OB ENAKONOČJU IN OB DEŽJU, BREZ KAFRE IN RUBIKONA V NASELJU Z MLADEŽEM IN PAVI, NE GRE
ENAKONOČJE
Prvo enakonočje je pred vrati —
ob soncu vstaneš
in stopaš mlahavo, brez cilja.
Čakaš luno.
Legel bi, spočil se od počitka.
Na trnih si in poln vozlovja —
umisliš tisto, česar ni.
Vse moči pobereš in ustavljaš konje.
Kopitánje v staji ne poneha.
DEŽNA KAPLJA
V perju ptic,
preveč oblečenih v poletju,
se neutrudoma vrtiš,
na flanelkah v svojem lesu.
Ob podrsavanju po šipi
te dežne kaplje
privežejo nazaj v omamo,
med odeje naložene s puhom.
Samo še malo poležati
in sanjariti.
Reža na očeh široko zareži —
odsevi kazalcev s stropa
padajo po baldahinu.
Ne veš,
ali si ob zori
ali si obi zarji —
najprej obsediš
in počasi stopaš v svet.
SMETI KOT KAFRA
Kocke, izklesane iz granita,
opotekàvo šteješ.
Odhajaš s hiše brez smeti —
tê vseeno silijo na plano
in se opredajo z zmedo.
Njihov smeh pozvanja v ušesih —
kot bi se steklo razletelo,
kakor sluznate besede v orkanih,
izrečéne v prazno.
Granitne kocke šteješ,
šteješ in prešteješ.
RUBIKON
Po rubikonu pustiš strahove vnemár
in zalučaš skalovje v prepad brez dna —
ozelenitev.
Krajšave iščeš —
v strmini, vijugah,
čez gorovje, zavito v meglo,
čez ledenike, pokrite s kristali.
Vse ovire zmoreš —
objemaš svoj svet brez globač in brezen.
Perut veselja meriš —
kot orla čez njegova krila
ob sledenju zajca nad livado.
Ob jesenskem pišu,
se lovec lahko strmoglavo sreča
z zobmi kamnov pod mahom na lovišču —
kakor Ikar s soncem v zlatu in v krvi,
preden se je nagnilo h góram.
OB ROBU URBANEGA NASELJA
Prvo jutránje petje petelinov
požene veke spanca med obrvi,
kot bi se sprožíla vzmet —
iščem ga lahkó še samó z brlivko
po vogalih, vijugah in vzpetinah
mojega ležišča, po šegah hedonistov.
Poskušam šteti ovce,
cifre časomera namenoma spregledam —
itak se ne zganejo nikamor.
Beket je končno pospravljen za ogrado —
umírim se,
obrnem hrbet k luni za meglicami s kodri.
Takrat kokot že spet v zariplosti zakikirika
in kliče svoje k maši —
njegóva piščal se ne oglaša kot po navadi,
kokošád brezciljno tava po blatu na predhišju.
V megli me zajame
zdriz z žveplom med kaménjem
in kakor curek vode s kockami ledu —
razblini sanje.
Ograde odfrčijo, brlivko iščem —
lotim se ponovnega iskanja
po vogalih, vijugah in vzpetinah,
že razmetanega ležišča, po šegah hedonistov.
MLADEŽ GRE PO SVOJE
Svod v azurju in karminu —
cvetovi v vseh barvah zažarijo —
opojnost vabi h goščenju.
Jadra s semeni se šibijo
na grebenih mehkih sap —
ustalitev daleč od svojih korenin.
Mladika,
ponos občestva, vzklije —
domačim steblom ni poznana.
Svojo grudo najde.
Zaživi.
V gozdove se zaganjajo orkani.
Samo klenost preživi.
Zobovje žage, padanje in lom.
Vogal sije z rustikalnim stolom —
mladika veje v metuzalemu.
PAV OSTANE PAV
S peresi pava v vseh odtenkih mavre,
se šopiri pavovska šopirnost —
s skrivnostmi pod tančico besedí.
Njegovo gledališče ni nikoli v mrakobi —
niti ob zori nad obzorjem,
niti zarji tik za soncem,
niti ščipu za kodranjem.
Koprena z besedí izginja,
kakor pada listje lipe ob rahli sapi in šelestu,
h grudi pri potoku.
Pav postaja dolgočasje,
skubi se in drhti na planem,
kot perjad godna za odstrel.
Navkjlub peresju,
nič več v vseh barvah mavre,
se pav še zmeraj pavovsko šopiri.
ENAKONOČJE
Prvo enakonočje je pred vrati —
ob soncu vstaneš
in stopaš mlahavo, brez cilja.
Čakaš luno.
Legel bi, spočil se od počitka.
Na trnih si in poln vozlovja —
umisliš tisto, česar ni.
Vse moči pobereš in ustavljaš konje.
Kopitánje v staji ne poneha.
DEŽNA KAPLJA
V perju ptic,
preveč oblečenih v poletju,
se neutrudoma vrtiš,
na flanelkah v svojem lesu.
Ob podrsavanju po šipi
te dežne kaplje
privežejo nazaj v omamo,
med odeje naložene s puhom.
Samo še malo poležati
in sanjariti.
Reža na očeh široko zareži —
odsevi kazalcev s stropa
padajo po baldahinu.
Ne veš,
ali si ob zori
ali si obi zarji —
najprej obsediš
in počasi stopaš v svet.
SMETI KOT KAFRA
Kocke, izklesane iz granita,
opotekàvo šteješ.
Odhajaš s hiše brez smeti —
tê vseeno silijo na plano
in se opredajo z zmedo.
Njihov smeh pozvanja v ušesih —
kot bi se steklo razletelo,
kakor sluznate besede v orkanih,
izrečéne v prazno.
Granitne kocke šteješ,
šteješ in prešteješ.
RUBIKON
Po rubikonu pustiš strahove vnemár
in zalučaš skalovje v prepad brez dna —
ozelenitev.
Krajšave iščeš —
v strmini, vijugah,
čez gorovje, zavito v meglo,
čez ledenike, pokrite s kristali.
Vse ovire zmoreš —
objemaš svoj svet brez globač in brezen.
Perut veselja meriš —
kot orla čez njegova krila
ob sledenju zajca nad livado.
Ob jesenskem pišu,
se lovec lahko strmoglavo sreča
z zobmi kamnov pod mahom na lovišču —
kakor Ikar s soncem v zlatu in v krvi,
preden se je nagnilo h góram.
OB ROBU URBANEGA NASELJA
Prvo jutránje petje petelinov
požene veke spanca med obrvi,
kot bi se sprožíla vzmet —
iščem ga lahkó še samó z brlivko
po vogalih, vijugah in vzpetinah
mojega ležišča, po šegah hedonistov.
Poskušam šteti ovce,
cifre časomera namenoma spregledam —
itak se ne zganejo nikamor.
Beket je končno pospravljen za ogrado —
umírim se,
obrnem hrbet k luni za meglicami s kodri.
Takrat kokot že spet v zariplosti zakikirika
in kliče svoje k maši —
njegóva piščal se ne oglaša kot po navadi,
kokošád brezciljno tava po blatu na predhišju.
V megli me zajame
zdriz z žveplom med kaménjem
in kakor curek vode s kockami ledu —
razblini sanje.
Ograde odfrčijo, brlivko iščem —
lotim se ponovnega iskanja
po vogalih, vijugah in vzpetinah,
že razmetanega ležišča, po šegah hedonistov.
MLADEŽ GRE PO SVOJE
Svod v azurju in karminu —
cvetovi v vseh barvah zažarijo —
opojnost vabi h goščenju.
Jadra s semeni se šibijo
na grebenih mehkih sap —
ustalitev daleč od svojih korenin.
Mladika,
ponos občestva, vzklije —
domačim steblom ni poznana.
Svojo grudo najde.
Zaživi.
V gozdove se zaganjajo orkani.
Samo klenost preživi.
Zobovje žage, padanje in lom.
Vogal sije z rustikalnim stolom —
mladika veje v metuzalemu.
PAV OSTANE PAV
S peresi pava v vseh odtenkih mavre,
se šopiri pavovska šopirnost —
s skrivnostmi pod tančico besedí.
Njegovo gledališče ni nikoli v mrakobi —
niti ob zori nad obzorjem,
niti zarji tik za soncem,
niti ščipu za kodranjem.
Koprena z besedí izginja,
kakor pada listje lipe ob rahli sapi in šelestu,
h grudi pri potoku.
Pav postaja dolgočasje,
skubi se in drhti na planem,
kot perjad godna za odstrel.
Navkjlub peresju,
nič več v vseh barvah mavre,
se pav še zmeraj pavovsko šopiri.
