odložim slušalko
boleča praznina
se začne luščiti in vrteti
vedno hitreje
kot derviš
dokler ne obstane
v beli točki
v točki smrti
grenak okus sameva v ustih
v puščavi noči tavam
med sipinami spomina
za mano sikajo kače zakaj
prelijem se v glas
zajadram v veter
in zmorem iti preko
brez vprašanj in odgovorov
ujamem dihe žalosti
preden se zaklenejo vame
in me izsesajo
v glasu prebudim vso tišino
ki jo premorem
da vidim skozi sebe in zvezde
kar je večje in neoprijemljivo
odločil si se za svojo pot
ne boš podaljševal vdihov
stopil si iz njene sence
ki te je spremljala od otroštva
ko si izgubil besedo mama
prižigaš svoj ogenj
z ostanki svetlobe
išče vodnjake
samote in miru
v pešajočih korakih
je modrost sprejemanja
čeprav nimaš let starca
hodiš po zaraščenih travnikih
in nabiraš zeli za dušo
da boš pripravljen
prestopiti prag
ždiš na mestu ker so križišča same pasti
vsak okus je postan
ni več celice brez uteži
še srce brez sanj
lakomna praznina se zajeda v kosti
postajaš vedno bolj ji vdan
brez barve tvoje so oči
ko te obletava črni vran
in že prišla je v goste
polna je ukradene moči
pustila se je ujeti v tvojo mlado dlan
kot da je prijateljica a to ni
ne zmoreš preplavati na drugo stran
izrisati nove si poti
noč se vedno bolj zajeda v dan
nočeš dotikov
ker te bolijo
besede zavijaš v molk
izsušijo grlo
nabiraš meglo
z njo polniš kosti
spletaš dolge prste nemoči
loviš ravnotežje
vzameš oster nož
zarežeš v srce
z mrzlimi dlanmi mi
ponujaš kri
bolečino objamem
z vonjem kamilic
vsak dan znova odžalujem
drobim glas med roso
med pohojene cvetice in brenčanje čebel
v pleteno košaro pobiram sadje
ki ga je drevje mimogrede odvrglo
pogled pasem po senožetih
ki se goli dotikajo neba
čakam, da se nakapa voda
iz skoraj presahlega izvira
ob vznožju Gorjancev
spustim nemoč
potem lahko pridem k tebi
počasi zapuščaš privez
brez obžalovanja
prinesem ti tišino kamnov
in srne z mladičem
toda danes si se zabubil
vse spolzi v molk
usedem se poleg tvoje osame
je ne razumem
je ne znam objeti
odidem
s seboj odnesem nemir
nemir drobi spanec
zvoki telefona se
nenavadno glasno
odbijajo od ploščic
iz zadrgnjenega grla
ne spravim besed
le nemočno jecanje
se razmazuje po
mokrem obrazu
sem kocka ledu
ki se avtomatično premika
naprej nazaj
naprej nazaj
naprej nazaj
bolečina izgine
spokojnost ti objema obraz
droban je in tako lep
hlad se gosti v neizbežno
svetloba neznanih zvokov
se počasi vrti
še nikoli tako blizu
še nikoli tako brezmejno
nedoumljivost življenja
v dlani je ostala
toplina tvojega hladu
pepel se narahlo zavrtinči
na zeleno rumen mah
dišeč po zimi in dokončnosti
v zavetje molčečih smrek
temnih vil dolgih rok
in svilnatih gibov
spomini
pomešani s solzami in ihtenjem
sedajo na mrzle dlani
žalost spleta nevidno kopreno
počasni koraki
so vedno bolj zabrisani
ti ostaneš tam
sam
izza tišine
stopam
v tvoj pepel
rišem se in brišem
previdno ležem vanj
in pijem barve molka
izpojem zvezde
odmeve in dneve
nenačete pogovore
nadiham te v dlan
močno stisnem pesti
pretihotapim te v noč
iz levega prekata
na ustnicah je grenko sladek okus
sokove življenja in smrti
počasi goltam
pretakaš se v moje celice
z močjo obarvaš korenine
da se globje in globje sidram v zemljo
izrastem v ravno deblo
v srebrno zelenkastih lišajih
se kodrajo napevi
oči se svetijo med ustjem vej
v kri zaklenem zvezde in mesec
da je noč še bolj črna
z lahkoto prestopava meje
in ko je čas
te samo zabubim
v levi prekat