Črna tema v mrak prehaja; čigre se še ne oglašajo.
Zamujeno jutro, polno vročih sanj, skoči z galopom mimo tebe.
Zbudi te rezko klepetanje prelepih rečnih ptic, ki sladko para tvoj jutránji mir.
Zoro, ki ni več za ujeti, na večer prestaviš in proslavljaš jo ob mladi luni;
ta nezglajene vogale tvoje duše gladi, ob še iskrečih sencah, ki zginevajo v daljavi.
Strahu ne moreš ljubíti. V tebi je; sprejmi ga, razumi, obelodani;
zase, samo zase, v tišini; je glasnejša od tvojega kričanja.
Pomočnik je iskrenost. Brez te si zaklenjen v stolpu obupa; je samo tvoj. Kakšno razkošje!
V spiralo temine toneš ob izgubi njegovega ključa, vere v ljubezen, ljubimke tvoje duše.
In toneš. Potoneš.
Vsak svojo izbrano pot očedi, da pristaja na njegovo kožo. Samo to šteje.
Njegovo jadro viharne oceane in te, brez vetríča, premaguje.
Na svoji poti libre sreča, ki tehtajo, sodijo, pa šivárja ne poznajo,
tudi kroja ne, ki ga je ostvaril. Niti ne vedo, da ta najboljše in najlepše zase je naredil.
Barka sedaj je potoníla. Tónila je kar nekaj lun. Ni ji več povratka.
Ko se ena luč utrne, nova, mogoče ista, na plano pride.
Ležal bi, sédel, vstal, pa se mi ne da.
Vzamem knjigo, da bi bral. Ne uspeva; misli, pogledi, prsti ne ubogajo; ležim.
Lenivci. Cele noči in dneve v drevju ždijo, na veji, odmaknjeni od tal.
Ob nevarnosti negibni so; kot mrtvi; prevara, ki uspe. Pa kdaj tudi ne.
Mar sem tak? Ne vem.
Svoje smrti ne igram. Bi jo, da imel bi mir. Pa se mi ne da.
Sonce na balkonu, lesena klop. Macesen.
Topli žarki grejejo prijetno, čigre se oglašajo nad reko.
Pomlad sramežljivo pogleduje, zima pri slovesu. Snegá ne pomniš.
Skušaš preliti nekaj tinte. Ne gre. Muza je še za vogalom.
Te premaga sen. Odplavaš.
Hlad poboža te po vratu, nogah. Strese tê. Nazaj si; muze ni bilo na poti.
Bel, moder pa rubinast; svinčnik in črnilo. Prazen.
Moti stol, miza, muha in svetloba temna, ki zaide, kamor pač zaide. Ni znakov v desno, v levo, tudi razcefrano ne.
Potem pa ... teme ni, samo prosojnost, topla in ledena. Hitiš, da ne zamudiš; v desno se bohoti sled
črnine na papirju, cefranja ni. Zaslepljen si, ves razvnet in vidiš to, kar čutiš.
Novo sonce se rojeva, pogledaš skozi temno svetli mrak. Raztrgaš! In kasneje, ti je žal.
Težak, deževen dan; kot nalašč za šolo ali pa še bolje, posteljo.
Koraki so počasni, opotekajoči. Zaprta šolska vrata, brez zapaha. V kratkem bodo vsi v razredih.
Ne ve kaj bi; vse mu je že znano. Šolski zvonec! Odmor in malica.
Prijatelji v gruči na hodniku ga pričakajo. Prerivanje. Trdoto tal občuti, brce ...
Prijatelji? Ne, ti to niso.
Konča se hitro, brez poškodb. Te so; jih ne vidi. Na duši.
