,
žlica
in moj
ugriz
so klepet ...
Le
Prisluhni,
kuhar
ali
kuharica,
poslušaj
ta žvenket,
ko boš
v kuhinji
sam
s temi
ob sebi.
NAŠLA SEM
Našla sem: sence,
sonce, trave,
drevesa, bregove.
Dotaknila se vode,
rek, potokov, morja.
V pogled ulovila nebo
in njegovo obzorje.
Objela veter kresnic
in pesem ptic.
Rodila otroka, pesem
in pobožala vnuke.
In potem česa me danes je strah?
Vem, vem, o, vem raznolikih rek,
njih zdrah, zaprek in ograd,
ob katerih rani se divjad.
Kam bežati ... kam – kam –!?
In končno – spoznam,
da telo le k grobu in duše le k nebu ...
Tako jaz – kot ti, kot vsi, ki smo tu.
NE DAM SE ŠE!
Ne ugaša misel me goreča,
da bi izgorela
kot prižgana sveča.
Skrb za življenje
še ni omagala
pod nizom let.
– Ni kot tista
gora, ki jo zida led,
ne taka skala,
ki zdrobi,
jo že macola mala.
Je kremen,
je trdo jeklo
in kot v neskončnosti
prozorno steklo.
NEKOČ IN ZDAJ
Nekoč sem se strašno prestrašila!
Da, to je bilo nekoč, ko sem pristala pred kačami,
ki pikajo ali srepo plazijo mimo ...
Ko sem se utrujeno umaknila,
sem pristala med žabami, ki regljajo.
Ko sem se teh mukoma znebila,
sem pristala med biki, ki iščejo dlako v jajcu
ali brez glavo trkajo …
Ko sem se tudi tem srečno izmuznila,
me je premetavala misel
kje pristati in kje obstati.
Poslala me je med ptice.
In glej! Med njimi je moja duševna misel
končno pomirjeno zaživela.
SPRAŠUJEM
Nekoč si zemljo obsijala, Luč.
… Čemu nisi v svoji moči
dala vsaki stvari življenja ključ,
da bi brez bolezni, v ljubezni,
zdravju, sreči in miru
živela, dokler je tu?
NOVA PESEM 3
Prav pod nebom
plava moja duša.
Gotovo ni mogla
poslušati sveta,
ko jo je obdajalo
zunaj nesmiselno
in razburkano lajanje.
Odločila se je
plavati po svoje,
zamašila si je ušesa
in zastrla pogled.
Zdaj je srečna,
ker plava nad
rešetastimi oblaki,
ki ne poznajo nemira,
ki ne marajo
hinavskih laži
ne prepira!
Le bodi,
vsaj ti bodi
in obstani tam,
kjer si,
čeprav se mi
toži po tebi.
ISKRICE
Pa je tudi iskrice
je ustvarilo
neskončno vesolje.
V curkih dežja
se bleščijo,
v zamrlem ledenem snegu,
v travah, v cvetlicah,
v vejah ozelenelega
drevja se v luči iskrijo.
V mehurčkih divjih rek,
v morju nemirnih osek,
v solzah iz človeških oči
si privoščijo svobodo,
med plameni
razžarjene svetlobe
se, o se – rojevajo
a tudi igrajo ...
NOCOJ
Nocoj sem videla drevo
in na njem rdeče jabolka,
a to bilo je v sanjah.
Ne daleč stran zelo lepo
ozelenela gozdna drevesa,
a to bilo je v sanjah.
Nato zelo lepe zelene zavese.
a to bilo je v sanjah.
Potem sem zagledala mladeniča
s šopkom belih vrtnic v roki,
tudi to bilo je v sanjah,
in videla sem, kako ga podaril je
mlademu lepemu dekletu,
tudi to bilo je v sanjah.
Dekle je šopek poljubila
in ga vazo z vodo položila.
Tudi to bilo je v sanjah.
Potem se je vsa srečna obrnila,
mladeniča zelo tesno objela
in ga poljubila.
Tudi to bilo je v sanjah ...
A nič, čisto nič bi ne bilo narobe,
če vse to ne bile bi moje sanje,
ampak resnica dneva, brez vsakršne zablode!
BODIMO
Bodimo kakor tisti
žarki sonca,
ki toplo grejejo.
Bodimo kakor
tiste zvezde,
ki upanje sejejo.
Bodimo kakor tisti dež,
ki do zmernosti
napaja živost narave.
In bodimo kakor
tista zemlja,
ki rodi vse stvari.
Le tako
nas bodo spoštovali;
polja,
gore,
morja,
reke in gozdovi,
kot tudi za nami
zemeljski rodovi.
KRATEK ODTIS
Tudi
kuhalnica
kozica,
žlica
in moj
ugriz
so klepet ...
Le
Prisluhni,
kuhar
ali
kuharica,
poslušaj
ta žvenket,
ko boš
v kuhinji
sam
s temi
ob sebi.
