Potrkavanje visokih pet.
Na zlizanih stopnicah se sezuje.
Stopala se stopijo s kamni.
Tuje vonje pušča za sabo.
Osladne besede.
Odvrže steklene dotike sramu
in oči ji preplavi mesečina.
Vse je na svojem mestu.
Mali in Veliki voz, Kočijaž,
Kasiopeja, Andromeda.
Njen presunljiv glas kot najfinejši pajčolan
drsi po hišah,
ki se brez sramu stiskajo ena k drugi,
po brlečih svetilkah pobešenih glav,
po noči, ki je brez obetov.
Za njo ostane prosojen odmev,
skrit v školjki ulice.
KORAKI NOČI 2
Zasopli koraki,
z bolečino v desnem kolenu,
se ustavijo na vrhu zlizanih stopnicah.
Glasen vzdih olajšanja.
Ne usede se.
Težko je vstati.
Odloži plastično vrečko,
vonj po ribah,
okus postane čebule,
brezizraznost dneva.
Otekle narti reši iz primeža
paščkov ponošenih sandal.
S prepoteno majico si obriše
pot na obrazu.
Nasloni se na zid.
Razširi roke.
V enakomernem ritmu
podrsava po hrapavem,
hladnem kamnu,
prepojenem s soljo.
Mrmranje zavibrira po kosteh.
Zbudijo se sence,
ovite v vijoličast vonj sivke.
Prisluškuje zgodbam
brez besed.
V razpoke oči
se spustijo zvezde.
Lahko gre naprej.
V praznino.
KORAKI NOČI 3
Počasi se primaje
z ugaslo cigareto v roki,
s praznimi vdihi na pomečkanem obrazu.
Na zlizani stopnici se spotakne in komaj ujame.
Zakolne.
Sesede se, na pol uleže.
Glava mu pade vznak.
Pogled se prilepi na jasno nebo,
ki se bliža s svetlečimi pticami.
Iz odprtih ust se mu cedi slina.
Nejeverno si mane oči.
Stegne roke ...
ptice odletijo.
Ena se vrne.
Z obrazom majhne deklice,
ki se spreminja v meglene poteze ženske,
od katere ostanejo samo usta.
Odpirajo se,
a ne sliši ničesar.
Smrdeč vzorec na hlačah
pika s tankimi, hladnimi iglami.
Po več poskusih mu uspe vstati.
Išče cigarete, a jih ne najde.
Kot ne najde svojih obljub
in dostojanstva.
Odvijuga naprej.
Oblečen zaspi.
Zbudi ga vreščanje galebov.
Prižge cigareto in čuti mir.
Šel bo v Vojvodino, da uredi zadeve.
Da naredi nekaj dobrega za hčer.
Preden ...
HIŠA ŠTEVILKA 19
S kramo ob zidu, kjer odpada omet iz mivke.
Z okni z razpadajočimi polkni.
Z vhodnimi vrati, ki se ne dajo zakleniti.
S škripajočimi lesenimi stopnicami.
Z vonjem brezizhodnosti.
V hišo številka 19 zavijejo koraki noči.
Številka 1, 2 in 3.
Številka 1 v drugo nadstropje.
Jok in prepiri otrok dolgo v noč.
Nihče jih ne mara.
Številka 2 v prvo nadstropje.
Mož, cele dneve sam, v hudih bolečinah.
Ni denarja za zdravila.
Številka 3 v pritličje.
V temačno čumnato.
Brez obiskov.
Hiša številka 19 ni nikoli prazna.
Če odpreš vrata, ne vidiš konca.
OKNO
Fasade so gluhoneme.
Polkna mižijo.
V vratih ne škrtajo ključi.
Plodovi pasijonk,
polni sončne svetlobe,
se raztreščijo ob padcu.
Posušijo se kot obljube
in pozabljeni dihi.
Ni vonja
po ribah in krompirju,
ni dovtipov, ki mehčajo kamen.
Ni sanj,
da barvajo v oblake.
Veter prinese
molk horizonta,
vlago in sol.
Nahrani oleandre,
da jim zrastejo
dolgi, okrogli uhani -
varuhi semen.
Pajčevinaste prikazni
posedajo na vlažnih kupčkih listja.
Svetloba se razkraja v kapljah.
V nerazločnem, komaj slišnem mrmranju,
v hladni zavesi neotipljivega,
se druga na drugo naslanjata
otožnost in melanholija.
Njeno okno
s kvačkanimi, poštirkanimi zavesami
gleda v horizont.
Ni zaprla polken ...
po ozkih, škripajočih stopnicah
je zadnjič stopala.
Zelo počasi.
NEOBVEZUJOČA BLIŽINA RAZDALJE
Oči zaprem v rožmarin.
Porazgubim se
po vejah zveriženih borovcev
in beli peni valov.
Z lahkotnostjo
vetra se tihotapim
v slane razpoke skal,
med posušene odmeve galebov.
Okrogli gibi vzhajajo v zahodu
in se svetijo kakor luske.
Počasi param dan
in se potapljam v modre
prelive somraka.
Na dih, brez maske.
Vem,
da sediš na kipu.
Ko grem mimo,
nisi več tam.
KRISTAL
Ne vem, kaj jo je prineslo
v avgustovsko popoldne.
Staro pesem.
Privrtinčila se je z vročim zrakom,
ki ga je veter prinašal z morja
in se mešal z odmevom japonk na razbeljenih kamnih;
z vonjem pričakovanja,
ki je bilo tako močno, da je bolelo
in ga ne bom več doživela.
Solza je brez sledu stekla pod kožo
in se na notranji strani ustnic,
v levem kotičku, zasušila v droben kristal.
Vsake toliko preverim z jezikom,
če je še tam.
VALOVANJE
prišel si v sanje
po več desetletjih
prijel si me za roko
nisem je odmaknila
hodila sva po oblakih
in rdeči zemlji
skozi sol in sončni zahod
preluknjala sva čas
robila sva ga s smehom
z mislimi
ki niso zatresle glasilk
z glasovi
ki so dišali po cvetovih oleandra
nabrala sva se v gosto
zelenkasto modrino
drobnih valov
VETROVI JUGA
prinesejo belIno razprtih jader
odplujem do obzorja
prelomim se čez njegovo čistost
in padam
ob zidu poletja
v valove
ki se lomijo
in nikoli ne prelomijo
v jato
vreščečih galebov
ki razrežejo sanje
v slan okus
ki riše vzorce na kožo
da zadrhti dan
v ožgano travo
med nikoli utrujene škržate
ki se razpojejo v tišino
v sparino
ki zavezuje dihe
in migeta okoli otokov
v rdečo zemljo
polno bosih stopinj
in radoživega smeha
obide me hrepenenje
stegnem roke
in razprem majhno dlan
ostanki peska
imajo okus lubenice
U PROLAZU
polutama kovitla
svjetlost u mrak
vjetar nemilosrdno šamara škure
i otvorene prozore
ulazi u utrobe kuća
da škripe vrata i podovi
tjera duhove
da plešu zajedno
po skliskom kamenu
kojeg su stari majstori
pričajući o ljubavi i ljepoti
pomno slagali
prokisla sam
osjećam kako nestajem
kako se sljevam
po ulici koja je procvjetala
i miluje toplinom starih grudi
gubim se
bez trzaja i suza
nije mi žao
što sam na izmaku
već zato što me niko neće pokupiti
kao školjku
jer neću zasjati u oku djeteta
koje bi me stisnulo
u mali prljavi dlan
i šaptao
uvijek ćeš biti moja
tako si lijepa
KORAKI NOČI 1
Potrkavanje visokih pet.
Na zlizanih stopnicah se sezuje.
Stopala se stopijo s kamni.
Tuje vonje pušča za sabo.
Osladne besede.
Odvrže steklene dotike sramu
in oči ji preplavi mesečina.
Vse je na svojem mestu.
Mali in Veliki voz, Kočijaž,
Kasiopeja, Andromeda.
Njen presunljiv glas kot najfinejši pajčolan
drsi po hišah,
ki se brez sramu stiskajo ena k drugi,
po brlečih svetilkah pobešenih glav,
po noči, ki je brez obetov.
Za njo ostane prosojen odmev,
skrit v školjki ulice.
KORAKI NOČI 2
Zasopli koraki,
z bolečino v desnem kolenu,
se ustavijo na vrhu zlizanih stopnicah.
Glasen vzdih olajšanja.
Ne usede se.
Težko je vstati.
Odloži plastično vrečko,
vonj po ribah,
okus postane čebule,
brezizraznost dneva.
Otekle narti reši iz primeža
paščkov ponošenih sandal.
S prepoteno majico si obriše
pot na obrazu.
Nasloni se na zid.
Razširi roke.
V enakomernem ritmu
podrsava po hrapavem,
hladnem kamnu,
prepojenem s soljo.
Mrmranje zavibrira po kosteh.
Zbudijo se sence,
ovite v vijoličast vonj sivke.
Prisluškuje zgodbam
brez besed.
V razpoke oči
se spustijo zvezde.
Lahko gre naprej.
V praznino.
KORAKI NOČI 3
Počasi se primaje
z ugaslo cigareto v roki,
s praznimi vdihi na pomečkanem obrazu.
Na zlizani stopnici se spotakne in komaj ujame.
Zakolne.
Sesede se, na pol uleže.
Glava mu pade vznak.
Pogled se prilepi na jasno nebo,
ki se bliža s svetlečimi pticami.
Iz odprtih ust se mu cedi slina.
Nejeverno si mane oči.
Stegne roke ...
ptice odletijo.
Ena se vrne.
Z obrazom majhne deklice,
ki se spreminja v meglene poteze ženske,
od katere ostanejo samo usta.
Odpirajo se,
a ne sliši ničesar.
Smrdeč vzorec na hlačah
pika s tankimi, hladnimi iglami.
Po več poskusih mu uspe vstati.
Išče cigarete, a jih ne najde.
Kot ne najde svojih obljub
in dostojanstva.
Odvijuga naprej.
Oblečen zaspi.
Zbudi ga vreščanje galebov.
Prižge cigareto in čuti mir.
Šel bo v Vojvodino, da uredi zadeve.
Da naredi nekaj dobrega za hčer.
Preden ...
HIŠA ŠTEVILKA 19
S kramo ob zidu, kjer odpada omet iz mivke.
Z okni z razpadajočimi polkni.
Z vhodnimi vrati, ki se ne dajo zakleniti.
S škripajočimi lesenimi stopnicami.
Z vonjem brezizhodnosti.
V hišo številka 19 zavijejo koraki noči.
Številka 1, 2 in 3.
Številka 1 v drugo nadstropje.
Jok in prepiri otrok dolgo v noč.
Nihče jih ne mara.
Številka 2 v prvo nadstropje.
Mož, cele dneve sam, v hudih bolečinah.
Ni denarja za zdravila.
Številka 3 v pritličje.
V temačno čumnato.
Brez obiskov.
Hiša številka 19 ni nikoli prazna.
Če odpreš vrata, ne vidiš konca.
OKNO
Fasade so gluhoneme.
Polkna mižijo.
V vratih ne škrtajo ključi.
Plodovi pasijonk,
polni sončne svetlobe,
se raztreščijo ob padcu.
Posušijo se kot obljube
in pozabljeni dihi.
Ni vonja
po ribah in krompirju,
ni dovtipov, ki mehčajo kamen.
Ni sanj,
da barvajo v oblake.
Veter prinese
molk horizonta,
vlago in sol.
Nahrani oleandre,
da jim zrastejo
dolgi, okrogli uhani -
varuhi semen.
Pajčevinaste prikazni
posedajo na vlažnih kupčkih listja.
Svetloba se razkraja v kapljah.
V nerazločnem, komaj slišnem mrmranju,
v hladni zavesi neotipljivega,
se druga na drugo naslanjata
otožnost in melanholija.
Njeno okno
s kvačkanimi, poštirkanimi zavesami
gleda v horizont.
Ni zaprla polken ...
po ozkih, škripajočih stopnicah
je zadnjič stopala.
Zelo počasi.
NEOBVEZUJOČA BLIŽINA RAZDALJE
Oči zaprem v rožmarin.
Porazgubim se
po vejah zveriženih borovcev
in beli peni valov.
Z lahkotnostjo
vetra se tihotapim
v slane razpoke skal,
med posušene odmeve galebov.
Okrogli gibi vzhajajo v zahodu
in se svetijo kakor luske.
Počasi param dan
in se potapljam v modre
prelive somraka.
Na dih, brez maske.
Vem,
da sediš na kipu.
Ko grem mimo,
nisi več tam.
KRISTAL
Ne vem, kaj jo je prineslo
v avgustovsko popoldne.
Staro pesem.
Privrtinčila se je z vročim zrakom,
ki ga je veter prinašal z morja
in se mešal z odmevom japonk na razbeljenih kamnih;
z vonjem pričakovanja,
ki je bilo tako močno, da je bolelo
in ga ne bom več doživela.
Solza je brez sledu stekla pod kožo
in se na notranji strani ustnic,
v levem kotičku, zasušila v droben kristal.
Vsake toliko preverim z jezikom,
če je še tam.
VALOVANJE
prišel si v sanje
po več desetletjih
prijel si me za roko
nisem je odmaknila
hodila sva po oblakih
in rdeči zemlji
skozi sol in sončni zahod
preluknjala sva čas
robila sva ga s smehom
z mislimi
ki niso zatresle glasilk
z glasovi
ki so dišali po cvetovih oleandra
nabrala sva se v gosto
zelenkasto modrino
drobnih valov
VETROVI JUGA
prinesejo belIno razprtih jader
odplujem do obzorja
prelomim se čez njegovo čistost
in padam
ob zidu poletja
v valove
ki se lomijo
in nikoli ne prelomijo
v jato
vreščečih galebov
ki razrežejo sanje
v slan okus
ki riše vzorce na kožo
da zadrhti dan
v ožgano travo
med nikoli utrujene škržate
ki se razpojejo v tišino
v sparino
ki zavezuje dihe
in migeta okoli otokov
v rdečo zemljo
polno bosih stopinj
in radoživega smeha
obide me hrepenenje
stegnem roke
in razprem majhno dlan
ostanki peska
imajo okus lubenice
U PROLAZU
polutama kovitla
svjetlost u mrak
vjetar nemilosrdno šamara škure
i otvorene prozore
ulazi u utrobe kuća
da škripe vrata i podovi
tjera duhove
da plešu zajedno
po skliskom kamenu
kojeg su stari majstori
pričajući o ljubavi i ljepoti
pomno slagali
prokisla sam
osjećam kako nestajem
kako se sljevam
po ulici koja je procvjetala
i miluje toplinom starih grudi
gubim se
bez trzaja i suza
nije mi žao
što sam na izmaku
već zato što me niko neće pokupiti
kao školjku
jer neću zasjati u oku djeteta
koje bi me stisnulo
u mali prljavi dlan
i šaptao
uvijek ćeš biti moja
tako si lijepa
